Ukrepi Banke Slovenije (BS) iz prejšnjega tedna z omejitvijo bančnega kreditiranja gospodinjstev s potrošniškimi in stanovanjskimi krediti so tako v javnosti kot v drugi veji ekonomske politike – vladi – poskrbeli za precej nejevolje. S temi ukrepi je namreč BS tretjini gospodinjstev, in to tistim socialno najšibkejšim in mladim, močno omejila ali celo popolnoma odvzela možnost financiranja nakupa trajnih potrošnih dobrin, saniranja stanovanj in reševanja njihovega stanovanjskega problema. Ukrep sam po sebi bo srednjeročno poslabšal socialni položaj mladih in socialno šibkejših gospodinjstev, saj ti tega položaja brez možnosti zadolževanja objektivno ne morejo rešiti. Vplival bo tudi na dodatno ohlajanje gospodarstva. Če je verjeti oceni Umarja, naj bi se zaradi tega ukrepa zasebna poraba in s tem BDP zmanjšala za okrog 200 mio evrov oziroma okrog 0.4% BDP.

S tem ne želim dodatno polivati gnojnice po BS, pač pa zgolj ugotavljam dejstva. BS ima seveda vso pravico, tako po zakonu o BS kot po Pogodbi o Evropski uniji, da avtonomno izvaja ukrepe na področju monetarne politike. In BS je lahko da povsem upravčeno sprejela te dokaj drastične omejitvene ukrepe na področju kreditiranja gospodinjstev. BS je dve leti opozarjala poslovne banke na hitro dinamiko kreditiranja gospodinjstev in na potrebno omejevanje te rasti zaradi naraščajočih tveganj, ki sledijo kreditnemu bumu. V času, ko se gospodarska rast značilno ohlaja, v Nemčiji pa se je že povsem ohladila, je nadaljevanje hitrega trenda kreditiranja nakupa trajnih potrošnih dobrih z ročnostjo nad 5 (in vse do 12 let) brez zadovoljivega zavarovanja seveda za banke naraščajoče tvegano. Ker se poslovne banke na priporočila BS o kreditnem samoomejevanju niso odzvala (in odzvala se niso, ker je zanje potrošniško kreditiranje po skoraj oderuških obrestnih merah neprimerno bolj donosno od stanovanjskega kreditiranja ali kreditiranja podjetij), je obvezujoč ukrep BS – tudi če morebiti naraščajočeega tveganja ne ocenjujemo povsem enako – po svoje upravičen.

Vendar tudi če je ukrepanje BS upravičeno, sta z njim povezana najmanj dva problema.

Prvi in ključen problem je pomanjkanje koordinacije z vlado. Centralne banke so seveda povsem neodvisne inštitucije, ki avtonomno vodijo monetarno in druge politike, vendar teh politik ne morejo voditi izven širšega ekonomskega in ekonomsko-socialnega konteksta. Po eni strani imajo centralne banke dokaj širok mandat za svoje delovanje. Denimo mandat ameriškega Federal Reserve (Fed) je zasledovanje treh ciljev, primarno zasleduje cilj polne zaposlenosti, dodatno pa še cilj cenovne stabilnosti in cilj stabilnosti dolgoročnih obrestnih mer. Mandat Evropske centralna banke (ECB) in njenih nacionalnih podružnic v okviru Evrosistema (ESCB) je sicer na videz ožji, in sicer primarno zasledovanje cilja ohranjanja stabilnosti cen, vendar pa ECB vrhovni predpis, to je Pogodba o Evropski uniji v 127. členu nalaga, da ECB pomaga tudi pri izvajanju drugih ekonomskih politik, z omejitvijo, da s tem ne sme ogroziti cilja cenovne stabilnosti Natančneje, ta člen določa, da “ESCB podpira splošne ekonomske politike v Uniji, če to ni v nasprotju s ciljem stabilnosti cen, z namenom prispevati k doseganju ciljev Unije, opredeljenih v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji.”.

Dosedanji predsednik ECB Mario Draghi je tako najmanj od leta 2014, torej zadnjih 5 let, vztrajno opozarjal države članice in Evropsko komisijo, da ECB sama ne more izpolniti cilja cenovne stabilnosti in jih pozival, da podprejo ukrepe ECB s fiskalno politiko in strukturnimi reformami, ter tako pospešijo gospodarsko rast in posledično rast cen. V svojem poslovilnem govoru je Draghi tako še enkrat eksplicitno poudaril, da je ECB sicer povsem avtonomna inštitucija, vendar pa ta avtonomnost in “monetarna dominanca” v njenem ukrepanju s fokusom na cenovni stabilnosti ne pomeni, da ECB ne komunicira z drugimi vejami ekonomske politke in da se z njimi ne usklajuje glede oblikovanja optimalnih ekonomskih politik, ki ultimativno vodijo k cenovni stabilnosti. Draghi:

The euro area is built on the principle of “monetary dominance”, which requires monetary policy to be single-minded in its focus on price stability and never to be subordinate to fiscal policy. “Monetary dominance” does not preclude communicating with governments when it is clear that mutually aligned policies would deliver a faster return to price stability. It means that alignment between policies, where needed, must serve the objective of monetary stability and should not work to the detriment of it.

In slednje – popolno pomanjkanje koordinacije z vlado – je največji problem ukrepa BS. Pri tem ukrepu BS ne samo, da se ni koordinirala z vlado, pač pa z njo sploh ni komunicirala. Če bi z vlado komunicirala, bi lahko ugotovila, da ima vlada pripravljen zakon, s katerim želi pomagati mladim in socialno šibkejšim prek sheme vladnih poroštev za najete stanovanjske kredite. Ugotovila bi, da vlada s tem zakonom naslavlja problem potencialno naraščajočih tveganj, ki sledijo iz dosedanje dinamike kreditiranja teh segmentov prebivalstva. Ugotovila bi, da vlada s svojimi politikami ta tveganja zmanjšuje, zaradi česar bi lahko bili ukrepi BS precej manj drastični za te najbolj ranljive segmente prebivalstva. Če bi se BS se z vlado koordinirala glede teh ukrepov, bi bili ti manj drastični, hkrati pa ne bi prišlo do negativnega učinka na rast BDP. Ohlajanje BDP ima namreč deflacijske učinke in tako še dodatno vodi stran od doseganja cilja cenovne stabilnosti, za katerega se primarno zavzema ECB, z njo pa tudi BS.

Škodljivost tovrstnega pomanjkanja koordinacije med obema vejama ekonomske politike je v makroekonomiji splošno znano. Tipičen primer, ki ga učebeniki makroekonomije, tudi učbenik Intermediate Macroeconomics Olivierja Blancharda, nekdanjega profesorja na MIT in dolgoletnega glavnega ekonomista IMF, je pomanjkanje koordinacije med nemško centralno banko in nemško vlado po združitvi obeh Nemčij. Ker je bila nemška fiskalna politika v tem obdobju zaradi obsežnih investicij v vzhodnonemških deželah močno ekspanzivna, kar je vodilo tudi k dvigu obrestnih mer, se je Bundesbanka v strahu pred izbruhom inflacije na to odzvala z močno restriktivno monetarno politiko prek zmanjšanja monetarne mase, kar je še dodatno zvišalo obrestne mere in nemško gospodarstvo poslalo v recesijo. Cena tega pomnjkanja koordinacije med obema vejama obslasti je bila po nepotrbnem sprožena recesija.

Še bolj drastičen primer absolutne odsotnosti koordinacije ekonomskih politik je spodbujanje gospodarske rasti po zadnji finančni krizi v EU. V obdobju po 2009 je bila namreč aktivna samo monetarna politika, najprej z znižanjem obrestnih mer na ničlo, hkrati pa z ogromnimi injekcijami likvidnosti v gospodarstvu. Ker ob ničelnih obrestnih merah monetarna politika nima več nobenega vpliva na spodujanje gospodarstva (v likvidnostni pasti postane impotentna), v evro območju seveda ni moglo priti do resnejšega okrevanja brez sodelovanja fiskalne politike. Vendar je bilo državam članicam s pravili pakta o stabilnosti in rasti in nato še z zaostrenimi fiskalnimi pravili onemogočeno, da z javnimi investicijami spodbujajo okrevanje gospodarstva. Za razliko od ZDA, kjer sta obe – monetarna in fiskalna politika – sodelovali, kar je je omogočilo, da je ameriško gospodarstvo celo desetletje raslo po stopnji okrog 3%.

Prav zato je ECB od leta 2014 tako pogosto in glasno pozivala vlade članic h koordinaciji ekonomskih politik oziroma k optimalnemu miksu ekonomskih politik, kot so poznane iz vseh učbenikov makroekonomije. Draghi:

This is why, since 2014, the ECB has gradually placed more emphasis on the macroeconomic policy mix in the euro area. A more active fiscal policy in the euro area would make it possible to adjust our policies more quickly and lead to higher interest rates. 

…

In other regions where fiscal policy has played a greater role since the crisis, we have seen that the recovery began sooner and the return to price stability has been faster. The US had a deficit of 3.6% on average from 2009 to 2018, while the euro area had a surplus of 0.5%.^[5]

In other words, the US has had both a capital markets union and a counter-cyclical fiscal policy. The euro area had no capital markets union and a pro-cyclical fiscal policy.

Ukrepi BS na področju omejevanja kreditiranja gospodinjstev so bili torej zaradi absolutnega izpada koordinacije z vlado slabo domišljeni in bodo po nepotrebnem še dodatno prispevali k ohlajanju slovenskega gospodarstva.

Vendar to ni edine negativna posledica tega ukrepa BS. Kot sem že zapisal ta teden, je

za Banko Slovenije ugodneje, da so ljudje v najemniških stanovanjih, kot pa da imajo lastne nepremičnine. Najem je manj tvegan z vidika banke, ker ta ni posodila denarja. Tisti, ki zapadejo v finančne težave, bodo prekinili najemniško pogodbo. Pri stanovanjski pogodbi pa bi bila vpletena še banka.

Toda tovrstna politika BS, ki mladim in socialno šibkejšim slojem prebivalstva omejuje možnost nakupa stanovanjskih nepremičnin, dejansko dolgoročno spodbuja koncentracijo premoženja v rokah lastnikov kapitala. Socialno šibkejši, ki zaradi ukrepa BS ne bodo mogli postati lastniki stanovanja, bodo prisiljeni v najemniška razmerja, kar pomeni transferiranje denarnega toka v roke lastnikov najemniških nepremičnin. Slednji bodo povečevali svoje premoženje, medtem ko bodo mladi in socialno šibkejši ostali brez premoženja. To spodbuja koncentracijo premoženja in povečevanje neenakosti v slovenski družbi in deluje v nasprotju z družbeno pogodbo, ki smo jo sprejeli po osamosvojitvi. Ta koncentracija premoženja in povečana neenakost se bosta namreč perpetuirali, saj starši otrokom ne bodo mogli zapustiti premoženja, pač pa se bo to vse bolj koncentriralo v rokah peščice bogatih.

Ne vem, če se na BS teh posledic njihovega ukrepa zavedajo. Dvomim, da ne. Saj si ne morem drugače razložiti nastopa guvernerja BS Boštjana Vasleta prejšnji teden na televiziji, kjer je eksplicitno poudaril tovrstno negativno nastrojeno filozofijo BS do socialno šibkejših, ki si pač “ne morejo privoščiti določenih stvari“:

Dejstvo je, da si nekateri posamezniki, ki skrbijo še za druge člane družine, v tem trenutku ne morejo privoščiti določenih stvari. Če želimo to zamegliti s tem, da jim damo posojilo, ne rešimo problema.

V tej izjavi ne gre samo za popolno pomanjkanje empatije in aroganco do socialno šibkejših in mladih, ki si pač “ne morejo privoščiti določenih stvari” in bodo zato morali ostati zacementirani v svojem socialnem statusu še najmanj za eno generacijo. Gre za filozofijo kapitala nasproti tistim brez premoženja. Pač centralne banke ščitijo lastnike kapitala, pa četudi to oblečejo v terminologijo zagotavljanja stabilnosti finančnega sistema.

To pomanjkanje komunikacije in popolno pomanjkanje vsakršne koordinacije med vlado in BS je novost v slovenski zgodovini. Do sedaj sta obe veji obslasti vedno dobro sodelovali. Spomnite se samo sodelovanja glede politike depreciacije tečaja tolarja, s katerim je centralna banka pomagala mejnim izvoznikom ostati pri življenju. Ali pa koordinacije glede nasledstva nekdanje Jugoslavije in obeh bank (NLB in NKBM). Ali pa sodelovanja v času azijske in vzhodno evropske finančne krize (1997-1998), ko je BS z uvedbo skrbniških računov za tuje vlagatelje preprečila beg kapitala. In nenazadnje, spomnite se sodelovanja v času sanacije slovenskega bančnega sistema. Danes se zdi, da odnosi med obema ne bi mogli na nižji točki.

Slednje pa je zelo slabo za slovensko državo in njene prebivalce, saj bodo zaradi tega tudi vse naslednje politike zaradi nekoordinacije med obema vejama ekonomskih politik neoptimalne. V naslednjih letih bomo namreč tudi v Sloveniji morali narediti preboj pri modernizaciji transportne infrastrukture, energetskem prestrukturiranju in boju proti podnebnim spremembam. Tukaj bomo potrebovali dobro koordinacijo med vlado in BS, kjer bo slednja z nakupi slovenskih “infrastrukturnih” ali “zelenih” obveznic na kapitalskem trgu lahko podprla tovrstne družbeno, okoljsko in ekonomsko izjemno pomembne politike.

Iz tega vidika je na mestu apel predsedniku vlade in vodstvu BS, da začneta redno komunicirati in se nato usklajevati glede ekonomskih politik z namenom doseganja njihovega optimalnega miksa.