Francis Fukuyama, tisti (nekdanji) neformalni republikanski ideolog, ki je po padcu železne zavese zaslovel z napovedjo “konca zgodovine” z zmago zahodnega liberalnega modela (liberalna demokracija + tržno gospodarstvo) in se pred dobrim letom pokesal, ko je opazil, da se je v vmesnem času ameriški vzor liberalnega gospodarstva spridil v koruptivno in manipulativno vladavino kapitalskih interesnih skupin na škodo večine, no, ta Fukuyama v zadnjem komentarju napoveduje, da kani Kitajska z zadnjimi ukrepi oziroma iniciativo “One Belt, One Road” uspeti z izvozom svojega razvojnega modela. One Belt se pri tem nanaša na novo železniško “svileno cesto”, ki bo povezala države na poti med zahodno Kitajsko in Evropo. One Road pa pomeni pomorsko avtocesto in sistem pristanišč, povezanih z železniško “svileno cesto”. Oboje naj bi z nekaj tisoč milijardami dolarjev financirala novoustanovljena Asian Infrastructure Investment Bank (AIIB).

Nadaljujte z branjem→

Najbolj znani razvojni ekonomist, Dani Rodrik iz Harvarda, v zadnjem komentarju pravi, da se javne investicije v infrastrukturo po nekaj desetletjih izgnanstva spet vračajo v modo. Rodrik “cherrypicks” nekaj primerov držav (Etiopija v Afriki, Indija v Aziji, Bolivija v Latinski Ameriki), ki so v zadnjih letih prek povečanih javnih naložb v infrastrukturo in energetiko močno dvignile dinamiko gospodarske rasti ali pa jo vzdržuejo.

Seveda pa je infrastrukturna luknja velika tudi v mnogih razvitih državah, ki bi lahko z javnimi investicijami spodbudile mizerno gospodarsko rast. Pri tem pa, kot pravilno ugotavlja Rodrik (v skladu tudi z izračuni IMF), strahovi pred povečanim javnim zadolževanjem v ta namen niso upravičeni. Javne investicije v infrastrukturo in energetiko namreč povečujejo državno premoženje in dokler je donos teh javnih investicij večji od stroškov financiranja, se bilanca države izboljšuje.

Nadaljujte z branjem→

Ker sem v gužvi, spodaj prikazujem zgolj nekaj slik o dramatični prerazdelitvi premoženja v zadnjih dveh desetletjih, ki jih prinaša nova študija Oxfam. Tole je sumarna slika sprememb, ki ne potrebuje komentarja:

Nadaljujte z branjem→

• The Return of Public Investment – Dani Rodrik
• Exporting the Chinese Model – Francis Fukuyama
• So Much for the QE Stimulus – Gerard MacDonell
• Strangely Self-Confident Permahawks – Paul Krugman
• Martin Feldstein Just Won’t Stop – Uneasy Money
• Can Economics Change Your Mind? – Adam Ozimek
• Mind-Altering Economics – Paul Krugman
• Can economics change your mind? – Tyler Cowen
• Fragility of Purely Real Macroeconomic Models – Narayana Kocherlakota
• Cost-benefit analysis of ‘leaning against the wind’ – Lars Svensson
• Early childhood education and social mobility – Vox EU
• IQ and Economic Growth – Growth Economics Blog
• The case for eclecticism – Eric Lonergan
• Is mainstream academic macroeconomics eclectic? – Simon Wren-Lewis
• Situationalism in economic policymaking – Noah Smith
• Heterodox economists and mainstream eclecticism – Simon Wren-Lewis
• The Productivity Slowdown: Mismeasurement or misallocation…or both? – Jared Bernstein

Nadaljevanje zanimive (akademske) diskusije o tem, da v ekonomiji ne obstaja ena univerzalna teorija, pač pa več dopolnjujočih se parcialnih teorij in da je treba v realnem svetu biti pragmatičen pri njihovem kombiniranju. Eklektičen. No shit.

• The case for eclecticism – Eric Lonergan
• Is mainstream academic macroeconomics eclectic? – Simon Wren-Lewis
• Situationalism in economic policymaking – Noah Smith
• More on eclecticism – Eric Lonergan
• Heterodox economists and mainstream eclecticism – Simon Wren-Lewis

In še izjava očeta neoklasične sinteze (= klasična mikro + keynesianska makro):

“Experience has shown that Mother Nature is eclectic” – Paul Samuelson

Eric Lonergan je napisal izvrsten komentar o tem, kako gospodarstva ni mogoče razložiti samo z eno teorijo oziroma samo s koncepti iz arzenala ene ekonomske šole. Ne obstaja univerzalna, enotna ekonomska teorija. Tudi v fiziki je ni. Pač pa je za razumevanje gospodarstva na makro ravni treba kombinirati različne koncepte iz različnih ekonomskih šol, določene situacije je mogoče pojasniti s koncepti iz ene šole, spet naslednje pa s koncepti druge, tretje, četrte in tako naprej šole. To je nekako jasno samo po sebi. Razen če ste goreč pripadnik ene izmed šol.

Nadaljujte z branjem→

Pred dvema letoma sem opozoril na raziskavi Roberta Gordona, vrhunskega razvojnega ekonomista iz Northwestern University (Chicago), ki je v nekaj raziskavah pokazal, da je ameriške visoke gospodarske rasti konec. Pa ne zaradi Velike recesije, ki je sledila finančni krizi iz leta 2008, pač pa zaradi strukturnih razlogov oziroma “protivetrov”, ki vplivajo na upočasnitev trenda rasti: negativna demografija, nezadovoljiva izobrazbena struktura, prevelika neenakost, prevelika zadolženost in zmanjšanje učinkovitosti inovacij. Po Gordonovih izračunih bi se trendna 2% rast, če odštejemo vpliv prvih štirih “protivetrov”, upočasnila na vsega 0.8% letno. Če pa odštejemo še “protiveter” zmanjšane koristnosti inovacij, pa naj bi se letna stopnja prihodnje rasti zmanjšala na vsega 0.2%.

No, Gordon je pred dvema dnevoma izdal knjigo “The Rise and Fall of American Growth: The US Standard of Living Since the Civil War“, kjer navaja 10 ukrepov, s katerimi bi lahko vlada spodbudila rast. Presenečeni boste, kajti za ekonomista iz freshwater univerze so predlagani ukrepi neverjetno “socialni”. Kar 7 izmed 10 predlaganih ukrepov se nanaša na davčni sistem, zmanjšanje neenakosti in izboljšanje dostopa do izobraževanja, preostali 3 pa na imigracijsko politiko, deregulacijo trga dela in legalizacijo drog.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjih 20 let do Velike finančne krize leta 2008 se je ekonomska politika zdela dokaj preprosta zadeva. Ko je gospodarstvo začelo kašljati, mu je centralna banka z znižanjem obrestnih mer dala aspirin, prehlad je hitro minil in gospodarstvo se je hitro postavilo na noge. Ko je gospodarstvo brzelo s previsokimi obrati in je grozila rast cen in plač, je centralna banka z dvigom obrestnih mer gospodarstvu zaustavila dotok goriva in prišlo je do umiritve. Zadeva se je zdela trivialna – centralna banka je morala zgolj slediti preprostemu Taylorjevemu pravilu.

Nato pa je Velika finančna kriza svet obrnila na glavo. Osem let trajajoče počasno okrevanje razvitih držav kljub ničelnim obrestnim meram, neskončne dileme Fed glede tega, kdaj naj bi dvignil obrestno mero in neskončne debate med ekonomisti, zakaj je to bila / ni bila velika napaka, kažejo na to, kako malo v bistvu razumemo gospodarstvo. Nadaljujte z branjem→

Rockovsko izobraževanje moje generacije, rojene v 1960-ih in 1970-ih, se je težko izognilo vplivu Davida Bowieja. Naredil je revolucijo. Priznam, da sem bil jaz glede njega bolj kot ne agnostičen. Najbrž sem (bil) preveč kmetavzarski, da bi razumel vse izraze in mojstrovine tega moža tisočih obrazov. Meni je bila pač všeč njegova bolj rockovska faza, njegovo šminkanje, preoblačenje in eksperimentiranje z vsemi mogočimi in nemogočimi zadevami, se pravi umetnost, pa prepuščam drugim. Tale je ob Heroes moja najljubša Bowiejeva pesem (sploh pa kasnejša priredba Nirvane).

Nadaljujte z branjem→

Če kitajski borzni zlom oziroma delni pok balona povezujete s Fedovim dvigom obrestnih mer, imate najbrž prav. Tak strah je v svetu globalne mobilnosti kapitala in do skrajnosti napolnjenih kapitalskih in nepremičninskih balonov v hitro rastočih državah v razvoju več kot upravičen. Prav tako kot strah, da bo prehiter dvig obrestnih mer zavrl domače okrevanje.

Katera logika torej žene Fed, da se tako boji galopirajoče inflacije? Da bodo zaradi nizke stopnje brezposelnosti oziroma polne zaposlenosti plače ponorele, inflacija plač pa bo pognala še inflacijo cen? Toda v Fedu pozabljajo, da ameriški trg dela danes (zaradi prekarnosti delovnih mest in ekstremno nizke moči sindikatov) že zdavnaj in niti približno ni več takšen, kot je bil pred štirimi desetletji, ko je pustošila visoka inflacija. The Economist ima tukaj zelo dober point:

Nadaljujte z branjem→