Tole sem prvič bral v knjigi “Outliers” Malcolma Gladwella in se mi je globoko vtisnilo v spomin: v življenju ne uspejo najbolj inteligentni, pač pa najbolj vztrajni. Legendarna dolgoletna študija ameriškega psihologa Lewisa Termana, ki je nekaj desetletij spremljal 1.520 skrbno izbranih zelo inteligentnih otrok (“termitov”), je pokazala, da visok IQ sicer dobro napoveduje konvencionalni uspeh (izobrazbo, dohodek, poklicni status), vendar ne napoveduje vrhunskega ustvarjalnega genija ali izjemnih dosežkov, kot so Nobelove nagrade. Med 1.528 nadarjenimi otroki, ki jih je spremljal več desetletij, ni bilo nobenega takšnega preboja, medtem ko sta dva zavrnjena kandidata kasneje postala Nobelova nagrajenca. Ključna ugotovitev je, da razlike v dosežkih znotraj visoko inteligentne skupine niso izhajale iz IQ, temveč iz lastnosti, kot so vztrajnost, radovednost, zdravje in stabilno okolje. Študija tako razkriva omejitve merjenja inteligence in opozarja, da pogosto merimo napačne lastnosti, če želimo napovedovati izjemne življenjske dosežke.
Moj prijatelj Črnogorec Mišo je to že zdavnaj pogruntal in strnil v življenjsko modrost: ne jebu najlepši, nego najuporniji.
A Stanford psychologist spent 35 years trying to prove that high IQ produced genius. He selected 1,528 of the smartest children in California and tracked them for the rest of their lives.
Not one of them won a Nobel Prize. Two of the boys he had rejected from the study won the Nobel Prize in Physics.
The trait he had built his entire career on did not predict the thing he thought it predicted.
His name was Lewis Terman. The study is one of the most honest accidents in modern psychology.

You must be logged in to post a comment.