Karkoli si kdo, tudi najbolj ostri nemški kritiki, misli o učinkovitosti nekonvencionalnih oblik monetarne politike ECB v zadnjih petih letih, je treba priznati, da gre večinska zasluga za obstanek evropske monetarne unije (evra) eni sami osebi – Mariju Draghiju. Draghi je najboljši dokaz za to, da institucijo naredijo ljudje. Ne upam si pomisliti, kaj bi se zgodilo z evrsko unijo, če bi ECB še naprej vodil Jean-Claude Trichet ali kak nemški jastreb. Draghi je julija 2012 z eno samo stavčno zvezo, katere ključni del so tri besedice – “whatever it takes“, umiril špekulativne napade finančnih trgov na šibke članice evro območja. Dve leti kasneje pa napovedal in kasneje tudi operativno izpeljal – tako teoretsko kot pravno – sporno “monetarno sproščanje” prek odkupovanja državnih obveznic, da bi inflacijska pričakovanja “zasidral” v območju blizu 2%.

V prvem primeru ni potreboval niti enega strela (evra), da umiri ponorele finančne trge, dovolj je bila njegova beseda, v drugem primeru je porabil za 2,900 milijard (evrov) municije, pri čemer se core inflacija ni premaknika niti za milimeter višje. Vendar to morda niti ni bil pravi namen Draghija, kot se v kuloarjih slišijo različne teorije zarote. Glede na to, da je v tem nepredstavljivo velikem paketu odkupljenih obveznic približno za polovico italijanskih državnih obveznic, je morda Draghi res reševal le Italijo in še kakšno periferno evrsko državo, ki sicer ne bi uspele refinancirati svojih tekočih zapadlih obveznosti in bi v končni fazi postale nesolventne. To pa bi seveda pomenilo šok za finančni sistem in razpad evro območja, saj je Italija mnogo prevelika za bail-out grškega tipa. Tudi če je bilo monetarno sproščanje zgolj krinka za reševanje Italije in ostalih perifernih evrskih držav, gre Draghiju vsa zasluga, da je s tem rešil evro. Šele zgodovina bo iz dovoljšnje časovne distance lahko to presodila.

Ob slovesu je Mario Draghi lepo predstavil ključna spoznanja iz njegovega mandata, predvsem iz vidika spremembe konceptualnega okvirja monetarne politike in nato glede šibkosti osamljene monetarne politike in o nujnosti koordinacije ekonomskih politik v njihov optimalni miks, če hočemo, da ECB doseže cilj cenovne stabilnosti, ter glede nujnosti oblikovanja fiskalne unije z delitvijo tveganj, če želimo, da se evrska mnetarna unija obdrži pri življenju. Spodaj je nekaj odlomkov iz slednjega. Kljub dolgočasni latovščini je Draghi zelo zelo jasen. Nadaljujte z branjem→

Z vsem, kar piše Sachs v tekstu Največ ekonomske svobode, a obupali nad življenjem, v katerem komentira nemire v Hongkongu, Parizu in Santiagu, se strinjam; tudi Sachs je medtem postal levičar in me celo prehitel po levi. No, mnogo bolj od Hongkonga ali Pariza me zanima Santiago, saj me je to pripeljalo petdeset let nazaj, ko sem bil študent v Filadelfiji, kjer je bil tudi moj prijatelj Ricardo iz Santiaga. Ta me je spomladi, ko je s svojo soprogo potoval v Benetke, po petdesetih letih obiskal. Na sprehodu po Ljubljani me je spraševal, kje imamo reveže, a mu nisem znal odgovoriti. Naslednji dan smo šli na blejski grad in kar prek Gorij, Poljan in Jesenic v Planico.

Spet sva začela govoriti o revežih. Sam sem rekel, da med reveže morda sodijo lastniki hiš, mimo katerih sva se peljala. Te so še v času socializma zgradili na zemlji, ki je bila najbrž očetova, pri tem so jim pomagali sosedje in inflacija. Zdaj pa imajo morda 400 evrov pokojnine, kar jih uvršča med reveže. Ni me razumel, menil je, da sploh ne vem, kaj je revščina v mestu s šest milijoni prebivalcev, v katerega neprestano prihajajo novi reveži iz Peruja, Gvatemale, Kolumbije in drugih dežel, ki imajo vse svoje premoženje na sebi. To me je spet spomnilo na Sachsa in Friedmana, ki sem ga tudi poznal: prvi je z nasveti sodeloval pri zapiranju rudnikov v Peruju, drugi je bil ekonomski svetovalec Pinocheta v Čilu.

Vir: Jože Mencinger, Dnevnikov Objektiv

Stanko Štrajn

TV Slovenija je pri poročilih 6.11.2019 objavila vest, da je Državna revizijska komisija ( v nadaljevanju DKOM) zavrnila predlog 2TDK za razrešitev imenovanih izvedencev gradbene stroke-profesorja in docenta gradbene fakultete Univerze v Mariboru, ki sta po sklepu DKOM dobila naročilo, naj za 15.000 evrov strokovno ugotovita koliko je visok in dolg podporni zid, ki ga je ponudnik konzorcij MARKOMARK NIVAL navedel kot izpolnitev zahtevane reference po razpisnih pogojih naročila za oddajo izgradnje mostu preko doline Glinščice na projektu izgradnje drugega tira Divača-Koper.

2TDK je tri tedne po imenovanju izvedencev, po tem ko sta izvedenca očitno pristopila k izvedenskemu delu in sta vlagatelj revizije in 2TDK očitno založila vsak po 7.500 evrov za izvedbo meritve višine zidu, predlagal njuno izločitev, ker bi naj imenovana izvedenca bila pristranska, ker sta univerzitetna učitelja na fakulteti, na kateri je diplomiral tudi eden od direktorjev članov konzorcija MARKOMARK NIVAL.

Nadaljujte z branjem→

Ukrepi Banke Slovenije (BS) iz prejšnjega tedna z omejitvijo bančnega kreditiranja gospodinjstev s potrošniškimi in stanovanjskimi krediti so tako v javnosti kot v drugi veji ekonomske politike – vladi – poskrbeli za precej nejevolje. S temi ukrepi je namreč BS tretjini gospodinjstev, in to tistim socialno najšibkejšim in mladim, močno omejila ali celo popolnoma odvzela možnost financiranja nakupa trajnih potrošnih dobrin, saniranja stanovanj in reševanja njihovega stanovanjskega problema. Ukrep sam po sebi bo srednjeročno poslabšal socialni položaj mladih in socialno šibkejših gospodinjstev, saj ti tega položaja brez možnosti zadolževanja objektivno ne morejo rešiti. Vplival bo tudi na dodatno ohlajanje gospodarstva. Če je verjeti oceni Umarja, naj bi se zaradi tega ukrepa zasebna poraba in s tem BDP zmanjšala za okrog 200 mio evrov oziroma okrog 0.4% BDP.

S tem ne želim dodatno polivati gnojnice po BS, pač pa zgolj ugotavljam dejstva. BS ima seveda vso pravico, tako po zakonu o BS kot po Pogodbi o Evropski uniji, da avtonomno izvaja ukrepe na področju monetarne politike. In BS je lahko da povsem upravčeno sprejela te dokaj drastične omejitvene ukrepe na področju kreditiranja gospodinjstev. BS je dve leti opozarjala poslovne banke na hitro dinamiko kreditiranja gospodinjstev in na potrebno omejevanje te rasti zaradi naraščajočih tveganj, ki sledijo kreditnemu bumu. V času, ko se gospodarska rast značilno ohlaja, v Nemčiji pa se je že povsem ohladila, je nadaljevanje hitrega trenda kreditiranja nakupa trajnih potrošnih dobrih z ročnostjo nad 5 (in vse do 12 let) brez zadovoljivega zavarovanja seveda za banke naraščajoče tvegano. Ker se poslovne banke na priporočila BS o kreditnem samoomejevanju niso odzvala (in odzvala se niso, ker je zanje potrošniško kreditiranje po skoraj oderuških obrestnih merah neprimerno bolj donosno od stanovanjskega kreditiranja ali kreditiranja podjetij), je obvezujoč ukrep BS – tudi če morebiti naraščajočeega tveganja ne ocenjujemo povsem enako – po svoje upravičen.

Vendar tudi če je ukrepanje BS upravičeno, sta z njim povezana najmanj dva problema.

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza

Bumerang nasilne in nepremišljene privatizacije nekaterih državnih podjetij se vrača. Tuje lastništvo strateških slovenskih podjetij je ekstremna oblika odsotnega lastništva, kar pomeni, da lastniki niso aktivni del poslovanja, včasih pa v lastništvo celo vstopijo brez potrebnega znanja o industriji. V teoriji tuje (in odsotno) lastništvo služi kot dotok svežega kapitala. In včasih je res tako. Vendar pa se je v Sloveniji že prepogosto izkazalo, da je resnica lahko povsem nasprotna. Tuji investitorji običajno nimajo nobenih posebnih interesov za dobrobit slovenskega gospodarstva in slovenskih delavcev – v igri so zaradi denarja. To seveda ni ilegalno. Zakaj je sploh kdo presenečen, ko tuji lastniki zasledujejo svoje motive, kot smo pred kratkim na primer videli v primeru Adrie, morda bomo kmalu tudi v primeru Mercatorja?

Če piščance prodaš lisici, lahko kriviš lisico za njeno lakoto?

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročil ukrep Banke Slovenije, s katerim so zaostrili pogoje kreditiranja fizičnih oseb. V Banki so bili pozorni predvsem na relativno visoko rast potrošniških kreditov (11 % letno), izpostavili pa so tudi skrb, da se kreditodajalci ne bi preveč zadolžili. Omejili so namreč višino obroka posojila glede na višino plače. Kreditodajalcu mora ostati najmanj minimalna plača, v primeru skrbi za otroke, pa še več. Tudi Banka Slovenije opozarja na pričakovano ohlajanje gospodarstva in s tem povečana tveganja (možnost izgube službe, znižanje plače), zaradi česar naj bi bili ljudje bolj previdni pri zadolževanju.

Ena izmed osnovnih nalog Banke Slovenije (BS) je stabilnost finančnega sistema. To izvaja preko nadzora bank, katere morajo skrbeti za varno in skrbno poslovanje. Največja tveganja izhajajo iz prevelikega kreditiranja in neupoštevanja bonitet kreditojemalcev. To področje zato BS redno pregleduje, usmerja in postavlja tudi omejitve. Verjetno se lahko strinjamo z oceno BS, da odobravanje potrošniških kreditov na dobo 10 let in več najbrž ni nujno in prinaša določena tveganja v primeru zasuka gospodarskih gibanj. Tudi pretirana višina posojilnega obroka lahko ogrozi odplačevanje posojila, če bi se čez leta razmere poslabšale.

Vseeno pa dvomim, če je potrebno postavljati tako visoke omejitve pri višini kreditnega obroka, ki ljudem z nizkimi plačami praktično ne omogoča kreditiranja. Ravno tisti skupini, ki ima že tako težave z reševanjem stanovanjskega problema. Seveda mora ljudem ostati določen znesek za tekoče življenjske stroške, a pri tem si pogosto pomagajo tudi z drugimi finančnimi viri (kakšni dodatni zaslužki, pomoč staršev). S tega vidika je najbrž preveliko zaostrovanje kreditnih pogojev vseeno pretirano, posebno ker ne upošteva celotnega položaja posameznika.

Banka je ta ukrep pospremila tudi z oceno makroekonomskih razmer ter poudarjanjem slabih izkušenj iz preteklosti. A potrebno je navesti, da banke pri posojilih gospodinjstvom večjih tveganj in izgub nikoli niso imele. Zato je zanimivo pogledati nekaj podatkov o tem, kaj se s posojili gospodinjstvov dogaja in kakšen je obseg teh posojil glede na druge države.

Nadaljujte z branjem→

Eden izmed ključnih delov izjave za MMC RTV Slovenija na temo ukrepov Banke Slovenije:

Banko Slovenije zanima samo stabilnost bančnega sistema in ona ne vodi socialne politike. S tega vidika je pač za Banko Slovenije ugodneje, da so ljudje v najemniških stanovanjih, kot pa da imajo lastne nepremičnine. Najem je manj tvegan z vidika banke, ker ta ni posodila denarja. Tisti, ki zapadejo v finančne težave, bodo prekinili najemniško pogodbo. Pri stanovanjski pogodbi pa bi bila vpletena še banka. Zato v tem primeru ne smemo iskati rešitev na strani Banke Slovenije, ki je pač zelo ozkogledna, gleda bolj računovodsko na te zadeve, bolj na stabilnost bančnega sistema. Rešitev je treba iskati na strani vlade, ki je odgovorna za socialna vprašanja, in to je njeno poslanstvo. Če bi bili obe instituciji modri, bi se pri tem ukrepu posvetovali in skupaj oblikovali neki program z obveznicami, tudi če ga ne bi javno objavili. Država bi v ta namen izdala obveznice, odkupila pa bi jih Banka Slovenije v okviru programa kvantitativnega sproščanja. Tako pa imamo zdaj dve neusklajeni instituciji, ki med seboj ne komunicirata, in na koncu bodo krajšo seveda potegnili tisti, ki nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja.

Več o smiselnosti in primernosti tega pristopa BS pa zvečer.

V podporu Kordeževemu komentarju Ali nas je Češka res prehitela? in z namenom dodatne ilustracije spodaj navajam nekaj podatkov Eurostata o distribuciji dohodka v obeh državah (tukaj je vir podatkov). Iz Binetovega komentarja sledi, da se nam Češka v zadnjih letih (predvsem zaradi našega katastrofalno slabega menedžiranja posledic finančne krize po letu 2008) resda približuje, vendar zaostaja po absolutnih dohodkih na prebivalca, medtem ko nas je po pariteti kupne moči že prehitela.

