Shanaka Perera v zelo zanimivem članku »Globalism Just Died in Its Own Cathedral« analizira prelomni trenutek na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu pred dvema dnevoma, ki ga razume kot simbolni in dejanski konec povojnega neoliberalnega globalnega reda. Avtor trdi, da so finančni trgi in politične elite še vedno ujeti v analitične okvire, ki ne ustrezajo več realnosti, kar ustvarja sistemsko napačno vrednotenje tveganj.

Perera izhaja iz teze, da je na Davosu propadla temeljna predpostavka sodobnega globalizma: da so carine predvsem instrument trgovinske politike. Po njegovem mnenju so carine v novi ameriški strategiji postale varnostno-politično orožje, kar pomeni, da trgi, ki jih obravnavajo zgolj kot ekonomsko distorzijo, ne razumejo njihove prave funkcije in bodo to zmoto plačali z izgubami.

Osrednji dogodek članka je nastop ameriškega ministra za trgovino Howarda Lutnicka, ki je pred zbranimi globalnimi elitami izjavil, da je »globalizem pustil na cedilu Zahod«. Perera poudari, da to ni bila diplomatska provokacija ali retorični eksces, temveč javna razglasitev strateškega preloma. Reakcije – od odhoda Christine Lagarde z večerje do odprtega nasprotovanja Ala Gora – kažejo, da je šlo za institucionalni razkol, ne za predstavo.

V nadaljevanju avtor razgradi t. i. mehanizem zamenjave carin za varnostne koncesije (Tariff-Security Swap), ki ga ekonomski modeli ne zaznajo. Klasični pristopi, ki izhajajo iz optimizacije blaginje potrošnikov in trgovinskih tokov, so po Pereri metodološko zastareli, saj ne vključujejo varnostnih ciljev kot dela funkcije koristi države.

Nadaljujte z branjem→

Generalni sekretar Nata Mark Rutte je včeraj prodal Grenlandijo svojemu šefu v Washingtonu.

No hard feelings. Šef ima vedno prav in si vzame, kar se mu zahoče. Kot je rekel Tukidid (antični atenski general in zgodovinar, avtor znamenite Zgodovine peloponeške vojne): 

»Močni storijo, kar lahko, šibki pa trpijo, kar morajo.«

Vzeto iz njegove Zgodovine peloponeške vojne (Knjiga V, Poglavje 89):

“Mi s tem ne delamo ničesar novega, temveč sledimo obstoječemu zakonu: da to, kar je postavljeno, prevzamejo ljudje; da je šibkejši vedno in povsod podvržen močnejšemu. In verjamemo, da bi tudi vi, če bi imeli našo moč, ravnali enako, in ne bi mislili, da nas boste zdaj prepričali s prošnjami, ker niste kos nam.”

Mark Carney, predsednik vlade Kanade, je končno na glas povedal, kar je bilo splošno jasno: da je bil na (ameriških) pravilih temelječ mednarodni red fikcija, farsa in hipokrizija. Da je bil selektivno uporabljan, po subjektivni presoji Washingtona, da ni veljal za zahodne države in da so zahodne države voljno in zavestno sodelovale v desetletjih prevare, da obstajajo objektivna mednarodna pravila, veljavna za vse. Na “pravilih temelječ mednarodni red” je bil zgolj v celofan zavita oblika prisile ZDA nad nezahodnim delom sveta.

No, do tega priznanja je lahko prišlo šele, ko je Washington svojo moč uporabil tudi na zahodnih državah, ki so bile doslej izvzete iz te ameriške v celofan zavite uporabe (pri)sile.  In te države nenadoma presenečeno in užaljeno na glas priznavajo, kar je bilo preostalemu delu sveta absolutno jasno že ves čas.

Canadian Prime Minister Mark Carney told the World Economic Forum at Davos that the U.S.-led “rules-based international order” is finished and “will not return.”

“For decades, countries like Canada benefited from what was called the rules-based international order,” Carney said. “We joined its institutions. We praised its principles. We benefited from its predictability.” But, he added, “we knew the story… was partially false.”

“The strongest would exempt themselves when convenient,” Carney said, arguing that “trade rules were enforced asymmetrically,” and “international law applied with varying rigor depending on the identity of the accused or its victim.”

“We participated in the rituals. And we largely avoided calling out the gaps between rhetoric and reality.”

That “pleasant fiction,” he states, no longer works. The new world is one where economic integration and financial infrastructure are openly used by hegemons—hinting at the United States—as “weapons” for “economic coercion.”

Nadaljujte z branjem→

Zdaj pa recite, da imate dober kontra argument proti temu izvajanju Luttnicka. Zakaj se je Evropa zakadila proti cilju neto ničelnih izpustov, če pa ne proizvaja niti sončnih panelov, niti vetrnic, niti inverterjev, niti baterij…?! Zakaj se je Evropa zakadila proti cilju neto ničelnih izpustov, če pa s tem neposredno spodbuja kitajsko gospodarstvo in če s tem postaja absolutno odvisna od Kitajske?!

In še dodatno: zakaj Evropa to počne, če pa z zniževanjem lastnih ogljičnih izpustov neposredno vpliva na povečanje globalnih izpustov CO2?!

Kje je tukaj logika, kje je tukaj zdrava pamet, kje so tukaj strateški interesi Evrope?

Krave se nam posmehujejo, tile kekci na okrogli mizi pa samo čukasto gledajo.

Igor Emri

Slovenija je v treh desetletjih samostojnosti zamenjala številne vlade, politične obraze in programe. A kljub temu ostajajo temeljna vprašanja presenetljivo podobna: kako zagotoviti rast življenjskega standarda, kako ohraniti naravo in okolje ter kako ustvariti družbo enakih možnosti.

Morda težava ni v tem, kdo vlada, temveč v tem, kako je politika sploh organizirana.

Demokracija brez vsebine?

Demokracija temelji na volji ljudi. To je njena največja vrednota in hkrati njena največja ranljivost. Volimo redno, a pogosto med možnostmi, ki niso rezultat dolgoročnega razmisleka, temveč trenutnih razmerij moči, retorike ali ideoloških delitev, ki so v veliki meri zgodovinske.

Politika se je v tem procesu pogosto spremenila v poklic. Izkušnje in znanje so pomembni, vendar pogosto manj kot pripadnost, lojalnost ali komunikacijska spretnost. Posledica so kratkoročne odločitve, utrujenost volivcev in občutek, da se družba vrti v krogu.

Ali je mogoče demokracijo nadgraditi, ne da bi jo omejili?

Nadaljujte z branjem→

Po nekaj dnevih kokodakanja evropskih politikov se bo zgodilo tole spodaj

Razlogi za to so preprosti. Prvič, tudi če bi EU hotela vojaško zaustaviti Ameriko pri prevzemu Grenlandije, ne bi imela s čim. Trump je to lepo ponazoril z dodatnimi pasjimi vpregami, ki bi jih EU države lahko poslale v Grenlandijo. In drugič, ne samo vojaško, pač pa tudi na noben drug način EU države ne morejo preprečiti Trumpu, da si vzame Grenlandijo, če se mu bo zahotelo. Ker so na tehnološkem, energetskem, finančnem in vojaškem področju življenjsko odvisne od ZDA. EU Trumpu ne more žugati s sankcijami, ker lahko Trump z enim dekretom ugasne EU (internet, računalnike, bančne transakcije, letala in protizračno obrambo, jedrske konice, energetiko).Z eno potezo Trumpa je EU v popolni temi.

Je pa res, da bodo evropski politiki svoje popuščanje utemeljevali z argumenti, da želijo ohraniti enotnost in pomen Nata kot varnosne zaščite. Pri tem bodo zamolčali dvoje. Prvič, da Nato ni namenjen zaščiti ene članice pred drugo članico Nata. Nekateri sicer živijo v iluziji, da Slovenijo članstvo v Natu ščiti pred denimo ozemeljskimi težnjami Italije. Toda Nato ni bil ustanovljen v ta namen, niti ni tako deloval (glejte spodnji tekst Varoufakisa o grško – turškem sporu), pač pa njegov razvpiti člen 5 govori zgolj o solidarnem postopanju članic v primeru zunanjega napada na eno izmed članic Nata.

No, drugič, tudi to določilo je draga iluzija. Mislite, da bi se ZDA aktivirale, če bi denimo Rusija napadla eno izmed “potrošnih” državic (katero izmed baltskih držav)? Mislite, da bi ZDA tvegale jedrsko vojno z Rusijo zaradi katere izmed “potrošnih” državic?

Dobro jutro, Evropa.

Nadaljujte z branjem→

Jeffrey Sachs v izjemnem članku »European Russophobia and Europe’s Rejection of Peace: A Two-Century Failure« obravnava, kako naj bi Evropa skozi zadnjih 200 let – od Krimske vojne do današnje vojne v Ukrajini – ponavljala vzorec zavračanja pogajalskih priložnosti z Rusijo, pri čemer ruske varnostne skrbi ne razume kot legitimnega interesa, temveč kot moralno nesprejemljivo grožnjo, kar po njegovem vodi v strateške napake, eskalacije in na koncu v samopovzročeno oslabitev evropske varnosti, gospodarstva in strateške avtonomije.

Sachs trdi, da Evropa že dve stoletji ponavlja isti strateški vzorec: v trenutkih, ko je bila na mizi pogajalska rešitev z Rusijo, jo je zavrnila – in se s tem dolgoročno oslabila. Bistvo njegove teze ni idealiziranje Rusije, temveč opozorilo, da Evropa ruske varnostne interese dosledno obravnava kot moralno nesprejemljive, ne kot legitimne interese, o katerih se pogaja v skupnem evropskem varnostnem redu.

Ključna implikacija “evropske rusofobije” (kot jo definira Sachs) je sistemska: gre za vgrajen miselni okvir v evropski varnostni politiki, po katerem je Rusija “izjema” od pravil normalne diplomacije. Evropa svoje širitve zavezništev, vojaške namestitve in projekcijo moči razume kot obrambne in normalne, podobne poteze Rusije (zlasti ob njenih mejah) pa kot inherentno agresivne. To asimetrijo Sachs vidi kot generator varnostne dileme, ki zmanjšuje prostor za kompromis in povečuje verjetnost konflikta.

Nadaljujte z branjem→

Ob takšnih dločitvah se vsak normalen človek vpraša, kateri tepci vodijo EU

Prišli, videli, pobegnili

Ob takšni vojski nasprotniku zaledeni kri v žilah