Robert Skidelsky (zgodovinar in znan po trilogiji biografije Johna M. Keynesa) je odprl izjemno dobro vprašanje o tem, koliko imigracije je preveč. Namreč, v osnovi nam tako teorija trgovine kot ekonomska teorija pravita, da sta tako prosta trgovina kot popolna mobilnost ljudi optimalni za domače prebivalstvo. Toda empirična dejstvba zadnjih let kažejo, da te trditve veljajo zgolj v posebnih pogojih zmernih sprememb. Če namreč domače gospodarstvo šokirate z veliko dozo liberalizacije, bodo redistribucijski učinki prek izgube delovnih mest in zelo počasnega prilagajanja gospodarstva odnesli večino koristi, ki nastanejo zaradi nižjih cen in večje učinkovitosti zaradi specializacije. In ta izguba delovnih mest in posledična mizerija, kot kažejo zadnje študije (Autor, Dorn & Hanson), prek niza psiholoških in socioloških interakcij lahko pripelje do povečanega populizma. Podobno je pri imigraciji, v zmernih dozah je zelo koristna, če pa državo šokirate z velikim pritokom (kulturno, versko itd.) raznolikih priseljencev, bo to – ob strahu pred izgubo delovnih mest, prepočasni asimilaciji in integraciji ter anksioznosti zaradi prevelike raznolikosti – močno poškodovalo domače socialno tkivo in sprožilo pri domačem prebivalstvu odpor, ki se bo nato sprevrgel v populizem.

Gre za tipičen primer kvantitete, ki preraste v novo kvaliteto. Če zbanaliziram, nekaj kar je koristno v zmernih količinah, vas v velikih dozah ubije. In s tem seveda pridemo do liberalnega paradoksa, kjer liberalci v želji po čim več liberalizma in odprtosti s totalno realizacijo svoje želje dejansko ubijejo objekt svoje želje, torej koristi povečanega liberalizma.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjem času pogosto beremo izjave in zapise, kako v naših bankah leži ogromno neizkoriščenih sredstev, predvsem vlog prebivalstva. Takšne ocene izhajajo iz dejstva, da banke za te depozite praktično ne plačujejo obresti, zaradi česar marsikdo hitro zaključi, da gre za nekak “mrtev kapital”. Seveda temu ni tako in banke vsa zbrana sredstva posojajo naprej ter iz razlike v obrestnih merah ustvarjajo kar solidne rezultate. Za posojena sredstva trenutno res zaslužijo v povprečju le okoli 3 odstotke na leto, a ker za vloge plačajo samo pol odstotka, jim ostaja še vedno enaka razlika kot pred leti (2,5 odstotne točke). Ker izgub zaradi slabih posojil skoraj nimajo več, ta razlika v obrestnih merah zadošča za kar solidne rezultate in lani so slovenske banke ustvarile 380 milijonov evrov celotnega dobička. To je kratek pogled na trenutni položaj, ki pa ga lahko analiziramo tudi nekaj podrobneje.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika je postala ikonična za post-1970-ta leta v ZDA: po drugi svetovni vojni so povprečne realne plače zaposlenih v proizvodnji zvesto sledile rasti produktivnosti, nakar se je sredi 1970-ih ta povezava razbila, produktivnost je nadaljevala rast po enakem trendu, plače pa so ostale zalepljene na ravni iz leta 1973. Drugače rečeno, do sredine 1970-ih let so ameriški delavci enakopravno delili koristi od naraščajočega gospodarstva, zadnja štiri desetletja vse do Baracka Obame pa so veliko večino koristi od naraščajoče produktivnosti pobrali lastniki kapitala.

Zakaj?

Nadaljujte z branjem→

Tudi jaz imam nekaj prijateljev in kolegov iz podobne zgodbe. Ki verjamejo v to, da lahko delovanje (in obnašanje) družbe in gospodarstva zapišeš v matematične formule. Najraje v statičnem modelu, sicer se “malce zakomplicira”. In če nečesa ni mogoče zapisati v matematične formule, je to itak irelevantno, ali pa nam (še) manjka sposobnosti za to. In ki so trdno prepričani, da bodo nove generacije mladih matematikov in fizikov, ki se bodo lotili ekonomije in financ, ter novi superzmogljivi računalniki lahko dovolj popolno opisovali svet. In s tem omogočili nam, da (ekonomsko in finančno) prihodnost napovedujemo in obvladujemo. Legitimno stališče sicer.

Moje stališče pa je vedno bilo, da gre za blodnje in fantazije tistih, ki so prešpricali humanistiko, od psihologije in sociologije do filozofije, in ki so v življenju prebirali le “tehnično” literaturo, leposlovja pa le toliko, kolikor so ga v osnovni šoli zahtevali za bralno značko. In da če bomo mi na ekonomski fakulteti vzgajali takšne fahidiote, bodo naredili še več škode, kot so je naredili matematiki in fiziki, ki so razvijali finančne modele in pisali algoritme za high-speed trading ali ki so razvijali makro DSGE modele. Da velikega “botra” Roberta Lucasa niti ne omenjam. Preprosto ne smemo dopustiti, da bi visoko inteligentni, vendar polovično izobraženi fahidioti brez socialnega čuta, ki živijo v abstrakciji realnega sveta in za katere je delovna sila zgolj črka L v enačbi produkcijske funkcije, postali naši socialni inženirji.

