Odgovor na naslovno vprašanje seveda zahteva informiran strateški premislek. Informiran premislek pomeni, da smo dobro seznanjeni z dosedanjo uspešnostjo, učinkovitostjo in stabilnostjo bank glede na vrsto lastništva. Strateški premislek pa terja, da vemo, ali sploh, zakaj, kaj, kdaj, komu in po kakšni ceni prodati.

Spodaj je moj informiran strateški premislek, skoncentriran v treh argumentih.

Pomen lastništva banke

Prvič, primerjalna analiza dosedanjega poslovanja bank v tuji lasti glede na banke v domači (državni ali zasebni) lasti nikakor ne kaže, da bi tuje lastništvo imelo negativne učinke. Nasprotno, banke v tuji lasti so se izkazale s podobno dinamiko kreditne aktivnosti pred krizo, manj slabo kreditno aktivnostjo med krizo in večjo kreditno aktivnostjo po krizi. Hkrati so se izkazale kot bolj stabilne, manj podvržene tveganjem in dajanju kreditov, ki se kasneje izkažejo kot slabi. (Tukaj velja omeniti, da sta bili NLB in NKBM v delnem tujem oziroma zasebnem lastništvu, vendar je kontrolno večino imela slovenska država, s tem pa tudi roko nad njunim korporativnim upravljanjem in slabim upravljanjem). Nobene tuje banke slovenski državi ni bilo potrebno sanirati z javnim denarjem, saj so za očiščenje portfeljev poskrbele vse banke same, eno izmed njih pa so sanirali tuji lastniki (Hypo Alpe Adria oziroma sedanji Addiko). Sanacija in likvidacija bank v državni in zasebni domači lasti pa je slovenske davkoplačevalce stala več kot 5 milijard evrov. 

Nadaljujte z branjem→

Joseph Stiglitz pravi: progresivni kapitalizem. V bistvu ni neke hude filozofije pri tem, treba je le preseči dogmo, da trgi “vedo najbolje”, kaj je dobro za razvoj. Nasprotno, optimalni dolgoročni razvoj zahteva aktivno in podjetno državo, torej da država izbere dolgoročne – socialno in ekološko vzdržne – usmeritve glede ključnih determinant razvoja (energetika in infrastruktura, okolje, pogoji dela, socialna država, politika enakih možnosti, stopnja konkurence, stopnja neenakosti), znotraj tega okvirja pa omogoča – regulirano – tržno gospodarstvo. In seveda vlade so bolj aktivne glede ekonomskih politik za usmerjanje gospodarskega razvoja in uravnavanje gospodarskih ciklov. Vse to so države nekoč že znale početi, potrebno se je tega le nehati sramovati in s temi orodji spet začeti upravljati.

The neoliberal experiment – lower taxes on the rich, deregulation of labor and product markets, financialization, and globalization – has been a spectacular failure. Growth is lower than it was in the quarter-century after World War II, and most of it has accrued to the very top of the income scale. After decades of stagnant or even falling incomes for those below them, neoliberalism must be pronounced dead and buried.

Nadaljujte z branjem→

• After Neoliberalism – Joseph E. Stiglitz
• Protecting the Independence and Integrity of Research – ProMarket
• Sustaining Maximum Employment and Price Stability – Richard Clarida
• Monetary Policy and Financial Stability – Randal Quarles
• Why Call it “Socialism”? – Tim Taylor
• An old result on automation and wages – Digitopoly
• Why Did the US Labor Share of Income Fall So Quickly? – Tim Taylor
• Beyond Unemployment – Michael Spence
• China-US Trade War – IGM Forum

Tej Gonza

Ameriški ESOP-i so lastniški skladi zaposlenih, ki investirajo v delnice lastnega podjetja. Lastijo si lahko do 100% podjetja, lastniki pa dobijo davčne olajšave, če delnice prodajo ESOP skladom. Večina odkupov podjetij preko ESOP sklada se financira z bančnim kreditom, ki se ga zavaruje s pričakovanimi prihodki podjetja. Na ta način zaposlenim ni potrebno financirati odkupa iz lastnega žepa (ker skorajda po definiciji delavci nimajo investicijskega kapitala), temveč se zavežejo, da ga bodo financirali iz lastnega dela (zaposleni so odgovorni za nastanek produkta in vrednosti, ki jo drži v sebi). V Inštitutu za ekonomsko demokracijo pripravljamo predlog zakona za slovenski model lastništva zaposlenih, ki bo temeljil na ameriških ESOP-ih. 

Ko torej govorimo o zavarovanju bančnih kreditov s pričakovanimi prihodki podjetja, je seveda potrebno biti previden. Zelo previden. Še posebej v Sloveniji, kjer nimamo praktično nobene dobre izkušnje s to prakso. Mehanizem financiranja močno spominja na tistega v 90ih in začetku novega tisočletja, s katerim so v okviru 200 prevzemov slovenskih podjetij določeni posamezniki v Sloveniji s podjetjem samim »zagotovili« poroštvo za 5,56 milijarde vrednih bančnih posojil. Vprašanje torej je, ali ESOP program predstavlja podobne nevarnosti, ki smo jih bili deležni v časih tajkunskih odkupov v Sloveniji?

Nadaljujte z branjem→

Pred kratkim smo naredili analizo poslovanja slovenskega bančnega sistema v zadnjem desetletju in pol. Analizirali smo poslovanje slovenskih bank po letu 2005 in pri tem pozornost usmerili na lastništvo bank. Zanimalo nas je, katera vrsta lastništva (državno, zasebno domače ali tuje) ima bolj ugoden vpliv na uspešnost in predvsem na vzdržno kreditno aktivnost in stabilnost poslovanja bank v Sloveniji. Pri tem smo posebno pozornost usmerili na kreditno aktivnost bank pred finančno krizo (2005-2008), stabilnost poslovanja, kreditno aktivnost in potrebo po državnem reševanju med krizo (2009-2013) ter uspešnost in kreditno aktivnost bank po krizi (2014-2017). V nadaljevanju je nekaj ključnih ugotovitev naše študije, iz katerih sledijo tudi logični sklepi.

Tržna in lastniška struktura slovenskega bančnega sektorja

Slovenski bančni sektor je po letu 2005 šel skozi zelo turbulentno fazo. Po letu 2004 je kreditna aktivnost bank močno pospešila in bilančna vsota (obseg kreditov) bank se je med letoma 2004 in 2009 več kot podvojila (iz 23.8 na 52 milijard evrov). Po letu 2009 sledi krčenje kreditov in konec leta 2018 je bila bilančna vsota bank pod ravnijo iz leta 2007.

Slika 1: Bilančna vsota bank in dobiček iz poslovanja, 2000-2018 (mio €)

Nadaljujte z branjem→

Brez visoke abstrakcije s krivuljami ponudbe in povpraševanja in s konceptom potrošnikovega presežka in brez matematike, pač pa oborožen z ducatom najnovejših empiričnih raziskav, Raj Chetty na Harvardu spreminja način poučevanja ekonomije. Ne uči, kako naj bi se posamezniki v teoriji odzivali na spodbude, ampak kako se v praksi obnašajo.

Vsi mi bi morali biti bolj Chettyjevski. Se trudimo, vendar smo – preden pridemo do empirije – še vedno preveč vezani na “neo-…” teoretske koncepte.

Because Harvard has a tendency to set the pattern for other universities, Ec 10’s textbook is a massive best-seller, used at dozens of other schools, earning its author, professor Greg Mankiw, an estimated $42 million in royalties since it was first released in 1998. Mankiw’s introduction to economics has set the tone not just at Harvard but for how Econ 101 is taught across the country.

Mankiw’s textbook covers the abstract theory that underpins economics as it has been understood for decades. It is about supply and demand, about how prices can be used to match production of a good to its consumption, and about the power of markets as a tool for allocating scarce resources. Students in Ec 10 are asked to plot supply and demand curves, to solve simple word problems about what happens when the mayor of Smalltown, USA, imposes a tax on hotel rooms.

The idea is to impart a basic theory, to lay a foundation for understanding how society works. And that theory strongly implies that markets tend to work without much intervention, and that things like minimum wages might hurt more than help.

But another Harvard economist has a different idea of how to introduce students to economics.

Nadaljujte z branjem→

Blanchard in Tashiro japonski vladi po skoraj 30 letih krize ne svetujeta, da naj začne s fiskalno konsolidacijo, torej z doseganjem primarnega presežka v proračunu, pač pa nasprotno – da s primarnimi deficiti vzdržuje raven agregatnega povpraševanja. In da s primernim mixom javnih izdatkov cilja na ključna deficitna področja, predvsem povezana z demografijo. Ta “nova filozofija” temelji na novem spoznanju Olivierja Blancharda, da se v času r<g in ničelnih obrestnih mer povsem spremenijo opcije ekonomske politike.  Fiskalna politika postane bistveno pomembnejša od monetarne, njen strošek pa postane ne samo znosen, pač pa celo neznaten.

For many years, the Japanese government has promised an eventual return to primary budget surpluses, but it has not delivered on these promises. Its latest goal is to return to primary balance by 2025. Blanchard and Tashiro, however, argue that, in the current economic environment in Japan, primary deficits may be needed for a long time, because they may be the best tool to sustain demand and output, alleviate the burden on monetary policy, and increase future output. What primary deficits are used for, however, is equally important, and the Japanese government should put them to better use. The authors recommend that, given Japan’s aging population, the government should spend on measures aimed at increasing fertility—and by implication population and output growth—which are likely to more than pay for themselves.

Vir: Blanchard in Tashiro,

• Raj Chetty’s plan to change how Harvard teaches economics – Vox
• Fiscal Policy Options for Japan – Blanchard and Tashiro
• Gabriel Zucman – The Wealth Detective Who Finds the Hidden Money of the Super Rich – Bloomberg
• Robo-Apocalypse? Not in Your Lifetime – J. Bradford DeLong
• Who’s paying for the US-China trade war? – FT Alphaville
• New China Tariffs Increase Costs to U.S. Households – Liberty Street Economics
• The Real Cost of Trump’s Tariffs – Jeffrey Frankel
• Trade slowdown is more dangerous than in the past – Financial Times

Tudi v The Economistu niso mogli ubežati spremenjenemu trendu makroekonomije, ki nenadoma postaja mainstream, in prav tako ne sodobni monetarni teoriji (MMT). V času r<g (ko je obrestna mera niža od stopnje gospodarske rasti), se dolg glede na BDP avtomatsko znižuje in država lahko trajno vzdržuje proračunski deficit, ne da bi se ji dolg (glede na BDP) povečeval.

Kaj državam preprečuje, da tega ne počnejo? V času r<g sta (za monetarno suverene države, kar Slovenija ni) dejansko le dve miselni zavori pred odločitvijo za permanentni deficit: (1) nevarnost inflacije (teoretiki MMT), ki pa je danes ni, ampak kdo ve; in (2) nevarnost krize (Ball, Elmendorf & Mankiw), torej da permanentno zadolževanje vodi v napihovanje balonov, ki se bodo nekoč razpočili.

In January Olivier Blanchard, a former chief economist of the IMF, told the annual meeting of the American Economic Association that there were many reasons to doubt the supposed costs of public debt. Since then Jason Furman and Larry Summers of Harvard University, both of whom advised Barack Obama on economics, have written in Foreign Affairs, a journal, that it is time to kill off the “debt obsession”. A flurry of commentators have since declared that economists are fundamentally rethinking their ideas about fiscal policy.

Nadaljujte z branjem→

Vem, da bo ta komentar za mnoge bogokleten. Vendar nekdo mora to povedati.

Nikoli nisem bil navdušen nad “privatizacijo” Adrie Airways, na način, kot je bila narejena. Torej da je bila prodana investicijskemu skladu. Najbrž drži, da takrat ni bilo boljših ponudb zanjo. In da je bilo po poslovnih turbulencah in po državni pomoči v letih Pahorjeve vlade manevrskega prostora malo. In drži, da je po privatizaciji Adria večinoma izginila iz udarnih medijskih novic. Toda obstajale so kratkoročno bolj zahtevne, dolgoročno pa bistevno bolj primerne opcije.

Predvsem pa je bilo v skladu z izkušnjami drugih majhnih držav, ki so bile zaradi usihajoče konkurenčnosti v času dramatično povečane konkurence nizkocenovnih prevoznikov prisiljene v bankrot ali prodajo nacionalnih letalskih prevoznikov, pričakovati, da bo po prodaji prišlo drastične racionalizacije poslovanja. Posledica te “racionalizacije do gat” pa je seveda zmanjšanje števila letov, poslabšanje kvalitete storitev, odprodaja osnovnih sredstev (predvsem vrednejših in še ne amortiziranih letal) in kratkoročni najem cenenih letal, outsourcanje letov operaterjem sumljive kvalitete, varčevanje pri najemu in treningu posadk itd., vse do povezljivosti informacijskih sistemov.

Nadaljujte z branjem→