Iluzija o kazenskem pravu kot učinkovitem načinu zaščite javnega interesa

Stanko Štrajn

Od zgodovinske osamosvojitve (nekateri uporabljajo izraz odcepitve) Slovenije kot države Slovencev in vseh ljudi, ki živijo na ozemlju Slovenije, pretresajo mlado slovensko demokracijo afere in škandali, ki imajo skupen imenovalec zlorabe oblasti zaradi povzročanja škode javnemu premoženju in bogatenje privilegiranih elit. Spomnimo samo primeroma: trgovina z orožjem, bančne luknje, množica malverzacij v procesih lastninjenja družbenega premoženja, preplačila investicije TEŠ6, maketa drugega tira Divača-Koper, operacijske mize, itd.., kar je temu podobnega in se je razvedelo, kot na primer množično zlorabljanje nakupov zaščitne medicinske opreme za COVID-19. Koliko je še vsega, kar se ni razvedelo in je pometeno pod preprogo pozabe, je mogoče le ocenjevati in ugotavljati, glede na oceno, koliko bi v Sloveniji lahko živeli bolje, če bi ne imeli tako razbohotene prakse zlorab tako v javni kot v civilni sferi vsakdanjega življenja.

Slovenija kot pravna država napačno reagira na vse takšne ekscese in prepušča raziskovanje, preganjanje in kaznovanje vseh teh zavržnih ravnanj izključno organom pregona in pravosodja, da v kazenskih postopkih sodijo in obsodijo vse, ki jim uspejo dokazati storitev kaznivega dejanja. Kazenski postopek je sam po sebi izredno zahteven in v civilizirani državi zagotavlja varovanje v okviru pravne kulture tudi pravice obdolžencev v preiskavi oziroma obtožencev v kazenskih obravnavah po vloženih obtožnicah. Dejstvo je, da imamo na eni strani množico v medijih razkritih sumov zlorab, korupcije, okoriščanja in oškodovanja javnega premoženja, na drugi strani pa imamo relativno malo postopkov, pa še ti postopki, če so že sproženi, pogosto zastarajo in ne dočakajo sodnega epiloga ne v obliki obsodilne in ne v obliki oprostilne sodbe.

Takšno situacijo je nedvomno izkoristil zunanji minister dr. Anže Logar v obrambi svojega spremnega pisma EU v svojem intervjuju na odmevih 12.5. 2020, v katerem je očital slovenskemu pravosodju, da ne opravlja svoje funkcije, saj praktično ne obsoja gospodarskega kriminala in ne zaščiti državljanov pred ropanjem, ki ga brez najmanjše mere sramu množično izvajajo storilci, ki izhajajo, tako kot sodniki, iz starih komunističnih časov in predstavljajo levičarsko nastrojen del slovenske politike.

Vprašanje, ali je res pravosodje odgovorno in krivo, da se v Sloveniji neuspešno preganjajo zlorabe v posledici, česar lahko slovenska izvršilna oblast in lastniki ter uprave v gospodarskih družbah in bankah z zlorabami siromašijo vse slovenske državljane in omogočajo bogatenje elite na račun revščine velike večine, terja zaradi svoje aktualnosti resno preveritev. Na prvi pogled ima dr. Logar za populistično preprosto pamet prav, saj je res nedopustno, da se kriminal ne razišče, da se kriminalci ne kaznujejo, kar je jasen signal, da se v Sloveniji izplača zlorabljati in krasti, saj ni verjetnosti, da bi kriminalec za svoje packarije bil obsojen in bi odslužil zasluženo kazen. Torej so pravosodje in organi pregona krivi in odgovorni, da v Sloveniji ne živimo tako, kot si zaslužimo. Ne živimo približno tako dobro kot naši sosedje Avstrijci, čeprav imamo zelo podobne naravne danosti in možnosti za kovanje lastne sreče.

Kazensko pravo obravnava v kazenskih postopkih odkrivanje, preiskavo, sojenje in kaznovanje storilcev kaznivih dejanj in ščiti družbo pred najhujšimi odstopanji od za družbo sprejemljivih ravnanj. Sankcije, ki jih v kazenskih zadevah krivim storilcem izreka pravosodje, najhuje posegajo v temeljne človekove pravice, zaradi česar je nujno zagotoviti, da se prepreči, da bi bil kdor koli obsojen, čeprav ni kriv. Kaznivo dejanje je potrebno dokazati onkraj vsakega dvoma in to z neposrednimi, ne pa z indičnimi (posrednimi) dokazi, kot nam je to v svoji odločbi glede zadeve Patria razložilo Ustavno sodišče. O zlorabah, korupciji in drugih kaznivih dejanjih, zlasti s področja gospodarskega kriminala, ne moremo in ne smemo logično sklepati, pač pa moramo nedvoumno z konkretnimi dokazi dokazati na primer, da je podkupljena oseba prejela podkupnino.

Element kaznivega dejanja je tudi storilčev odnos do njegovega ravnanja. Kazniva dejanja s področja gospodarskega kriminala je mogoče storiti le namenoma, torej v obliki direktnega naklepa. Gospodarskemu kriminalcu je potrebno dokazati, da je hotel protipravno ravnanje, ker se je hotel okoristiti in povzročiti škodo, da bi sam ali kdo drug prišel do koristi. Kaj se je pletlo v glavi guvernerja banke Slovenije in v glavah njegovih viceguvernerjev, ko so uspeli mnogo preceniti bančno luknjo in na tej podlagi izničiti podrejene obveznice, bo moralo ugotoviti sodišče v kazenskem postopku, ki ga bo po vloženi ovadbi mogoče sprožilo Državno tožilstvo. Kako se bo dokazal naklep brez logičnega sklepanja in brez indičnih dokazov, ne vem, vsekakor pa sem prepričan, da bodo obdolženi v tem postopku, če bo do njega sploh prišlo, imeli veliko prostora za dokazovanje, da niso imeli namena in da niso želeli nikogar oškodovati in da tudi niso bili okoriščeni s svojim škodljivim odločanjem, kar vse pomeni nemožnost obsodbe, saj manjka element krivde, brez katerega ne more biti nihče obsojen. Če ta postopek ne bo zastaral, lahko kljub trudu preiskovalnih organov in tožilstva pričakujemo oprostilno sodbo. Ne zato, ker bi bilo sodišče nesposobno, temveč zato, ker v pravni državi spoštuje veljavne predpise in pravne standarde kazenskega prava in neodvisno sodi.

Če ni tožnika, ni sodnika. Tožnika ni, če že kriminalistična policija izgublja neodvisnost in se je s političnim kadrovanjem onesposobi za nepristransko strokovno opravljanje njene funkcije, to je razkrivanje kaznivih dejanj z zagotavljanjem dokazov, na podlagi katerih državno tožilstvo sproža kazenske postopke. Če je utemeljen dvom, ki ga populistično širi SDS, da kriminalistična policija ni neodvisna in da neutemeljeno preganja le osebe iz desničarskih vrst, namerno pa zanemarja razkrivanje na primer milijardnega pranja iranskega denarja v NLB, ker so akterji kot eksponenti levičarskega pola zaščiteni in izven nadzora države, nam dr. Logar dokazuje, da je v Sloveniji možno početi karkoli, ker se vsem, ki imajo zaščito v politiki, ne more soditi, ker se že v fazi razkrivanja kaznivih dejanj ta dejanja ne raziščejo in se posledično tudi ne obravnavajo v kazenskih postopkih. Če je enkrat na oblasti leva politična opcija, drugič desna, in če vsaka od teh politik najprej zamenja kadre v kriminalistični policiji in si tako zagotovi nedotakljivost, je jasno, da za očitano nesposobnost ni kriva kriminalistična policija, temveč je za to stanje odgovorna vsakokratna vlada, ki nastavlja kadre politično in s tem dejansko preprečuje neodvisno delovanje preiskovalnih organov.

Ob upoštevanju navedenega moremo jasno zaključiti, da kazenskopravna obravnava vseh zlorab v Sloveniji ni zadostna in je tudi povsem neprimerno pričakovati, da bi zgolj kazenski postopki lahko obvarovali družbo pred zlorabami. Kazenski postopki so izjema in se zgodijo zgolj v ekstremnih primerih in takrat, ko je neko kaznivo dejanje tako zelo jasno dokazljivo, da celo Ustavno sodišče ne more dvomiti o tem, ali je bilo neko kaznivo dejanje storjeno.

Na primeru razveljavitve pravnomočne sodbe zoper storilca Janeza Janšo zaradi razžalitve novinarke Mojce Šetinc Pašek vidimo, da so možnosti interpretacije krivde, namena in izjem tako široke, da se izgubi vsaka objektivnost presojanja kaznivih dejan in nam preostane le še razumno preverjanje in vrednostna ocena, kar vse pa seveda nima več za posledico kazenskih sankcij, temveč le še moralno ocenjevanje državljanov, ki se nato razdelijo na dva ali več polov, ki se prepirajo na ideoloških osnovah, ker jim objektivni pravni kriteriji pač niso več združljivi z razumom.

Vse kaže, da v Sloveniji celo Vrhovno sodišče ne spoštuje več kategoričnega imperativa, ki nam veleva, da smemo ravnati proti drugim le tako, kot želimo, da drugi ravnajo proti nam. Če temu ne bi bilo tako, potem bi vrhovni sodniki, ki gotovo ne želijo, da bi jih zmerjali s prostitutkami gotovo ne bi odrekli Mojci Šetinc Pašek pravnega varovanja njenega osebnega dostojanstva. Celo ta primer ne dokazuje, da bi bilo slovensko pravosodje odgovorno za stanje v družbi, pač pa nam dokazuje, da so nekateri sodniki na Vrhovnem sodišču ideološko toliko obremenjeni, da so pripravljeni v nasprotju z Kantovim imperativom čistega uma poteptati ne le pravo, temveč tudi svoj osebni ugled in škoditi ne le sebi, temveč tudi ugledu sodišča kot tretje veje oblasti.

Vidimo, da v Sloveniji z pravnimi sredstvi kazenskega prava ne moremo doseči zadostnega preprečevanja kaznivega ravnanja. Pa ne zato, ker bi imeli kljub nekaterim neustreznim vrhovnim sodnikom neustrezno sodstvo, temveč preprosto zato, ker kazensko pravo ni ustrezno reagiranje na zlorabe v javni in zasebni sferi.

Za razliko od kazenskega prava se v civilno pravnih postopkih za nastop civilnih sankcij zahtevajo drugačni pogoji in veljajo drugačni standardi. Če kdorkoli povzroči komu škodo, mu jo je dolžan povrniti, če so izkazani elementi odškodninske odgovornosti, to je nastanek škode, vzročna zveza, protipravnost ravnanja in krivda. Oškodovanec doseže povrnitev škode, če to ni mogoče, pa plačilo odškodnine, če dokaže, da je utrpel škodo, katere vzrok je ravnanje ali opustitev ravnanja povzročitelja škode, ker je povzročitelj škode ravnal protipravno in je kršil svoje obveznosti in če je krivdno, ali objektivno odgovoren. Za krivdno odgovornost ni potrebno dokazati naklepa, saj je dovolj za njegovo odgovornost dokazati , da povzročitelj škode ni bil dovolj skrben. Kadar je dokazno breme obrnjeno, pa mora povzročitelj škode dokazati, da ni kriv, ker ni ravnal dovolj skrbno. Torej pri obrnjenem dokaznem bremenu oškodovanec ne bo imel težav z dokazovanjem krivde, ker sodišče šteje, da je povzročitelj škode v takšnem primeru kriv, če ne dokaže nasprotno.

Še enostavnejše je v civilnem pravu uveljavljati povračilne (verzijske) zahtevke. Kdor koli ima karkoli neupravičeno, je dolžan vse, kar ima brez pravne podlage v posesti, vrniti lastniku.

V odškodninskih zahtevkih in v verzijskih zahtevkih bi v pravdnih postopkih ne državno tožilstvo, pač pa državno pravobranilstvo po naročilu Vlade ali po naročilu resornih ministrov lahko zahtevalo v imenu Slovenije povrnitev povzročenih škod, oziroma vrnitev neupravičeno pridobljenih koristi ali razveljavitev škodljivih pogodb in povračilo preplačanih zneskov. Kolikor poznam sodno prakso, mi ni znano, da bi Slovenija v pravdnih postopkih terjala plačilo odškodnin in vračilo neupravičeno pridobljenega premoženja, čeprav bi v to vrstnih zahtevkih veliko lažje dosegla sodno varstvo javne koristi, kot v kazenskih postopkih. Nekaj primerov je bilo poizkušenih na podlagi določb Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, vendar so tudi ti poizkusi vezani na kazenske postopke tako minorni, da dejansko nimajo nikakršnih omembe vrednih posledic.

Menim, da mi ni treba dokazovati, da bi sankcija vračila koristi, ali plačila škode vse storilce, ki s malomarnim ali namerno škodljivim ravnanjem povzročajo vsem državljanom škodo, sebi ali svojim elitam pa korist vse takšne škodljivce prizadela mnogo bolj kot malo verjetni kazenski postopki, ki pa se, če so že sproženi ne končajo, ker zastarajo ali pa so izrečene oprostilne sodbe v imenu ljudstva.

Očitno je, da slovenskim političnim strankam ustreza v neskončnih ideoloških medsebojnih prerekanjih vzbujati vtis, kako so eni pošteni, drugi pa pokvarjeni, pri čemer ne vemo, kdo je bolj črn, in je ta spor nemogoče razrešiti. Tako kot po ljudski modrosti ne vemo, kaj je bolj črno: Lonec ali kotel, ki drug drugega zmerjata, da sta črna. Tako politika očitno vzbuja iluzijo, da odločno ukrepa zoper zlorabe, čeprav evidentno ne uporabi pravnih sredstev civilnega prava, ki bi bila za varovanje javnega interesa daleč primernejša kot uporaba pravnih možnosti kazenskega prava. Če temu ni tako, potem bi morala Vlada ( ne glede na to ali je leva ali desna) jasno odgovoriti na zelo preprosto vprašanje: zakaj od vseh, ki povzročajo državi škodo, ne terja odškodnin in zakaj od vseh, ki si neupravičeno prilastijo državno premoženje ne terja vračila prigrabljenih stvari.

Očitno je, da slovenske politike ne moti, če kdo bogati, zlorablja in krade in na vse mogoče načine škodi javnemu premoženju. Če bi jo to motilo, bi gotovo uporabila pravilna pravna sredstva, namesto da se pretvarja, da v kazenskih postopkih preganja kriminal. Očitno je, da je vzbujanje iluzije o sposobnosti in poštenju slovenske Vlade namenjeno le prikrivanju dejanskih interesov zlorabljanja oblasti z zavajanjem in varanjem javnosti. Prav zato tudi vse stranke, na čelu s SDS, hrepenijo po obvladovanju medijev, saj le preko obvladovanja medijev ustvarjajo videz svoje poštenosti, dobronamernosti in nam lažno dokazujejo svojo zavzetost za javno dobro in prav.

Če ne bi imel prav, potem bi moralo Ministrstvo za pravosodje na čelu z ministrico Lidijo Kozlovič iz vrst SMC zelo odločno negirati vsa podtikanja odgovornosti pravosodju za stanje v Sloveniji. Bledo razlaganje, kako očitki SDS o krivosodju ne držijo, ker nam statistike o delu pravosodja kažejo drugačna dejstva, je najboljši dokaz, da tudi SMC in njegova pravosodna ministrica ne povedo jasno, kaj je domena in doseg kazenskega prava. Ne pojasnijo, zakaj kazensko sodišče ne more soditi drugače, kot mu nalaga Zakon o kazenskem postopku in zakaj ne more nikogar obsoditi, če mu krivda ni nedvoumno dokazana in zlasti, zakaj je Kazenski zakon določil, da je možno dejanja gospodarskega kriminala storiti le z direktnim naklepom.

Ne, tudi SMC soglaša z iluzijo, da je težava Slovenije prav neustrezno ukrepanje v kazenskih postopkih, ker ne pove jasno, da sodišče ni ne krivo, ne odgovorno, če Vlada in resorna ministrstva ne uporabljajo pravnih sredstev civilnega prava za zaščito javnega premoženja, temveč se pretvarjajo, da z kazenskimi postopki služijo narodu, ki ga potiskajo s svojo nesposobnostjo in pokvarjenostjo v negativno spiralo razvoja družbe. Družba, ki ne zagotavlja urejanja javnih in zasebno pravnih razmerij z omogočanjem vključevanja vseh državljanov v kreativno ustvarjanje, temveč gradi sistem na elitističnem izključevanju večine državljanov od možnosti dostojnega življenja zgolj zato, da lahko politična elita vlada in zlorablja lastne državljane, ne more upati na razvoj. Državljani Slovenije pri oblasti, kot jo imajo, ne morejo pričakovati srečnega življenja, razen če iluzijam naše politike verjamejo in najdejo svojo srečo v trpljenju, tako kot mnogi svetniki, ki so bili presrečni, da so lahko trpeli za pravo vero.

Razkrivanje laži, podtikanj in spletk slovenskih strank, ki v boju za oblast, ki jo zlorabljajo, ne izbirajo sredstev, je nedvomno prva in najpomembnejša naloga vseh intelektualno poštenih ljudi, če ne želimo še naprej v nedogled uživati v iluzijah, ki nam jih vsiljujejo slovenske politične stranke.

 

4 responses

  1. Rezime članka:

    Politično pravni sistem v RS ne deluje. Potrebno ga je zamenjati!

    PS: Lahko pa ne storimo nič in ostanemo brez lastne države, ker jo ne znamo upravljati. Po garažni razprodaji slovenskega bančnega sistema in številnih podjetij bi bil to pričakovan in logičen naslednji korak.

  2. Menim, da je vrtenje okoli pravnega sistema brezizhodna opcija, na kar vsaj deloma meri prispevek in zahteva rabo “pravnih sredstev civilnega prava za zaščito javnega premoženja”. Na ta način bi se povečala učinkovitost pravnega reda, kar seveda tudi potrebujemo.

    Toda pomislite, v okolju, kjer je kraja pravilo obnašanja, posebej ko gre za skupno – torej po splošnem prepričanju nikogaršnje – premoženje, tudi pravni sistem ne more biti zadosti učinkovit. Nekatere kraje so še pravno in sistemsko podprte, kot npr. odvzem podrejenih obveznic, Pa ravnanje okoli TEŠ 6, pa tista baraba iz Tosame, ki je dobil kredit za odkup podjetja na lepe oči, pa Jazbinškov stanovanjski zakon, še prej inflacijsko odplačevanje stanovanjskih kreditov in podobno.
    Kako to, da se tako predano sklicujemo na zakone, vmes pa krademo kot srake, če se le da?

    Od osnovnošolcev naprej nihče nima težav z razumevanjem splošno veljavnih etičnih in moralnih norm. Samo, da se nam je v naši novi državi prikradlo razumevanje, da lahko zlorabljaš, dokler ti tega ne dokažejo. Takšnega stanja duha, verjamem, ne bi zdržal noben pravni red.
    Pravo namreč razumemo kot splošno sprejeta pravila obnašanja, ki kodificirajo moralne in etične norme družbe. Tako sta na razpolago dve opciji, ali je pravni red napačen ali pa je nekaj narobe z našim razumevanjem morale in etike. Menim, da bi morali vsakega člana skupnosti in vse družbene skupine pozvati, da ravnajo etično in da ta merila predhodijo kakršnikoli pravni obravnavi. V tem bi morali prednjačiti politični predstavniki, namesto da se gredo ugrabitev države, podprti s krogom tistih, ki imajo od tega koristi.
    Je čisto filozofiranje, ko pomislimo na nesrečno kombinacijo neodplačne privatizacije in nenadejanih procesov prvotne akumulacije kapitala v zasebnih rokah v slovenskih razmerah. To se je že zgodilo. Ali zmoremo kaj narediti na prenovi družbe.
    “Nekaj je gnilega v deželi tej” bi rekel Shakespearov kraljevič.

    • Zakaj je pri nas kraja pravilo obnašanja?

      Politična stranka je biznis. Slovenija je majhna državica. Stranko lahko ustanovi že malce večja družina z razvejano socialno mrežo prijateljev. 200 podpisov je potrebnih in že poimenujete novo stranko s svojim imenom in priimkom ter pridevkom »lista«,« moder« ipd. Če pridete do tu ste že uspeli. Postanete izven parlamentarna stranka in država do vas v imenu demokracije razveže mošnjiček. Pridobili ste si vstopnico in pomembnost.

      1,6 milijonov volivcev imamo v RS, a na volišča jih prihaja le približno polovica. Za vstop v parlament – in s tem do odločanja v našem imenu – zadostuje 4% ali 32.000 glasov. Držite pesti, da marsikateri volivec pride na volišče brez očal ali pa sploh ne ve kaj tam počne in ne pozna ne vas, ne drugih imen z volilne liste. Če imate polno in blago zveneče ime, ki gre v ušesa in ste vsaj povprečnega videza, imate že kar precej možnosti, da pridete v parlament.

      Filmi režiserja Coste Gavrasa in Pričevalci na RTV SLO 1 nam odstirajo pogled, kako se je imenovalo funkcionarje v zmagovitih povojnih revolucionarnih režimih. Mladega revolucionarja pokliče strankarski komite in ga postavi na mesto ministra za področje o katerem se mu niti ne sanja, z napotilom:« Znajdi se!« Natanko takšen način kadrovanja imajo politične stranke še danes.

      Živimo v poosebljeni strankokraciji katere namen je prigrabiti čim večji kos ostanka državne pogače zase oz. za svojo stranko, ki se skorajda praviloma ponaša z vašim imenom. V državi premoremo le še malo premoženja, a ritualni obredi političnih strank ostajajo enaki.

      Mesto premierja vedno pripada predsedniku zmagovite politične stranke. Predsedniki koalicijskih strank morajo biti ministri, da ne bi nagajali in metali polen pod noge. Da imajo mir pri plenjenju svojega ministrskega fevda morajo marsikaj postoriti skupaj na ravni vlade npr; iz procesa odločanja umakniti strokovnjake posameznih področjih, ki vedo, kako bi morali procesi potekati ; imenovati več komisij na ministrstvih in formirati medresorske komisije z lojalnimi političnimi kadri; med komisijami zabrisati vse meje pristojnosti in odgovornosti; najeti zunanjo svetovalno ali revizorsko podjetje, ki za plačilo vedno izdela strokovno mnenje, ki je všeč naročniku – plačniku.

      Ko je to postorjeno se legalna gostija plenjenja lahko prične. No, včasih je potrebno prej še sprejeti kakšen zakon v DZ, kar ne predstavlja nobene ovire, kot je ugotovil že spoštovani Vinko v primeru razlastninjenja kvalificiranih obveznosti bank v letu 2013. Tako je bilo leta 2013 po bankah, tako je danes pri nabavi mask in ventilatorjev.

      Če preletimo, kdo vse je bil premier v RS vidimo, da je paleta široka; od zgodovinarja in geografa do dr. in mag. ekonomije, politologa, dr. prava, igralca in obramboslovca. Še bolj zanimiv je pregled zasedbe ministrskih mest, ki jih je kar precej. Tu prednjačijo predavatelji fakultet, ki se sprehajajo med profesuro in ministrskim položajem tako, kot potniki na podzemni železnici. Ko postane vroče odstopijo in se vrnejo k svojemu mandarinskemu delu na fakulteti, ki je v domeni njihove rezervacije. Kljub včasih zelo čudnim ukrepom cena dr.-ex-ministra po vrnitvi z ministrskega položaja na fakulteto samo še zraste.

      Pri imenovanju fakultetnih kadrov na ministrske položaje delajo vsi napačne ocene o sposobnostih imenovanih. Predavati študentom, poznati teorijo in risati diagrame na podlagi podatkov izvršenih dejstev je nekaj povsem drugega, kot operativno izvajanje in vodenje ministrstva, ko skoraj nobena naloga ali nastala situacija ni zapisana v učbenikih. Posledično živimo v neuspešni državi.

      In tako pridemo nazaj do avtorja dobro napisanega članka o tem, zakaj je pravica uveljavitev KZ v primeru oškodovanja države iluzija. Imamo pravna orodja proti tistim, ki oškodujejo državo in državljane, a jih zavestno ne uporabljamo. Če pa že uporabimo pravno sredstvo, je njegova izbira garant za neuspeh. Zakaj?

      Kazenski zakonik zahteva od tožnika, da povzročitelju oškodovanja dokaže naklep in prejeto korist, kar je skorajda nemogoče.

      V civilno odškodninski tožbi OZ in ZGD zahtevata le dokaz o višini povzročene škode in kdo je povzročitelj, ki je dolžan škodo povrniti.

      Malokdaj se v državni upravi ali javnih gospodarskih družbah odločajo za tožbo proti tistim, ki so državi ali gospodarski družbi povzročili škodo. V primeru korektne in dosledne raziskave bi tožniki našli same sebe v luči plenilca ali vlogi strokovnjaka, ki ne ve in molči. Zato sledi namerna raba neprimernega pravnega sredstva. Vložena tožba po KZ je sodno zavržena ali zastara. Volk cel in koza sita.

      Problem, ki ga imamo v Sloveniji je vse bolj očitna neverodostojnost vseh političnih strank. Ko premier, kot predsednik neke stranke, sprejema škodljive odločitve, to kompromitira celotno stranko. Ko se ista zgodba brez posledic ponovi nasprotni politični opciji povprečni državljani nehamo hoditi na volišča.

      Kaj bi bilo potrebno storiti, da se zaupanje državljanov obrne v pozitivno smer?

      Noben predsednik politične stranke ne bi smel postati premier ali minister. To še posebno velja za majhne države, ki jih politično obvladuje strankokracija. Mesto premierja in ministrov je strokovno. Zaradi takega določila stranke ne bi več vztrajale pri tako velikem številu ministrov in ministrstev, kot jih imamo zdaj.

      Stranka, ki zmaga na volitvah imenuje premierja, ta pa ekipo ministrov, ki jih sam tudi odstavlja. DZ tako pridobi na moči in suverenosti nasproti izvršni veji, ki jo predstavlja vlada. Pametna stranka imenuje strokovnega premierja iz gospodarskega sektorja, ki prispeva največ k BDP države. Takšno osebo je potrebno plačati najmanj s trikratnikom njegove plače, ki jo je imel v gospodarstvu, ter mu po prenehanju funkcije zagotoviti življenjske pogoje, zaradi katerih mu ni potrebno iskati druge službe. Isto velja za ministrski zbor, ki lahko šteje od 6-8 ministrov.

      Politične stranke premierja in ministre nadzorujejo glede spoštovanja zakonodaje in uspešnosti države. V primeru, da kateri od njih oškoduje državo verjamem, da so politične stranke dovolj močne, da bodo proti taki osebi izpeljale odškodninsko oz. kazensko tožbo. Tudi v primeru nepravilnosti ministra ali premierja nobena od političnih strank ne bo izpadla, kot koruptivna ali sokriva za dejanja oškodovanja.

      Če vprašate, kaj v takem sistemu počno politične stranke je odgovor: » Veliko v korist državljanov in države.« Npr. UTD je politična odločitev, izbira kakšno energetsko oskrbo bomo razvijali v Sloveniji, ali bomo vzpostaviti novo domačo bančno industrijo, letalstvo, prehrambeno industrijo itd…To so politične odločitve.

      Najpomembneje je, da nas državljane politične stranke prepričajo, da delujejo enotno za dobrobit Slovenije in so verodostojne, ne pa da so vazali tujega kapitala ter v svoji šibkosti in nesposobnosti ropajo domače investitorje in lastno državo, kot se to od leta 1991 dalje permanentno dogaja

      Predlagani sistem deluje v Švici in je zelo uspešen. KZ jim ni potrebno uveljavljati, ker premier in ministri delajo visoko strokovno v korist vseh državljanov in države. S tem dajejo zgled vsem zaposlenim v javni upravi.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: