Bine Kordež

Po poročanju medijev je v okviru tretjega paketa protikoronskih zakonov tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično potrošnjo. Že pred dnevi sem v članku o turizmu izpostavil, da je takšen način spodbujanja turistične potrošnje ter pomoči podjetjem s področja turizma vsekakor bolj smiseln kot neposredna pomoč podjetjem. S stališča države, podjetij in prebivalcev je bolje, da sredstva dobijo državljani. S tem si lahko omogočijo ugodnejše letovanje, podjetja pa poslujejo in ustvarjajo dohodek, namesto da ob zaprtih vratih prejemajo pomoč za zaposlene na čakanju.

Pri oblikovanju predloga so bile v razpravi (v osnutkih) tudi rešitve, da bi bone dobili samo delovno aktivni državljani. Tak predlog bi (je) razumljivo hitro naletel na zavrnitev s strani močne populacije upokojencev, ki bi bili v tem primeru izvzeti. Predlog, ki ga je obravnavala vlada, zato zajema vse polnoletne državljane. Po zadnjih statističnih podatkih je bilo v prvem polletju letos skupaj 1,67 milijona polnoletnih oseb s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Boni bodo prenosljivi med družinskimi člani, tako da bo možno koriščenje s strani celotne družine. Vseeno pa bi po tem predlogu zakonski par dobil enako vrednost bonov kot na primer petčlanska družina. Takšna rešitev bi nedvomno zmanjševala možnosti letovanja za družine, posebno za tiste z nižjimi dohodki. Bone bomo namreč lahko uporabili samo za plačilo prenočišča z zajtrkom. To seveda pomeni, da bodo morali upravičenci vse druge storitve plačati iz lastnega žepa (hrano, pijačo, bazene), kar seveda ni majhen strošek.

Zgoraj zapisano je temeljilo na prvem predlogu, ki ga je obravnavala vlada in najbrž imela podobne dileme. Zato je po prvotni informaciji med upravičence vključila tudi mladoletne osebe, čeprav s precej nižjim zneskom (le 50 evrov ob 200 evrih za polnoletne osebe).

Nadaljujte z branjem→

Tole vprašanje sem danes (spet) dobil na webinarju. Odgovor je, seveda, ne. Ne, dokler imamo opravka z depresivnim povpraševanjem in veliko negotovostjo. V taki situaciji denar postane sredstvo (asset) – ljudje in podjetja namesto trošenja in investiranja kopičijo denar (v obliki depozitov na bankah).

Sicer pa je spodaj Powell, predsednik Feda,  povedal to na zelo simple način. Pred njim pa Keynes, Bernanke, Yellen, Draghi in kopica makroekonomistov.

Tej Gonza

Koronakriza, tako kot vsaka kriza pred njo, odpira platformo za spremembe različnih komponent družbeno-ekonomskega sistema. Na Inštitutu za ekonomsko demokracijo smo na vlado naslovili apel, v katerem predlagamo, da se del pomoči podjetjem nameni za vzpostavitev lastništva zaposlenih. Delavsko lastništvo ni panaceja celotnega spektra problematike, s katerim smo soočeni, je pa pomemben korak v smer demokratizacije gospodarstva. Načne tudi osnovno logiko kapitalistične lastnine, znotraj katere si produkt dela prisvoji ekskluzivna skupina ljudi, običajno odsotna od samega produkcijskega procesa.

Gospodarske posledice ukrepov, s katerimi poskušamo zajeziti pandemijo COVID-19, bodo verjetno hujše kot tiste iz prejšnje finančne krize. Kriza je tako ponovno poudarila vprašanje neenakosti. “Vsi smo v istem čolnu”? Morda smo vsi na čolnih, vendar so nekateri na jahtah, drugi na napihljivih čolničkih.

Nadaljujte z branjem→

Paše na tak večer.

Včeraj sem objavil, da je gospodarska aktivnost (aproksimirana s porabo električne energije) aprila padla za četrtino, kar je precej več od prvotnih ocen. Vzrok padca proizvodnje so po eni strani administrativno zaprtje določenih dejavnosti (turizem, večina trgovine, servisi, prevoz itd.), na drugi strani zmanjšanje povpraševanja po končnih izdelkih in prekinitev oskrbovalnih verig s sestavnimi deli (avtomobili, bela tehnika, zabavna elektronika itd.). Oboje pa ima dodatni negativni posredni (spillover) učinek na dobavitelje – saj denimo zaprtje restavracije prizadene tudi dobavitelje hrane, pijače, električne energije, plina itd.

Dvomesečno zaprtje določenega dela gospodarstva ima lahko izjemno velik negativni mulitiplikativni povpraševalni šok na celotno gospodarstvo, katerega učinki pa se zaradi počasnega odpiranja, povečane negotovosti in previdnosti potrošnikov lahko podaljšajo še dolgo v obdobje, ko je začetni šok že mimo. Vendar pa povečanje negotovosti vpliva tudi na splošen upad potrošnje, saj potrošniki zmanjšajo nakupe tudi ostalih storitev, trajnih potrošnih dobrin in nepremičnin, kar prek neposrednih učinkov in dobaviteljskih povezav recesiji šele da pravi zagon. In kot bom pokazal spodaj, bistvo protikriznega ukrepanja je, ob blažitvi negativnih učinkov na zaposlenost, predvsem vzeti veter iz jader povpraševalnemu šoku.

Pravkar objavljena študija za Dansko (Lau Andersen, Toft Hansen, Johannesen & Sheridan, Consumer responses to the COVID-19 crisis: Evidence from bank account transaction data, 2020) je prek spremljanja plačil s plačilnimi karticami pokazala, da se je potrošnja Dancev zaradi korona krize zmanjšala za eno četrtino. To je skladno s tem, kar sem pred dnevi pokazal s pomočjo google mobility data, da je obisk v danskih trgovinah in restavracijah od druge polovice marca do konca aprila upadel za 27% glede na isto obdobje lani. Vendar pa slednje pomeni, da Danci izpada povpraševanja zaradi manjšega fizičnega obiska trgovin in restavracij niso nadoknadili s spletnimi nakupi, kar implicira povečano negotovost potrošnikov in krč v porabi.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Od zgodovinske osamosvojitve (nekateri uporabljajo izraz odcepitve) Slovenije kot države Slovencev in vseh ljudi, ki živijo na ozemlju Slovenije, pretresajo mlado slovensko demokracijo afere in škandali, ki imajo skupen imenovalec zlorabe oblasti zaradi povzročanja škode javnemu premoženju in bogatenje privilegiranih elit. Spomnimo samo primeroma: trgovina z orožjem, bančne luknje, množica malverzacij v procesih lastninjenja družbenega premoženja, preplačila investicije TEŠ6, maketa drugega tira Divača-Koper, operacijske mize, itd.., kar je temu podobnega in se je razvedelo, kot na primer množično zlorabljanje nakupov zaščitne medicinske opreme za COVID-19. Koliko je še vsega, kar se ni razvedelo in je pometeno pod preprogo pozabe, je mogoče le ocenjevati in ugotavljati, glede na oceno, koliko bi v Sloveniji lahko živeli bolje, če bi ne imeli tako razbohotene prakse zlorab tako v javni kot v civilni sferi vsakdanjega življenja.

Nadaljujte z branjem→

“Bad”, ena izmed top 10 pesmi U2 (o peklu drog v Dublinu). …ki se nato razvije v himno ljudske vstaje “People have the power” z botro punka Patti Smith. Za primeren zaključek današnjega dne.

Kot sem pisal včeraj, podatki o porabi električne energije (EE), ki je nekakšen indikator gospodarske aktivnosti v realnem času, kažejo, da je bila v marcu letos poraba EE za 3.9% nižja kot marca lani, aprila pa za 15.4% nižja kot lani v istem obdobju. Vendar pa ti podatki zajemajo tako porabo gospodarskih subjektov (in javnih služb) kot gospodinjstev, pri čemer je delež porabe slednjih okrog 30%. Ker je bila zaradi epidemije v zadnjih dveh mesecih doma večina prebivalstva, se je gospodinjska poraba EE povečala in delno ublažila upad porabe EE gospodarskih subjektov. S tem pa je zameglila tudi sliko dejanske gospodarske dinamike.

Danes sem dobil podatke o odjemu EE po vrstah priključkov, kar omogoča bolj natančno oceno gospodarske dinamike. In kot lahko vidite v spodnji sliki, se je poraba EE v gospodinjstvih marca in aprila po pričakovanju krepko povečala, medtem ko je bil upad EE v gospodarstvu dramatično večji, kot kažejo podatki za skupno porabo. Marca je bila gospodarska poraba EE nižja skoraj za desetino (8.9%) glede na lanski marec, aprila pa že za četrtino (24.5%)!

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinsko gledano so vsem obdobjem intenzivne (trgovinske in finančne) globalizacije sledile hude finančne krize, tem pa spremembe v trgovinski in finančni odprtosti (Rogoff in Reinhartova sta sproducirala lep graf, ki kaže tesno korelacijo med indeksom mednarodne mobilnosti kapitala in pogostostjo kriz). Zadnje takšno obdobje je bilo v času Velike depresije (1929-33), po njej se je končala era intenzivne globalizacije. Po drugi svetovni vojni se je trgovina v okviru GATT in regionalnih trgovinskih sporazumov začela spet odpirati, toda kapitalske ovire v razvitih državah so ostale vse do konca 1980. let. Po letu 1980 je globalizacija dobila pospešek, predvsem zaradi Japonske, v 1990. letih pa dodatni zagon zaradi Kitajske. S Kitajsko so se proizvodni vzorci v svetu povsem spremenili, kajti kitajski bazen delovne sile je tako enormen, kitajska delovna sila je bila tako poceni, njena podjetja tako zelo fleksibilna, kitajske vlade pa tako zelo agresivne v inustrijskih politikah, da je Kitajska lahko postala svetovna tovarna.

Kitajska ima potencial, da proizvede praktično celoten obseg svetovne industrijske proizvodnje. In ko je Kitajska leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in so carine za uvoz kitajskih izdelkov trajno padle na enomestno raven, so zahodne korporacije tja pospešeno prenesle inustrijsko proizvodnjo. Vsi so bili srečni – Kitajska podjetja so poceni proizvajale izdelke za zahodne trge, zahodne korporacije pa so kovale tudi 70% marže, dobičke pa ohranile v tujini. Srečni so bili vsi razen zahodnih delavcev v industriji. V ZDA in EU je samo med letoma 2001 in 2008 izginilo po 3.5 oziroma 3.6 delovnih mest v industriji, kumulativno pa dvakrat toliko. Predvsem v ZDA je ostalo veliko opustošenje, ko se je industrija odselila (tudi zaradi sporazuma NAFTA z Mehiko), depresivne industrijske regije se niso več pobrale, spodobno plačanih delovnih mest ni bilo, povečal se je alkoholizem, uporaba drog, stopnja kriminala in stopnja smrtnosti.

Nadaljujte z branjem→