Prihodnji meseci so ključnega pomena za oblikovanje vladnih strategij na področju zaposlovanja in socialne politike. Vlada, ki se v teh dneh postavlja, bo soočena z velikimi izzivi. Prekarnost je namreč v času neoliberane ekspanzije pridobila veliko različnih pojavnih oblik, ljudje, ki so v njo zajeti, pa so ostali izolirani in brez glasu. O problemu in o odgovornosti, ki iz problema izhaja, smo spregovorili s Črtom Poglajnom, politologom, vodjo Inštituta za študije prekariata in urednikom spletnega portala Skozi oči prekairata. Njegov zbornik »Skozi oči prekariata: Brez konsenza« je bil lani nominiran za slovensko knjigo leta, poleg pisanja in analitike pa se je ukvarjal tudi z organizacijo družboslovnih razprav in posvetov o prekariatu.

V kakšnem položaju so ljudje, ki delajo znotraj prekariata?

Ljudje, ki delajo znotraj prekariata, so v zelo slabem položaju. Se pa njihovega glasu ne sliši. Deloma je za to odgovorna konjuktura in prepričanje družbe, da nam gre dobro, deloma pa je za to kriva tudi zelo agresivna akcija gospodarskih združenj, ki poudarjajo, da so problemi dela stvar preteklosti, ker da kvalificirane delovne sile ni in je zaradi tega povpraševanje po njej večje od ponudbe. To morda na določenih področjih sicer morda celo drži, niso pa pogoji dela za zaposlene zaradi tega nič boljši. Poglejte samo turizem, ali trgovino in to, kako ljudje delajo tam … Nadaljujte z branjem→

Vendar se spomnimo začetkov krize, takrat je Pahorjeva vlada povišala minimalno plačo in po splošnem prepričanju s tem o povzročila več odpuščanja, kot bi ga bilo sicer.

Minimalno plačo so povišali v času krize, kar za četrtino, kar je bila napaka. O tem je bilo veliko debate, na to temo so bile narejene tri analize. Dve sta pokazali, da naj bi bil učinek negativen, vendar nista upoštevali, v katerih sektorjih je prišlo do odpuščanja. V tem času je na primer šla v stečaj Mura. Ta ni šla v stečaj zaradi minimalne plače, take primere bi bilo treba izločiti. Treba je tudi upoštevati, za katere sektorje gre. Minimalne plače imajo predvsem v gostinstvu in turizmu natakarice, sobarice, čistilke. Tam ni bilo odpuščanj, ker teh ljudi ne moreš nadomestiti. Njihovo število se zmanjša, če pade povpraševanje, kar se je zgodilo v začetku krize.

Ali je minimalna plača pri nas nizka? Podatki menda  kažejo, da je razmerje med povprečno in minimalno plačo eno najnižjih.

Glede na povprečno plačo je pri nas minimalna plača res zelo visoka. Problem pa je, da je povprečna plača nizka. Ta pa je nizka zaradi nizke dodane vrednosti in nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Nekoliko za šalo: če bi pri nas v industriji podvojili plače, bi se tudi dodana vrednost na zaposlenega po definiciji skoraj podvojila. Avstrija je sposobna prodajati izdelke, ki dopuščajo dvakrat višjo plačo od naše, naša podjetja pa pač ne.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Poglejmo si nekatere pravne dileme, ki nam jih prinaša Zakon o drugem tiru (ZIUGDT) v svoji trdovratni potrebi zavreči vse, kar je urejenega v naši zakonodaji in v ihti uvesti nov način organizacije gradnje železniške infrastrukture.

Javna železniška infrastruktura je po 2. odstavku 9. čl. Zakona o železniškem prometu grajeno javno dobro v lasti države in se uporablja na način in pod pogoji določenimi z Zakonom o železniškem prometu in predpisi izdanimi na njegovi podlagi. Takšen status železniške infrastrukture je skladen z 70. čl. Ustave RS, ki določa, da se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Takšna ureditev pravnega statusa grajenega javnega dobra je skladna z ureditvijo statusa javnega dobra v večini evropskih držav. Tudi v Avstriji, Franciji, Nemčiji, Italiji, je železniška infrastruktura grajeno javno dobro, ki ga gradijo v imenu države kot nosilke javne lastnine pristojni državni organi in s katerim v javnem interesu upravljajo in gospodarijo javna železniška podjetja v večinski lasti države.

Za drugi tir Divača – Koper 2. odstavek 9. čl. Zakona o železniškem prometu ne velja, ker Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (ZIUGDT, v nadaljevanju zakon) v svojih določbah za 27 km proge Divača – Koper uvaja drugačen status tega grajenega javnega dobra.

Nadaljujte z branjem→

Akt 1: Izogibanje vlade, da bi nudila pomoč tistim, ki in ko jo najbolj potrebujejo – v času naravne katastrofe. Nato prikrivanje dimenzije katastrofe in zanikanje števila smrtnih žrtev.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj odlomkov iz brilijantne recenzije, ki jo je trenutno zelo “vroč” Adam Tooze, avtor knjige Crashed, naredil o knjigi Geoffa Manna “In the Long Run We Are All Dead“. Knjiga je sicer neke vrste biografija Johna Maynarda Keynesa, vendar pa se ukvarja predvsem z njegovimi filozofskimi pogledi na upravljanje gospodarstva. Ugotavlja seveda, da Keynes ni bil komunist, pač pa nedogmatski privrženec trga in kapitalizma, ki pa se je zavedal, da se trg ne more samoregulirati in zapada v ciklične krize, zato je potrebna intervencija države, da gladi ekonomske cikle in zmanjšuje družbeno škodo ekonomskih kriz. In naprej, knjiga ugotavlja, da je Keynesov “keynesianizem” bistveno bolj demokratičen od starinskega paleoliberalizma in novejšega neoliberalizma, ki sta z glorifikacijo povsem prostega trga v svoji osnovi protidemokratična, saj, prvič, po eni strani temeljita na individualnih pravicah, vezanih na zasebno lastnino, in dogmatsko vztrajata na prostih tržnih transakcijah, kar je treba za vsako ceno zaščititi pred državo in regulacijo. In drugič, vso oblast dajeta trgu oziroma lastnikom kapitala in omejujeta možnost demokratične diskrecije, torej zavestne odločitve večine, da z regulacijo poseže v delovanje trga oziroma v blaženje njegovih negativnih učinkov. Tak dogmatizem je, ob protidemokratičnosti, seveda družbeno škodljiv.

If there was a single figure whose ideas seemed pertinent in that deeply ambiguous moment, it was John Maynard Keynes. The implosion of the financial system vindicated him against his critics, who had declared markets self-stabilising and government intervention counterproductive. With trade, investment and consumption collapsing and millions cast into unemployment, the world was desperate for fiscal stimulus, and there were calls on all sides for greater controls on banking and financial markets. Keynes is the godfather of policy activism, but, as Geoff Mann argues in his brilliant book In the Long Run We Are All Dead, he is also the best hope of those who want to keep the show on the road by whatever means necessary. He promised both the avoidance of disaster and the preservation of the status quo.

Nadaljujte z branjem→

https://twitter.com/gabriel_zucman/status/1039016872916598785

Nekaj odlomkov iz intervjuja v Mladini:

Podjetnike sedaj razburja predlog, zapisan v koalicijski pogodbi, po katerem bi dohodke iz kapitala po novem obdavčili preko dohodnine in ne po sedanji, cedularni enotni davčni stopnji. Je ta smer razvoja pravilna?

