Ste se kdaj vprašali, kaj počnejo centralne banke Evrosistema (pod okriljem ECB) s tisoči miljardami evrov vrednimi (predvsem) državnimi in korporativnimi obveznicami, ki so jih odkupile v okviru politike kvantitativnega sproščanja (QE) (v žargonu ECB se sicer imenuje Asset Purchase Programme, APP)? Konec lanskega leta je bilo teh obveznic za 2,899 milijard evrov. Odgovor je preprost: Nič. Za ECB so to terjatve, ki sicer prinašajo obresti, slednje pa kot dobiček nacionalnih centralnih bank gredo načeloma nazaj v nacionalne proračune držav evroobmočja, ki te obresti plačujejo (se pravi, gredo iz levega v desni žep in nato spet nazaj v levi žep). ECB samih terjatev zaenkrat ne more vnovčiti, ker bi z njihovo prodajo sicer še bolj destabilizirala trg. ECB zgolj reinvestira dospele obveznice (ko obstoječe dospejo, jih nacionalne centralne banke zgolj zamenjajo z novimi, ki jih izdajo iste države). De facto (ne pa de iure) ECB te državne obveznice tretira kot obveznice brez dospetja. Kar po domače pomeni, da jih državam najbrž ne bo treba nikoli poplačati (ko zapadejo, države izdajo nove, ki jih na trgu v roku dveh mesecev spet odkupijo njihove centralne banke).

Za ECB je načeloma vseeno, kaj ima v bilanci namesto teh obveznic iz programa QE. Lahko bi šlo za 2,899 milijard kosov krompirja ali za 2,899 milijard kamnov. Lahko pa bi tudi šlo za 2,899 milijard evrov “koristnih” obveznic, denimo obveznic, ki bi jih države članice izdale z namenom, da financirajo izgradnjo in obnovo infrastrukture ali za energetsko prestrukturiranje v okviru boja proti klimatskim spremembam. Bi bilo kaj drugače, če bi šlo v osnovi za “infrastrukturne” ali “zelene” in ne za “navadne” državne obveznice? Ne bi.

Zakaj torej v bilanci ECB ni infrastrukturnih ali zelenih državnih obveznic? Razloga sta preprosta. Prvič, ker se države članice tega niso spomnile, ali bolje niso se želele spomniti, da bi izdale obveznice s primarnim namenom dograditi prometno infrastrukturo, financirati prehod na obnovljive vire energije ali stanovanja za mlade družine ipd. Njihove vlade doslej niso imele te ambicije ali pa so se izgovarjale na fiskalno pravilo. Čudno? In drugič, ker člani vodstva ECB namrgodeno gledajo, če kdo spregovori o “zeleni politiki QE”. Tako kot je ta teden Jens Weidmann, nekdanji uradnik nemškega finančnega ministrstva, ki je nato bil napredovan na mesto guvernerja nemške centralne banke in s tem ožjega vodstva ECB, protestiral pri novi predsednici ECB Christine Lagarde, ki je izrazila pričakovanje, da ECB “ozeleni” politiko QE.

Nadaljujte z branjem→

Odlična pesem prve radgonske punk zasedbe Brez milosti. Sicer nocoj tudi na 35-letnici radgonskega rocka.

• How to Tax Our Way Back to Justice – Saez and Zucman
• Children of Poor Immigrants Rise, Regardless of Where They Come From – The New York Times
• End of the Draghi era – Martin Sandbu
• Germany Chooses Economic Nostalgia Over Saving the Planet – Adam Tooze
• Response to Jens Weidmann on Green Quantitative Easing – Stan Jourdan
• Ireland exports is tax distortions – Brad Setser
• Prospects for Inflation in a High Pressure Economy: Is the Phillips Curve Dead or Is It Just Hibernating? – Brad DeLong
• Does a wealth tax discourage risky investments? – Digitopoly
• The Way We Measure the Economy Obscures What Is Really Going On – Heather Boushey
• Manufacturing Ain’t Great Again. Why? – Paul Krugman

Bine Kordež

O učinkih letošnjih davčnih sprememb na plače sem napisal že tri tekste. V zadnjem zapisu sem izpostavil predvsem nelogičnost (vsaj po mojem mnenju), da so oktobrske spremembe zakonodaje vsem zavezancem dvignile neto prejemke vsem – razen tistim z 931 evri bruto plače, ki niso dobili niti centa več (!). Pričakoval sem, da bodo poslanci v postopku sprejemanja zakonodaje le opazili to nelogičnost, a se to ni zgodilo. Prevladalo je pojasnilo vlade, kako so zaradi v maju sprejete razbremenitve regresa profitirali tudi zaposleni z nižjimi plačami in zato naj bi bile aktualne spremembe ustrezne. Vsekakor drži, da je imela majska razbremenitev izplačila regresa zelo pozitiven vpliv na davčno razbremenitev in rešitev ocenjujem kot optimalno. Vseeno pa ne vem, zakaj so morali potem pri razbremenitvi plač popolnoma izpustiti zaposlene z najnižjimi dohodki.

Kot rečeno, je vlada v maju s široko podporo sprejela zakon, po katerem je izplačilo regresa do višine povprečne bruto plače (trenutno 1.725 evrov) v celoti neobdavčeno. Po zadnjih razpoložljivih podatkih (leto 2017) je povprečen znesek regresa znašal 880 evrov, kar najbrž pomeni blizu tisoč evrov v letošnjem letu. Do sedaj so zaposleni od regresa plačevali dohodnino in sicer od 16% pa tudi do 50% (odvisno od davčnega razreda, v katerega so bili uvrščeni glede na višino prejemkov). Z ukinitvijo plačila dohodnine, so posamezniki ob predpostavki 1.000 evrov regresa, pridobili med 160 in 500 evri letno. Ker pa so se zaradi izključitve regresa dodatno znižali tudi skupni obdavčljivi dohodki, so zaposleni z nižjimi plačami pridobili nekaj tudi iz tega naslova. Kot je prikazano z rdečo črto v spodnji sliki, je učinek teh davčnih sprememb za večino zaposlenih tako znašal od 20 do 30 evrov preračunano na mesec. Ta ugodnost je bila za ljudi kar pomembna, pa tudi v proračunu bo izpada najbrž kar okoli 200 milijonov evrov letno.

Nadaljujte z branjem→

Michael Roberts zelo dobro povzema aktualno ameriško debato o uvedbi davka na premoženje, o katerem govorita oba demokratska pretendenta, Elizabeth Warren in Bernie Sanders. Načrt Warrenove sta podprla ekonomista iz univerze Berkeley – Gabriel Zucman and Emmanuel Saez, sicer pogosta Pikettyjeva soavtorja, ki sta pred nekaj tedni na to temo izdala knjigo “The Triumph of Injustice“, hkrati pa tudi lansirala spletno stran Tax Justice Network, na kateri se lahko igrate in simulirate učinke davčnih sprememb za večino držav na svetu. V knjigi sta pokazala, da ameriški davčni sistem pri višjih dohodkih postane regresiven – popularno rečeno, Buffetova tajnica plača višji odstotek davka od super bogatih.

Njune ugotovitve in predloge je prejšnji teden napadel – sicer progresivni in demokratski, vendar kontroverzni – ekonomist Larry Summers. Summers, sicer nečak nobelovca Paula Samuelsona in nekdanji rektor univerze Harvard, je bil namreč finančni minister v Clintonovi vladi, ko je ta povsem deregulirala finančni sektor, kar je kasneje (ob odpravi Glass-Steagallovega zakona o bankah) omogočilo idealno okolje za veliko finančno krizo. Njegova obojestranska ljubezen s finančnim sektorjem pa se je materializirala tudi v velikih zaslužkih od svetovanja finančni industriji (v vrednosti skoraj 20 mio dolarjev v enem desetletju).

Spodaj je zelo dober Robertsov povzetek hipokrizije ameriškega davčnega sistema, predloga reforme ter diskusije na relaciji Saez & Zucman vs. Summers.

The Triumph of Injustice: how the rich dodge taxes and how to make them pay is a new book by the inequality experts, Gabriel Zucman and Emmanuel Saez. It’s a searing indictment of American tax system, which, far from reducing the rising inequality of income and wealth in the US, actually drives it higher. The authors argue that “even as they became fabulously wealthy, the rich have seen their taxes collapse to levels last seen in the 1920s. Meanwhile working-class Americans have been asked to pay more.” Saez and Zucman show that the super-rich in America actually pay a lower tax rate than everybody else.

Nadaljujte z branjem→

Peter Grašek*

V javnosti se je pojavilo več netočnih trditev o tem, kako je Adria Airways poslovala v preteklosti in kako je/ni bila profitabilna. Pričujoči tekst osvetljuje obdobje Adrie Airways v času 1993 – 2001, v času, ko sem jo vodil. V tem času je bila Adria Airways finančno (razdolževanje) in poslovno (prehod iz čarterskega v mednarodnega rednega prevoznika) uspešno prestrukturirana.

Finančno prestrukturiranje, kaj ga je povzročilo in kako je potekalo.

Dejstvo je, da je Adria realno, izraženo v konvertibilnih tujih valutah, začela poslovati z izgubo že leta 1989. Bilanca, izražena v jugoslovanskih dinarjih, je leta 1989 izkazovala minimalni dobiček predvsem zaradi izredno visokega, 68% deleža tečajnih razlik v celotnem prihodku v razmerah tedanje jugoslovanske hiperinflacije. Začetek negativnega poslovanja Adrie sovpada z nakupom in začetkom odplačevanja kreditov za tri letala Airbus A 320 in pripadajoče nadomestne motorje, dele in orodja. Ta tip letal je bil za trg in prihodke Adrie predrag.

Člani tedanjega vodstva – Peter Grašek, Zmago Skobir, Marija Rotar, Bojan Sodnik in Damjan Franetič – smo zato leta 1990 tedanjemu glavnemu direktorju predstavili elaborat z izračuni in projekcijami stopnjevanja negativnih trendov poslovanja v prihodnjih letih in sočasno predlagali ukrepe za poslovno in finančno sanacijo, ki so vključevali tudi prodajo vseh letal A 320 in pripadajočih nadomestnih motorjev, delov in orodij.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Banka Slovenije je ravnokar uvedla omejitve pri podeljevanju kreditov bank za potrošniška in stanovanjska posojila z argumentom, da se čezmerno povišujejo tveganja, da kreditojemalci ne bodo sposobni teh kreditov odplačevati. Za mlade, ki si prvič rešujejo stanovanjski problem, je  posebno boleč ukrep, ki omejuje razmerje med letnim stroškom servisiranja dolga in letnim neto dohodkom kreditojemalca. To razmerje ne sme preseči: (a) 50% za kreditojemalce z dohodkom, nižjim od 1700 evrov neto plače, ter (b) 67% za del kreditojemalčevega dohodka, ki presega omenjeni prag. Poleg tega uvaja dodatne omejitve zaradi vzdrževanih otrok, tako da mlade družine z otroci in povprečnimi plačami praktično niso več kreditno sposobne.

Na ta ukrep so že reagirali poslanci (Matjaž Han, SD), tudi predsednik vlade Marjan Šarec, češ da zaradi tega ukrepa mladi in manj premožni ne bodo nikoli prišli do svojega stanovanja. In da bi morali biti pri pripravi ukrepov bolj človeški in realni. Dejal je naslednje:

Najlažje je omejiti dostop do kreditov in se izgovarjati na finančno stabilnost. Gre za pretirano omejevalno naravo enostranskega ukrepa, brez strokovne razprave in brez iskanja prave rešitve. Tu se vidi, da zaposleni na Banki Slovenije nimajo stika z realnostjo in z ljudmi.

Nadaljujte z branjem→

Brad DeLong iz univerze Berkley v odličnem komentarju pravi enako kot jaz študentom na predavanju o Phillipsovi krivulji (negativna relacija oz. trade-off med inflacijo in brezposelnostjo): Ja, v dveh turbulentnih desetletjih med 1970 in in 1990 je bila inflacija ključna nevarnost. In ko so države želele znižati inflacjo, so zaradi restriktivne monetarne politike morale žrtvovati gospodarsko rast in zaposlenost. Celotna makroekonomija, akademska in na centralnih bankah, se je ukvarjala s tem problemom. Toda konec 1980. let je v razvitih državah inflacija upadla in naklon Phillipsove krivulje se je iz negativnega spremenil v vodoravnega, se pravi v neobstoječo povezavo med inflacijo in brezposelnostjo.

Mainstream makroekonomija pa se temu ni prilagodila in je še naprej dizajnirana na reševanje problema inflacije. Čeprav so inflacijski jastrebi še kako živi in napovedujejo, da bo ta zdaj zdaj eksplodirala, je problem inflacije danes dejansko postal minoren. In sicer zaradi strukturnih sprememb in počasnega pogrezanja razvitih držav v sekularno stagnacijo in japonski scenarij (demografski prehod, upadanje stopnje rasti produktivnosti). Danes imajo razvite države problem z nezadostnim agregatnim povpraševanjem in v tem depresivnem ozračju se inflacija kot stranski produkt visoke rasti preprosto ne more razviti. Lahko se skromno oglasi na kratek obisk le občasno prek povišanih cen energentov ali uvožene hrane in nato spet izgine.

Na voljo so gromozanske količine likvidnosti, ki so jih sproducirale centralne banke v želji ustvariti več inflacije, ter v obliki ogromnih depozitov poslovnih bank, gospodinjstev in podjetij. Gre za ogromne količine mrtvega kapitala. Česa takšnega v zgodovini še nismo doživeli. Danes je treba dizajnirati programe, ki bodo vsaj del te gromozanske presežne likvidnosti aktivirali – v obliki investicij v energetsko prestrukturiranje, energetsko sanacijo stavb in v infrastrukturo. S tem bomo spet značilneje zagnali gospodarsko rast, in če bomo imeli srečo, se bo s tem spet povrnil delček inflacije.

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Munchau v Financial Timesu zelo plastično opiše odločitev nemške vlade, da v ustavo zapiše t.i. zadolževalno zavoro (nemško različico fiskalnega pravila). Pravi, da tako neumnega ukrepa v kakšni večji razviti (G7) državi v času njegovega življenja še ni videl:

Germany’s constitutional balanced budget rule is another example. I would classify it as the single most stupid economic policy decision taken by a G7 country in my lifetime. It artificially constrains the ability of fiscal policy to stabilise the economy at a time when monetary policy has hit the limits. 

Vir: Wolfgang Munchau, Financial Times

Če bi Nemčija s tem neumnim ukrepom prizadela samo sebe, bi bil že dovolj velik problem, saj je največje evropsko gospodarstvo in ključni trg za večino članic EU. In če Nemčija zavira svojo rast, s tem zavira rast tudi vseh drugih, od nje posredno, trgovinsko odvisnih držav. Toda Nemčija je šla še korak naprej in od vseh ostalih držav zahtevala uvedbo podobno omejujočih in podobno neumnih fiskalnih pravil. S tem je celotno evro območje naredila impotentno in nesposobno, da uravava poslovne cikle. To je, kot da imate nogo v mavcu (monetarna politika) in se pred begom na varno pred orkanom ustrelite še v drugo nogo.

Nadaljujte z branjem→