Ampak to je bilo še pred Trumpovo zmago in takrat še nisem pomislil, kakšno škodo lahko naredijo polizobraženi fahidioti, četudi nehote, kadar svoje ambicije in znanje uporabijo za oblikovanje digitalnih družbenih omrežij in kadar uporabijo znanje desettisočev podobno polizobraženih fahidiotov za pisanje algoritmov, ki sledijo in skrbno beležijo vsak naš klik in vsako črko, ki jo zapustimo na spletu. In ki to znanje o nas zapakirajo in prodajo nekomu, ki nas želi “nagovoriti”. Ko dobimo Facebook in Google etc. kot orožje za množično dezinformiranje … če le nekdo, ki ima interes, plača za to.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je nekaj popularnega branja o najbrž prvi največji uganki sodobne ekonomije (izostanek inflacije namreč ni neka uganka, saj to dobro pojasnjujejo standardni keynesianski makro modeli), in sicer, zakaj se kljub tehnološki revoluciji (IT), avtomatizaciji in robotizaciji proizvodnje ter selitvi delovno intenzivne proizvodnje proti Jugu ali Vzhodu, ker vse zmanjšuje obseg delovne sile v proizvodnji in bi načeloma moralo povečevati produktivnost dela, rast slednje kljub temu trendno upočasnjuje. Morda za začetek poglejte dobro prezentacijo OECD in zadnje podatke o trendih (prvi in drugi link), nato zadnji članek Roberta Gordona (tretji link) in tako naprej. Razlage pa segajo vse od upočasnjene demografije, zmanjšanega prispevka inovativnosti, povečanja neenakosti, neučinkovite alokacije pa do morebiti napačnega merjenja prispevka inovacij k rasti. In odgovor še vedno ostaja velika uganka…

• Productivity developments in Europe and the OECD – Zinni, OECD
• OECD Compendium of Productivity Indicators 2017
• Is US economic growth over? Faltering innovation confronts the six headwinds – Robert Gordon
• The turtle’s progress: Secular stagnation meets the headwinds – Robert Gordon
• Challenges to mismeasurement explanations for the US productivity slowdown – Chad Syverson
• Does the United States have a productivity slowdown or a measurement problem? – Byrne, Fernald & Reinsdorf?
• The productivity slowdown is even more puzzling than you think – Byrne & Sichel
• The productivity slowdown’s dirty secret: A growing performance gap – Andrews, Criscuolo & Gal
• Declining Dynamism, Allocative Efficiency, and the Productivity Slowdown – Decker et al
• The productivity slowdown and labour’s income share – Grossman et al, VoxEU

• A New Study of Economics as a Science Says It’s Still Dismal – Wired
• Did technology kill the truth? – Tom Wheeler
• The “cackling cartoon villain” defense of DSGE – Noah Smith
• Should We Reject the Natural Rate Hypothesis? – Olivier Blanchard
• Days of Greed and Desperation – Paul Krugman
• Making Sense of Chaos with the Windy-Boat – Roger E. A. Farmer
• Gender gaps among high-skilled professionals – Microeconomic Insights

Spodnja slika kaže spremembo deleža v dohodku, ki ga pobere zgornji 1% populacije z najvišjimi dohodki, v dobrih treh desetletjih po letu 1980. Kot lahko vidite, se je povsod sloj tistih z najvišjimi dohodki bolj ali manj dramatično “zredil”. Najbolj se je “zredil” v Rusiji in ZDA – na 20% celotnih dohodkov. Ostale države precej zaostajajo, saj ta delež ne preseže 14%. V skandinavskih državah kot tradicionalno najmanj neenakih družbah med razvitimi državami, pa je ta delež izpod 9%, na Danskem celo samo 6%. Bolj plastično rečeno, v ZDA 1% populacije domov odnese eno petino celotnega letnega dohodka države, na Danskem pa zgolj eno dvajsetino.

Nadaljujte z branjem→

Zadnja tri desetlja je bila neodvisnost centralnih bank (od vlade), sicer težko prigarana, svetinja. Do 1980-ih so bile centralne banke de facto samo en oddelek ministrstva za finance in vlade so v predvolilnih obljubah svoje centralne banke načeloma lahko uporabljale kot bankomate – te so natisnile  toliko svežega denarja, da je vlada lahko pokrila obljube, izražene v večjih ali manjših proračunskih deficitih. Ko so se centralne banke osamosvojile izpod neposredne vladne kontrole in začele zasledovati določena pravila za dosego cilja nizke inflacije (denimo 2% cilj), je slednja res drastično upadla glede na 1970-ta leta. Okej, bilo je še nekaj drugih pozitivnih dejavnikov, ki so k temu prispevali, ampak v grobem je zgodba o strogem, vendar uspešnem čuvarju vrednosti denarja in neodgovornem vladnem zapravljivcu nekako takšna.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V zadnjem času nas razne eminentne inštitucije, kot so Evropska komisija, OECD, IMF in še kdo, strašijo, kako bomo zaradi staranja prebivalstva zašli v hude težave, ker ne bomo zmogli starejšim državljanom zagotoviti dostojne starosti preko sistema pokojninskega varstva. Obremenitev BDP za ta namen naj bi z leti narasla na 16%, kar bi bilo narodnogospodarsko nevzdržno. Take trditve povzema tudi Ministrstvo za delo v Beli knjigi, ki predstavlja izhodišče za bodoče ukrepe na področju pokojninskega sistema. Tudi UMAR, ki je pripravil Strategijo dolgožive družbe, v glavnem povzema pesimistične demografske scenarije evropskih inštitucij. Vsi se sklicujejo na demografsko raziskavo Evropske komisije z nazivom POP2013, ki sloni na Eurostatovih podatkih.

Toda ali imajo prav vsi tisti, ki nas strašijo s temno prihodnostjo zaradi “upokojenskega vraga”, ki se širi kot rak?

Nadaljujte z branjem→