Jasmina Držanič
Za cepilno zadržane okoli 45 let in več.
Pred dvema letoma sem zaradi komplikacij z antibiotiki pristala na hematološki kliniki UKC Ljubljana. Antibiotik, ki sem ga jemala, je imel zelo redek stranski učinek (1:10.000) krvnih zapletov in moj zaplet se je imenoval nevtropenija. Po petih dneh vrhunske obravnave, ki je vključevala sodelovanje strokovnjakov hematološke in infekcijske klinike, sem šla domov, v šestih mesecih sem svojo krvno sliko popravila. Zdaj imam v kartoteki navedeno, katerih antibiotikov ne smem jemati. Skratka, sem na svoji koži doživela, kaj pomeni, da doživiš redke neželene stranske učinke. Se pač zgodi. Še vedno sem nepopisno hvaležna Flemmingu, da ni počistil laboratorijskega materiala in je posledično iznašel penicilin. Ne pade na misel, da bi kategorično zavračala jemanje antibiotikov, samo z zdravnico sva sedaj bolj pri izbiri zdravila, če je slednje potrebno.
Sem pa v tistih petih dnevih odvrtela vse svoje življenje in vse spomine. Med njimi so bili tudi spomini, ko sem hodila v bolnišnice na obiske. Kako sem se šla leta 1997 poslovit od na smrt bolne prijateljice, pa kako sem dolga leta obiskovala teto in seveda sem podoživela vse situacije, ko sem v bolnišnici obiskovala očeta. Ti spomini so en sladko-grenak koktajl, ki v človeku pušča sledi. Ta koktajl te nauči, da v pogledu bolnega človeka vidiš, če še obstaja iskrica in volja do življenja in te tudi naučijo, da prepoznaš, kdaj te volje ni več. In naučiš se, kako te zmrazi, ko vidiš, da te iskre ni več. In prav je, da človek pusti, da ga tak koktajl formira. Če ne, si preprosto ena navadna reva, ki beži pred življenjem. Ker so lekcije, ki jih je treba osvojiti, če jih ne osvojiš, te počakajo, če ne prej, takrat ko greš prvič takoj za žaro v vrsti pogrebcev.
You must be logged in to post a comment.