Kordež je sicer pokazal, da se zadeve spremenijo, če upoštevamo razdelitev ustvarjenega BDP med zaposlene in lastnike kapitala, saj naši zaposleni še vedno dobijo precej več (tako v evrih kot po pariteti kupne moči). Vendar pa tukaj velja opozoriti še na distribucijo teh dohodkov znotraj populacije. Kot veste, je statistika hecna reč: če eni jedo samo meso, drugi pa samo kislo zelje, v statističnem povprečju vsi jemo segedin golaž. Zato je treba pogledati nekoliko globlje, kako se povprečni BDP na prebivalca porazdeli med prebivalstvom. Povprečni BDP na prebivalca je lahko zelo visok, vendar če je njegova porazdelitev zelo neenakomerna, bo tistim v spodnjem delu distribucije šlo bolj slabo (kislo zelje), tistim zgoraj pa odlično (meso).

Prva slika kaže medianski neto dohodek oziroma višino dohodka, ki ga dosega vsaj polovica prebivalstva. Merjen je v standardu paritete kupne moči PPS (upoštevanje ravni cen oziroma koliko lahko kupimo za dohodek). Slika kaže, da je ne glede na to, da je povprečni BDP na prebivalca po PPS na Češkem zadnja leta že višji, medianski neto dohodek gospodinjstev pri nas krepko višji – za več kot 2,500 PPS. Kar govori o tem, da so dohodki polovice prebivalstva pri nas (po kupni moči) krepko višji kot na Češkem, čeprav je tam povprečni BDP na prebivalca (tudi po kupni moči) višji. Pri nas so bodisi dohodki nekoliko bolj enakomerno porazdeljeni ali pa imamo močno socialno državo.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V soboto smo lahko v Delu prebrali odmeven naslovni članek o tem, kako nas je Češka prehitela. Navedba sicer v stilu običajnega predstavljanja razmer, pa tudi češki BDP na prebivalca po kupni moči je zadnja leta dejansko višji od slovenskega. Izhodišče članka pa je bilo pravzaprav v tem, da je češki milijarder kupil POP TV in tudi to naj bi bil eden izmed “dokazov”, da so Čehi pred nami. Imajo namreč kar sedem milijarderjev, mi pa nobenega.

Menim, da navedeni podatki še ne pomenijo, da zato Čehi živijo v povprečju bolje od Slovencev kot se predstavlja v članku. Za takšno oceno je potrebno pogledati še kak dodatni podatek, ki pa te teze ne potrjuje. V nadaljevanju poskušam zato predstaviti nekaj dodatnih pogledov na položaj Slovenije v primerjavi s Češko, čeprav seveda tudi to ne more biti neka celovita analiza. Pričujoč tekst bi bil sicer dobro dopolnilo objave v Delu, a novinarji pač neradi objavljajo kake drugačne poglede – posebno še, če so napisani z moje strani. Ker pa gre za nekaj zanimivih podatkov, tudi objava na tem blogu najbrž ni odveč.

Številke o gospodarskih dosežkih je sicer vedno možno prikazovati na različne načine – odvisno od tega, kaj avtor želi sporočiti. V svojih pisanjih najbrž prevečkrat prikazujem bolj pozitivne strani, a to je pogosto odziv na zapise, ki pa se trudijo stvari prikazati v slabši luči kot so dejanske razmere. V sklop takšnih zapisov bi lahko šteli tudi omenjeni naslovni članek v Delu.

Nedvomno je posledice zadnje krize Češka precej bolje obvladala od Slovenije in njihov BDP na prebivalca po kupni moči je od leta 2013 višji. A to ne odraža standarda povprečnega prebivalca, ki je v Sloveniji vseeno kar nekaj višji. Iz svojih baz podatkov sem zbral nekaj značilnih indeksov, ki ponazarjajo položaj obeh držav.

Nadaljujte z branjem→

Spodnji članek iz The Economista lepo potrjuje mojo poanto v Iskanje vira za globalno segrevanje: Glejte v smeri globalizacije in Azije, da je v ozadju klimatskih sprememb dejansko v veliki meri globalizacija in prenos proizvodnje iz razvitih držav v Azijo, predvsem Kitajsko, kjer so svojo eksponentno industrializacijo poganjali z energijo iz premoga. Proizvodnja na Kitajskem je nekajkrat, celo 9-krat bolj umazana kot denimo v Evropi.

Zato so napori za zmanjševanje emisij CO2 v EU povsem jalovo početje, saj celotna EU emitira le dobro tretjino izpustov Kitajske in manj kot desetino globalnih izpustov, pa še ti trendi emisij so padajoči. Boj proti podnebnim spremembam je jalov, dokler se vanj ne vključi Azija, ki je odgovorna za več kot polovico izpustov toplogrednih plinov.