Bine Kordež

Prejšnji teden je vlada ustavila prodajo Nove Ljubljanske banke, ker se ni strinjala s prodajo po minimalni ceni, katera je bila določena v višini 1,1 milijarde evrov za celotno banko. Takšna odločitev vlade je seveda sprožila veliko negativnih odmevov. Tako akademska kot strokovna javnost ter tudi mediji so izpostavili predvsem nekredibilnost države, ki zadnji trenutek odstopi od namere za prodajo. Ob tem se najpogosteje sliši očitek, da so v ozadju interesi za nadaljevanje političnega vpliva na poslovanje banke ter koriščenje ugodnosti, ki naj bi jih omogočalo domačijsko lastništvo. Pri vseh takšnih komentarjih je zanimivo, da se praktično nihče ne dotakne prodajne cene. Kot da bi bilo to v celotnem prodajnem procesu pravzaprav nepomembno. Ni torej pomembno ali za banko dobimo eno ali dve milijardi, ključno vprašanje je samo – ali bomo izpolnili dane obveze Evropski komisiji ali ne? Ter ali bomo prepustili banko v upravljanje tujcem, ki menda to znajo bolje in s tem zaustavili napajanje domačih prisklednikov na državnih jaslih?

Tudi sam sem do dogajanja v zvezi s prodajo in z odločitvami vlade kritičen, vendar bolj iz drugih razlogov.

Nadaljujte z branjem→

Še nekaj dni, pa bosta 2TDK in Madžarska v projektu 2. tir zgodovina.

In njuni kreatorji in botri tudi.

Odgovor na to vprašanje se zdi trivialen: če Janša zgreši to znamko, je to znak, da njegov vpliv na mobilizacijo lastne baze usiha. In da je pač preteklost.

Vendar ima odgovor lahko tudi bolj kompleksne korenine. Šibka aktivnost v prvih tednih glede zbiranja podpisov je nakazovala, da so Janševi dali načelno podporo referendumu s figo v žepu. Špekulacije o tem, zakaj, so različne. Referenduma si Janševi niso zares želeli, ker bi s tem bodisi ogrozili posle, ki si jih pri drugem tiru obetajo družinska podjetja Janševega prijatelja Viktorja Orbana bodisi zato, ker so dogovorjeni z vlado glede skorajšnjega oblikovanja holdinga med “Janševimi” Slovenskimi železnicami in Luko Koper (direktor SŽ Dušan Mes vztrajno sestankuje in lobira v to smer tako pri Cerarju kot pri Janši in “prenaša pošto” med obema).

Nadaljujte z branjem→

… dajmo stisniti še 10,000 podpisov v naslednjih 9 dneh.

Podpis lahko potrdite na upravni enoti ali ga oddate digitalno.

Drago Babič

Kolobocije okrog vladinega zakona o izgradnji drugega tira, vključno z grožnjo z referendumom, ogrožajo celotni projekt. Ker državljani podpiramo izgradnjo nove proge Divača Koper, moramo storiti vse, kar je v naši moči, da projekt ne zaplava v politično korupcijske vode in da se čim hitreje in racionalno realizira. V tem smislu podajam svoj predlog, kako rešiti to zagato.

Nadaljujte z branjem→

V torek ob 17. uri bomo na 6. popoldnevu za korporativno integriteto na Ekonomski fakulteti govorili o davčnih oazah in o načinih, kako korporacije in menedžerji skrivajo svoje premoženje.

Naš osrednji gost bo prof. Ronen Palan iz City University London, avtor knjig “Tax Havens: How Globalization Really Works” (2009) in “The Offshore World” (2013), ki bo uvodoma osvetlil, kako delujejo davčne oaze v kontekstu globalizacije oziroma kot njen ključni integralni del ter katere načine uporabljajo korporacije in menedžerji, da prikrijejo oziroma skrijejo svoje premoženje.

Sledila bo okrogla miza z davčnim svetovalcem in nekdanjim direktorjem slovenske in srbske davčne uprave Ivanom Simičem, odvetnikom Luko Fabianijem in svetovalcema iz revizorske in svetovalne hiše PwC. Na njej bodo gostje spregovorili o tanki meji med davčno optimizacijo in skrivanjem prihodkov in premoženja v davčnih oazah ter o razširjenosti tega tudi med slovenskimi podjetji.

Vabljeni!

Svojo udeležbo na dogodku nam prosim potrdite na: cpoef@ef.uni-lj.si

Nadaljujte z branjem→

“Bocconi boys” so dobili svoje ime zaradi podobnosti njihove ekonomske filozofije s kolegi iz Friedmanove čikaške šole. Gre za skupino okrog 15 italijanskih ekonomistov, ki vsi izhajajo iz (privatne) ekonomske šole Bocconi v Milanu, ki so se kasneje raztepli (predvsem) po ZDA. Glede na filozofijo, ki jo prodajajo, je njihovo ime upravičeno, svet si predstavljajo podobno mehanično kot njihovi vzorniki. Najbolj slaven med njimi, Alberto Alesina, nekaj časa tudi vodja ekonomskega oddelka na Harvardu, je dodatno “zaslovel” s svojo raziskavo (s Silvijo Ardagna), kjer sta dokazovala, da ima varčevalna politika vlade v času krize lahko ekspanzivne učinke na rast, to pa utemeljila na dvomljivih teoretskih špekulacijah in enako dvomljivi empirični metodologiji. Ključen problem njune sporne raziskave je bil, da so njune rezultate leta 2011 pograbili v ECB in Evropski komisiji in na njihovi osnovi zasnovali politiko varčevanja, ki je nato evrske države (vključno s Slovenijo) vrgla v novo recesijo.

No, Alesina in njegova Bocconijska kolega Tabellini in Trebbi imajo v VoxEU kolumno o prihodnosti politične integracije v Evropi oziroma natančneje o optimalni politični uniji. In povsem skladno s svojim slovesom so njihov pristop ter predlogi povsem mehanične narave. Uvodoma ugotavljajo, da razlike v pogledih Evropejcev glede posameznih ekonomskih in političnih vprašanj niso nič večja med državami kot znotraj držav. Nadalje ugotavljajo, da se je proces politične integracije v Evropi s krizo zaustavil in da se je pristop k reševanju krize premaknil od nadvladnega k medvladnemu, kar naj bi za seboj potegnilo nacionalizme. Iz obojega potem potegnejo, povsem pričakovan, sklep:

Ker so nacionalne identitete ključna ovira pri politični integraciji, je to oviro treba preskočiti z “več Evrope”, torej s prenosom načina reševanja problemov od medvladnega nazaj na nadnacionalnega – na evropske inštitucije, “izvoljene” s strani vseh evropskih državljanov.

Hm, pri tem jim zgolj formalnost evropskega parlamenta ter različna zastopanost držav v skladu različno velikostjo ne predstavlja problemov. Jasno, EU je v svojem bistvu kot ZDA, pač skupek administrativnih nacionalnih enot, kjer pač vsi delijo evropske vrednote in se med seboj lokalno nič bolj ne razlikujejo kot mednacionalno. Zgodovinske, kulturne in jezikovne razlike? Bah! To se da zmleti s skupnimi evropskimi pravili, denimo s “fiskalno konsolidacijo”. Mleti, dokler bo pač treba. Kot Grčijo.

Sveta preproščina!

Nadaljujte z branjem→

• Europe as an optimal political area: New findings – Alesina, Tabellini & Trebbi
• Rethink 2% – Brad DeLong
• The Fed Needs a Better Inflation Target – Narayana Kocherlakota
• Why the Fed Should Rethink Its 2% Inflation Target – Brad DeLong
• Globalisation and executive compensation – Keller & Olney
• Labor’s Declining Share: A Primer – Cecchetti & Schoenholtz
• A primer on Dodd-Frank’s Orderly Liquidation Authority – Brookings Institution
• Trump’s Rogue America – Joseph E. Stiglitz
• My response to DeLong and Pseudoerasmus – Branko MIlanovic