Jože P. Damijan in Bine Kordež

Tale komentar sva z Binetom objavila pred tremi meseci kot nekakšen realističen pristop k spremembi slovenskega davčnega sistema, ki bi – za razliko od zmedene študije OECD – prinesel povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, znižanje stroškov dela za najbolj kvalificirane kadre, nastavek za tehnološki preboj in stabilizacijo gospodarske rasti prek programa infrastrukturnih vlaganj. Ob tem pa bi bil – za razliko od predloga OECD – še socialno vzdržen oziroma prek enotnega otroškega dodatka celo socialno progresiven. In bil bi, čeprav tega nisva za vsako ceno forsirala v simulacijah, tudi približno proračunsko nevtralen.

Ampak seveda, z Binetom sva najine simulacije naredila pro bono, za dušo, OECD pa za denar. In kot kaže tudi primer proslule študije OECD-ITF o (ne)potrebnosti drugega tira, vlada ceni samo drago plačane študije tujcev, čeprav so strokovno povsem zanič. Se nič ne pritožujem, le suho ugotavljam dejstva.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo dobili Študijo OECD o preoblikovanju obdavčitve dela v Sloveniji. Vemo, da je pri nas splošno sprejeto stališče, da je delo preveč davčno obremenjeno, kar naj bi zmanjševalo tako neto prejemke ljudi kot tudi konkurenčnost gospodarstva. V iskanju ustreznejših rešitev je Ministrstvo za finance angažiralo tudi strokovnjake OECD, ki bi pri tem iskanju pomagali s svojimi pogledi in rešitvami. Vsekakor se lahko strinjamo, da je nek neobremenjen pogled vedno dobrodošel, pri čemer je že ministrstvo poudarilo, da ne gre za predlog prihodnjih ukrepov, temveč njihove navedbe mišljene bolj kot temelj za nadaljnjo konstruktivno razpravo. Vseeno pa ministrstvo ob tem tudi izpostavlja, da študija predstavlja ustrezno izhodišče za prihodnje politike na področju obdavčitve dela ter da so predlagane usmeritve precej usklajene z razmišljanji našega ministrstva za finance. V tem smislu, pa je odprtih kar nekaj dilem o primernosti predlaganih usmeritev oz. ugotovitev strokovnjakov OECD.

Nadaljujte z branjem→

• Unions Did Great Things for the Working Class – Noah Smith
• Can the Euro Be Saved? – Joseph E. Stiglitz
• How Democratic Is the Euro? – Dani Rodrik
• The Transferunion fantasy – Thomas Piketty
• The Republicans’ Protectionist Pedigree – Jeffrey Frankel
• Sustained growth and the increase in work hours – Growth Economics
• Optimal Monetary Policy For the Masses – David Beckworth
• How UK deficit hysteria began – Simon Wren-Lewis
• Global debt and equilibrium interest rates – VoxEU

Pred časom sem v Rasističnem izvoru novodobnih ekonomskih teorij, na podlagi re-objavljene knjige zgodovinarke Nancy MacLean “Democracy in Chains (The Deep History of the Radical Right’s Stealth Plan for America)“, opisoval, da je sodobna (neoliberalna, novoklasična) ekonomska teorija globoko utemeljena na rasističnih temeljih. Prvič, da je bilo zavzemanje za zaščito lastninske pravice kot prima facie absolutno primarnega postulata ekonomske svobode od sredine 19. stoletja naprej dejansko utemeljeno na zaščiti lastninske pravice nad sužnji. In drugič, da je bila intelektualna podstat nobelovca Jamesa Buchanana, glavnega predstavnika teorije javne izbire (public choice theory), utemeljena na rasističnih premisah, in sicer na konfliktu med ekonomsko svobodo in politično svobodo. Buchanan je dajal prednost ekonomski svobodi (svobodi bogatih, da razpolagajo s svojo lastnino) pred politično svobodo, torej pred demokracijo širših množic, ki bi lahko omejile to ekonomsko svobodo bogatih z redistribucijo.

No, nova knjiga zgodovinarja Quinna Slobodiana “Globalists: The End of Empire and the Birth of Neoliberalism” kaže na povsem enake, fašistične idejne korenine evropskih začetnikov neoliberalnih pogledov oziroma libertarcev – von Misesa, Hayeka, Schumpetra, Roepkeja in drugih. Denimo, ko je leta 1907 Avstro-Ogrska izvedla prve volitve na podlagi univerzalne volilne pravice moških, so nekateri kasneje najbolj znani libertarci protestirali proti temu. Ludwig von Mises je bil zgrožen, ker so z volitvami “socialdemokrati dali pravico v roke ulice“. In zelo zadovoljen, ko je policija v neredih pobila nekaj deset sindikalnih protestnikov. Za Misesa in sodobnike je bila grozovita misel, da se vodenje države organizira od spodaj namesto od zgoraj.

Nadaljujte z branjem→

Huh, ko se ti naježi koža

K spodnjemu zapisu Josepha Stiglitza nimam praktično ničesar dodati, razen jasnejšega naslova. Če članice evro območja želijo rešiti evro, morajo najprej zagotoviti vrnitev k rasti in povečanju blaginje njenih prebivalcev. Sicer bo vzpon populističnih strank posamične države odnesel iz evra. In Italija je dovolj velika, da lahko pokaže pot, kako se to naredi. In to sploh ni slaba stvar.

In 2000, a year after the euro was introduced, the US economy was only 13% larger than the eurozone; by 2016 it was 26% larger. After real growth of around 2.4% in 2017 – not enough to reverse the damage of a decade of malaise – the eurozone economy is faltering again.

If one country does poorly, blame the country; if many countries are doing poorly, blame the system.

Nadaljujte z branjem→

Dolgo časa smo čakali na to – na priznanje, da obstaja poseben, kitajski razvojni model. Letos mineva 40 let od začetka Deng Xiaopingovih post-maocetungovih tržnih reform pod okriljem močne državne razvojne politike, ki so iz zaostale agrarne države naredile svetovno gospodarsko velesilo in tehnološkega velikana. Po letu 1978 je Kitajsko gospodarstvo raslo v povprečju po 10% na leto, gospodarska rast v teh štirih desetletjih pa je le 3-krat padla pod 6% letno.

Slika 1: Kitajska gospodarska rast po letu 1978 (v %)

Nadaljujte z branjem→

S komerkoli od kolegov, evropskih in ameriških, se pogovarjam, vsi zvedejo Trumpovo eratično ekonomsko in zunanjo politiko na to, da je bedak. Da pač uporablja povsem zmedene politike napadanja in umikanja, ki na koncu škodujejo tako njemu kot Američanom. In da bo na koncu pogorel. Vendar pa jaz v to nisem tako prepričan. Trump sicer res uporablja na videz zmešano taktiko brez strategije, toda – če pustimo ob strani davčno reformo, s katero si je kupil in pokoril republikansko stranko in mir na domači fronti – enostranske grožnje s carinami mu dajejo rezultate. Trump je – za multilateralni svet – uporabil nezaslišan manever z enostranskim uvajanjem carin, da bi tako znižal ameriški trgovinski deficit. S tem je povzročil vihar, toda Kitajska, Nemčija in druge države z največjim trgovinskim presežkom z ZDA so že ponudile kompromisne rešitve, v katerih obljubljajo povečanje nakupov (uvoza) iz ZDA ali povečanje naložb v ZDA, kar bi zmanjšalo njihov izvoz v ZDA.

Druge države se pač prilagajajo lomastenju tega slona, ki grozi, da bo razbil vse v trgovini s porcelanom, in poskušajo rešiti, kar se rešiti da. Vsaka zase. Trump načrtno razbija dosedanji konsenz in enotnost, s čimer pa v igri ena na ena uveljavlja ameriško ekonomsko premoč. Zadeva po svoje nekoliko spominja na Hitlerjevo taktiko v 1930. letih, ko je s taktiko presenečenja z nezaslišanimi zahtevami in ukrepi korak za korakom pridobival mednarodni politični prostor in nato še ozemlja.

Nadaljujte z branjem→