Vlada je ugotovila, da denarja za investicijo ni. Pred sklenitvijo javno-zasebnega partnerstva se drugega tira ne sme graditi

Mladen Jovičič, predstavnik sindikata žerjavistov in transportnih delavcev Luke Koper, je na današnji sklep vlade izjavil: »Iz vseh teh sklepov je mogoče razumeti samo to, da je bolj kot gradnja drugega tira pomemben nov lastnik ali koncesionar Luke Koper. Vse je temu podrejeno. Nihče ni strokovno ovrgel stališč ekonomista Jožeta P. Damijana, ki trdi, da zasebnega vlagatelja ne bo mogoče dobiti in da je mogoče sestaviti finančno konstrukcijo iz državnih obveznic in deležem Luke Koper in SŽ. Le kdo bo prevzel kakih 200 milijonov evrov vreden delež Luke, zgradil tretji pomol za 500 milijonov in investiral še skoraj eno milijardo evrov, da bo čez deset let začel služiti s tem projektom?

Nadaljujte z branjem→

To je ena boljših slik, ki kaže neenakomernost okrevanja v ZDA. Spodnja krivulja kaže distribucijo dohodkov v letih 2007-2010, zgornja pa v letih 2010-2013. Kot vidite, so v času recesije vsi nekoliko izgubljali, najbolj pa tisti najbolj revni. Drastično navzdol obrnjena krivulja na desni strani pa kaže, da so najbolj izgubljalli pripadniki top-10% oziroma daleč največ tisti v top-1%. V času okrevanja pa so nekaj pridobili najbolj revni (spodnjih 5%) ter tisti v top-30% (tistih 60% prebivalstva vmes je na slabšem). Drastično najbolj pa so dohodke izboljšali tisti v top-5%.

Vse te tisoče milijard dolarjev iz QE so se direktno prelile v borzne balone in v žepe bogatih. Tak je ta svet. Ne v dobrem in ne v slabem ni naklonjen spodnjim 50%.

Vir: Branko Milanovic

Sedanja evrska kriza dokazuje to, o čemer je pisal Dani Rodrik s Harvarda že leta 2007. In sicer, da obstaja “trilema, ki se ji ni mogoče izogniti” (inescapable trilemma): ni mogoče hkrati imeti demokracije, nacionalne suverenosti ter biti močno mednarodno integriran. Naenkrat je mogoče imeti samo dve, eni pa se je treba odpovedati. V času zlatega standarda so se države odpovedale demokraciji in zunanja neravnotežja reševala na plečih državljanov. V brettonwoodskem sistemu po 2. svetovni vojni so se države z uvedbo kapitalskih kontrol in omejitvami v zunanji trgovini odpovedale integraciji.

V razmerah evrskega območja pa ta trilema pomeni, da se je treba odpovedati bodisi demokraciji bodisi nacionalni suverenosti. Posledično to pomeni postopno vendar dosledno poenotenje socialnih in davčnih sistemov ter inštitucij na trgu dela.  Grki zdaj poskušajo uveljavljati demokracijo, vendar jim ostale države partnerice te pravice ne priznavajo (ker trči na pravice davkoplačevalcev drugih držav).
Nadaljujte z branjem→

Tole spodaj je dober primer prevar oziroma neetičnih ravnanj v znanosti. Eden najbolj razvpitih zanikovalcev vpliva človeške dejavnosti na klimatske spremembe Willie Soon je objavil najmanj 11 znanstvenih člankov na to temo, pri katerih je “pozabil” razkriti, da je zanje dobil plačilo iz industrije. Te iste znanstvene članke je namreč pri naročnikih deklariral kot “deliverables” (torej kot output) naročenega projekta. Na podoben način je kot “deliverable” deklariral tudi pričanje pred Kongresom in na samem pričanju seveda “pozabil” omeniti konflikt interesov.

Niso problem naročila za industrijo, vlado ali nevladne organizacije, saj se večina znanosti financira na tak način. Problem je, če ta konflikt interesov ni bil javno izpostavljen. Nadaljujte z branjem→

Zabavno. Zabavno zato, ker lahko v skladu z Mednarodnimi računovodskimi standardi (MRS) denimo neka revizorska hiša izračuna, da je imela NLB pozitiven in zadovoljivo visok kapital, neka druga druga revizorska hiša pa lahko v skladu z istimi MRS izračuna, da je bil v istem revidiranem obdobju kapital NLB zelo globoko negativen. Naročnika sta bila različna.

No, tukaj je primer uporabe MRS pri izračunu dolga Grčije. Paul B. Kazarian, eden največjih zasebnih lastnikov grških obveznic, trdi, da v skladu z MRS neto dolg Grčije ne znaša astronomskih 319 mlr. €, pač pa zgolj 33 mlr. €. Interes? Preberite članek v New York Timesu.

High in a Morgan Stanley office tower, Paul B. Kazarian, one of the largest holders of Greek government bonds, was recently trying to persuade a room full of investors that Greece’s debt load of 318 billion euros was actually a tenth that size.

When you use international accounting standards, he declared, “it reduces the value of the debt.”

Izračun

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Včeraj zvečer je bil po pričakovanju sprejet dogovor med Grčijo in evroskupino o podaljšanju finančne pomoči. Po pričakovanju je bil sprejet tak dogovor, da obema stranema omogoča razglasiti zmago. In po pričakovanju je dogovor tak, da ne rešuje  ničesar, ampak samo kupuje čas za nov dogovor.

V osnovi dogovor Grčiji podaljšuje finančni sporazum za 4 mesece, hkrati pa jo obvezuje, da spoštuje zaveze iz programa pomoči. Grčija ne sme koristiti sredstev EFSF za druge namene razen za sanacijo bank (kar itak ni mogla). To je nemška zmaga. Na drugi strani pa Grčiji omogoča fleksibilnost glede nabora reformnih ukrepov. Ukrepe lahko sama izbere (sporočiti jih mora do ponedeljka zvečer), vendar morajo imeti proračunsko nevtralni vpliv. Hkrati pa je Grčiji uspelo v dogovor spraviti formulacijo, ki zahtevo o primarnem primanjkljaju iz 3% BDP letos (naslednje leto pa 4.5%) znižuje na “primeren” primanjkljaj glede na gospodarske razmere. To je grška zmaga. Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki imate težave razumeti pomen formulacij v bruseljski latovščini napisanega dogovora o Grčiji, je kot nalašč ta Krugmanov komentar dogovora:

what do you get if you cross a godfather with a group of finance ministers? Someone who makes you an offer you can’t understand.

Slavoj Žižek na zanimiv način razloži, zakaj je Grčijo treba držati v dolžniškem razmerju kot načinu podreditve. S konceptom superega razloži sadistične užitke EU/Nemčije ob tem, ko žrtev (objektivno) ne more izpolnjevati zahtev. Na drugi strani pa govori tudi o nizkotni primitivnosti širše javnosti, ki mirno sprejme milijarde (tisoče milijard) odpisa dolga bankam in njihovega reševanja z davkoplačevalskim denarjem (do česar je prišlo zaradi ekscesnega in goljufivega ravnanja bankirjev), na drugi strani pa ima težave sprejeti odpis dolga do Grčije, zaradi katerega je padlo v humanitarno krizo in v nevarnost revščine milijone ljudi.

As we all know, EU policy towards heavily indebted countries like Greece is one of “extend and pretend” – extending the payback period, but pretending that all debts will eventually be paid. So why is the fiction of repayment so stubborn? It is not just that this fiction makes debt extension more acceptable to German voters; nor is it that the eventual write-off of the Greek debt may trigger similar demands from Portugal, Ireland, and Spain. The true reason is simply that those in power do not really want the debt to be fully repaid. The true goal of lending money to the debtor is not to get the debt reimbursed with a profit, but rather the indefinite continuation of the debt that keeps the debtor in permanent dependency and subordination. Nadaljujte z branjem→