Vojko Flegar je v Dnevnikovem Objektivu odlično povzel temeljne dileme reševanja sedanje globalne recesije in izstopne strategije slovenske vlade:

Tudi zdaj nevarnost, da bodo vlade v imenu kratkoročnega cilja rešiti, kar se rešiti da, zanemarile strukturna neskladja in probleme, na drugi strani pa v skrbi zaradi novih javnih dolgov (še naprej) varčevale pri naložbah v infrastrukturo, zdravstvo in šolstvo, ni majhna. Nobena vlada kajpak noče vzbuditi vtisa, da ji ni mar za delovna mesta, četudi takšna, ki so v nasprotju s siceršnjimi dolgoročnimi cilji, recimo podnebnimi ali okoljskimi, hkrati pa imajo »gasilske akcije« takoj viden učinek (čeprav morda zgolj navidezen), medtem ko se ta pri strukturnih spremembah pokaže šele čez čas. Veliko preprosteje, pa tudi ceneje in piarovsko učinkovito je denimo za veliko državo, kakršna je Nemčija s številnimi notranjimi letalskimi povezavami, tako ali drugače, tudi z vstopom v lastništvo, rešiti nacionalnega letalskega prevoznika kot čakati na rezultate vlaganj v železniško infrastrukturo. Veliko hitreje in ceneje je mogoče razširiti mestne ljubljanske avtocestne vpadnice kot vzpostaviti primestni javni prevoz. Istočasno izkušnje iz velike recesije svarijo, da lahko neselektivno reševanje celih panog oziroma delovnih mest ustvari tudi zombijevska podjetja (če tukaj zanemarimo neposredne zlorabe), torej podjetja, ki so bila sicer zapisana skorajšnjemu propadu, a jim je državna pomoč pomagala pri preživetju na račun drugih ali novih podjetij z večjo dodano vrednostjo.

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki še niste kupili dolgo pričakovanega angleškega prevoda zadnje knjige Thomasa Pikettya “Capital and Ideology” (izšel je 10. marca letos), je spodaj dobro napisan povzetek. Izvrstna recenzija v avtorstvu odličnega Marshalla Steinbauma v Boston Review.

Vsak Pikettyja seveda bere in razume na svoj način. Meni pa so se v tej knjigi najbolj usedle naslednje štiri stvari.

Prvič, kapitalizem je ideologija, pa čeprav so to ideologijo po sredini 1970. let poskušali zakriti prek koncepta meritokracije tako na politični kot na teoretski ravni.

Drugič, Piketty dobro opiše, kako je socialdemokracija zapustila delavski razred in postala zastopnik družbene intelektualne elite. Socialdemokratski politiki so ta prehod naredili tako, da so osebne ekonomske usode vezali na izobraževanje in s tem omogočili krivdo za neuspeh prenesti na posameznike. Pri tem pa pozabili, da nimajo vsi enakega dostopa do izobraževanja in da tudi izobrazba, čeprav še tako visoka, ne more preseči fundamentalnih družbenih in socialnih razlik, ki izhajajo iz razlik v premoženju. Kaj nekomu pomaga visoka izobrazba ali celo doktorat znanosti, če dela kot kot učitelj ali raziskovalec in je deležen mizerije plač v javnem sektorju?

Nadaljujte z branjem→

.

Pri Brucu so seveda na prvem mestu teksti. Ameriške sanje, ki so se izgubile v real-kapitalističnih usodah in osebnih dramah ameriškega delavskega razreda:

I had a job, I had a girl
I had something going mister in this world
I got laid off down at the lumber yard
Our love went bad, times got hard
Now I work down at the carwash
Where all it ever does is rain
Don’t you feel like you’re a rider on a downbound train

Nadaljujte z branjem→

Zadnji podatki o porabi električne energije (EE) za tretji delovni teden v maju kažejo, da se gospodarska aktivnost še naprej izboljšuje. Poraba EE v tem tednu zaostaja za lansko “le še” za slabih 11%, kar je na enaki ravni porabe kot konec marca. Pri tem se je odstopanje porabe EE glede na isti lanski teden izenačilo tako za delovne dni kot za vikende. To seveda kaže, da se je večina ljudi vrnila nazaj v službe, hkrati pa kaže, da se je odklon navzdol gospodarske in gospodinjske rabe EE izenačil. Slednje pa pomeni, da postaja skupna dnevna poraba EE dokaj dober pokazatelj dejanske gospodarske dinamike.

Ključno vprašanje je, kdaj oziroma kako hitro se bo poraba EE vrnila na lansko raven oziroma kako globoko luknjo v gospodarstvu je izkopala korona kriza in kako dolgo bo recesija trajala.

Po nemško-francoskem žegnu prejšnji ponedeljek je Evropska komisija dokaj hitro predstavila proračun in prioritete novega Evropskega reševalnega programa. Ta program naj bi imel za skupaj 750 milijard evrov “municije”. Ključni del je sicer prvi steber, uradno imenovan Recovery and Resilience Facility, katerega proračun bo 560 milijard evrov, od tega 310 milijard evrov nepovratne pomoči, 250 milijard evrov pa kreditov (glejte več spodaj). Velik del sredstev za nepovratno pomoč pomeni, da se je zmanjšal pritisk članic, ki so bolj prizadete s korona krizo. Je pa res, da je teh 310 milijard evrov nepovratne pomoči daleč od zahtevanih 1,500 milijard, kolikor naj bi bil “težek” sicer prvotno predlagani Evropski reševalni sklad. Ta kompromis ohranja EU pri življenju, ne bo pa omogočil ustreznega pospeška pri okrevanju.

Ključno pri tem programu je, da predvideva “usmerjeno okrevanje”, torej spodbujanje investicij v (A) zeleno transformacijo (energetska sanacija stavb, prehod na obnovljive vire energije, čistejši transport (vključno z vlaganji v železnice in e-mobilnost), (B) digitalizacijo (nova omrežja (5G), povečanje knkurenčnosti v strateških tehnologijah itd.), in (C) pravično in vključujoče okrevanje (sklad za zavarovanje za primer brezposelnosti itd.).

Za Slovenijo naj bi bilo na voljo za 5.071 milijarde evrov, od tega:

• 2.579 milijarde evrov nepovratnih sredstev ter
• 2.492 milijarde evrov posojil.

Nadaljujte z branjem→

Zaprtje dela gospodarstva zaradi korona krize in predvsem psihološki učinki zaradi povečane negotovosti po izbruhu epidemije imajo lahko trajnejši negativni učinek na trošenje posameznikov. S tem pa tudi na kratkoročno in srednjeročno agregatno povpraševanje. Na žalost uradna statistika ni zelo uporabna pri spremljanju dinamike povpraševanja v realnem času, saj podatke o industrijski prodaji dobimo z zamikom približno meseca in pol, podatke o prodaji storitev (prek podatkov o četrtletnem BDP) pa dobimo šele skoraj 2 meseca po koncu četrtletja. Za spremljanje gospodarske dinamike v realnem času si raziskovalci tako pomagamo z različnimi proxy spremenljivkami, kot so poraba električne energije in Google mobility data. Za spremljanje dinamike povpraševanja pa so se kot koristni pokazali podatki o nakupih s plačilnimi karticami (študija za Dansko) ter različne ankete med potrošniki, kot je nova študija za ZDA (Coibion, Gorodnichenko & Weber, 2020).

Medtem ko je študija za Dansko pokazala, da so nakupi potrošnikov v aprilu upadli za četrtino, najbolj pa seveda trajnih potrošnih dobrin, pa študija Coibiona in kolegov omogoča tudi vpogled v pričakovanja potrošnikov. Medtem ko ugotavljajo, da so ameriška gospodinjstva med januarjem in aprilom zmanjšala potrošnjo za dobrih 30%, pa ugotavljajo, da so potrošniki za dobro četrtino sklestili načrte glede nakupov večjih trajnih dobrin v naslednjih 12 mesecih. Ob povečanju tveganj glede zaposlitve, se povečuje negotovost. To nakazuje trajnejši šok za agregatno povpraševanje tudi na srednji rok. Hkrati pa študija ugotavlja,  da so potrošniki začeli zaostajati s plačili anuitet kreditov, kar nakazuje na povečano tveganje glede osebnih bankrotov in povečana tveganja za bančni sektor.

Ključni nauk iz teh podatkov, kot ugotavljajo tudi avtorji, je nevarnost trajnejše recesije, kar bi prek učinka histereze (negativni učinek traja tudi zatem, ko so bili vzroki za šok že odpravljeni) povzročilo dolgotrajnejšo luknjo v agregatnem povpraševanju (depresijo). Avtorji, tudi v skladu z mojimi pogledi, priporočajo uporabo nekonvencionalnih ukrepov za zmanjšanje tega šoka, da se ne razvije v trajnejšo depresijo, in sicer trajnejši fiskalni stimulus, oprostitev (dela) dolgov ranljivih skupin, državni prevzemi najbolj prizadetih podjetij in še bolj agresivno odkupovanje državnih obveznic s strani centralnih bank.

Nadaljujte z branjem→

V brk vladnim hvalisanjem, da je Slovenija na vrhu med EU državami, ki so za pomoč gospodarstvu namenile največ, je v Mladini mednarodna pravnica Ana Stanič na podlagi primerjave hitrosti uveljavitve in učinkovitosti izvajanja protikriznih ukrepov dokazala nasprotno. In sicer, (1) da je slovenska vlada zelo zamujala s pripravo ukrepov, (2) da je ukrepe močno zbirokratizirala in (3) je izvajanje ukrepov v praksi izjemno počasno. Vse skupaj pa močno poglablja likvidnostni krč podjetij.

Zelo preprosto rečeno: eno se je hvaliti, da je Slovenija namenila 2 milijardi evrov (slabih 4.5% BDP) poroštvene sheme gospodarstvu, povsem drugo pa je, da je ta shema bila sprjeta mesec in pol po začetku epidemije in prav toliko za Nemčijo, da še vedno ne deluje zaradi slabe izvedbene zakonodaje in da je zelo restriktivna glede možnosti koriščenja poroštev. Kar je enako temu, kot da poroštvene sheme za podjetja sploh ne bi imeli. In zelo podobno je tudi pri plačilih nadomestil plač podjetjem, ki so zaposlene poslala na čakanje itd. V Nemčiji so se plačila začela izvajati 12. marca, pri nas šele 2 meseca kasneje.

Imate torej dober pregled nad ukrepi držav v času epidemije. Za začetek – katera EU država je po vaše pri tem najbolj učinkovita?

Na podlagi sedaj dosegljivih podatkov je to Nemčija.

Zakaj, po katerih merilih?

Po podatkih evropske komisije je recimo Nemčija priglasila najobsežnejši program državne pomoči. Več kot polovico vseh sredstev, v višini okoli dva tisoč milijard evrov, s katerimi so države EU v zadnjih dveh mesecih pomagale podjetjem, odpade na Nemčijo. Nemčija je bila tudi zelo hitra. Drugi dve državi, ki bi ju lahko uvrstili v ta koš zmagovalcev in ki sta svojemu gospodarstvu pomagali, še celo preden je evropska komisija objavila pravila podeljevanja pomoči v času epidemije, sta Danska in Velika Britanija. To so hkrati tudi države, ki so podjetjem pomagale najhitreje in z najmanj birokratskimi zapleti. Vse to ravno tako šteje.

Nadaljujte z branjem→

Umetnina. Tako igralska (bajkerska) kot umetniška. Nekoč bomo ponosni na ta maj 2020, kot na tistega leta 1988.

Globalna epidemija korona virusa je v začetni fazi svetovno gospodarstvo prizadela kot ponudbeni šok. Zaradi zaprtja nekaterih kitajskih regij in upada kitajske industrijske proizvodnje je posledično prišlo do prekinitev v globalnih oskrbovalnih verigah. Če pri sestavljanju avtomobila, ki ima okrog 20,000 sestavnih delov, manjka samo eden, se lahko celotna proizvodnja Volkswagna ali Renaulta zaustavi. Kar se je tudi zgodilo. Ko je virus okužil tudi Evropo in ZDA in je bilo potrebno ljudi zapreti v karantene za skoraj dva meseca, se je ponudbeni šok razširil še na zahodu. Takoj za tem, ko so ljudje ostali doma, ko so nekateri izgubili službe, drugi pa bili poslani na čakanje, se je ta šok prelevil v povpraševalnega.

Ključen problem je v povečanju negotovosti, ki začetni ponudbeni šok spremeni v globok in trajni povpraševalni šok. V prvi fazi po epidemiji potrošniki zaradi povečane negotovosti, povsem racionalno iz njihovega osebnega stališča, zmanjšajo potrošnjo trajnih dobrin in naložb. Potrošniki iz previdnosti odložijo nakupe denimo pralnih strojev in avtomobilov, preložijo investicije in ne gredo na dopust. Ta velik padec povpraševanja pa izsuši denarne tokove podjetij in sproži stečaje podjetij. V naslednji fazi močan porast brezposelnosti povzroči, da dohodki iz dela močno upadejo, povpraševanje dodatno upade, kar negotovost v celotnem gospodarstvu še dodatno poveča. Mehanizem povpraševalnega šoka se tako razvije v začarano spiralo, ki zajame celotno gospodarstvo in ki začetni šok še poglablja in podaljšuje.

Nadaljujte z branjem→

Moja nekdanja himna. Moja večna himna. Prava pesem za ta teden. Našponan.

.

Nadaljujte z branjem→