Davek na kapitalske dohodke je danes načeloma 25 odstoten, a preden pride do njegovega izplačila, mora podjetje plačati še davek na dobiček, ki danes brez olajšav znaša 19 odstotkov. Če bi kapitalske dohodke obdavčili preko dohodnine, bi bil skupen davek verjetno še višji. Ista dilema se pojavi pri oddajanju nepremičnin. Če si kupil nepremičnino, ki jo boš kasneje oddajal, si davek na svoj dohodek, s katerim si jo kupil, že plačal. Če ta denar investiraš in pobiraš najemnino in nanjo plačuješ davek na dohodek iz kapitala, je ta dohodek dvakratno obdavčen. Zato imamo cedularno obdavčitev teh dohodkov, da skupna obdavčitev ne bi bila previsoka. Če bo država s to obdavčitvijo šla previsoko, se ljudem določene naložbe enostavno ne bodo več izplačale. Sam bi zato sklenil na sledeč način: Če je zgornja obdavčitev dohodkov iz dela 50 odstotna, potem tudi obdavčitev kapitalskih dohodkov, torej seštevek vseh davkov na dohodek in kapital, ne bi smela biti višja. V vsakem primeru pa bi za to morali narediti analizo, v kateri bi ugotovili, katera stopnja je optimalna. Meni se sedanja stopnja ne zdi napačna.

Nadaljujte z branjem→

Rockefeller je prek obvladovanja 90% naftne industrije v ZDA s tem posredno obvladoval tudi prevoz po železnicah, ter pomembno vplival na industrijo svetil (petrolejke) in na avtomobilsko industrijo. Bezos z obvladovanjem platforme za spletno trgovino pomembno vpliva na ponudnike stvari, ki se prodajajo on-line, hkrati pa pomembno sodoloča delovne pogoje in plače zaposlenih v “prekarnih” panogah.

Ida Tarbell, the journalist whose investigation of Standard Oil helped bring about its breakup, wrote this about John D. Rockefeller in 1905:

“It takes time to crush men who are pursuing legitimate trade. But one of Mr. Rockefeller’s most impressive characteristics is patience. … He was like a general who, besieging a city surrounded by fortified hills, views from a balloon the whole great field, and sees how, this point taken, that must fall; this hill reached, that fort is commanded. And nothing was too small: the corner grocery in Browntown, the humble refining still on Oil Creek, the shortest private pipeline. Nothing, for little things grow.”

When Ms. Khan read that, she thought: Jeff Bezos.

Her Yale Law Journal paper argued that monopoly regulators who focus on consumer prices are thinking too short-term. In Ms. Khan’s view, a company like Amazon — one that sells things, competes against others selling things, and owns the platform where the deals are done — has an inherent advantage that undermines fair competition.

Nadaljujte z branjem→

Lina Khan, danes 29-letna pravnica, je lani še kot neznana doktorska študentka razburkala pravniški establishment z razpravo “Amazon’s Antitrust Paradox”, ki je na glavo obrnila skoraj pol stoletja trajajočo doktrino glede pravne regulacije monopolov. Medtem ko je ameriška zakonodaja po začetku 20. stoletja in začetku velikega boja vladnih administracij proti monopolom Rockefellerjev in drugih roparskih baronov slonela na premisah absolutne škodljivosti monopolov, je – tudi po veliki zaslugi čikaške pravne šole – v 1970-letih prišlo do preobrata: na problematiko monopolov se je začelo gledati skozi prizmo maksimizacije koristi za potrošnike. Po domače rečeno, monopoli niso nujno slabi, če monopolisti zagotavljajo najnižje stroške (cene) za potrošnike.

Ta pristop je seveda kratkoviden, saj lahko monopolisti s cenovno vojno ne samo izrinejo konkurente, pač pa lahko vplivajo na drugačno dinamiko razvoja panoge, z manj razvoja in manj inovacijami. Lahko pa s svojim prevladujočim položajem tudi negativno vplivajo na ponudnike iz drugih panog, če so ti prisiljeni uporabljati njihovo infrastrukturo, in celo na ostale trge (denimo trg dela). In Khanova je na primeru Amazona pokazala natanko to: res je Amazon danes najbolj učinkovit spletni prodajalec, toda s svojim prevladujočim položajem lahko omejuje prodajo mnogim drugim ponudnikom na Amazonovi infrastrukturi, na trgu dela pa drži delovne razmere in plače pod civilizacijskimi normami.

Nadaljujte z branjem→