Drago Babič

Pred kratkim sta Jože P. Damijan na tem blogu (tukaj in tukaj) in pred njim Jadran Lenarčič v Delu lepo pokazala, kako mačehovska je naša država do našega državnega raziskovalnega področja (ki zajema Univerze in Inštitute) in kako zaostajajo naša vlaganja v RR za drugimi v EU, še posebej za našo sosedo Avstrijo.

Vendar je celotni sistem razvoja in raziskav v državi še bolj razvejan. V primerjavi z državnim sektorjem se namreč še več sredstev za RR obrne v poslovnem svetu, kjer je glavni cilj razvoja in raziskav izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva preko uvajanja inovacij v proizvode in tehnologije. To naj bi vodilo k večjem povečevanju BDP v primerjavi z drugimi državami, kar je eden od osrednjih ciljev slovenske Strategije razvoja do leta 2030.

Zato je pomembno, da se učinkovitost vlaganj v RR redno spremlja in v skladu z rezultati usmerja, pa tudi organizacijsko spreminja, če se pokaže, da kakšen način ali del sistema ni učinkovit. Za naš državni sektor – univerze in inštitute je sistem vrednotenja rezultatov dela preko indeksa citiranosti in pogostih strokovnih ocenjevanj preko ARRS že utečen, za poslovni sektor pa pravih meril nimamo.

Nadaljujte z branjem→

Če gledate zgodovinsko, je odgovor seveda Da. Denimo sredi 19. stoletja, ko je Velika Britanija začela z enostransko ofenzivo s forsiranjem proste trgovine, so ostale države tedanjega razvitega sveta (v Evropi in ZDA) na to akcijo hitro odgovorile s povečanim protekcinonizmom. S carinsko zaščito domače “mlade industrije” pred superiorno britansko industrijo so, v nasprotju z učbeniškimi recepti, uspele spodbuditi domač industrijski razvoj in se ekonomsko razviti. In to velja za vse zahodne države, sedanje članice OECD.

In Dani Rodrik je glede tega podobno pragmatičen, ali če hočete – heretičen. Ja, če države začnejo nekoliko bolje samostojno uravnavati svoje gospodarstvo v skladu s specifičnimi domačimi potrebami, namesto da sledijo nekim učbeniškim ali globalnim “pravilom”, se s tem lahko izognejo ekonomskim šokom, ter posledičnemu porastu socialnega nezadovoljstva in političnih turbulenc, ki nato na površje in na oblast pripeljejo populiste.

Tadej Kotnik (na forumu Financ) odlično relativizira grešnost NLB, ki je obtožena pranja iranskega denarja. Takole pravi (in dejstva mu dajejo prav):

V smislu, da perejo denar? Na stotine takih morda res ni, ampak v primerjavi z grehi Deutsche Bank je NLB svetníca:
– US probing DB for laundering money to Iran www.timesofisrael.co…g-to-iran/
– DB fined for $10 billion Russian money-laundering scheme money.cnn.com/2017/0…index.html
– How DB enabled a dirty offshore bank linked to organised crime and ISIS to move dark money www.buzzfeed.com/tom…dirty-bank
– DB: an International Criminal Organization? global.handelsblatt….ion-767816
itd itd itd

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Po mnenju večine je siva ekonomija eden večjih problemov v družbi in vse države sprejemajo ukrepe, da bi bil njen delež čim manjši. Pod sivo ekonomijo razumemo gospodarsko oz. pridobitno dejavnost od katere udeleženci ne plačujejo davkov. Za urejene države je značilno, da se plačujejo davki od vsakega opravljenega dela ter od vsake potrošnje in s temi zbranimi davki se plačuje zadovoljevanje skupnih potreb vsega prebivalstva od pokojnin, sociale, zdravstva in šolstva do policije, sodstva in parlamenta. Čeprav analize kažejo, da ponekod siva ekonomija tudi dopolnjuje legalno dejavnost in lajša socialne stiske, jo v vseh sistemih preganjajo, ker je tako moralno kot pravno nesprejemljiva.

Do tu se seveda vsi strinjamo, a problem in tudi izvor te dejavnosti se skriva v najbolj banalnem vprašanju, ki ga dobimo npr. ob popravilu počene vodovodne cevi: »želite račun ali bi raje plačali brez njega po nižji ceni?«. Vemo, kakšen je običajen odgovor in na ta način v bistvu podpiramo sivo ekonomijo. Zato v nadaljevanju nekaj pogledov na dejanski vpliv sive ekonomije na gospodarstvo in blaginjo prebivalstva. Prebiramo namreč novice, da je obseg sive ekonomije v Sloveniji tudi 10 milijard evrov in to vodi v splošno prepričanje, da nam nekdo tretji to krade oz. da bi bilo blagostanje državljanov brez tega defekta toliko višje.

Nadaljujte z branjem→

Optimalni odgovor Jakova Faka peščici slovenskih Facebook nacionalistov bi bil, da:

• se pusti pregovoriti in sprejme vlogo zastavonoše slovenske reprezentance na olimpijskih igrah,
• osvoji kolajno, in
• se ob prvih taktih slovenske himne široko nasmehne … in sam pri sebi reče Fak ju!

Nadaljujte z branjem→

Vesoljna slovenska medijska javnost se zgraža nad škandaloznostjo delčka slovenske nacije, ki je načeloma dobronamerno hiper-demokratično izbiro zastavonoše slovenske olimpijske reprezentance prek Facebook populacije ljubiteljev športa izrabila za kanalizacijo nacionalističnih čustev najnižjega ranga. Eden izmed medijev, ki je sicer prvi v vrsti medijev, ki dnevno skrbijo za zniževanje intelektualnih in kulturnih standardov slovenske nacije, je ta nacionalistični izgred označil kot “podalpsko zatohlost“. To je sicer zabavna oznaka in marsikdo se bo ob njej zalotil kimajočega, vendar pa tako kot odločitev vodstva OKS za način demokratične pluralne izbire zastavonoše naše olimpijske odprave povsem zgreši bistvo.

Ta odločitev OKS je bila, kot jo je včeraj označil Gregor Golobič, maloumna. Odločitev za način izbire je bila maloumna, ker je temeljila na napačni predpostavki. Pravzaprav dveh napačnih predpostavkah. Prva je implicitna predpostavka, da je povprečni državljan Slovenije razumen, razgledan in kulturno odprt osebek. Druga pa, da ta povprečen – razumen, razgledan in kulturno odprt – državljan dobro odraža celotno slovensko populacijo. Obe predpostavki sta že v osnovi zgrešeni.

Nadaljujte z branjem→

• Is Economic Insecurity Behind the Specter of Populism? – ProMarket
• The Economics of Dirty Old Men – Paul Krugman
• The World Bank Is Remaking Itself as a Creature of Wall Street – New York Times
• The Right Question About Inequality and Growth – Jason Furman
• Marital choices and widening economic inequality – Microeconomic Insights
• Public Debt. I can’t Believe we are Still There – Gloomy European Economist
• Reminder: Most Published Research is Probably Wrong! – Douglas L. Campbell
• The fatal inconsistency within neoliberalism – Simon Wren-Lewis
• Rebasing Maddison: The shape of long-run economic development – VoxEU
• Blockchain’s Broken Promises – Nouriel Roubini
• Is “a Stable Cryptocurrency” an Oxymoron? – Uneasy Money
• Is Bitcoin a Waste of Resources? – Stephen Williamson
• Bitcoin and Illegal Activity – Tim Taylor

Ne boste verjeli, koliko butastih teorij je v akademski ekonomiji. In še bolj butasto je, da velika večina mainstream ekonomistov te teorije jemlje ne samo resno, temveč brez sence dvoma. Sploh, kar se tiče trga dela. Osnova neoklasične paradigme od Miltona Friedmana naprej je tukaj, da brezposelnost kot takšna ne obstaja, pač pa da gre zgolj za prostovoljno brezposelnost, ker pač nekateri bolj vrednotijo prosti čas kot plačano delo. (Neumnost, seveda, vendar ne za mainstream neoklasike). Iz tega pa sledi druga teorija, in sicer, da za neprostovoljno brezposelnost v času krize ni krivo pomanjkanje povpraševanja po delovni sili zaradi padca agregatnega povpraševanja, pač pa zato, ker delodajalci ne morejo najti delavcev s primernimi kvalifikacijami (neustrezen matching). (Traparija, seveda, le zakaj imajo delodajalci težave s tem v času, ko je na voljo na pretek delovne sile in ne v času, ko je povpraševanje večje od ponudbe?!).

No, spodaj je izsek iz luštnega članka v Jacobinu, ki zgornji neoklasični bedasti teoretski mit razbije. Pokaže, da ko je konjunktura zelo visoka in ko močno primanjkuje delovne sile, delodajalci spustijo zaposlovalne standarde: začnejo zaposlovati manj kvalificirane delavce in jih dodatno usposabljajo, posežejo celo po nekdanjih kaznjencih. To je seveda v nasprotju s teorijo slabega matchinga delodajalcev in zaposlenih v času recesije.

Nadaljujte z branjem→