Ukrepi Banke Slovenije: Nedomišljenost in popolno pomanjkanje koordinacije obeh vej ekonomske politike vodi v slabe rezultate

Ukrepi Banke Slovenije (BS) iz prejšnjega tedna z omejitvijo bančnega kreditiranja gospodinjstev s potrošniškimi in stanovanjskimi krediti so tako v javnosti kot v drugi veji ekonomske politike – vladi – poskrbeli za precej nejevolje. S temi ukrepi je namreč BS tretjini gospodinjstev, in to tistim socialno najšibkejšim in mladim, močno omejila ali celo popolnoma odvzela možnost financiranja nakupa trajnih potrošnih dobrin, saniranja stanovanj in reševanja njihovega stanovanjskega problema. Ukrep sam po sebi bo srednjeročno poslabšal socialni položaj mladih in socialno šibkejših gospodinjstev, saj ti tega položaja brez možnosti zadolževanja objektivno ne morejo rešiti. Vplival bo tudi na dodatno ohlajanje gospodarstva. Če je verjeti oceni Umarja, naj bi se zaradi tega ukrepa zasebna poraba in s tem BDP zmanjšala za okrog 200 mio evrov oziroma okrog 0.4% BDP.

S tem ne želim dodatno polivati gnojnice po BS, pač pa zgolj ugotavljam dejstva. BS ima seveda vso pravico, tako po zakonu o BS kot po Pogodbi o Evropski uniji, da avtonomno izvaja ukrepe na področju monetarne politike. In BS je lahko da povsem upravčeno sprejela te dokaj drastične omejitvene ukrepe na področju kreditiranja gospodinjstev. BS je dve leti opozarjala poslovne banke na hitro dinamiko kreditiranja gospodinjstev in na potrebno omejevanje te rasti zaradi naraščajočih tveganj, ki sledijo kreditnemu bumu. V času, ko se gospodarska rast značilno ohlaja, v Nemčiji pa se je že povsem ohladila, je nadaljevanje hitrega trenda kreditiranja nakupa trajnih potrošnih dobrih z ročnostjo nad 5 (in vse do 12 let) brez zadovoljivega zavarovanja seveda za banke naraščajoče tvegano. Ker se poslovne banke na priporočila BS o kreditnem samoomejevanju niso odzvala (in odzvala se niso, ker je zanje potrošniško kreditiranje po skoraj oderuških obrestnih merah neprimerno bolj donosno od stanovanjskega kreditiranja ali kreditiranja podjetij), je obvezujoč ukrep BS – tudi če morebiti naraščajočeega tveganja ne ocenjujemo povsem enako – po svoje upravičen.

Vendar tudi če je ukrepanje BS upravičeno, sta z njim povezana najmanj dva problema.

Prvi in ključen problem je pomanjkanje koordinacije z vlado. Centralne banke so seveda povsem neodvisne inštitucije, ki avtonomno vodijo monetarno in druge politike, vendar teh politik ne morejo voditi izven širšega ekonomskega in ekonomsko-socialnega konteksta. Po eni strani imajo centralne banke dokaj širok mandat za svoje delovanje. Denimo mandat ameriškega Federal Reserve (Fed) je zasledovanje treh ciljev, primarno zasleduje cilj polne zaposlenosti, dodatno pa še cilj cenovne stabilnosti in cilj stabilnosti dolgoročnih obrestnih mer. Mandat Evropske centralna banke (ECB) in njenih nacionalnih podružnic v okviru Evrosistema (ESCB) je sicer na videz ožji, in sicer primarno zasledovanje cilja ohranjanja stabilnosti cen, vendar pa ECB vrhovni predpis, to je Pogodba o Evropski uniji v 127. členu nalaga, da ECB pomaga tudi pri izvajanju drugih ekonomskih politik, z omejitvijo, da s tem ne sme ogroziti cilja cenovne stabilnosti Natančneje, ta člen določa, da “ESCB podpira splošne ekonomske politike v Uniji, če to ni v nasprotju s ciljem stabilnosti cen, z namenom prispevati k doseganju ciljev Unije, opredeljenih v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji.”.

Dosedanji predsednik ECB Mario Draghi je tako najmanj od leta 2014, torej zadnjih 5 let, vztrajno opozarjal države članice in Evropsko komisijo, da ECB sama ne more izpolniti cilja cenovne stabilnosti in jih pozival, da podprejo ukrepe ECB s fiskalno politiko in strukturnimi reformami, ter tako pospešijo gospodarsko rast in posledično rast cen. V svojem poslovilnem govoru je Draghi tako še enkrat eksplicitno poudaril, da je ECB sicer povsem avtonomna inštitucija, vendar pa ta avtonomnost in “monetarna dominanca” v njenem ukrepanju s fokusom na cenovni stabilnosti ne pomeni, da ECB ne komunicira z drugimi vejami ekonomske politke in da se z njimi ne usklajuje glede oblikovanja optimalnih ekonomskih politik, ki ultimativno vodijo k cenovni stabilnosti. Draghi:

The euro area is built on the principle of “monetary dominance”, which requires monetary policy to be single-minded in its focus on price stability and never to be subordinate to fiscal policy. “Monetary dominance” does not preclude communicating with governments when it is clear that mutually aligned policies would deliver a faster return to price stability. It means that alignment between policies, where needed, must serve the objective of monetary stability and should not work to the detriment of it.

In slednje – popolno pomanjkanje koordinacije z vlado – je največji problem ukrepa BS. Pri tem ukrepu BS ne samo, da se ni koordinirala z vlado, pač pa z njo sploh ni komunicirala. Če bi z vlado komunicirala, bi lahko ugotovila, da ima vlada pripravljen zakon, s katerim želi pomagati mladim in socialno šibkejšim prek sheme vladnih poroštev za najete stanovanjske kredite. Ugotovila bi, da vlada s tem zakonom naslavlja problem potencialno naraščajočih tveganj, ki sledijo iz dosedanje dinamike kreditiranja teh segmentov prebivalstva. Ugotovila bi, da vlada s svojimi politikami ta tveganja zmanjšuje, zaradi česar bi lahko bili ukrepi BS precej manj drastični za te najbolj ranljive segmente prebivalstva. Če bi se BS se z vlado koordinirala glede teh ukrepov, bi bili ti manj drastični, hkrati pa ne bi prišlo do negativnega učinka na rast BDP. Ohlajanje BDP ima namreč deflacijske učinke in tako še dodatno vodi stran od doseganja cilja cenovne stabilnosti, za katerega se primarno zavzema ECB, z njo pa tudi BS.

Škodljivost tovrstnega pomanjkanja koordinacije med obema vejama ekonomske politike je v makroekonomiji splošno znano. Tipičen primer, ki ga učebeniki makroekonomije, tudi učbenik Intermediate Macroeconomics Olivierja Blancharda, nekdanjega profesorja na MIT in dolgoletnega glavnega ekonomista IMF, je pomanjkanje koordinacije med nemško centralno banko in nemško vlado po združitvi obeh Nemčij. Ker je bila nemška fiskalna politika v tem obdobju zaradi obsežnih investicij v vzhodnonemških deželah močno ekspanzivna, kar je vodilo tudi k dvigu obrestnih mer, se je Bundesbanka v strahu pred izbruhom inflacije na to odzvala z močno restriktivno monetarno politiko prek zmanjšanja monetarne mase, kar je še dodatno zvišalo obrestne mere in nemško gospodarstvo poslalo v recesijo. Cena tega pomnjkanja koordinacije med obema vejama obslasti je bila po nepotrbnem sprožena recesija.

Še bolj drastičen primer absolutne odsotnosti koordinacije ekonomskih politik je spodbujanje gospodarske rasti po zadnji finančni krizi v EU. V obdobju po 2009 je bila namreč aktivna samo monetarna politika, najprej z znižanjem obrestnih mer na ničlo, hkrati pa z ogromnimi injekcijami likvidnosti v gospodarstvu. Ker ob ničelnih obrestnih merah monetarna politika nima več nobenega vpliva na spodujanje gospodarstva (v likvidnostni pasti postane impotentna), v evro območju seveda ni moglo priti do resnejšega okrevanja brez sodelovanja fiskalne politike. Vendar je bilo državam članicam s pravili pakta o stabilnosti in rasti in nato še z zaostrenimi fiskalnimi pravili onemogočeno, da z javnimi investicijami spodbujajo okrevanje gospodarstva. Za razliko od ZDA, kjer sta obe – monetarna in fiskalna politika – sodelovali, kar je je omogočilo, da je ameriško gospodarstvo celo desetletje raslo po stopnji okrog 3%.

Prav zato je ECB od leta 2014 tako pogosto in glasno pozivala vlade članic h koordinaciji ekonomskih politik oziroma k optimalnemu miksu ekonomskih politik, kot so poznane iz vseh učbenikov makroekonomije. Draghi:

This is why, since 2014, the ECB has gradually placed more emphasis on the macroeconomic policy mix in the euro area. A more active fiscal policy in the euro area would make it possible to adjust our policies more quickly and lead to higher interest rates. 

In other regions where fiscal policy has played a greater role since the crisis, we have seen that the recovery began sooner and the return to price stability has been faster. The US had a deficit of 3.6% on average from 2009 to 2018, while the euro area had a surplus of 0.5%.[5]

In other words, the US has had both a capital markets union and a counter-cyclical fiscal policy. The euro area had no capital markets union and a pro-cyclical fiscal policy.

Ukrepi BS na področju omejevanja kreditiranja gospodinjstev so bili torej zaradi absolutnega izpada koordinacije z vlado slabo domišljeni in bodo po nepotrebnem še dodatno prispevali k ohlajanju slovenskega gospodarstva.

Vendar to ni edine negativna posledica tega ukrepa BS. Kot sem že zapisal ta teden, je

za Banko Slovenije ugodneje, da so ljudje v najemniških stanovanjih, kot pa da imajo lastne nepremičnine. Najem je manj tvegan z vidika banke, ker ta ni posodila denarja. Tisti, ki zapadejo v finančne težave, bodo prekinili najemniško pogodbo. Pri stanovanjski pogodbi pa bi bila vpletena še banka.

Toda tovrstna politika BS, ki mladim in socialno šibkejšim slojem prebivalstva omejuje možnost nakupa stanovanjskih nepremičnin, dejansko dolgoročno spodbuja koncentracijo premoženja v rokah lastnikov kapitala. Socialno šibkejši, ki zaradi ukrepa BS ne bodo mogli postati lastniki stanovanja, bodo prisiljeni v najemniška razmerja, kar pomeni transferiranje denarnega toka v roke lastnikov najemniških nepremičnin. Slednji bodo povečevali svoje premoženje, medtem ko bodo mladi in socialno šibkejši ostali brez premoženja. To spodbuja koncentracijo premoženja in povečevanje neenakosti v slovenski družbi in deluje v nasprotju z družbeno pogodbo, ki smo jo sprejeli po osamosvojitvi. Ta koncentracija premoženja in povečana neenakost se bosta namreč perpetuirali, saj starši otrokom ne bodo mogli zapustiti premoženja, pač pa se bo to vse bolj koncentriralo v rokah peščice bogatih.

Ne vem, če se na BS teh posledic njihovega ukrepa zavedajo. Dvomim, da ne. Saj si ne morem drugače razložiti nastopa guvernerja BS Boštjana Vasleta prejšnji teden na televiziji, kjer je eksplicitno poudaril tovrstno negativno nastrojeno filozofijo BS do socialno šibkejših, ki si pač “ne morejo privoščiti določenih stvari“:

Dejstvo je, da si nekateri posamezniki, ki skrbijo še za druge člane družine, v tem trenutku ne morejo privoščiti določenih stvari. Če želimo to zamegliti s tem, da jim damo posojilo, ne rešimo problema.

V tej izjavi ne gre samo za popolno pomanjkanje empatije in aroganco do socialno šibkejših in mladih, ki si pač “ne morejo privoščiti določenih stvari” in bodo zato morali ostati zacementirani v svojem socialnem statusu še najmanj za eno generacijo. Gre za filozofijo kapitala nasproti tistim brez premoženja. Pač centralne banke ščitijo lastnike kapitala, pa četudi to oblečejo v terminologijo zagotavljanja stabilnosti finančnega sistema.

To pomanjkanje komunikacije in popolno pomanjkanje vsakršne koordinacije med vlado in BS je novost v slovenski zgodovini. Do sedaj sta obe veji obslasti vedno dobro sodelovali. Spomnite se samo sodelovanja glede politike depreciacije tečaja tolarja, s katerim je centralna banka pomagala mejnim izvoznikom ostati pri življenju. Ali pa koordinacije glede nasledstva nekdanje Jugoslavije in obeh bank (NLB in NKBM). Ali pa sodelovanja v času azijske in vzhodno evropske finančne krize (1997-1998), ko je BS z uvedbo skrbniških računov za tuje vlagatelje preprečila beg kapitala. In nenazadnje, spomnite se sodelovanja v času sanacije slovenskega bančnega sistema. Danes se zdi, da odnosi med obema ne bi mogli na nižji točki.

Slednje pa je zelo slabo za slovensko državo in njene prebivalce, saj bodo zaradi tega tudi vse naslednje politike zaradi nekoordinacije med obema vejama ekonomskih politik neoptimalne. V naslednjih letih bomo namreč tudi v Sloveniji morali narediti preboj pri modernizaciji transportne infrastrukture, energetskem prestrukturiranju in boju proti podnebnim spremembam. Tukaj bomo potrebovali dobro koordinacijo med vlado in BS, kjer bo slednja z nakupi slovenskih “infrastrukturnih” ali “zelenih” obveznic na kapitalskem trgu lahko podprla tovrstne družbeno, okoljsko in ekonomsko izjemno pomembne politike.

Iz tega vidika je na mestu apel predsedniku vlade in vodstvu BS, da začneta redno komunicirati in se nato usklajevati glede ekonomskih politik z namenom doseganja njihovega optimalnega miksa.

2 responses

  1. Dober prispevek. Naj nekaj dodam še iz lastne izkušnje iz časa mojega delovanja v AUKN, ko sem bil soodgovoren za upravljanje slovenskih državnih bank.

    Koordinacija med Vlado in BS je večinoma slaba razen takrat, ko ni druge alternative. Razlog za to je, da se tako Vlada kot DZ z BS praviloma ne ukvarja, razen če je nujno potrebno, Guvernerji in zaposleni v BS pa se praviloma obnašajo kot mali bogovi.

    Najprej se to kaže v tem, da finančni minister in predsednik komisije DZ za javne finance praviloma nista navzoča na sejah Sveta BS čeprav imajo biti pravico tam navzoči (nimajo pa pravice aktivnega sodelovanja). Prav zanimivo bi bilo videti statistiko na koliko sestankih sveta BS sta bila od 1991 navzoča finančni minister in predsednik komisije DZ? Če ima finančni minister, kot verjetno eden najbolj obremenjenih članov vlade komaj še kakšno opravičilo, ga predsednik komisije DZ nima. Je pa vprašanje koliko so slednji sploh sposobni razumeti tematiko.

    Pa ne mislite, da sodelovanje ni mogoče. Da se tudi resno in uspešno sodelovati, če je za to volja in dovolj veliko zaupanje. Vendar mora v to sodelovanje nekdo vložiti potrebno energijo. Praviloma to BS ne bo ker ljubosumno varuje svoji avtonomijo, potruditi se bosta morala Predsednik Vlade in predvsem njegov finančni minister ter DZ kateremu (ne vladi!) BS poroča.

    Nikoli ni samo ena stran kriva!

    Se pa strinjam, da je tukaj BS zasolirala brez potrebe in si s tem naredila medvedjo uslogo pri javnosti. Konzervativnost je pri tako majhnem monetarnem okolju kot je slovensko povsem na mestu, vendar tudi tu obstajajo neke razumne meje. Imam občutek, da gre za efekt nihala. Tako kot so pred krizo 2008 BS zavore popolnoma popustile jih tukaj v mogoče pretiranem strahu prezgodaj in preveč zateguje. Je pa res, da je socialna politika stvar vlade in njene fiskalne politike, ne pa pretežno BS.

  2. Lep oris tega, kako poteka sodelovanje. Sicer ni nov sistem (poznam take finte do obisti), da se nekoga vabi na sestanke, pa nima glasovalnih pravic – ker potem bo stranka brez glasovalnih pravic hitro odnehala.
    Ampak tu si bom privoščila luksuz hegeljanske naivnosti. Da razložim: 1806 je Hegel napisal Fenomenologijo duha. Tam svoj sistem dojemanja družbenih dogodkov (ob fasciniranosti nad odkritji naravoslovja in tehnike in fasciniranosti nad zametki resenega državnega aparata in tudi fasciniranosti nad Napoleonom, dokler slednji ni šel v vojno z nemškimi deležami) gradi na predpostavki dojemanja zgodovine in to dojemanje izhaja iz tega, koliko je Duh razvit ali pa nerzvit in maksimum od tega, kako se zgodovina in aktualno družbeno dogajanja in posledice sploh lahko rezonira, je Hegel označil za objektivni duh, konkretni nosilci objektivnega duha pa so bili po njegovem državni inženirji in birokrati in država je bila zanj intelektualni hegemon. Res je, da Hegel ni doživel volilnih kampanj in strank in je zato živel v prepričanju, da je koncentrat najbolj pametnih ljudi vendarle v državni upravi in da njih razen motiva za delanje napredka noben drug prizemeljski motiv ne more odgnati od zasledovanja objektivnih ciljev. No, neodvisno od tega, kako je Heglovo prepričanje skozi stoletja vedno znova sesuval set vsakokratnih političnih spletov interesov, na koncu je tako, da če ni v državnih institucijah (političnih, raziskovalnih itd) intelektualne špice, se sistem tako ali drugače demontira in sfiži.
    Moja hegeljanska naivnost – in vedno znova ugotavljam, da je imam še veliko – se akttivira vselej, ko vidim, kako se kakšne stvari niso skoordinirale, pa bi se morale in je namesto tega ena institucija solirala. Ker mi vedno znova ni jasno, kako protagonisti takih odločitev stojijo s svojo osebno zavestjo in odgovornostjo. Saj ne pričakujem, da bo nekdo razvijal eno blazno empatijo do 40% ljudi, ki prejemajo podpovprečne zaslužke (ker to bi bilo pa res preoptimistično pričakovanje), ampak res mi ni jasno, zakaj protagonisti takih soliranj ne razmišljajo, kam tako soliranje njih pelje v perspektivi naslednjih petih – desetih let. Pa mar res mislijo, da gre kariera samo navzgor in da je karierno stagniranje največ, kar se jim hudega lahko zgodi? Pa mar res mislijo, da posledice njihovih odločitev (začenši z ukrepi, ki objektivno povzročajo manjši BDP) ne bodo, če se bo trend nadaljeval, udarile na njihove bližnje? Pa mar res mislijo, da bodo njihovi otroci eksistencialno preskrbljeni in da jih bodo vse prekarnosti tega sveta preskočile zgolj zaradi tega, ker so do sedaj preskočile njih?
    Ker me vedno znova iritira je to, da se ljudje odločijo, da ne bodo premislili posledic svojega početja ali pa posledic več iteracij svojega početja, ker bi bil premislek preveč naporna stvar in se zaradi tega raje odločijo za hiter in praviloma napačen ukrep in pri tem najdejo morje izgovorov, zakaj so se tako odločili.
    Ker dve desetletji in pol nazaj je bilo drugače. Se je znalo oceniti strateški trenutek (ekonomsko gledano je bilo takrat bistveno slabše, kot je sedaj) in so se ljudje znali tudi kaj dogovoriti. Ko so delali ustanovitev NLB in NKBM, je to potekalo z ustavnim zakonom in so imeli parlament ves čas zaprt za javnost in so tudi poslanci šele tak izvedeli, zakaj seja in se jim je potem čez dan razložilo, kaj se dogaja in gradiva so bila jasna. Pa so jih v najvišji tajnosti zložili skupaj na vladi, BS in ASBH. In bi rekla, da koncept ustanavljanja bank z by-pass-oma v ustavnem zakonu ni bilo nekaj, kar se je prej tri mesece žulilo na koordinacijah pod točko razno, ampak so se delali papirji po tem, ko so se o konceptu dogovorili in ali je bilo to na Gregorčičevi ali Erjavčevi ali na Slovenski, zdaj ni važno. Važno je, da so njega dni kaj znali tudi hitro in zaupno in profesionalno speljati, ker je bilo vsem jasno, da je to potrebno zaradi skupnega dobrega in se je objektivni duh njega dni tudi malo naselil v glavah državne oblasti.
    Zdaj pa imam včasih ponesrečen občutek, da se je hegeljanski objektivni duh izgubil v labirintih excelovih modelov, ki so, zaradi enostavnejše uporabe, izločili nekaj bistvenih predpostavk.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: