Zmešnjave okrog začetka gradnje 2. tira: Novim (ne)uspehom naproti

Stanko Štrajn

TV Slovenija je pri poročilih 6.11.2019 objavila vest, da je Državna revizijska komisija ( v nadaljevanju DKOM) zavrnila predlog 2TDK za razrešitev imenovanih izvedencev gradbene stroke-profesorja in docenta gradbene fakultete Univerze v Mariboru, ki sta po sklepu DKOM dobila naročilo, naj za 15.000 evrov strokovno ugotovita koliko je visok in dolg podporni zid, ki ga je ponudnik konzorcij MARKOMARK NIVAL navedel kot izpolnitev zahtevane reference po razpisnih pogojih naročila za oddajo izgradnje mostu preko doline Glinščice na projektu izgradnje drugega tira Divača-Koper.

2TDK je tri tedne po imenovanju izvedencev, po tem ko sta izvedenca očitno pristopila k izvedenskemu delu in sta vlagatelj revizije in 2TDK očitno založila vsak po 7.500 evrov za izvedbo meritve višine zidu, predlagal njuno izločitev, ker bi naj imenovana izvedenca bila pristranska, ker sta univerzitetna učitelja na fakulteti, na kateri je diplomiral tudi eden od direktorjev članov konzorcija MARKOMARK NIVAL.

Nenavadno je, da 2TDK ni motilo, da je tudi nadzorni inženir Metod Kranjc, ki je v gradbeni knjigi in končnem obračunu potrdil dimenzije referenčnega zidu, ki ustrezajo razpisnim pogojem, nato pa 2TDK izročil Projekt izvedenih del, ki bi ga moral izdelati pred dvema letoma in izročiti naročniku, diplomant iste gradbene fakultete . V tem projektu izvedenih del, ki naj bi pravzaprav bil le izvleček iz projekta, ki ga Metod Kranjc nikoli ni izdelal, čeprav je prejel za pripravo projekta visok honorar, je navedel, da dimenzije zidu ne dosegajo zahtevanih dimenzij v razpisnih pogojih.

2TDK je izločil najugodnejšo ponudbo konzorcija MARKOMARK NIVALA, ker je ugotovil na podlagi izvlečka neobstoječega PID projekta, da referenčni zid ni ustrezen, ker naj ne bi dosegal višine 8 metrov v dolžini vsaj 50 metrov. V medijih je 2TDK javno objavil, da so bila v ponudbi predložena referenčna potrdila ponarejena, zaradi česar se je hvalil z vložitvijo kazenske ovadbe, vendar ni povedal, koga je ovadil in zakaj, še manj pa na podlagi česa utemeljeno sumi, da je nekdo nekaj ponarejal.

Glede na dejstvo, da je konzorcij MARKOMARK NIVAL v ponudbi predložil verodostojna referenčna potrdila, ki potrjujejo le stanje navedeno v gradbeni dokumentaciji o izgradnji referenčnega zidu, bi 2TDK v sklepu o zavrnitvi vseh ponudb moral obrazložiti in dokazati, zakaj predloženih referenc ne sprejema in na podlagi česa ugotavlja, da predložene reference niso ustrezne. Toda 2TDK v javno objavljenem sklepu o zavrnitvi vseh ponudb ni ničesar dokazal, še manj pa obrazložil zakaj ugotavlja, da predložene reference niso ustrezne.

Zakon o pravnem varstvu v postopku javnega naročanja določa, da DKOM smiselno uporablja Zakon o pravdnem postopku, če v Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja ni določeno kaj drugega. Po smiselni uporabi ZPP bi v revizijskem postopku pred DKOM moral 2TDK nositi dokazno breme in bi moral dokazati, da sporni zid nima zahtevanih dimenzij. DKOM je s sklepom o imenovanju izvedencev v nasprotju z ZPP prevzel dokazno breme od 2TDK in se je sam odločil preveriti dimenzije spornega zidu, namesto, da bi enostavno preveril v reviziji predložene dokazne predloge obeh strank, na podlagi česar bi DKOM lahko korektno razsodil, kaj je dokazano in kaj ne. Glede na svojo dokazno oceno bi DKOM nato lahko pravilno odločil, ali se vložena revizija zavrne, ali pa se izpodbijani sklep o zavrnitvi vseh ponudb razveljavi. Vidimo, da se je DKOM sam postavil v službo 2TDK in da namesto njega zbira dokaze.

Če 2TDK šele sedaj ugovarja nepristranskost imenovanih izvedencev, ni pa tega ugovarjal takoj po njunem imenovanju, lahko sklepamo, da je 2TDK nekako neuradno izvedel, da bo rezultat izvedenskega dela zanj verjetno neugoden in je zato skušal v zadnjem trenutku preprečiti, da bi izvedenca podala zanj neugodno strokovno mnenje. Tako je nenavadno, da je DKOM ugovor 2TDK zavrnil, saj bi glede na dosedanji potek postopka bilo možno sklepati, da je DKOM pri svojem delu pristranski in ne odloča neodvisno in pravno dosledno.

Dvom je toliko bolj utemeljen, ker bi DKOM lahko pravno korektno ugotovil, da 2TDK ni uporabil možnosti po 5. odstavku 89. čl. ZJN-3, ker s ciljem oddati naročilo najugodnejšemu ponudniku ni pozval najugodnejšega ponudnika k pojasnjevanju in dopolnjevanju za 5.5 milijona cenejše ponudbe, kot jo je ponudil konzorcij Kolektor CPG. Če bi 2TDK uporabil pravne možnosti ZJN-3 do vseh zapletov okoli vprašanja ustreznosti referenc o tem ali je sporni zid visok 8 metrov ali ne sploh ne bi prišlo, najugodnejši ponudnik pa bi z deli lahko že pričel. Tudi DKOM se s tem vprašanjem ne bi moral ukvarjati, ker bi lahko enostavno zadevo vrnil 2TDK v odločanje z nasvetom, naj sam preveri v postopku pojasnjevanja in dopolnjevanja ponudbe, ali je najugodnejša ponudba sprejemljiva in zlasti naj preveri, ali je najugodnejši ponudnik glede na njegove sposobnosti, kapacitete, kadrovsko zasedbo sposoben delo, predmet naročila izvesti ali ne.

A DKOM se je odločil predlog za izločitev izvedencev zavrniti. Vse kaže, da je DKOM ugotovil, da v Sloveniji pač ni nobenega toliko nepristranskega strokovnjaka, ki bi lahko potrdil, da zid, ki je višji kot 8 m, ni ustrezna referenca, zaradi česar je predlog 2TDK pač zavrnil in bo moral po tem, ko bo z mnenjem izvedencev dokazal, da je 2TDK napačno odločil, reviziji, čeprav ne rad in s težkim srcem, pač ugoditi in sklep 2TDK o zavrnitvi vseh ponudb razveljaviti.

Seveda ni mogoče z gotovostjo predvideti, kaj se bo na koncu iz vse te zmešnjave izcimilo, a karkoli že bo, gotovo je le to, da bo javni interes oškodovan, da se bo gradnja drugega tira Divača – Koper zavlekla, da 2TDK neodgovorno in nemoteno troši proračunski denar, saj ga nihče ne nadzoruje, DKOM mu ne prepreči njegovih manipulacij v postopkih javnega naročanja in nihče ne odgovarja za škodo, ki jo trpi slovensko gospodarstvo in vsi slovenski državljani, ker koncesionar 2TDK troši javen denar, namesto da bi hitro izpolnil prevzeto naročilo in bi gospodarno čim prej izgradil nujno potrebno infrastrukturo.

