Pred enim mesecem sem pisal o vlogi zbornic kot pomembnega subjekta pri vzpostavljanju družbenega ravnovesja. Tedaj si z apeliranjem na ureditev njihovega financiranja, da ne bi zapadle v tržno zanimivo, vendar družbeno škodljivo lobiranje za sumljive partikularne interese posamičnih lobijev, nisem pridobil veliko simpatij. Nasprotno. Mnogi so komentirali, da bi po tej logiki tudi članstvo v sindikatih moralo biti obvezno. In moj odgovor, ki spet ne bo osrečil večine bralcev tega časopisa, je: ne nujno, toda študije kažejo, da višja zastopanost zaposlenih v sindikatih vodi k nižji neenakosti in s tem k večji družbeni stabilnosti. * Nadaljujte z branjem→

Za lažje razumevanje komentarja Sindikati – stražarji pekla ali nebes? – pregled empiričnih študij in naša študija (Damijan, Kostevc & Lindič, 2015) o tem, kaj se dogaja na trgu dela v zadnjih desetletjih v EU. Tudi v EU prihaja do tipične U-oblike sprememb na trgu dela. Glavne razloge za to evolucijo pa najdemo na eni strani predvsem v povečanih vlaganjih v R&R in inovacijah, na drugi strani pa v globalizaciji (povečanem uvozu proizvodov nizke in srednje tehnologije iz Kitajske) in offshoringu (relokaciji proizvodnje bodisi v državo ali v druge države). Glej spodaj glavne ugotovitve študije.

Nadaljujte z branjem→

Še drugo dopolnilo za lažje razumevanje komentarja Sindikati – stražarji pekla ali nebes? – študija raziskovalcev IMF (Jaumotte in Osorio Buitron, 2015), ki ugotavlja, da manjša sindikalna zastopanost zaposlenih v razvitih državah OECD v obdobju 1980 – 2010 lahko pojasni močan porast neenakosti, merjene z deležem dohodkov zgornjih 10% (pa tudi z Gini koeficienti).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Zadnji podatki o rasti bruto domačega proizvoda za 2,9 % glede na isti kvartal lanskega leta, so ponovno pokazali na problem spremljanja gospodarske rasti po izdatkovnem principu. Po uradni statistiki se namreč uvoz odšteva od izvoza, saldo menjave s tujino pa praviloma razume kot prispevek izvoza k rasti BDP. In ker je bil uvoz v zadnjem kvartalu lanskega leta precej nižji (predvsem zaradi nižjih cen naftnih derivatov), je večina komentarjev vso gospodarsko rast pripisala izvozu. Prvi kvartal letošnjega leta pa je porastel tudi uvoz in omenjeno sklepanje ne zdrži več. Zato še nekoliko podrobneje poglejmo, kaj se je dogajalo z BDP v prvem letošnjem kvartalu. Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman sedanje nategovanje v pogajanjih med Grčijo in “inštitucijami” ter poigravanje z Grexitom primerja s situacijo iz leta 1914. Tudi takrat so se evropske države naveličale diplomatskih sporov in odločitev za vojno se je zdela kot odrešitev. Toda ta “odrešitev” je bila krvava – štiri leta nesmiselne vojne so terjala 17 milijonov smrtnih žrtev in 20 milijonov mrtvih. Grexit lahko pomeni podoben “usodni strel”, kot ga je Gavrilo Princip sprožil na Franza Ferdinanda v Sarajevu.

Pa vendar je izogib Grexitu tako zelo enostaven: le apetite po tem, koliko lahko Grčija letno odplača dolgov, je treba zmanjšati. Zahtevani primarni presežek v proračunu do okrog 1 do 1.5% BDP (toliko bi šlo za letno servisiranje dolgov) je za Grčijo še znosen in sprejemljiv. Z dvigom stopnje DDV pred sezono in z nekolikšnim zmanjšanjem najvišjih pokojnin bi se to dalo doseči. Nadaljujte z branjem→

• The age of open financial imperialism – Branko Milanovic
• Recognising the success of macroeconomic myths – Simon Wren-Lewis
• Sex and Drugs and Zero Rates – Paul Krugman
• Putting Economic Models in Their Place – Brad DeLong
• More on Mathiness – Economics Blog
• Last Exit Before Chaos – Paul Krugman
• Henry and Kant: outsourcing morality – Branko Milanovic
• Evidence of political budget cycles – Vox EU
• Northern Discomfort – Paul Krugman
• How we make emotional decisions – MIT News
• Room for Improvement – Narayana Kocherlakota
• The Sharing Economy – Tim Taylor

Vir: The Economist

Nasprotniki prodaje Telekoma Slovenije zbirajo še zadnje ostanke razpuščene vojske (od predstavnikov upokojencev, Zveze združenj borcev do sindikalistov), da bi ohranili lastništvo v državnih rokah. Toda ta bitka je že zdavnaj izgubljena. Slednje dobro ilustrira stališče vedno in izključno pragmatičnega Karla Erjavca, ki je v zameno za “strateškost” Zavarovalnice Triglav prepustil Telekom prosti prodaji. Toda nasprotniki prodaje Telekoma, če jim je res kaj mar za prihodnji razvoj telekomunikacij v Sloveniji in za koristi potrošnikov, svoje napore usmerjajo v napačno smer. Namesto splošnemu nasprotovanju prodaje bi se morali fokusirati na dve stvari: prvič, na pridobitev zavez glede razvoja Telekoma, in drugič, na morebitno škodljivo koncentracijo, če bi Cinven kot kupec Telekoma odkupil tudi terjatve do T-2. Nadaljujte z branjem→