The most important book of 2026 is officially published today!

“Israel’s Lobby” is neither a sequel to John Mearsheimer and Stephen Walt’s groundbreaking 2007 book, nor simply an update of it. It does something different.

@EliClifton and Lustick provide a systematic history of the moments when, in their telling, Israel and its American supporters have worked against U.S. interests. But they also add a dimension that Mearsheimer and Walt did not explore at length: money—and, specifically, the financial machinery behind efforts to put Israel’s interests ahead of America’s.

The reason this will become the most important book of 2026 lies in the collision between its findings and its timing. Never before have Americans been so willing to openly debate the once-taboo question of Israel’s influence in American politics.

The revelations are stunning.

Policy Tensor, geopolitični analitik, v najnovejšem zapisu »How the US can defeat Iran« izhaja iz kategorične in logične ugotovitve, da se ZDA v Iranu soočajo s strateškim porazom. Temeljni razlog je, da ZDA nimajo vojaških sredstev, s katerimi bi lahko razorožile Iran. Če Irana ne morejo razorožiti, tudi ne morejo prevzeti nadzora nad Hormuško ožino. Iranskih raketnih izstrelišč ne morejo uničiti, ker so skrita, razpršena, zakopana in utrjena, predvsem pa jih Iran nenehno obnavlja. Hitrost, s katero jih lahko ZDA uničujejo, je preprosto prenizka glede na hitrost, s katero Iran ponovno vzpostavlja svoje udarne zmogljivosti.

Po Policy Tensorju so zaradi tega blokirane tudi vse poti prek vojaške eskalacije. Iran ima namreč t. i. escalation dominance: če ZDA napadejo iransko infrastrukturo, lahko Iran napade infrastrukturo držav v Perzijskem zalivu; če napadejo iranska izstrelišča, Iran napade ameriške baze; kopenska invazija pa bi zahtevala število žrtev, ki bi bilo daleč nad današnjo politično toleranco ameriške javnosti. Policy Tensor zato sklene, da vojaška eskalacija ne ponuja nobene realistične poti do ameriške zmage. V tem smislu je Iran vojaško praktično neranljiv.

Tudi dolgotrajna vojna obleganja po Policy Tensorju ZDA ne ponuja hitrega izhoda. Nasprotno, čas je največji iranski zaveznik. Ameriška administracija poskuša konflikt potisniti v ozadje, umirjati pričakovanja glede cene nafte Brent in upati, da bodo velike zaloge nafte preprečile takojšnjo krizo. Toda če bo Hormuška ožina ostala zaprta oziroma bo promet skozi njo resno moten, bo pomanjkanje nafte prej ali slej začelo pritiskati na svetovno gospodarstvo. ZDA imajo po oceni Policy Tensorja le nekaj mesecev, preden se bo pritisk začel resneje stopnjevati.

Nadaljujte z branjem→

Anthropic scientists did something terrifying.

They reached inside Claude’s neural network and planted a thought. Before Claude could speak, it said: “I notice what appears to be an injected thought… it relates to loudness or shouting.”

They published a paper called “Emergent Introspective Awareness in Large Language Models,” and it is actually terrifying.

They wanted to test if AI models have “introspective awareness,” the ability to observe and recognize their own internal states.

To find out, they bypassed normal text prompts entirely.

They used mechanistic interpretability to directly manipulate Claude’s internal activations. They injected raw mathematical representations of known concepts, like loudness, dust, or specific ideas, straight into the middle of the model’s neural layers.

In previous experiments, if you forced an AI to think about the Golden Gate Bridge, it would just start obsessively talking about the bridge. It had no idea why it was doing it. It was like a puppet on strings.

This time was entirely different.

Nadaljujte z branjem→

Poročilo Great-Power Competition and Conflict in the 21st Century Outside the Indo-Pacific and Europe je leta 2023 objavila RAND Corporation, ameriški think-tank, ki že desetletja opravlja strateške analize za ameriško obrambno in varnostno administracijo. Raziskavo je naročil Headquarters Air Force A5S, izvedena pa je bila znotraj programa Strategy and Doctrine pri RAND Project AIR FORCE, ki je zvezno financirani raziskovalno-razvojni center za potrebe ameriških zračnih in vesoljskih sil. Vodilni avtor je Raphael S. Cohen. Pomembna časovna okoliščina je, da je bila raziskava zaključena že septembra 2021, torej pet mesecev pred rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022, in pozneje ni bila vsebinsko popravljena.

Osnovno izhodišče poročila je, da ameriška strateška pozornost sicer ostaja osredotočena predvsem na Kitajsko v Indo-Pacifiku in Rusijo v Evropi, toda rivalstvo med velikimi silami se lahko vse bolj seli tudi v t. i. sekundarna prizorišča – Afriko, Bližnji vzhod in Latinsko Ameriko. Poročilo zato ne analizira samo neposredne vojne med velikimi silami, temveč predvsem možnosti, da se ZDA, Kitajska in Rusija znajdejo na različnih straneh lokalnih konfliktov ter da svoje interese uveljavljajo prek gospodarske pomoči, dobav orožja, vojaških svetovalcev, obveščevalne podpore, lokalnih partnerjev ali proxy sil. Avtorji izrecno izhajajo iz zgodovinske izkušnje hladne vojne, ko je bilo posredno bojevanje na ozemlju tretjih držav način tekmovanja med jedrskima silama brez neposrednega medsebojnega spopada.

Nadaljujte z branjem→

Leta 1985 so ZDA sprožile pobudo za Plaza Accord, katerega glavni cilj je bil zmanjšati ameriški trgovinski primanjkljaj in hkrati omejiti hitro rastočo konkurenčnost japonske industrije, ki je v začetku osemdesetih let postala resen izziv ameriškim proizvajalcem avtomobilov, elektronike in drugih industrijskih izdelkov. V okviru dogovora so ZDA skupaj z Japonsko, Zahodno Nemčijo, Francijo in Združenim kraljestvom uskladile intervencije na deviznih trgih, da bi znižale vrednost ameriškega dolarja ter okrepile predvsem japonski jen in nemško marko. Dogovor je bil del širšega prizadevanja za zmanjšanje trgovinskih neravnotežij in ublažitev naraščajočih protekcionističnih pritiskov v ZDA.

Močna apreciacija jena v naslednjih letih je zmanjšala cenovno konkurenčnost japonskega izvoza in prispevala k upočasnitvi gospodarske rasti. Japonske oblasti so se odzvale z zelo ekspanzivno denarno politiko in nizkimi obrestnimi merami, kar je spodbudilo nastanek nepremičninskega in borznega balona. Po njegovem zlomu v začetku devetdesetih let je Japonska zdrsnila v dolgotrajno obdobje nizke gospodarske rasti in deflacije. Med ekonomisti sicer ni popolnega soglasja o tem, kolikšen del odgovornosti nosi Plaza Accord, prevladuje pa ocena, da je bil pomemben sprožilec sprememb, medtem ko so dolgotrajno stagnacijo v veliki meri poglobile tudi poznejše domače denarne, fiskalne in bančne politike.

V zadnjih letih se vse pogosteje pojavljajo razprave o možnosti novega »Plaza Accorda«, usmerjenega proti Kitajski. Zagovorniki takšne ideje med ameriškimi in nekaterimi evropskimi politiki menijo, da bi močnejši juan lahko prispeval k zmanjšanju kitajskega trgovinskega presežka in ameriškega primanjkljaja.

Nadaljujte z branjem→

In this sense, the China shock did not create Europe’s automotive crisis. It exposed it.

Nadaljujte z branjem→

Wolfgang Ischinger ni kdorkoli: nekdanji nemški veleposlanik v ZDA in Združenem kraljestvu ter dolgoletni predsedujoči Münchenski varnostni konferenci sodi med najbolj izkušene in vplivne predstavnike nemškega zunanjepolitičnega establišmenta. Ischinger ob spodnjem grafu, ki kaže skorajda niičelno rast nemškega BDP v obdobju 2019 -2026, govori o »katastrofalni sliki« in se sprašuje, kakšen načrt ima zvezna vlada, da bi ta trend odločno obrnila. Hkrati precej skeptično ugotavlja, da obstoječe pobude, vključno s pokojninsko reformo, te mračne slike stanja nemškega gospodarstva skoraj zagotovo ne bodo mogle bistveno spremeniti. 

Zdi se, da se Nemčija nikoli ne nauči iz lastnih napak. Po sedmih letih praktično ničelne kumulativne rasti BDP – daleč najslabšem rezultatu med EU državami – se nemška ekonomska razprava še vedno vrti okoli pokojninske reforme, omejevanja javnih izdatkov in drugih različic varčevanja.

Problem ni predvsem v tem, da Nemčija preveč troši, temveč v tem, da premalo investira in premalo raste. Iz krize nezadostnega povpraševanja in investicij se ni mogoče izvleči z reformami, ki agregatno povpraševanje še dodatno zavirajo. Nemčija potrebuje natanko nasprotno: masiven investicijski zagon v okviru ambiciozne industrijske politike – v infrastrukturo, energetiko, digitalizacijo, nove tehnologije in industrijske zmogljivosti.

Žal kratkovidnost nemške ekonomske politike že dolgo ni več zgolj nemški problem. Ker je velik del evropske industrije globoko vpet v nemške dobaviteljske verige, se nemška stagnacija prenaša na celotno evropsko gospodarstvo. Nemško vztrajanje pri propadli ekonomsko-politični doktrini tako vse bolj vleče navzdol celotno EU.

Italy presents one of the great puzzles of post-war European economic development. From the 1950s through the 1980s, it was one of the most successful catching-up economies in the developed world. Rapid industrialisation, productivity growth and structural transformation brought Italian living standards progressively closer to those of the leading European economies. Then, around the beginning of the 1990s, something changed. Productivity growth collapsed, investment weakened, real wages stagnated and Italy gradually transformed from one of Europe’s most dynamic industrial economies into its most conspicuous case of long-term stagnation.

The reasons for Italian secular stagnation

The conventional explanation is reassuringly simple. Italy had been living beyond its means. Its growth was supported by fiscal deficits, rising public debt, inflation and periodic currency devaluations. By the early 1990s, with public debt above 100% of GDP and the lira under pressure, this model had supposedly reached its macroeconomic limits. Fiscal consolidation, structural reforms and eventually the euro were therefore not the causes of Italy’s decline, but the unavoidable correction of an unsustainable development model.

But the timing raises an uncomfortable question. Italy’s economic performance deteriorated precisely when its old policy regime was replaced by a fundamentally different institutional framework: the Maastricht Treaty in 1992, completion of the Single Market in 1993, fiscal and monetary convergence during the remainder of the decade, and finally the Stability and Growth Pact and monetary union. The crucial question, therefore, is whether Italian growth was undermined by the exhaustion of its previous development model, or by the new constraints imposed by deeper European integration?

Nadaljujte z branjem→