Kako si “Bocconi boys” predstavljajo prihodnost politične integracije v Evropi

Bocconi boys” so dobili svoje ime zaradi podobnosti njihove ekonomske filozofije s kolegi iz Friedmanove čikaške šole. Gre za skupino okrog 15 italijanskih ekonomistov, ki vsi izhajajo iz (privatne) ekonomske šole Bocconi v Milanu, ki so se kasneje raztepli (predvsem) po ZDA. Glede na filozofijo, ki jo prodajajo, je njihovo ime upravičeno, svet si predstavljajo podobno mehanično kot njihovi vzorniki. Najbolj slaven med njimi, Alberto Alesina, nekaj časa tudi vodja ekonomskega oddelka na Harvardu, je dodatno “zaslovel” s svojo raziskavo (s Silvijo Ardagna), kjer sta dokazovala, da ima varčevalna politika vlade v času krize lahko ekspanzivne učinke na rast, to pa utemeljila na dvomljivih teoretskih špekulacijah in enako dvomljivi empirični metodologiji. Ključen problem njune sporne raziskave je bil, da so njune rezultate leta 2011 pograbili v ECB in Evropski komisiji in na njihovi osnovi zasnovali politiko varčevanja, ki je nato evrske države (vključno s Slovenijo) vrgla v novo recesijo.

No, Alesina in njegova Bocconijska kolega Tabellini in Trebbi imajo v VoxEU kolumno o prihodnosti politične integracije v Evropi oziroma natančneje o optimalni politični uniji. In povsem skladno s svojim slovesom so njihov pristop ter predlogi povsem mehanične narave. Uvodoma ugotavljajo, da razlike v pogledih Evropejcev glede posameznih ekonomskih in političnih vprašanj niso nič večja med državami kot znotraj držav. Nadalje ugotavljajo, da se je proces politične integracije v Evropi s krizo zaustavil in da se je pristop k reševanju krize premaknil od nadvladnega k medvladnemu, kar naj bi za seboj potegnilo nacionalizme. Iz obojega potem potegnejo, povsem pričakovan, sklep:

Ker so nacionalne identitete ključna ovira pri politični integraciji, je to oviro treba preskočiti z “več Evrope”, torej s prenosom načina reševanja problemov od medvladnega nazaj na nadnacionalnega – na evropske inštitucije, “izvoljene” s strani vseh evropskih državljanov.

Hm, pri tem jim zgolj formalnost evropskega parlamenta ter različna zastopanost držav v skladu različno velikostjo ne predstavlja problemov. Jasno, EU je v svojem bistvu kot ZDA, pač skupek administrativnih nacionalnih enot, kjer pač vsi delijo evropske vrednote in se med seboj lokalno nič bolj ne razlikujejo kot mednacionalno. Zgodovinske, kulturne in jezikovne razlike? Bah! To se da zmleti s skupnimi evropskimi pravili, denimo s “fiskalno konsolidacijo”. Mleti, dokler bo pač treba. Kot Grčijo.

Sveta preproščina!

But we should not exaggerate the relevance of this hurdle, for two reasons. First, despite the EU crisis, citizens continue to feel themselves as Europeans, and not just members of their nation. Again, on the Eurobarometer of 2016, 51% of respondents claim to be both European and Italian, or French or German, against 39% who declare that they perceive only their national allegiance – more or less as in the 1990s. Second, national identity is not an immutable concept, but can be affected with education, but also with the habit of political coexistence.

In this regard, how integration is achieved has very important effects on the diffusion of nationalism. Since the sovereign debt crisis of 2011, Europe turned to the intergovernmental approach in making common decisions. This made it possible to take difficult and very controversial decisions. But it also had the consequence of strengthening nationalist tendencies within each country, as national political delegation forced politicians to show that they ‘won’ and brought home a good deal.

In short, how to strengthen a common European identity, partly at the expense of national identities, is the most complex obstacle on the path of political integration. And it is difficult to overcome it without abandoning the intergovernmental method and without attributing effective decision-making responsibilities to institutions elected by all European citizens, and not just the expressions of individual states.

Vir: Alesina, Tabellini & Trebbi, VoxEU

One response

  1. Sem opazil ta članek na VoxEU, ampak ga niti nisem prebral do konca (šele sedaj sem ga). Mislim da članek samo pokaže kako omejen je birokratski pogled na razvoj EU-ja. Takšni pogledi so tisti, ki so popeljali EU na napačno pot.
    Pozablja se, da so bili začetki EVRO-integracij uspešni, ker so jih zakoličili politiki, ki so razumeli različnost. Že res, da je Jean Monnet pomemben pri EVRO integracijah. Ampak te so bile tako uspešne, ker so realisti tipa De Gaulle “ustavili” birokrate pri njihovih ultra-birokratskih idejah. V smislu: “No, no… Bomo integrirali Evropo ampak po načelu EVROPE NARODOV… Ne pa tako kot ste si zamislili Vi g. Monnet”
    Zadnjič je vodja liberalcev Verhofstadt govoril o tem, da se je treba vrniti k idejam ustanovnih očetov (o popolni ukinitvi nacionalnih suverenosti) itd., saj da se je na začetku evropskih integracij sprejelo “back door solution”… Ni pa pomislil, da so bili začetki EVRO-integracij tako uspešni prav ZARADI teh ti. “back door solutions”… In da se je uspešnost začela krhati odkar smo se začeli premikati od back door solution (EVROPE NARODOV) k birokratski EU…

    V tem trenutku rabimo MANJ EU, če želimo da EU sploh obstane!

%d bloggers like this: