Thomas Piketty je včeraj objavil zanimiv komentar o katalonski želji po neodvisnosti. Pravi, da je za to krivo preveč in ne premalo decentralizacije v Španiji. Namreč, španske regije imajo že sedaj pravico, da si dohodke iz naslova dohodnine delijo z zvezno oblastjo po principu 50 – 50. Denimo, zvezna vlada v najnižjem davčnem razredu aplicira davčno stopnjo 9.5%, v najvišjem (nad 60,000 €) pa stopnjo 22.5%. Posamezna regija lahko doda enake stopnje, tako da bi skupna davčna stopnja v najnižjem razredu znašala 19%, v najvišjem pa 45%. Ni pa nujno, da posamezna regija to naredi, pač pa lahko določi svoj lasten interval davčnih stopenj (do navedene zgornje meje) in s tem konkurira z drugimi regijami glede davčnih stopenj. Za razliko od tega denimo gre celoten prihodek od dohodnine v Nemčiji v zvezni proračun, zvezne dežele pa ne smejo uvajati dodatnih dohodninskih stopenj. V ZDA je dohodnina tudi prihodek zveznega proračuna, posamezne zvezne države pa lahko dodajo svoje lokalne dohodninske stopnje, vendar so te nizke (med 5% in 10%).

No, Piketty pravi, da je prav ta decentralizacija v Španiji problem, da je šla predaleč in da je kriva za željo po še več decentralizacije oziroma neodvisnosti. Po eni strani namreč ta delitev dohodnine po načelu 50 – 50 in različno izkoriščanje te ugodnosti s strani posameznih regij uvaja davčno konkurenco med regijami, saj lahko posamezne regije z dumpinškimi davčnimi stopnjami privabljajo bogate posameznike, da tja prenesejo svoj rezidenčni status. Po drugi strani pa prav to ruši občutek solidarnosti med regijami, saj bogatejše regije želijo še več davkov zase in zakaj ne bi namesto zgolj 50% od pobrane dohodnine pobrale vseh 100%, če se osamosvojijo?

Nadaljujte z branjem→

Vulgarnost pojavnosti, ki nas definira

Dani Rodrik ima podoben problem z neoliberalimom kot ga imam jaz. Že tam od leta 2004. Takrat so mene in kolege, ki smo se zavzemali za malce več trga in malce manj države, v nekaterih medijih (predvsem v Sobotni prilogi Dela in Mladini) psovali kot neoliberalce. Vendar pa mi niti tega izraza niti koncepta za njim nismo razumeli. Ker je bil v ekonomiji povsem neznan. Rodrik je šel nazaj v stare zapise pogledat, od kje se je pobral ta hudičev neoliberalizem. In res je našel tam leta 1982 en zapis Charlesa Petersa z naslovom “A Neo-Liberal’s Manifesto“. Vendar pa je bil ta neoliberalni manifest en povsem drugačen koncept, kot se ga danes predstavlja, in namesto Ronalda Reagana in Margaret Thatcher je kot neoliberalne guruje za vzgled dajal povsem druge politike, katera imena danes več ne povedo prav veliko (Bill Bradley, Gary Hart in Paul Tsongas ???).

No, meni je koncept neoliberalizma kapnil šele tam leta 2007, ko sem bil gostujoči profesor na Wirtschaftsuniversitaet na Dunaju, ko sem v pisarni prijatelja Wilfrieda Altzingerja začel opažati knjige različnih sociologov in ekonomistov bolj levičarskega pedigreja. Takrat sem šele vzel na znanje, da ta osovraženi koncept neoliberalizma res obstaja. Kasneje, po izbruhu finančne krize v ZDA in EU, pa sem začel povezovati neoliberalizem z dvema ključnima značilnostima: finančno deregulacijo (finacializacijo) in globalizacijo. Oboje skupaj je z malce preveč naslonitve na čudežno moč trgov in njihovo samoregulativno moč vrglo zahodni ekonomski model s tečajev.

Nadaljujte z branjem→

• How Corporations and the Wealthy Avoid Taxes (and How to Stop Them) – Gabriel Zucman
• Policy Implications of Sustained Low Productivity Growth – PIIE
• Rescuing Economics from Neoliberalism – Dani Rodrik
• Taking a Crack at Neoliberalism – Dani Rodrik
• What really caused the financial crisis – Simon Wren-Lewis
• Leprechaun Economics and Neo-Lafferism – Paul Krugman
• Leprechaun Economics, With Numbers – Paul Krugman
• Understanding Permanent and Temporary Income Shocks – Libety Street
• Central Banks in the Dock – Barry Eichengreen
• Where star scientists choose to locate – Microeconomic Insights
• Revisiting Harvard and the American Dream – Larry Summers
• Trade, Technology, and Job Disruption – Tim Taylor
• The Wykehamist fallacy – Stumbling and Mumbling
• The Moral Identity of Homo Economicus – Ricardo Hausmann

In še video doza Bernieja Sandersa za lepši dan. O ekonomiki ameriških milijarderjev: imajo polna usta institucij, vojske in infrastrukture, vendar zanje ne bi nič prispevali, imajo pa denar, ogromno denarja, za politične donacije, s katerimi dosežejo, da jim ni treba prispevati za tiste stvari v prvem delu.

A case in point – maybe the most spectacular– is Google Alphabet, Google’s parent company. In 2003, less than a year before its initial public offering in August 2004, Google US transferred its search and advertising technologies to “Google Holdings”, a subsidiary incorporated in Ireland, but which for Irish tax purposes is a resident of Bermuda.

Ever since then, all the profits generated by these assets have ended up in Bermuda, after a (tax-free) detour via the Netherlands – the infamous “double Irish Dutch Sandwich”. In 2015, Google Alphabet reported $15.5bn in profits in Bermuda, where the corporate tax rate is a modest 0%. It is as if every Bermuda resident (almost none of whom actually work for Google) each generated $260,000 in profits for the company.

Vir: Gabriel Zucman, The Guardian

Every country has the right to choose the form of taxation it wants. But when the Netherlands offers tailored tax deals to multinationals or Switzerland keeps the wealth of corrupt elites out of sight in its coffers, they steal the revenue of other nations. And while we lose, they win: through fees (sometimes a great influence on the international stage), and even – the supreme irony – actual tax revenue.

Take Ireland. Thirty years ago, when its corporation tax rate was 50%, Ireland collected less revenue from companies as a share of its national income than the US or the EU as a whole. Since it cut its rate to 12.5% in the 1990s – it has collected much more than high-tax countries. Is it because low taxes have spurred domestic activity, employment and growth? Not at all: the extra revenue ​originates from the fictitious profits that multinationals park in Dublin or Cork: profits generated by workers in other countries. The Irish government thus gets more income to spend on roads or hospitals; other countries get less. Nothing in the logic of free exchange justifies this theft.

Vir: Gabriel Zucman, The Guardian

Pravi razlog za aktualno ameriško davčno reformo je seveda brutalno enostaven. V bistvu sta dva. Prvi razlog je, da se ameriški predsednik Trump  želi izogniti temu, da bi njegovi dediči zaradi plačila davka na dediščino morali razkosati njegovo premoženje, ki ga je ustvaril, in razprodati njegov dobršen del po kosih za poplačilo “davka na mrtve”.

Drugi razlog pa  je, da od senatorjev in kongresnikov Republikanske stranke to zagresivno ahtevajo njihovo donatorji. Ampak res zahtevajo. Držijo jih za goltanec. Brez masivnih donacij pa v ZDA praktično nihče ne more nastopiti na volitvah in biti izvoljen. Spodnji tvit to splošno znano dejstvo še enkrat več potrjuje. Republikanski politiki se niti ne pretvarjajo več, da želijo davčno reformo za spodbuditev gospodarske rasti.

Drago Babič

Sanacija slovenskih državnih bank ni zaključena, v zadnjem času se je pričel postopek prodaje Abanke, o odložitvi prodaje NLB potekajo pogajanja med slovensko vlado in Brusljem, prodaja slabih terjatev saniranih bank preko DUTB ali neposredno se nadaljuje. Dosedanji izkupiček prodaj v primerjavi s stroški sanacije je skromen, davkoplačevalcem obeta povratek le okoli tretjine vloženih sredstev, dobičke pri tem pobirajo razni finančni špekulanti iz davčnih oaz, zato nekateri upravičeno imenujejo to sanacijo »rop stoletja«.

Nadaljujte z branjem→