Zgodovina je kot, hm, »ženska na slabem glasu«. Največje protivladne demonstracije v zgodovini Slovenije so pokazale na to, kako pokvarljiva roba je človeška narava, sploh narava političnih voditeljev. Če smo leta 1988 množično protestirali za zaščito pravic Janeza Janše, ki se je takrat boril proti zlorabam oblasti tedanje politične kaste, smo prejšnji petek še bistveno bolj množično protestirali proti zlorabam oblasti istega Janeza Janše, ki se je povampiril kmalu po tem, ko je postal del vodstvene politične kaste.

Dogodki in protesti iz leta 1988 so bili kamenček, ki je prevesil politično tehtnico v Sloveniji. Prevesil v korist jasno artikulirane zahteve po spremembi osovraženega političnega režima. Bile so manifest slovenskega političnega preporoda, ki je v posledici privedel do tektonskih sprememb. Privedel je tako do spremembe političnega režima iz socialističnega v demokracijo, kot tudi do osamosvojitve Slovenije in njene državnosti.

Sedanje protivladne demonstracije je treba gledati v isti luči. Nanje je treba gledati kot na prvi in odločilni korak, na kamenček, ki lahko prevesi politično tehtnico v Sloveniji v smeri spremembe političnega režima. Mnogi, predvsem deli sedanjega političnega establišmenta, na sedanjo situacijo in manifestacije družbenega nezadovoljstva namerno gledajo površno. Nanje gledajo kot na upor proti osovraženemu režimu Janeza Janše. Edini cilj je vreči Janševo vlado. Ko pade ta vlada bo spet vse v redu.

Ne bo. Problem je bistveno večji in večplasten. Seveda je Janševa vlada škodljiva – tako za demokracijo, za javne finance in za razvoj. Toda Janševa vlada odpira širše dimenzije. Prva je civilizacijske narave. Janšev politični populizem z elementi fašizma je skrajno nevaren. Ne samo, da Slovenijo potiska med avtoritarne režime vzhodne Evrope, kamor nikoli nismo spadali, pač pa s kompanjoni težišče celotne EU potiska v smeri neliberalnosti, sovražnosti in erozije demokracije. Janša je nevaren za prihodnost Evrope.

Druga dimenzija pa je razlog, kaj je omogočilo Janšev vzpon na oblast. Razlog je strukturne narave. Gre za razpršenost političnega prostora na levi sredini torej na dveh tretjinah političnega prostora. Preveč strankarskih projektov (de facto podjetij) ribari v tem ribniku za glasovi volilcev, pri čemer pa se je hkrati izjemno znižala kompetenca teh političnih podjetnikov. Prišli smo v situacijo, ko slovenski politični prostor izgleda kot resničnostni šov na slabi komercialni televiziji. Izginila je vsebina, prišlo pa je do inflacije novih obrazov. Naturščikov brez kvalifikacij. Vsakdo lahko postane kandidat za ministra ali predsednika vlade. Dovolj je, da se pogosto pojavlja na televiziji.

Ljudje so seveda nezadovoljni s tem izborom, zato na vsakih volitvah iščejo »nekaj drugega«. Dobijo pa zgolj slabo variacijo na isto temo. To je privedlo do absurdne situacije, ko Šarčeva koalicija petih podobno velikih strank ni imela parlamentarne večine in je morala iskati glasove pri dveh opozicijskih strankah. Zaradi nujne nestabilnosti takšne koalicije in amaterizma protagonistov je hitro razpadla in omogočila vzpon Janševi koaliciji, katerega prednost pa je bolj neenakomerna distribucija moči oziroma večja koncentracija moči pri vodilni stranki. To omogoča tako vsebinsko konsistentnost vladnih politik kot njeno stabilnost.

Morebitni predčasni konec sedanje koalicije ali naslednje volitve torej ne prinašata nujno niti spremembe režima niti ne prinašata politične stabilnosti v primeru levosredinske koalicije. V bistvu z večjo verjetnostjo prinašata nadaljevanje sedanjega boja med avtoritarnostjo režima in politično nestabilnostjo razdrobljenih in nekompetentnih političnih podjetnikov na levi sredini. Obe rešitvi sta slabi.

Če torej hočemo normalizirati državo, nikakor ni dovolj zgolj to, da pade Janševa vlada ali da ne zmore sestaviti koalicije po naslednjih volitvah, pač pa mora priti do kvalitativne spremembe v politični ponudbi. Potrebna je nova resna sredinska alternativa. Ne novi obrazi z istimi obrazci. Pač pa nova vsebinska alternativa. Potrebna je nova stranka, ki bo prinesla hkrati tako svežo vizijo prihodnosti Slovenije kot tudi kompetentne posameznike, da to vizijo uresničijo.

Potrebna je vizija razvoja Slovenije za naslednjih 30 let kot demokratične, vključujoče in gospodarsko uspešne države, katere uspeh temelji na zelenih in prebojnih tehnologijah ter pravičnejši soudeležbi zaposlenih in vseh državljanov pri donosih tega prehoda. In potrebni so posamezniki, ki so se v dosedanjih karierah izkazali tako s sposobnostmi vodenja in doseganja ciljev na polju od energetike do socialnega podjetništva kot tudi z ustreznim socialnim in etičnim kapitalom.

Seveda ta nova stranka ne more biti niti leva, niti desna. Mora biti sredinska, odprta sila. Kajti državljani si želimo normalno državo. Demokratično in odprto. Socialno prijazno. Omogočujočo iz vidika omogočanja enakih možnosti vsem. Prijazno mladim. Zeleno. Tehnološko napredno in gospodarsko uspešno. In hkrati takšno, ki omogoča in ceni podjetniški uspeh.

Verjamem, in kot kažejo vse ankete javnega mnenja, da si takšne demokratične sredinske alternative želi vsaj tretjina volilnega intelesa. Tak volilni uspeh z dominantno sredinsko stranko v koaliciji do treh strank pa seveda omogoča tudi vsebinsko konsistentno, vendar uravnoteženo, stabilno in operativno sposobno koalicijsko vlado.

Hočemo normalno državo. Samo to. In pot do nje je jasna.

______________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku