Svarila, da hkratna dezinflacijska politka zahodnih centralnih bank s simultanim dvigovanjem obrestnih mer, vodi v katastrofo se močno krepijo. S temi deznflacijskimi politikami, ki so absolutno napačen odgovor na ponudbeno-poganjano inflacijo, globalno gospodarstvo drsi v recesijo. Močan dolar in povišane obrestne mere pa države v razvoju, ki so izpostavljene kreditom v dolarjih, lahko pripeljejo v katastrofalno dolžniško krizo, kot smo jo doživeli v začetku 1980-ih. V nekaj nadaljevanjih bom objavil mnenja ekonomistov, ki izražajo skepso do nadaljevanja sedanje dezinflacijske poliitike centralnih bank. Spodaj je mnenje Claudie Sahm, nekdanje raziskovalke Fed in avtorice znanega indikatorja za zgodnje odkrivanje recesije (t.i. Sahm rule; vidite ga lahko v spodaj v eni izmed slik).

Today’s post is an investor talk I gave on October 13, 2022. Warning: it’s a dark one, as it should be. The world is moving rapidly to a dangerous place.

Key Takeaways

• • Downward pressure on future U.S. inflation is mounting from many sources.
  • The U.S. recession will likely be mild; Europe’s severe; China’s growth stagnant.
  • Why will it likely be milder in the United States? The strong labor market.
  • Fedspeak is starting, albeit too slowly, to be open about the global risks.

Nadaljujte z branjem→

Ta konec tedna poteka tradicionalno zasedanje IMF in Svetovne banke, pred katerim IMF izda tradicionalno prognozo in nasvete za ekonomsko politiko držav v svojem World Economic Outlooku. Tokrat se je IMF postavil na stran centralnih bank z nasvetom, da ima v tej situaciji prednost monetarna politika, ki mora biti restriktivna z namenom znižanja inflacije. Fiskalna politika pa mora, kljub zniževanju energetskega pritiska na prebivalstvo in gospodarstvo, biti restriktivna in podpirati monetarno politiko (nasveti glede strukturnih politik in zelene agende pa spadajo že v tradicionalni arzenal nasvetov, vendar so kratkoročno in srednjeročno irelevantni):

Monetary policy should stay the course to restore price stability, and fiscal policy should aim to alleviate the cost-of-living pressures while maintaining a sufficiently tight stance aligned with monetary policy. Structural reforms can further support the fight against inflation by improving productivity and easing supply constraints, while multilateral cooperation is necessary for fast-tracking the green energy transition and preventing fragmentation.

To pomeni, da IMF s temi nasveti podpira centralne banke pri dvigovanju obrestnih mer, kar bo glede na pretežno ponudbeno naravo inflacije v Evropi, ubilo gospodarsko aktivnost in spravilo države v recesijo, ne bo pa rešilo osnovnih vzrokov inflacije. V Evropi povišana inflacija ni zaradi pregrevanja gospodarstva (vzrokov na strani preveikega povpraševanja), pač pa zaradi razlogov na strani ponudbe (ponudbenih šokov in energetske krize). Iz tega sledi, da bi dvigovanje obrestnih mer eventuelno ubilo gospodarsko aktivnost, vendar bo inflacija še naprej ostala visoka, saj centralne banke ne morejo zagotoviti dodatnih količin plina in nafte, ključnih inputov za proizvodnjo ter ne morejo znižati cen energentov. In to pomeni, da utegne ECB evrsko gospodarstvo poslati ne samo v recesijo, pač pa v stagnacijo. Za to ni pametnega razloga, sploh v luči dejstva, da plačno – inflacijska spirala ni nevarnost (in se do sedaj še nikoli ni pokazala kot vzrok za trajno povišano inflacijo) ter da je prevenstveno treba nasloviti predvsem ponudbene razloge za porast cen. Daleč največji razlog v Evropi danes za visoke cene energentov je vojna v Ukrajini. Če bi zaustavili vojno v Ukrajini, bi se tudi vzroki za povišano inflacijo hitro izpeli. Nadaljujte z branjem→

Ta teden je (med drugimi negativnimi dogajanji) zaznamoval tudi masker med delnicami tehnoloških podjetij v sektorju, povezanem s polprevodniki. In sicer po tem, ko so ZDA napovedale enostranske ukrepe proti Kitajski glede prepovedi izvoza polprevodnikov in opreme za proizvodnjo polprevodnikov v Kitajsko. Preberite si spodnji napovednik v Bloombergu ter povezane članke. ZDA so začele popolno tehnološko vojno s Kitajsko in zdaj v vojno vlečejo tudi ostale države, ki se morajo efektivno izreči, ali so v tej vojni z ZDA ali pa tvegajo spor z ZDA, če bodo kršile ameriške enostranske ukrepe proti Kitajski. ZDA so nabor tehnologij, kjer so napovedale vojno proti Kitajski, razširile iz poprevodnikov, umetne inteligence in kvantov še na čiste tehnologije in biotehnologije. To so tehnologije, kjer ZDA želijo preprečiti Kitajski, da bi napredovala oziroma jih prehitela. Uradno iz varnostno-strateških razlogov.

Če je bilo “blacklistanje” Huaweija pred leti uvod (zaradi njegove vodilne vloge pri 5G tehnologiji in domnevne možnosti, da bi prek Huaweijevih sistemov kitajska partija lahko nadzorovala tok komunikacijskih podatkov v razvitih državah), je bil to zelo mil uvod v primerjavi s to vojno.

Razumem, da Američane skrbi njihova nacionalna varnost, toda kaj imamo mi s tem? Kdo ima “track record” zbiranja in spremljanja naših komunikacijskih podatkov? Spomnimo se Juliana Assangea in Edwarda Snowdena, ki sta razkrila, kako ameriške varnostne službe spremljajo in obdelujejo naše komunikacijske podatke. Spomnimo se ameriškega spremljanja mobilnega telefona nekdanje nemške kanclerke Merklove (najbrž si ni treba zatiskati oči pred tem, da Američani komunikacijsko spremljajo vse ključne nacionalne politike, menedžerje in opinion makerje). Koga se moramo bolj bati glede tega, da bo spremljal naše komunikacije – Kitajske, ki v zgodovini še ni napadla nobene tuje države ali “prijateljskih” ZDA, ki so v zadnjih 50 letih napadle več kot 100 držav? ZDA so nas zvlekle v vojno z Rusijo, da nam lahko danes po “prijateljski”, nekajkrat višji ceni prodajajo svoj utekočinjeni zemeljski plin in zaradi česar se je Evropa destabilizirala in se bo drastično deindustrializirala. Vse zaradi ameriških interesov. Zdaj nas Američani vlečejo v vojno s Kitajsko, zato, ker izgubljajo primat v razvoju tehnologij in s tem možnost nadzora nad nami.

Hudiča, ali v Evropi res ni toliko zavedanja tega in samozavesti, da se osamosvojimo od ZDA in začnemo sami odločati o naših interesih? Nadaljujte z branjem→

V torek je v organizaciji medijske hiše Delo potekala izjemno zanimiva konferenca Energetika 2022, katere glavni fokus je bil, kako zagotoviti razogljičenje, energetsko neodvisnost in samooskrbo z električno energijo v Sloveniji. Jaz sem podal osnovne iztočnice za prvo okroglo mizo (na podlagi strategije razvoja slovenskega elektroenergetskega sistema, ki smo ga pripravili v okviru Sveta za razvoj pri SAZU), čemur so sledili okrogla miza in prispevki vseh najbolj eminentnih igralcev v slovenski energetiki. Spodaj je posnetek konference. Priporočam!

Pred dnevi sem na Cinemaxu gledal zanimiv francoski korporativni thriller Črna skrinjica (Black Box / Boîte noire). Sama filmska zgodba je sicer dokaj trivialna: mlad analitik v francoski službi za preiskovanje letalskih nesreč pri analizi črne skrinjice po padcu potniškega letala naleti na nekonsistentnosti. Ugotovi, da je bil trak s posnetkom pogovora v pilotski kabini manipuliran po odprtju skrinjice. Izkaže se, da je bilo nekomu v interesu, da se na posnetku slišijo glasovi morebitnih (arabskih) napadalcev, ki naj bi nato strmoglavili letalo. Ta naš mlad analitik razkrije, da je bil ta interes na strani podjetja njegovega prijatelja, ki proizvaja softver, ki se uporablja pri vodenju letala. V softverju je bil očitno bug, ki je omogočal, da lahko dober poznavalec vdre v sistem in manipulira z letom letala. Kar je tudi storil. To prijateljevo podjetje pa je pač želelo, da se ta napaka prikrije.

No, ampak meni je najbolj zanimiv v celi zgodbi detajl oziroma način, kako se je ta korporacija znebila tega analitika. In sicer tako, da so na daljavo manipulirali računalnik v njegovem avtu in med vožnjo prevzeli nadzor nad sistemom ter nato seveda poskrbeli, da se je na daljavo manipuliran avto zaletel v drevo.

Nadaljujte z branjem→

Tole sem še ostal dolžen iz začetka tedna, ko sem pisal o poglobitvi ameriške tehnološke vojne proti Kitajski. Analitik Robert Castellano je analiziral, kako učinkovite so bile dosedanje ameriške tehnološke sankcije in ugotovil, da so negativno vplivale na nekitajska tehnološka podjetja, medtem ko so od njih imela koristi predvsem kitajska podjetja. Ta paradoks sankcij sledi iz tega, da vsled sankcij nekitajska podjetja več ne smejo izvažati (ali manj izvažajo) na Kitajsko, medtem ko se Kitajska podjetja v senci embarga in zmanjšane konkurence hitreje razvijajo in rastejo. Kitajsko podjetja se na ta način osamosvajajo in postajajo samozadostna. V tej senci je kitajsko podjetje za proizvodnjo polprevodnikov SMIC tudi brez dostopa do zahodne opreme za proizvodnjo polprevodnikov že razvilo tehnologijo 5 nm polprevodnikov in bo prišlo na trg z njimi leta 2025. In še več, zaradi embarga so kitajska podjetja sama začela razvijati opremo za proizvodnjo polprevodnikov, ki jo bodo prodajale ne samo kitajskim podjetjem, ampak tudi zahodnim.

Zanimivo je, kako se nekateri iz zgodovine nič ne naučijo.

In rapid succession, the US has attempted to stymie Mainland China’s technology innovation through sanctions and entity lists. Instead, they have served as a catalyst for the Chinese to embark on their drive to become self-sufficient in semiconductor production through numerous government programs such as “Made in China 2025.” To counter the movement, the US has established programs of its own, such as the “CHIPS Act.”

Nadaljujte z branjem→

Ameriška administracija je začela z naslednjo etapo hladne vojne proti državam, ki ogrožajo njeno ekonomsko hegemonijo. Ta hladna vojna se dogaja naravni ekonomskih sankcij in omejitve izvoza tehnološke opreme ter same tehnologije. ZDA so to strategijo uporabljale od leta 1962 proti nekdanji Sovjetski zvezi. Danes jo vse bolj ekstenzivno uporabljajo proti Kitajski. Do sedaj so ti ukrepi targetirali posamična kitajska tehnološka podjetja, kot je Huawei ter prepoved investicij v ZDA ali prevzemov ameriških podjetij s strani kitajskih. Nato je prišel Bidenov paket subvencioniranja proizvodnje čipov v ZDA v vrednosti 278 milijard dolarjev. Najnovejši ukrep se nanaša na prepoved dobave nekaterih naprednih polprevodnikov kitajskim podjetjem, razen če pridobijo dovoljenje Washingtona. Administracija bo prav tako blokirala nakup sofisticiranih orodij za izdelavo čipov, proizvedenih v ZDA, s strani vodilnih kitajskih podjetij in uvedla dodatne omejitve za več deset kitajskih podjetij.

Nerodno pa je, da ZDA ne proizvajajo polprevodnikov in niti niso vodilne pri proizvodnji opreme za proizvodnjo polprevodnikov, močne so le pri dizajniranju polprevodnikov. ZDA doslej niso uradno blokirale tuje prodaje opreme za proizvodnjo polprevodnikov na Kitajsko s strani glavnih igralcev, kot je nizozemsko podjetje ASML Holding NV. Toda ti ameriški ukrepi naj bi bili močan signal, da če Washington že ne more prepričati ključnih zaveznikov, kot je Nizozemska, da uvedejo lastne sankcije proti Kitajski, jih bo morda v to prisilil posredno.

Nadaljujte z branjem→

Osebno sicer ne verjamem, da bo Vladimir Putin v posledici velikih izgub in očitne ruske zmede tako v ruskem poveljstvu kot na zasedenih ozemljih v Ukrajini prvi sprožil jedrski napad. (Vprašanje je tudi, kam bi lahko lansiral prvo taktično jedrsko raketo, da bi dosegel cilj zastraševanja. Jedrski napad na Kijev bi pomenil nepovratni prestop Rubikona, taktična izstrelitev jedrske rakete v Črno morje pa slabo kopijo igračkanj Kim Jong Una). Zgolj grožnja z jedrskim orožjem, ne pa tudi njegova uporaba, se zdi še največje pogajalsko orožje, ki ga ima Putin. Ko ga bo prvič uporabil, te pogajalske moči ne bo več. Sploh če bo prvi poskus tak flop, kot izgleda sedanja zmeda v ruskih silah na zasedenih ozemljih.

Kljub temu pa jedrske eskalacije ni mogoče izključiti. Sploh v luči zadnjih bolečih porazov, ki jih je doživel Putin: uboj Darye Dugine v Moskvi, razstrelitev štirih cevi Severnega toka, ukrajinsko napredovanje v Harkivu in Hersonu ter napad na “Putinov most”, ki povezuje Krim z Rusijo. Ti porazi ne pomenijo zgolj javnega ponižanja Putina in odraza njegove naraščajoče šibkosti, pač pa tudi razraščanje kaosa na vseh ravneh ter predvsem v krogih vplivnežev okrog Putina. Slednji izgubljajo zaupanje v njegove sposobnosti. Kot je rekel eden izmed visokih oficirjev: “Starting the war was bad enough, but if we lose it’ll be even worse“. Ne Putin in ne najožji sodelavci okrog njega si ne morejo privoščiti, da izgubijo to vojno, zato je mogoče pričakovati dejanja iz obupa – od napadov na kritično infrastrukturo, vključno z energetiko, in vojaške cilje, do uporabe taktičnega jedrskega orožja. Tudi če bi – hipotetično – Putina čez noč zamenjali, bi novi oblastniki nadaljevali z njegovimi operacijami, le da še manj premišljeno.

Nadaljujte z branjem→

Pretresljiva izpoved ruskega vojaka (plačanca) o peklu nesmiselne vojne. Meseci krvavih bojev za ukrajinsko vasico z nekaj sto mrtvimi na obeh straneh ter povsem porušeno vasjo, da bi jo nekaj mesecev po zavzetju Rusi v enem dnevu spet izgubili. Od vasi so ostale zgolj ruševine in nešteto postavljenih min in neeksplodiranih bomb. In takšnih vasi in mest je v Ukrajini na stotine in če/ko ukrajinske sile preženejo ruske, bo takšne ena šestina ozemlja Ukrajine.

Tragedija absolutno nesmiselne vojne. Krivda za to tragedijo je absolutno na ruski strani. Čeprav ima ta krivda agresorja dolgi rep, tega zločina nikakor ni mogoče opravičiti.

Vseeno pa, in s tem nikakor ne želim relativizirati ruske krivde, tej vojni bi se bilo mogoče izogniti in to vojno bi bilo mogoče končati takoj na začetku s smiselnim mirovnim sporazumom. Del krivde, da do tega ni prišlo, je tudi na strani zahodnih “gospodarjev vojne”, ki jim mirna rešitev ni bila v interesu. Ampak kot rečeno, to ne zmanjša zločina in tragedije, ki ju je povzročila ruska odločitev o napadu na Ukrajino.

1/ What is the price of defeat? Few episodes in the Ukraine war illustrate this more vividly than the five-month battle for the village of Dovhenke, an episode which likely cost hundreds of lives but was entirely futile for Russia. A 🧵.

Nadaljujte z branjem→