In this sense, the China shock did not create Europe’s automotive crisis. It exposed it.

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Ischinger ni kdorkoli: nekdanji nemški veleposlanik v ZDA in Združenem kraljestvu ter dolgoletni predsedujoči Münchenski varnostni konferenci sodi med najbolj izkušene in vplivne predstavnike nemškega zunanjepolitičnega establišmenta. Ischinger ob spodnjem grafu, ki kaže skorajda niičelno rast nemškega BDP v obdobju 2019 -2026, govori o »katastrofalni sliki« in se sprašuje, kakšen načrt ima zvezna vlada, da bi ta trend odločno obrnila. Hkrati precej skeptično ugotavlja, da obstoječe pobude, vključno s pokojninsko reformo, te mračne slike stanja nemškega gospodarstva skoraj zagotovo ne bodo mogle bistveno spremeniti. 

Zdi se, da se Nemčija nikoli ne nauči iz lastnih napak. Po sedmih letih praktično ničelne kumulativne rasti BDP – daleč najslabšem rezultatu med EU državami – se nemška ekonomska razprava še vedno vrti okoli pokojninske reforme, omejevanja javnih izdatkov in drugih različic varčevanja.

Problem ni predvsem v tem, da Nemčija preveč troši, temveč v tem, da premalo investira in premalo raste. Iz krize nezadostnega povpraševanja in investicij se ni mogoče izvleči z reformami, ki agregatno povpraševanje še dodatno zavirajo. Nemčija potrebuje natanko nasprotno: masiven investicijski zagon v okviru ambiciozne industrijske politike – v infrastrukturo, energetiko, digitalizacijo, nove tehnologije in industrijske zmogljivosti.

Žal kratkovidnost nemške ekonomske politike že dolgo ni več zgolj nemški problem. Ker je velik del evropske industrije globoko vpet v nemške dobaviteljske verige, se nemška stagnacija prenaša na celotno evropsko gospodarstvo. Nemško vztrajanje pri propadli ekonomsko-politični doktrini tako vse bolj vleče navzdol celotno EU.

Italy presents one of the great puzzles of post-war European economic development. From the 1950s through the 1980s, it was one of the most successful catching-up economies in the developed world. Rapid industrialisation, productivity growth and structural transformation brought Italian living standards progressively closer to those of the leading European economies. Then, around the beginning of the 1990s, something changed. Productivity growth collapsed, investment weakened, real wages stagnated and Italy gradually transformed from one of Europe’s most dynamic industrial economies into its most conspicuous case of long-term stagnation.

The reasons for Italian secular stagnation

The conventional explanation is reassuringly simple. Italy had been living beyond its means. Its growth was supported by fiscal deficits, rising public debt, inflation and periodic currency devaluations. By the early 1990s, with public debt above 100% of GDP and the lira under pressure, this model had supposedly reached its macroeconomic limits. Fiscal consolidation, structural reforms and eventually the euro were therefore not the causes of Italy’s decline, but the unavoidable correction of an unsustainable development model.

But the timing raises an uncomfortable question. Italy’s economic performance deteriorated precisely when its old policy regime was replaced by a fundamentally different institutional framework: the Maastricht Treaty in 1992, completion of the Single Market in 1993, fiscal and monetary convergence during the remainder of the decade, and finally the Stability and Growth Pact and monetary union. The crucial question, therefore, is whether Italian growth was undermined by the exhaustion of its previous development model, or by the new constraints imposed by deeper European integration?

Nadaljujte z branjem→

Adam Tooze je v svojem odličnem komentarju prejšnji teden odprl vprašanje, ki je v sedanji razpravi o »China Shock 2.0« skoraj povsem potisnjeno v ozadje: kako je mogoče, da se je evropska avtomobilska industrija, ki je bila še leta 2019 globalno dominantna, v samo nekaj letih znašla v domnevno eksistenčni krizi? Danes naj bi bila kar tretjina evropskih proizvodnih zmogljivosti presežna, evropski politiki pa iščejo načine, kako industrijo zaščititi pred kitajsko konkurenco. Toda Tooze opozarja, da je napačno zgodbo začeti pri Kitajski. Kitajski »šok« je predvsem diagnostičen: razkriva globoke strukturne probleme evropskega gospodarstva in napake evropskih proizvajalcev.

Tooze zato zavrne danes prevladujočo interpretacijo, po kateri je bila evropska avtomobilska industrija v osnovi zdrava, nato pa jo je nenadoma preplavil val poceni kitajskega izvoza, podprtega s subvencijami, podcenjenim renminbijem in presežnimi proizvodnimi zmogljivostmi. Če želimo razumeti sedanjo krizo, moramo pogledati tudi evropsko stran zgodbe. Še toliko bolj zato, ker gre za eno ključnih evropskih industrij: neposredno in posredno zagotavlja okrog 13 milijonov delovnih mest ter predstavlja jedro evropskega industrijskega raziskovalno-razvojnega sistema. Zato napačna diagnoza skoraj nujno vodi tudi do napačne terapije.

Prvi paradoks je, da evropski avtomobilski proizvajalci v krizo niso vstopili kot finančno izčrpana podjetja. Prav nasprotno. Leta 2023 so evropski proizvajalci ustvarili kar 40,6 % vseh dobičkov svetovne avtomobilske industrije, medtem ko je njihov delež leta 2006 znašal 27,9 %. Njihov skupni dobiček se je povečal z 10,9 milijarde evrov leta 2006 na 98,1 milijarde leta 2023. Tudi po profitni marži so bili evropski proizvajalci v samem svetovnem vrhu. Problem evropske avtomobilske industrije torej ni bil pomanjkanje denarja. Problem je bil, kaj so podjetja s tem denarjem naredila.

Nadaljujte z branjem→

… bi bila Ukrajina danes celovita, cela in neporušena in ekonomsko uspešna država.  Vendar ideološko obremenjeni osebki  ne poslušajo  pametnih ljudi, pač pa sledijo svojim ideološkim nagonom. In iz preteklih lastnih napak se nič ne naučijo, pač pa še povečajo napore za dosego svojih objektivno nedosegljivih ciljev.

Zakaj premija za univerzitetno izobrazbo pada? Je problem v tem, da smo proizvedli preveč diplomantov in da je zaradi množičnosti študija univerzitetna diploma izgubila svojo vrednost? Ali pa je problem ravno nasproten – da gospodarstvo ustvarja premalo kakovostnih, visoko produktivnih in dobro plačanih delovnih mest za vse bolj izobraženo prebivalstvo? John Burn-Murdoch v Financial Timesu pokaže, da je precej bolj prepričljiv drugi odgovor. Problem ni toliko v tem, da imamo preveč diplomantov, ampak da imamo premalo dobrih služb zanje. In če je diagnoza takšna, potem rešitev ni omejevanje dostopa do univerz ali neskončno reformiranje izobraževalnega sistema, temveč ekonomske politike, ki bodo ponovno začele ustvarjati kakovostna in dobro plačana delovna mesta.

Številne težave, ki jih običajno pripisujemo izobraževalnemu sistemu, so v resnici predvsem posledica šibke gospodarske rasti in stagnacije produktivnosti. Ko gospodarstvo dovolj dolgo stagnira, se začnejo težave kazati na posameznih področjih – pri plačah diplomantov, poklicnem izobraževanju ali družbenem statusu različnih poklicev –, zaradi česar jih začnemo obravnavati kot specifične sektorske probleme. Toda njihov skupni izvor je pogosto drugje: v gospodarstvu, ki ne ustvarja dovolj kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

“The language people speak in the corridors of power is not economics or politics. It is history.”, former US Secretary of Defense Ashton Carter

»Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.« Slovenski pregovor

Berem prispevek na Damijan blogu: “Konec ameriškega varnostnega popusta za zahodne vazalne države” in si ne morem kaj, da mi ne bi prišel na misel stavek angleškega komodorja (admiralski čin) Steva Jermyja v nedavnem intervjuju s Tuckerjem Carlsonom (govori sicer o NATO, ampak vsebina je ista):

»NATO rešuje problem, ki ga ne bi bilo, če NATO ne bi obstajal.«

https://www.youtube.com/watch?v=a8D31JnlW-Y (v prevodu MG)

Popolnoma isto je s problemom obrambe zahodnih vazalov s strani Amerike pred rusko in kitajsko grožnjo. Kakšno obrambo rabimo, je odvisno od analize tveganja. Tveganje pa je odvisno od obsega in narave grožnje. Zato se posvetimo najprej »grožnji«. Je bila carska Rusija, kasneje Sovjetska zveza in sedaj Ruska federacija res taka grožnja?

Nadaljujte z branjem→

V spodnjem zapisu pazite na “termalne izpuste” (povečanje temperature v okolici), porabo vode in način, kako naj bi v Utahu poganjali ta giga podatkovni center (s plinskimi elektrarnami). Podatkovni centri postajajo večje okoljsko breme od železarn.

Je še komu od zelenih in ozaveščenih mar za podnebje ali pa so srečni, da se lahko na telofonu igrajo s ChatGPT in Claude?

In Utah (USA), the creation of a data center spanning more than 80 square kilometers and generating a thermal load of about 16 GW—equivalent to the heat of 23 atomic bombs daily, according to calculations by physics professor Rob Davies—has been approved.

These data centers raise temperatures by up to 9 °C within a 10-kilometer radius and, by 2030, will consume as much water as 1.3 billion people.

Ukrainian channel @DrnBmbr analysed data of interceptions of Ukrainian drones by the 3 rings of air defence around Moscow during July, and found that over 1,500 drones were shot down by this massive air defence network.

According to their analysis, during July, in the first and second rings, approximately 1,400 drones (~93%) were shot down. In the 3rd ring, around 100 drones (~6%) were shot down. And in Moscow itself, just one single drone (~0.07%) managed to make it through these three rings, and was intercepted over the city.

However, in June, there were some other locations hit, such as the “Dubna” Space Communications Center, “Wildberries” warehouses, oil depots, and the Moscow Oil Refinery. But considering the fact that Ukraine has launched thousands of drones towards Moscow during this time period, this is an exceptionally high interception rate. Ukrainian drones attempted to breach these defensive rings from all directions, but there are no gaps. And there are no signs of Russia running out of interceptor missiles due to very high production rates.

https://x.com/AMK_Mapping_/status/2085936683527389565

Nadaljujte z branjem→

Bine se je odzval na moj zapis Evropska integracija kot razvojna past: Kako je poglabljanje integracije ubilo Italijo s trditvijo., da je bila hitra gospodarska rast v Italiji pred letom 1990 “nedvomno tudi posledica konstantnega proračunskega primanjkljaja in zadolževanja” in da so “visoko rast v veliki meri dosegali z močnim zadolževanjem, ki pa ima pač svoje limite”.

Z Binetom se seveda strinjam glede zadnje trditve, da ima financiranje rasti prek zadolževanja svoje meje. V makroekonomiji je ta meja določena z razmerjem med višino obrestne mere r in stopnjo gospodarske rasti g (g mora biti višja od r) in inflacijo. Preprosti makroekonomski koncepti (kot je nadgradnja IS-LM prek Phillipsove krivulje v AS-AD model) kažejo, da gospodarske rasti ni mogoče fiskalno spodbujati prek meja produktivnih kapacitet, ker to rezultira v dvigu cen (inflacija) in da to ni produktivno, kadar obrestna mera preseže stopnjo gospodarske rasti. Italija je bila pred letom 1990 mojstrica v menedžiranju teh relacij in spodbujanja konkurenčnosti, če jo je najedla visoka inflacija (z devalvacijo lire).

Ključno vprašanje pa je, ali je Italija te makroekonomske meje dosegla v začetku 1990-ih let in je zaradi tega morala začeti omejevati fiskalne deficite ali pa je slednje posledica poglabljanja evropske integracije (enotni trg 1994, priprave na vstop v evro po Maastrichtu leta 1992). Če smem biti brutalen: vprašanje je, ali je italijansko rast ubil njen dotedanji razvojni model ali poglobljena evropska integracija? In ali bi Italiji bilo bolje brez vstopa v evro območje in brez participacije v enotnem trgu (z vsemi omejujočimi politikami glede konkurence, državnih pomoči, energetske politike itd.)?

Nadaljujte z branjem→