Pred dvema tednoma sem pisal o tem, da si vsi želimo povratka v normalnost. Seveda to ne pomeni zgolj povratka v predkovidno normalnost življenja. Ta ni bila prav zelo »normalna«. Ne politično in ne ekonomsko. Nasprotno, obe predkovidni realnosti sta bili dokaj nenormalni. Zato moramo normalnost, v katero se želimo vrniti, bolje opredeliti.

Zadnjič sem pisal o tem, da slovenska politična realnost pred izbruhom epidemije ni bila normalna. Desetletje politične razdrobljenosti na levi sredini zaradi vsebinske izpraznjenosti in podjetniškega obnašanja političnih strank v odsotnosti sposobnih in karizmatičnih voditeljev je pripeljalo do sedanje škodljive skrajno desne koalicije z elementi fašizma. Zato padec Janševe vlade še ne pomeni povratka politične normalnosti. Pomeni povratek v nestabilno čorbo narcisizma majhnih razlik in političnega kanibalizma na levi sredini.

Nadaljujte z branjem→

Ko pristaneš en meter do bara na pomolu v čudovitem, majhnem, barvitem mestecu na Paxosu, se vsedeš na Ouzo in ostaneš na olivah, siru in vinu, ker vrtijo samo blues, dober blues, in po šestih urah končaš z metaxo in z iransko modrostjo življenja v spodnji pesmi. Obstaja izraz za to?

.

One day while you were asleep
Who knows in what dreams
I took a long and quiet look at your face
And said maybe it is a fairytale
Maybe it is the wave that hits the shore
Maybe the ship on that wave
Maybe the pigeon on that ship
Maybe the voice of that pigeon
Maybe the sun that is reborn with my song
Maybe even beyond the sun
Maybe it is a tiny sparkle, this life
Maybe that is sufficient for us

Ni sicer Dalmacija, sta pa spodnji dve pesmi nekaj, kar na krovu barke ob siceršnji poeziji jadranja še dodatno druži očeta in odraslega sina. Čudovito.

Nadaljujte z branjem→

Po ameriškem predsedniku Bidenu, ki je varnostnim službam odredil, da resno preučijo možnost, da je virus Covid-19 ušel iz inštituta v Wuhanu, so se temu pozivu priključili tudi evropski voditelji. Slednji sicer bolj iz kurtoaznih oziroma diplomatskih razlogov. O teorijah, ali je Covid-19 posledica naravnega razvoja ali umetnega izvora, sem pisal v začetku februarja (tukaj in tukaj). Nekatera dejstva, ki jih morajo preiskave seveda nedvoumno dokazati, kažejo, da bi Covid-19 lahko bil posledica izbruha virusa iz laboratorija v Wuhanu. V Wuhanu sta sicer dva laboratorija, v obeh pa se ukvarjajo s poskusi, ali je možen preskok živalskega koronavirusa v človeškega. V bolj znanem od obeh, Wuhan Institute of Virology (WIV), so preiskovali vzorce krvi iz pljuč rudarjev v Mojiangu, ki so zboleli ali umrli za koronavirusom netopirjev iz leta 2012. Gre za najbolj verjetno hipotezo, ki sta jo razvila Virolog Jonathan Latham in genetičarka Allison Wilson.

Se je pa pred dnevi pojavila še ena teorija, ki kaže na laboratorijski izvor virusa. Tezo sta v članku v Wall Street Journalu razvila zdravnik Steven Quay in profesor Richard Muller. Za razliko od Latham-Wilsonove hipoteze, ki govori, da je v wuhanskem inštitutu v posebnih pogojih prišlo do pospešitve mutacij živalskega virusa, ki bi sicer v naravnem okolju morda trajale nekaj desetletij in da je nato ta virus po nesreči usšel iz inštituta, pa Quay-Mullerjeva teorija govori, da je bil Covid-19 virus morda uemtno razvit v wuhanskem inštitutu. Na to naj bi kazala podvojena sekvenca argininskih amino kislin (dvojni CGG) v genomu virusa, ki v naravnih virusih ne obstajajo in zaradi česar naj ne bi moglo priti do naravne mutacije (rekombinacije). Ta dvojna sekvenca naj bi se sicer uporabljala le v laboratorijskih poskusih kot marker. Tej teoriji pridih konspirativnosti dodaja dejstvo, da naj bi to dvojno sekvenco direktorica wuhanskega inštituta, ko je posredovala genom virusa, “zamolčala”, da so bile specialne poskusne miši za ta virus razvite že sredi 2019 itd. Spodaj je malce več razlage in poglobitve konspirativne teorije:

Nadaljujte z branjem→

ProPublica je pred dnevi objavila prvo analizo podatkov iz davčnih napovedi 25 najbogatejših Američanov. Analiza kaže predvsem na to, da mit, da premožni plačujejo najvišje davke, niti slučajno ne drži. Velja seveda nasprotno, premožni plačujejo relativno nizke davke. V povprečju po stopnji 3.4%. Warren Buffet je v letih 2014-2018 plačal le 0.1% davka glede na porast premoženja, Jeff Bezos 1%, Elon Musk pa “visokih” 3.4%.

No, resnici na ljubo pri ProPublici malce mešajo jabolka in hruške ter davčne stopnje (napačno) izračunavajo glede na povečanje premoženja, ne pa na dejanske prihodke. Davek od dohodka se seveda plačuje glede na dohodke (plače, dividende itd.) in na kapitalske dobičke, slednji pa nastanejo seveda šele ob prodaji premoženja. To, da je Jeff Bezos med 2006 in 2018 povečal svoje premoženje za 127 milijard dolarjev, seveda ne pomeni, da je toliko tudi zaslužil. Kljub temu pa analiza kaže, da najbogatejši plačujejo zelo nizke davke tudi na izkazane dohodke, saj jim davčni sistem legalno omogoča, da znižajo davčno osnovo ali jo naredijo celo negativno (z upoštevanjem olajšav in kapitalskih izgub v posameznih letih). Denimo, Jeff Bezos je med 2006 in 2018 uradno prikazal za 6.5 milijard $ dohodkov, plačal pa le za 1.4 milijarde $ davka na te dohodke (stopnja 21.5%). Seveda zato, ker je uspel v posameznih letih prikazati zelo nizke dohodke ali celo izgube – leta 2011 je prikazal negativne dohodke zaradi izgub iz investicij ter dobil povrnjenih 4,000 dolarjev zaradi otroških olajšav.

Nadaljujte z branjem→

Pisalo se je leto 1990, ko sem kupil njihov album “Reading Writing  and Arithmetic“. Še vedno nesmrtno dobra pesem.

Joan Robinson je bila prva ženska, ki je uspela v znanosti, v kateri – bolj kot v kateri drugi, razen morda teologiji – dominirajo moški. Na tedaj najboljši ekonomski šoli na svetu, Cambridgu, kjer je 4 desetletja dominiral Alfred Marshall, je uspela zamajati njegov mit lepe, povsem simetrične in popolno konkurenčne ekonomije. Leta 1933 je izdala knjigo The Economics of Imperfect Competition, v kateri je pokazala, da je popolna konkurenca, na kateri je Marshall izgradil svojo teorijo čudovite simetrične ekonomije, zgolj abstraktni teoretski koncept, ki v realnosti ne obstaja, pač pa se vsakodnevno soočamo z različnimi oblikami nepopolne konkurence. Robinsonova je v knjigi razvila tudi koncept monopsona (kot antipoda monopola), v katerem ima tržno moč kupec (namesto prodajalca). Ta koncept monopsona je bil pred nekaj leti rehabilitiran za razlago tržne moči delodajalcev na trgu dela, ki zaradi svoje velikosti in tržne prevlade določajo plače in druge pogoje na trgu dela (namesto sindikatov, ki naj bi sicer v učbenikih veljali kot monopolist na trgu dela). No, poanta Robinsonove je bila, da delo ni plačano “pravično” na podlagi njegove mejne produktivnosti, pač pa je vedno plačano manj zaradi izkoriščanja moči delodajalcev (kapitala).

Drug pomemben prispevek Robinsonove je, po mojem mnenju, njena kritika neoklasičnega modela rasti, ki ga je razvil Robert Solow (1956). Model temelji na neoklasični agregatni produkcijski funkciji, ki ga je zaradi nerealističnih predpostavk Robinsonova označila kot Kingdom of Solovia. Ob tem pa se je njena ključna kritika nanašala na to, da različnih vrst kapitala ni mogoče agregirati v enotno vrednost kapitala v gospodarstvu, saj ne poznamo njegovih donosov. Širše pa se kritika nanaša na to, da mikro konceptov ni mogoče preprosto agregirati na raven proizvodnje celotnega gospodarstva. To je postal ključni del polemike med britanskim Cambridgem in ameriškim Cambridgem (MIT), znane kot “cambriška kontroverza“. V polemiki je sicer intelektualno zmagala Robinsonova in Paul Samueleson iz MIT je leta 1966 priznal kapitulacijo zaradi notranje nekonsistentnsti neoklasične teorije (priznal je, da je “teorija izgrajena na pesku”).

Nadaljujte z branjem→

Zgodovina je kot, hm, »ženska na slabem glasu«. Največje protivladne demonstracije v zgodovini Slovenije so pokazale na to, kako pokvarljiva roba je človeška narava, sploh narava političnih voditeljev. Če smo leta 1988 množično protestirali za zaščito pravic Janeza Janše, ki se je takrat boril proti zlorabam oblasti tedanje politične kaste, smo prejšnji petek še bistveno bolj množično protestirali proti zlorabam oblasti istega Janeza Janše, ki se je povampiril kmalu po tem, ko je postal del vodstvene politične kaste.

Dogodki in protesti iz leta 1988 so bili kamenček, ki je prevesil politično tehtnico v Sloveniji. Prevesil v korist jasno artikulirane zahteve po spremembi osovraženega političnega režima. Bile so manifest slovenskega političnega preporoda, ki je v posledici privedel do tektonskih sprememb. Privedel je tako do spremembe političnega režima iz socialističnega v demokracijo, kot tudi do osamosvojitve Slovenije in njene državnosti.

Nadaljujte z branjem→