Na prvi pogled tako izgleda, da 2TDK ne hiti naproti uspehom, temveč drvi nasproti neuspehom. Vendar je to le varljivi vtis. Pred kratkim je Vlada sprejela sklep o nadaljnji dokapitalizaciji 2TDK in iz proračuna je v osnovni kapital odteklo novih 56 milijonov evrov. Očitno je, da 2TDK dobi iz proračuna kolikor potrebuje, recimo za nakup hitrega BMW, ali za plačevanje svetovalnih pogodb, za mnogo nadpovprečne plače množice njegovih zaposlenih, ki imajo predvsem skrbi, kako nagraditi zunanje strokovnjake, inženirje, pravnike, revizorje itd, da namesto njih preprečijo, da bi se karkoli pri gradnji drugega tira storilo hitro, gospodarno in v javno korist. V tem oziru je 2TDK izjemno uspešen in tako hitro kot njegov BMW na simbolni sliki hiti k novim uspehom na proti. Koliko denarja bo iz proračuna tako še odteklo v nič, pa bo pokazal čas v naslednjih letih hitrih uspehov 2TDK.

2 responses

  1. Pozdravljeni!

    Ko prebiram Štrajnova razmišljanja o zmešnjavah in zapletih pri II. tiru in ob zasledovanju medijev o ostalih velikih državnih projektih, sem vedno bolj zbegan. Vse bolj mi rine v ospredje misel, da si država sploh ne želi realizirati načrtovanih velikih projektov. Ne morem verjeti, da je morda to zato, ker je vodenje velikih investicij trdo, zahtevno in zelo izpostavljeno delo. Veliko lepše je davkoplačevalski denar porabljati preko transferjev pa še lepo se sliši, ker je porabnikov veliko več, kot pa »grdih« in pokvarjenih« gradbenikov. Še vedno silijo v ospredje zgodbe o tem, da smo avtoceste gradili samo zaradi zaslužkov gradbenikov, ker jih sploh ne potrebujemo in so moteč dejavnik v prostoru. Poleg tega je danes že vsak politik ekspert za »preplačane« avtoceste. Npr. ga Violeta Tomić pred nekaj dnevi na nacionalnem radiu.

    Časovna komponenta izvajanja investicij je postala povsem nepomembna. V opravičilo, da se prepreči anekse se zelo dolgo pripravljajo nove gradnje, da bo to tako temeljito, da ne bo nobenih dodatnih in nepredvidenih del. Resnica je v tem, da se v sedanje planske ocene investicij vgrajujejo velike časovne in finančne rezerve. Kaj je lepšega kot pohvala na koncu, da je bila zadeva zgrajene ceneje kot je bilo načrtovano in celo nekaj dni pred planiranim rokom!

    Pri vsem tem se mi vsiljujejo primerjave s stigmatiziranim največjim in uspešno zaključenim projektom v Sloveniji – gradnjo avtocest. Nekaj številk:

    Za zelo zahteven odsek avtocest preko Trojan je trajal, koncem 90 let, postopek sprejema državnega lokacijskega načrta 2 leti. Pri tem se je morala uprava DARSa še boriti z Računskim sodiščem, ki je hotelo ta načrt zrušiti. Pozneje se je večkrat dopolnjevala prostorska zakonodaja v cilju poenostavitev in skrajšanja postopkov. Rezultat tega je, da trajajo ti postopki danes v povprečju več kot 7 let, nekateri pa tudi več kot 10 let! Pri današnjem hitrem napredku znanosti, stroke in tehnologij so 10 let stare rešitve krepko zastarele, kar pomeni, da bi bilo potrebno zadeve spremeniti in ponoviti 10 letni postopek in potem spet ……

    Prva cev predora Karavank se je v osemdesetih letih gradila 5 let. Ob tej gradnji sta bila zgrajena tudi mejna platoja na obeh straneh za opravljanje mejne kontrole, pobiranje cestnine, špedicije itd. Močan vdor vode na naši strani je povzročil dvomesečno zamudo. Kljub temu je bil predor zgrajen v petih letih. Danes, 30 let pozneje je planirani rok izgradnje zopet pet let. Pri tem so mejni platoji zgrajeni, vdor vode je bil saniran pri gradnji prve cevi in geološki podatki so zelo natančno definirani (prva cev in zelo obsežne dodatne geološke preiskave v zadnjih letih). Pa tudi težko bi rekli, da ni tehnologija gradnje predorov v 30 letih nič napredovala oz. da zahteva celo daljši čas!

    Planirana vrednost odseka III. razvojne osi med Velenjem in Slovenj Gradcem se ocenjuje na preko 35 mio EUR po km. AC Preko Trojan je bila zgrajena za 28 mio EUR po km in je del stigmatiziranih »preplačanih« avtocest.

    Prečni profil III. razvojne osi je 21 m, AC preko Trojan je široka 25 m. Torej skoraj 20 % več.
    Na III. razvojni osi sta dva predora dolžine 800 in 1200 m (zaokrožujem) ali skupaj okoli 2 km. Na AC preko Trojan so štirje predori (750 m, 1600 m, 2700 m in 550 m) v skupni dolžini 5600 m dvocevnih predorov. Torej skoraj 3 krat več.

    Na III. razvojni osi je najdaljši viadukt dolg 400 m ostali so dolgi 100 ali 200 m. Na Trojanah je en viadukt dolg 800 m, en 600, en 500 in en 400, poleg krajših viaduktov. Torej precej zahtevnejša gradnja viaduktov.

    Pri gornjih številkah se sprašujem koliko bodo preplačani novi veliki projekti v Sloveniji. Je pa res, da bo vse veliko bolj preštudirano, transparentno in brez aneksov!

    Pa še nekaj besed o izredno dolgih postopkih oddaje del. Verjetno se naši sosedje zelo zabavajo na naš račun. Poleg zakonodaje na katero se vsi izgovarjajo, bi bilo potrebno preveriti kako dolgo pa se odvijajo pregledovanja ponudbene dokumentacije in delo razpisnih komisij. Da ne govorim o napakah, ki pridejo pozneje s pomočjo ponudnikov na površje. Dostikrat se mi vsiljuje primerjava z delom nekaterih komisij v preteklosti (po mojih informacijah tudi v tujini), ki so bile dobesedno »zaprte«, dokler niso dokončale izbora. S tem se je preprečilo morebitno odtekanje informacij in zelo povečalo učinkovitost dela tovrstni komisij. Zavedam se, da je takšen način dela, v današnjem času vse bolj potenciranega problema mobinga, nemogoč.

    Toliko! Upam, da so moje informacije iz medijev toliko pomanjkljive, da je situacija bistveno boljša. Motijo me le številke, ki sem jih navedel. Morda pa tudi matematika ni več taka kot je bila včasih?

    Pa lep pozdrav!

    Metod Di Batista

  2. Metod,

    Tudi meni dalj časa ni bilo jasno, zakaj v Sloveniji v zadnjih letih po izgradnji AC križa potekajo veliki infrastrukturni in energetski projekti tako počasi (zamuda vsaj 5 let) in s praviloma previsokimi stroški že v investicijskih programih (za 30 do 40%). Če seštejemo zamude in previsoke stroške, dodamo še kakšne anekse, je/bo izgradnja teh objektov dvakrat dražja, kot bi bila, če bi priprave in izvedba potekala po pravilih investicijske stroke in pod nadzorom odgovornega investitorja.
    Stanko v svojih analitičnih člankih lepo opisuje, kako se nestrokovnost in neodgovornost v politiki (vodenje ministrstev za infrastrukturo in okolje, ki v praksi pomeni, da nimamo odgovornega vodje investicij), zmešnjava v zakonodaji (kakor izgleda zadnje čase, je glavni organ, ki odloča o investicijah, državna revizijska komisija) in oportunistično ravnanje strokovnih služb v ministrstvih (DRI), ki jim je v interesu delati čim manj čim dalj za čim več denarja, privede do takega stanja.
    Ker nas v bližnji prihodnosti čakajo obsežne investicije, ne nazadnje zaradi grožnje podnebnih sprememb, bo treba očistiti ta Avgijev hlev, če nočemo državni denar metati z lopato skozi okno.
    Vendar, kdo bo Herkul, ki bo to izvedel?

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: