Mencinger o Sachsu in revežih, ki jih ni, ker nismo sledili Friedmanu

Z vsem, kar piše Sachs v tekstu Največ ekonomske svobode, a obupali nad življenjem, v katerem komentira nemire v Hongkongu, Parizu in Santiagu, se strinjam; tudi Sachs je medtem postal levičar in me celo prehitel po levi. No, mnogo bolj od Hongkonga ali Pariza me zanima Santiago, saj me je to pripeljalo petdeset let nazaj, ko sem bil študent v Filadelfiji, kjer je bil tudi moj prijatelj Ricardo iz Santiaga. Ta me je spomladi, ko je s svojo soprogo potoval v Benetke, po petdesetih letih obiskal. Na sprehodu po Ljubljani me je spraševal, kje imamo reveže, a mu nisem znal odgovoriti. Naslednji dan smo šli na blejski grad in kar prek Gorij, Poljan in Jesenic v Planico.

Spet sva začela govoriti o revežih. Sam sem rekel, da med reveže morda sodijo lastniki hiš, mimo katerih sva se peljala. Te so še v času socializma zgradili na zemlji, ki je bila najbrž očetova, pri tem so jim pomagali sosedje in inflacija. Zdaj pa imajo morda 400 evrov pokojnine, kar jih uvršča med reveže. Ni me razumel, menil je, da sploh ne vem, kaj je revščina v mestu s šest milijoni prebivalcev, v katerega neprestano prihajajo novi reveži iz Peruja, Gvatemale, Kolumbije in drugih dežel, ki imajo vse svoje premoženje na sebi. To me je spet spomnilo na Sachsa in Friedmana, ki sem ga tudi poznal: prvi je z nasveti sodeloval pri zapiranju rudnikov v Peruju, drugi je bil ekonomski svetovalec Pinocheta v Čilu.

Vir: Jože Mencinger, Dnevnikov Objektiv

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: