Jasmina Držanič

Kako je odhajajoča vlada zapacala NNOO in kako ga bo morala nova vlada popraviti.

V seriji zapisov o nepovratnih sredstvih Evropske unije tokrat govorim o tem, kaj bo morala nova vlada nujno popraviti pri Nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost (NNOO). Tema je bila najavljena že v predvolilni kampanji in je sedaj tudi med koalicijskimi zavezami.

EU je 2020 slavnostno najavila vzpostavitev Mehanizma za okrevanje in odpornost (Recovery and Resiliance Fund – RRF). Gre za 723,8 milijard EUR od ECB sposojenega denarja (za razliko od npr. kohezijskih sredstev, ki so vključena v osnovni proračun EU). Na temelju NOO je potem vsaka članica EU pripravila svoj nacionalni NOO (NNOO).

Nadaljujte z branjem→

“…ko bi le vedela, da meje domovine niso meje srca“

Pesem in zgodba, ki me vedno spravi na obrate

Heh, itak da ne

Dva dogodka dobro ponazarjata, kaj nas čaka ob dejstvu, da bomo letos in najbrž še nekaj let soočeni z mnogo premajhno ponudbo energentov in hrane. Prvi je izid hrvaškega javnega razpisa za proste količine utekočinjenega zemeljskega plina v terminalu na Krku. Izid je bil seveda za vse realiste predvidljiv že v času razpisa, le naši politiki so sejali rožice. Povsem jasno je bilo, da bo hrvaška vlada – v tako negotovih časih omejene ponudbe energentov – poskrbela za svojo energetsko avtonomijo. Drugi dogodek je dejstvo, da je 23 držav, ki predstavljajo 10% svetovne ponudbe hrane, uvedlo prepoved izvoza hrane (dodatno k temu, da Rusija in Ukrajina dobavljata 28 % pšenice, s katero se globalno trguje, 29 % ječmena, 15 % koruze in 75 % sončničnega olja, česar letos ne bo na voljo). (Glejte spodnji članek v The Economistu). Vlade uvajajo logične ukrepe in želijo za svoje prebivalstvo zagotoviti dovolj hrane.

In temu trendu bodo sledile vse države. Pred nami je obdobje ekstremnega nacionalizma in surove borbe za vse razpoložljive resurse – od hrane in energentov do ključnih surovin. Borba bo za vsako prosto tono pšenice, za vsak prost kubični meter plina. Iluzije proste globalne trgovine je konec. Čeprav se s tem lahko intimno ne strinjamo, so to zgolj logične konsekvence Covida, ukrajinske vojne in predhodne pretirane globalizacije v iluziji, da bo mednarodna trgovina vedno poskrbela za vse potrebe. Države so prisiljene v surov nacionalizem in prehransko-energetsko samozadostnost. Kajti zgolj nekaj dni brez električne energije, nekaj dni brez gretja in nekaj dni praznih polic s kruhom v trgovinah iz ljudi izvabi osnovni instinkt za preživetje. Začne se surova borba za vsak kilogram kruha, za vsak liter mleka in za vsak liter bencina. Tema, mraz in lakota iz prej normalnih, prijaznih ljudi, naredijo zveri. Pričnejo se neredi in splošni boj za preživetje.

Nadaljujte z branjem→

Če ste živeli v prepričanju, da sedanjo povišano inflacijo poganjajo visoke cene energentov ter morda še rast plač, ste živeli v veliki zmoti. Zadnje analize kažejo povsem drugačno, za večino najbrž šokantno sliko (glejte spodnji čudovit povzetek s strani Adama Toozeja). Josh Bivens iz Economic Policy Institute je primerjal glavne dejavnike inflacije v obdobju med 1979 in 2019 ter 2020-2021. Ugotavlja  zanimivo dejstvo, da medtem ko je v obdobju med 1979 in 2019 v ZDA rast plač prispevala 62%, rast cen energentov pa 27% k rasti inflacije, pa je v zadnjih dveh letih rast plač prispevala le 8%, rast cen energentov 38%, medtem ko je rast dobičkov podjetij prispevala kar 54% k rasti inflacije. Podobno ugotavlja tudi Isabel Schnabel, članica izvršilnega odbora ECB: od Q1 2021 naprej v evro območju glavni pritisk na inflacijo vrši povišana rast dobičkov podjetij. Vzrok je v dvojem: na eni strani je pomanjkanje dobrin v času post-Covidnega odpiranja podjetjem omogočilo doseganje visokih marž (dobičkov), na drugi strani pa te rasti cen končnih izdelkov nihče ni omejeval. Ni bilo regulacije, konkurenca pa tudi ne deluje, saj je v zadnjih desetletjih prišlo do povečane koncentracije (oligopolizacije) v večini gospodarskih panog.

Danes se ne moremo bati standardnega učbeniškega primera plačno-inflacijske spirale (ko plače prek povišanja proizvodnih stroškov poganjajo rast cen končnih izdelkov). Analiza ECB ne kaže, da bi v zadnjem letu prihajalo do takšnih primerov izpogajanih višjih plač v štirih glavnih evrskih državah. In še več, še sveža analiza ekonomistov Boissay et al (2022) iz baselske Bank for International Settlements (t.i. “centralna banka centralnih bank”) kaže, da v razvitih državah ta plačno-inflacijska spirala dejansko ni nikoli delovala. Korelacijski koeficienti med rastjo plač in rastjo cen so bili bodisi zelo nizki, zadnjih 20 let pa celo negativni. Na drugi strani se je v zadnjih treh desetletjih pogajalska moč sindikatov zaradi zmanjšane sindikalne zastopanosti močno zmanjšala, hkrati pa se je močno povečala koncentracija v panogah, kar se odraža v rasti dobičkovnih marž podjetij v povprečju za dobrih 50%.

Nadaljujte z branjem→

Najprej diskusija med ekonomisti: Yuriy Gorodnichenko, Barry Eichengreen & Kenneth Rogoff. Kot vidite vsi trije favorizirajo hitro vključitev Ukrajine v EU. To bi v procesu tudi rešilo / omililo mnoge težave Ukrajine, ki se vlečejo že tri desetletja – izboljšava institucionalnega okolja ter zmanjšanje korupcije. Ampak Ukrajina prvenstveno (in hkrati s pospešenim integracijskim procesom) potrebuje tudi obsežen Marshallov plan za obnovo porušene države.

Spodaj pa še nekaj drugih ekonomskih razmišljanj. Seveda pa ni nujno, da “kupite” vse “rešitve”, ker je vmes tudi kakšna bolj “lovska”.

Jasmina Držanič

O pomembnosti branja pravil čisto do konca teksta.

Nekoč, ko je dobra vzgoja še kaj veljala, politična korektnost pa se še ni razpasla, smo za kakšno stvar, ki je bila zanič, vljudno rekli, da »tole ni najboljše« in so vsi sogovorniki lepo razumeli, da smo bili vljudni in da smo povedali po resnici.

Oznaka »tole ni najboljše« nedvoumno velja za ves sistem EU sredstev in dovoljene državne pomoči, ki se v naši državi uporabljajo tako, da človeka včasih ima, da bi se razjokal. Je pa to tema, ki je precej kompleksna in ko jo poskušamo na kratko povzeti, tvegamo, da ne bomo razumljeni. V seriji zapisov bom poskušala zadevo razložiti.

Nadaljujte z branjem→

Tole je pa absolutna rariteta. Album Parnega Valjaka v angleščini (“City kids“) iz leta 1979. Nisem vedel, da obstaja (Emil, hvala!). Dve pesmi še posebej izstopata: Page Of Diary (Stranica dnevnika) in ta When The Show Is Done (Predstavi je kraj).

Še ena tipična EU zgodba: najprej skočijo, nato rečejo hop in šele v zraku razmišljajo, zakaj sploh in kam skačejo, po doskoku pa zatrjujejo, da sploh niso skakali, ampak zgolj simulirali situacijo, če bi bilo treba skočiti. Ali nekaj takega. Odvisno od domišljije. Torej glede prepovedi plačevanja nafte in in plina v rubljih naj bi bila po zadnjih domislicah v Evropski komisiji situacija naslednja:

• plačevanje nafte in in plina v rubljih pomeni kršitev sankcij proti Rusiji (ni čisto jasno, zakaj bi to sploh pomenilo kršitev sankcjj, ampak menda zato, ker naj bi to menda pomenilo kršitev sklenjenih pogodb, kjer zneski niso bili določeni v rubljih, ampak v evrih ali drugi valuti);
• vendar če uvozniki vseeno plačajo v rubljih, ne bodo kršili sprejetih sankcij, če dajo jasno izjavo, da menijo, da so svoje obveznosti izpolnili, ko prek svojega računa plačajo v evrih ali dolarjih, v skladu z obstoječimi pogodbami,
• pri čemer te smernice podjetjem ne preprečujejo, da odprejo račun pri Gazprombank, preko katerega bodo plačale nakup plina v skladu s sankcijami EU.

Dejansko pa se plačila za uvožene energente iz Rusije po Putinovem dekretu plačujejo na  naslednji način: uvoznik odpre račun pri Gazprombank v Švici (ki ni uvedla tovrstnih sankcij proti Rusiji niti proti ruskim bankam), na katerem sta podračuna v evrih in rubljih, na evrski račun nakaže kupnino v evrih, nakar se prek ruskega nacionalnega klirinškega centra to nakazilo konvertira v rublje, ki jih potem uvoznik prek podračuna v rubljih pri Gazprombank nakaže ruskemu prodajalcu energentov.

Nadaljujte z branjem→