Zakaj ne “zelena” politika kvantitativnega sproščanja?

Ste se kdaj vprašali, kaj počnejo centralne banke Evrosistema (pod okriljem ECB) s tisoči miljardami evrov vrednimi (predvsem) državnimi in korporativnimi obveznicami, ki so jih odkupile v okviru politike kvantitativnega sproščanja (QE) (v žargonu ECB se sicer imenuje Asset Purchase Programme, APP)? Konec lanskega leta je bilo teh obveznic za 2,899 milijard evrov. Odgovor je preprost: Nič. Za ECB so to terjatve, ki sicer prinašajo obresti, slednje pa kot dobiček nacionalnih centralnih bank gredo načeloma nazaj v nacionalne proračune držav evroobmočja, ki te obresti plačujejo (se pravi, gredo iz levega v desni žep in nato spet nazaj v levi žep). ECB samih terjatev zaenkrat ne more vnovčiti, ker bi z njihovo prodajo sicer še bolj destabilizirala trg. ECB zgolj reinvestira dospele obveznice (ko obstoječe dospejo, jih nacionalne centralne banke zgolj zamenjajo z novimi, ki jih izdajo iste države). De facto (ne pa de iure) ECB te državne obveznice tretira kot obveznice brez dospetja. Kar po domače pomeni, da jih državam najbrž ne bo treba nikoli poplačati (ko zapadejo, države izdajo nove, ki jih na trgu v roku dveh mesecev spet odkupijo njihove centralne banke).

Za ECB je načeloma vseeno, kaj ima v bilanci namesto teh obveznic iz programa QE. Lahko bi šlo za 2,899 milijard kosov krompirja ali za 2,899 milijard kamnov. Lahko pa bi tudi šlo za 2,899 milijard evrov “koristnih” obveznic, denimo obveznic, ki bi jih države članice izdale z namenom, da financirajo izgradnjo in obnovo infrastrukture ali za energetsko prestrukturiranje v okviru boja proti klimatskim spremembam. Bi bilo kaj drugače, če bi šlo v osnovi za “infrastrukturne” ali “zelene” in ne za “navadne” državne obveznice? Ne bi.

Zakaj torej v bilanci ECB ni infrastrukturnih ali zelenih državnih obveznic? Razloga sta preprosta. Prvič, ker se države članice tega niso spomnile, ali bolje niso se želele spomniti, da bi izdale obveznice s primarnim namenom dograditi prometno infrastrukturo, financirati prehod na obnovljive vire energije ali stanovanja za mlade družine ipd. Njihove vlade doslej niso imele te ambicije ali pa so se izgovarjale na fiskalno pravilo. Čudno? In drugič, ker člani vodstva ECB namrgodeno gledajo, če kdo spregovori o “zeleni politiki QE”. Tako kot je ta teden Jens Weidmann, nekdanji uradnik nemškega finančnega ministrstva, ki je nato bil napredovan na mesto guvernerja nemške centralne banke in s tem ožjega vodstva ECB, protestiral pri novi predsednici ECB Christine Lagarde, ki je izrazila pričakovanje, da ECB “ozeleni” politiko QE.

Weidmann se sicer izgovarja, da bi ECB s tem prekršila pravilo “tržne nevtralnosti”, se pravi, da bi morebiti favorizirala določene vrste državnih obveznic pred drugimi. Vendar je to nonsens, saj je za ECB vseeno, katere državne obveznice, ki se kvalificirajo za odkup v okviru programa QE, odkupi. Prav tako ji tega ne prepoveduje noben predpis, sploh pa ne 127. člen Pogodbe o EU, na katerega se sklicuje Weidmann. Ta člen namreč pravi, da naj ECB podpira splošne ekonomske politike Unije, pri čemer pa ne sme ogroziti cilja cenovne stabilnosti. (“Without prejudice to the objective of price stability, the ESCB shall support the general economic policies in the Union”). Hkrati se je EU zavezala k spoštovanju pariškega podnebnega sporazuma o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. In še več, z odkupovanjem “zelenih obveznic” bi ECB pomagala ne samo pri doseganju skupnih podnebnih ciljev, pač pa posredno tudi pri spodbujanju gospodarske rasti in industrij, vezanih na zelene energije. Dober komentar na to temo je napisal Stan Jourdan iz Positive Money, glejte spodaj.

Kaj torej slovenski vladi preprečuje, da postopno izda denimo za X milijard zelo dolgoročnih obveznic (30+ let) po praktično ničelni obrestni meri, namenjenih delno za gradnjo manjkajoče infrastrukture, delno za energetsko prestrukturiranje in delno za gradnjo neprofitnih stanovanj, stanovanj za mlade in domov za ostarele? In kaj preprečuje Banki Slovenije, da te obveznice nato na trgu postopno odkupuje in jih “arhivira” (kot praktično obveznice brez dospetja)? Glede na skoraj ničelne obrestne mere in glede na to, da teh obveznic nikoli ne bo treba poplačati, je operacija za državo praktično nevtralna.

Odgovor je: Nič, prav nič, razen pomanjkanja tovrstne vizije in ambicije, slovenski vladi tega ne preprečuje.

Last but not least, Mr Weidmann questions the legitimacy of central banks to act on climate change, arguing that this would imply decisions (such as picking winners and losers) “which are not for central banks to take because they lack the requisite democratic legitimacy.” 

First, Mr Weidmann seems to ignore the repeated calls by the European Parliament for the ECB to adjust its monetary policy to climate change. If resolutions adopted by the European Parliament – to whom the ECB is accountable to – do not confer some proof of democratic legitimacy on the ECB, what else will?

Second, it is worth stressing that we are not demanding that the ECB takes charge of climate change all alone, but rather that central banks do their best efforts – by using all their tools and policies – in contributing to the pre-existing EU’s strategy against climate change and objectives ratified by the Paris agreement. 

For example, as envisaged by Christine Lagarde when speaking at the European Parliament, the ECB could build upon the upcoming EU’s green taxonomy and the EU green label and use it as a criterion for its collateral framework rules. Similarly, direct financial support to the EIB’s transformation into a Climate Bank would clearly limit the ECB’s role to deciding “how much” liquidity should be provided, and not on the particular investment projects which the EIB is lending to. Through such cooperation, the trade-offs pointed out by Mr Weidmann would be solved by other political institutions than the central bank.

To conclude, let us recall that we salute the work being done by central banks, including the Bundesbank, through the NGFS. The realisation of the huge financial risks implied by climate change is an important start in the reflexion on how to build a sustainable financial system. If done correctly, climate-risks assessment and their incorporation into the ECB’s risk management & collateral frameworks might ultimately lead to analogue effects than an outright “green QE” programme. However, we are deeply concerned that central banks are wasting too much time by relying solely on the prudential approach to climate change while excluding their monetary policy instruments from the discussion, as Mr Weidmann did. 

The best defence against climate change is not just to measure how much damage will happen down the road as a result of political inaction, but to prevent such damage by ensuring financial flows are shifting speedily towards low-carbon investments.

Admittedly, the term “green quantitative easing” is somehow a confusing term, which is prone to certain misunderstandings. This is a sign that the time has come to move from such a slogan to an in-depth discussion on this issue. The question should not be whether but how should central bank’s monetary policy be involved, and draw up the institutional frameworks that are likely to be necessary for central banks to step in comfortably. 

Vir: Stan Jourdan, Positive Money

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: