Marko Golob
Sun Tsu: V vojni je glavna tarča nasprotnikova strategija
Pred dnevi je kar nekako mimo šla novica, da je bil 10.1.2023 general polkovnik Aleksandr Pavlovič Lapin imenovan za poveljnika štaba ruskih kopenskih enot. Ne samo to. Mimogrede je pricurljala tudi informacija, da general Lapin to dolžnost opravlja že mesec in pol.
Verjetno večini ta podatek nič ne pomeni. Morda pa vendarle ta podatek o sedanji ukrajinsko-ruski vojni pove več kot si večina sploh lahko predstavlja.
Septembra lani sem predstavil ameriški načrt, kako “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo” (Overextending and Unbalancing Russia) (celoten dokument na 354 straneh), ki je nastal aprila 2019 v RAND korporaciji (RAND je vojaško-strateški think-tank, ki ga tričetrtinsko financira ameriška vlada, in ki po naročilu dela strateške študije za ameriško vlado; znan pa je po svoji “jastrebski usmerjenosti” ter velikih napakah v preteklosti glede strateških usmeritev, ki so vodile do velikih ameriški fiaskov, denimo glede vojne v Vietnamu ter ameriških “operacij” v Laosu in Tajski). V tistem načrtu je bilo predlagano, da je treba Rusijo nekako izzvati in jo tako prisiliti, da se izpostavi in izčrpa. Optimalna predlagana kombinacija, ki bi prekomerno izpostavila Rusijo in imela najmanjše stroške za ZDA, je predvidevala “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. In kot smo lahko videli, je Bidenova administracija sledila tem strateškim usmeritvam študije.
No, manj kot 4 leta kasneje in 11 mesecev po ruskem napadu na Ukrajino so na podlagi zadnjih dejstev iz Ukrajine v RAND korporaciji obrnili ploščo in naredili novo študijo z naslovom “Avoiding a long war“. Študija pravi, da bi bilo v največjem interesu ZDA preprečiti dolgotrajno vojno. V študiji ugotavljajo, da dolgotrajna vojna preveč izčrpava ZDA, saj se v Washingtonu preveč fokusirajo zgolj na to točko (tako glede vloženih sredstev kot politično) in zanemarjajo strateško bolj pomembne cilje (mišljena je Kitajska). Dolgotrajna vojna bi ob nevarnosti eskalacije na ozemlja držav članic Nata lahko Rusijo tudi preveč potisnila v zavezništvo Kitajske. Študija se zato fokusira na to, kako čim hitreje končati vojno. Pri tem avtorje (tako kot ameriško administracijo) eksplicitno zanimajo izključno ameriški interesi (ne ukrajinski ali interesi evropskih partnerjev), zato v študiji ne dajejo velike teže ozemeljski celovitosti Ukrajine, saj bi to zgolj podaljševalo vojno, in se fokusirajo na elemente, ki bi lahko pospešili sporazumni konec vojne. Gre za štiri ključne elemente, med njimi na eni strani komunikacija načrta za bodočo podporo Ukrajini in določene varnostne garancije (“commitments”), na drugi strani pa zagotovila Rusiji glede nevtralnosti Ukrajine ter omilitve sankcij.
Povzetek:
The authors argue that, in addition to minimizing the risks of major escalation, U.S. interests would be best served by avoiding a protracted conflict. The costs and risks of a long war in Ukraine are significant and outweigh the possible benefits of such a trajectory for the United States. Although Washington cannot by itself determine the war’s duration, it can take steps that make an eventual negotiated end to the conflict more likely. Drawing on the literature on war termination, the authors identify key impediments to Russia-Ukraine talks, such as mutual optimism about the future of the war and mutual pessimism about the implications of peace. The Perspective highlights four policy instruments the United States could use to mitigate these impediments: clarifying plans for future support to Ukraine, making commitments to Ukraine’s security, issuing assurances regarding the country’s neutrality, and setting conditions for sanctions relief for Russia.
Spet izvrstna analiza zgodovinarja Adama Toozeja, ki pokaže, da (1) glede na številčno prednost Rusije glede tankov, in sicer tako v primerjavi s skupnim številom tankom na voljo v zahodnih državah kot tankov na voljo v Ukrajini (s temi dodatnimi 100 tanki), in (2) glede na dolžino fronte (čez 1,000 km) ta dodatna pošiljka zahodnih tankov (tudi če bi prispeli pravočasno in če bi štimala vsa logistika glede goriva in streliva) ne more narediti kakšne razlike na terenu. Gre bolj za moralno (politično) podporo kot pa za pomembno pomoč na bojišču.
Glede na to, da so v Bidenovi administraciji že zdavnaj spoznali, da Ukrajina te vojne proti Rusiji (brez neposredne vključitve sil Nata v vojno) ne more zmagati, niti pregnati ruskih sil iz zasedenih ozemelj, niti Rusije ni mogoče prisiliti k umiku s še tako drakonskimi sankcijami, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo ameriški vladni predstavniki prišli z “mirovnim predlogom”. Slednji je prišel to sredo prek članka v Washington Postu, kjer novinar David Ignatius, ki je zelo blizu ameriškemu sekretarju Alanu Blinkenu, objavlja njegov predlog. Če strnem, prvič, ameriška administracija predlaga, da se Rusija umakne iz sedanjih zasedenih ozemelj v Ukrajini (Donbas in Zaporožje, hersonski ‘kopenski most, ki povezuje Krim in Rusijo, območje zahodno od reke Dneper, severno okoli Harkova in južno okoli Odese in Nikolaeva), razen Krima (tukaj niti ZDA niti Ukrajina ne verjameta, da bi ga Rusija kdaj vrnila), in da se to ozemlje preoblikuje v demilitarizirano območje (s tem bi se ohranila ozemeljska celovitost Ukrajine izpred 24. februarja 2022). In drugič, ZDA ponujajo omejitev namestitev sistemov HIMARS, pehotnih bojnih vozil in tankov ZDA in Nata na ozemlje v “zahodni Ukrajini”, s čimer naj bi se Ukrajina lahko branila pred morebitnimi bodočimi napadi Rusije.
Ta predlog ameriške administracije je seveda smešen, saj Rusiji ne daje ničesar, pač pa ji jemlje ozemlja, ki jih je že osvojila in ji v zameno ponuja demilitarizacijo teh ozemelj ter obljubo omilitve sankcij. Namen ZDA je (ob umiku Rusije iz že zasedenih ozemelj) seveda prekiniti ruski vojaški momentum in ji preprečiti, da bi zavzela še večji del Ukrajine (ozemlje vzhodno in južno od Dnepra), z namenom pridobitve časa, v katerem bi se ukrajinska vojska lahko primerno opremila in pripravila na protiofenzivo. Ta ameriški predlog Rusiji ne daje ničesar in glede na izkušnje z mirovnima sporazumoma Minsk 1 in Minsk 2, katerih namen je bil zgolj pridobitev časa za vojaško okrepitev Ukrajine, medtem ko jih je Ukrajina sistematično kršila, seveda tak predlog noben resen voditelj države, kot je Rusija, ne more sprejeti. Glede na izkušnje, Rusija ZDA in zahodnim državam ne more zaupati, da delajo s poštenimi nameni, saj so doslej vse dogovore po letu 1991 prekršili. Dvomim, da bi kdorkoli na Putinovem mestu na tak predlog pristal. Putin je na obisku univerze Lomonosov v pogovoru s študenti že nakazal svoj nikalni odgovor.
Toda kljub temu, da gre za smešno neresen predlog Bidenove administracije, je na ta predlog treba gledati pozitivno. Gre za začetek iskanja mirovne rešitve, kjer je ena stran prišla s sicer nerealnim maksimalnim predlogom, nakar se bodo predlogi počasi obrusili in postopoma bomo lahko prišli do mirne rešitve, ki bi zagotavljala trajno mirno rešitev tega spora. Pomembno je, da pride od neformalnih predlogov do formalnih mirovnih pogovorov.
The Biden administration, convinced that Vladimir Putin has failed in his attempt to erase Ukraine, has begun planning for an eventual postwar military balance that will help Kyiv deter any repetition of Russia’s brutal invasion.
Secretary of State Antony Blinken outlined his strategy for the Ukrainian endgame and postwar deterrence during an interview on Monday at the State Department. The conversation offered an unusual exploration of some of the trickiest issues surrounding resolution of a Ukraine conflict that has threatened the global order.
Ta teden je analitike precej zmotil spodnji graf, ki primerja vojaške izdatke šestih držav v milijardah dolarjev. Problem grafa je dvojen. Prvič, za 5 držav so podatki o izdatkih za vojsko narisani na levi skali, za eno (ZDA) pa na desni. Za nepazljivega opazovalca iz grafa sledi, da medtem ko so ameriški vojaški izdatki upadli, pa kitajski rapidno naraščajo in da je Kitajska glede tega že prehitela ZDA. Kar seveda ni res, saj je ameriške vojaške izdatke treba odčitati na desni skali. Ti pa kažejo, imajo ZDA v absolutnem smislu 3-krat večje javne izdatke od Kitajske. Ta graf je res absolutno slabo in zavajajoče narejen in bi ga vsak mentor pri diplomskem / mentorskem delu zavrnil. Drugi problem pa je, da so graf oblikovali in ga objavili v blogu na svoji spletni strani v podružnici ameriške Federal Reserve v St. Louisu. Zaradi česar vsak normalen človek zastriže z ušesi: le zakaj se Fed ukvarja z analizo vojaških izdatkov?
Zaradi številnih negativnih komentarjev so se na Fedu iz St. Louisa kasneje opravičili za sporni graf. Vendar pa ostaja vprašanje, zakaj se je Fed odločil manipulirati s percepcijo teh izdatkov? Meni najbolj plavzibilno razlago je dal Robert Wright, ki pravi nekako takole: med aktualnimi ameriškimi politiki je zavladal hladnovojni, ideološki pogled na svet, ki zavedno (ali ne) nadproporcionalno potencira nevarnost s strani Kitajske. Šlo naj bi za pomanjkanje kognitivne empatije, torej za nesposobnost se postaviti v vlogo Kitajske in razumeti njeno motivacijo ter dejanja. Če bi se kdo potrudil to narediti, bi hitro videl, da Kitajska nima aspiracij zamenjati ZDA kot svetovnega voditelja, pač pa se predvsem ukvarja s svojimi razvojnimi izzivi. Nadaljujte z branjem
Glede na angažma opinion makerjev v socialnih medijih je tole trenutno najbolj pereč problem v Sloveniji:
Saj razumem to malenkostnost, toda kljub temu se mi zdi nepredstavljivo, da se tudi po “zmagi demokracije” lani aprila na obeh političnih polih slovenske inteligence ukvarjajo zgolj eni z drugimi. Denimo z ekstravaganco predsednice Državnega zbora (od preglobokih dekoltejev, čevljev neprimerne barve, plesa, boksa, prekratkega krila, načina potovanja na Dunaj), z okrasitvijo dvorane na “Pučnikovi proslavi”, z mesoljubci in vegetarijanci itd. Ne samo socialni mediji, tudi vsi “kao resni” veliki mediji se ukvarjajo s temi nebulozami. Ki razen tračerske nimajo prav nobene druge vrednosti. Nimajo vpliva na blaginjo in perspektive ljudi. Namesto, da bi se ukvarjali z zares pomembnimi temami, ki zares vplivajo na kvaliteto življenja zdaj in tukaj in kako bomo živeli v prihodnje.
Marko Golob
Kot je bilo že omenjeno v predhodnih prispevkih na tem blogu, gre v Ukrajini za vojno izčrpavanja, v kateri ima Rusija nesporno prednost. Že res, sliši se logično, ampak Zahod bo Ukrajini zdaj zdaj dobavil zahodno orožje, tako rekoč Wunderwaffe, s katerim bodo Ukrajinci preobrnili tok vojne. Saj je zahodno orožje, po defaultu, menda ja bistveno boljše od ruskega, samo še Ukrajince izurimo po superiornem Natovem usposabljanju in taktiki, pa bo!
No, ni ravno tako! To glede superiornosti zahodnega orožja je velik mit, ki v mnogih primerih ne drži. V resnici je rusko (še prej sovjetsko) orožje večinomo dobro premišljeno, funkcionalno in relativno dostopno. In nemalokrat tehnološko in konceptualno superiorno. Plansko sovjetsko gospodarstvo se je dostikrat bistveno bolj zavedalo ekonomičnosti oboroževanja kot zahodne sile, kjer je bila dobava vojaške tehnike velikokrat predvsem priložnost za velik biznis in bistveno manj za obrambo države. To sem spoznal, ko sem postal podpredsednik Fotone (bivša Iskra Elektrooptika), kjer sem zelo hitro spremenil mnenje o domnevni inferiornosti ruskega (sovjetskega) orožja. Spomnim se komentarja naših finskih kupcev. Na vprašanje, zakaj (v 1990-tih) še vedno uporabljajo rusko oklepno tehniko, je bil odgovor, da gre za zanesljivo učinkovito in robustno tehniko. No to je bilo še v časih, ko Finske še niso vodile “woke” ženske vlade.
Vsak spodoben učbenik glede evropske integracije (denimo Baldwin & Wyplosz, 2022; De Grauwe, 2022) vam bo v poglavju o denarni politiki monetarne politike takoj na začetku postregel z argumenti, zakaj v monetarni uniji raznolikih držav ni mogoča učinkovita denarna politika skupne centralne banke. In nato grafično nazorno pokazal paraliziranost denarne politike skupne centralne banke na primeru dveh držav, ki ju prizadane asimetrični šok (ali simetrični šok z asimetričnimi učinki). Ne se ustrašiti, ker ta primer razume vsak študent na dodiplomski ravni ekonomije: na primer, če je v Franciji recesija, medtem ko je v Nemčiji konjunktura, je denarna politika ECB paralizirana, saj Franciji ne more pomagati z znižanjem obrestne mere, ker bi to povzročilo pregrevanje nemškega gospodarstva in povečanje inflacije v Nemčiji. Podobna zgodba je glede razlik v inflaciji: če je denimo danes inflacija v Franciji relativno nizka (7%), na Nizozemskem pa visoka (16%), bo ECB razdvojena med tem ali še naprej močno zviševati obrestno mero, da bi ohladila nizozemsko gospodarstvo, saj bi s tem lahko Francijo spravila v recesijo.
Nato so tukaj še zgodovinski dejavniki: Italija, ki je izgubila 20 let razvoja s prevzemom evra in ki je danes na isti ravni BDP, kot je bila leta 2007, ima povsem drugačen (odklonilen) odnos do morebitne nove recesije kot Nemčija, ki je relativno solidno rasla po uvedbi evra in je kakšna recesija, da bi prek nje zaustavili inflacijo, ne bi motila. In nato so tukaj še različne vrednote, ki jih izoblikovala zgodovina: denimo Nemčija zaradi svoje strahotne izkušnje s hiperinflacijo izpred enega stoletja (1921-1923) ima povsem drugačen odnos do inflacije kot denimo Italija ali Francija, ki te izkušnje nimata. Potem pa so tu še številni drugi dejavniki, tudi osebne preference posameznih guvernerjev in različne ekonomske šole, katerim pripadajo, ki še dodatno pripomorejo k razdvojenosti skupne centralne banke
To, da se inflacija v ZDA in evro območju umirja ni nič novega. V ZDA upada že od junija lani, v evro območju zadnja dva meseca. Vendar gre pri tem za uradne številke, ki temeljijo na uradni metodologiji izračunavanja indeksa inflacije. Dejansko je znižanje inflacije precej večje, če bi uporabili “bolj pravilno” metodologijo. Ker je rast cen zelo volatilne narave z velikimi mesečnimi nihanju v pozitivno in negativno smer, statistični uradi inflacijo izračunavajo kot 12-mesečno povprečje mesečnih indeksov inflacije tekočega meseca glede na isti mesec pred enim letom. In tukaj je catch: statistični uradi pri tem povprečenju dajejo vsem mesecem enako utež (1/12). Kar pomeni, da imajo pri povprečnem indeksu inflacije za zadnjih 12 mesecev dvigi cen izpred enega leta enako utež kot zadnji meseci. Ali drugače rečeno, če smo imeli pred enim letom ali pred tričetrt leta velike cenovne šoke, nato pa so se ti šoki izpeli, to še danes vpliva na visok indeks inflacije.
Spodnja slika za Slovenijo prikazuje, da se je pri nas velik cenovni šok zgodil v mesecih april, maj in junij, kar je indeks letne inflacije dvignilo na 10%, nakar pa so se cenovni šoki močno izpeli. Vendar pa je indeks letne inflacije zaradi uporabljene metodologije še vedno ostal na ravni nad 10%. Če pa bi zadnjim mesecem v formuli za izračun povprečja dali večjo utež kot mesecem izpred enega, tri četrt ali pol leta, bi se indeks letne inflacije dejansko močno usmeril navzdol.
V vojni je prva žrtev vedno resnica, vse strani vedno manipulirajo podatke in iz njih delajo ciljne manipulacije za maksimiranje lastnih koristi. Zato mora javnost podatke vedno preveriti pri več neodvisnih virih. Spodaj je primer manipulacije s strani “visokega predstavnika EU” za zunanje zadeve Josepa Borrella glede uspešnosti delovanja sankcij na rusko nafto in hkrati problem nekritičnega širjenja teh manipulacij s strani novinarjev. Borrell je uspešnost EU+G7 sankcij glede nafte “podkrepil” z grafom in izjavo, da je zaradi sankcij cena ruske nafte padla na 40 $/sodček.
Kar seveda ni res. Ne vem, katere podatke uporablja Borrell (ker ima čudne številke na grafu), jaz se zanesem na podatke specializiranega portala OilPrice.com. Iz tega sledi, da so bile do začetka ukrajinske vojne cene Brent in Urals nafte poravnane, nakar se je ruska nafta (vsaj na borzi, za dejanske cene ne vemo) začela prodajati z velikim diskontom, ki se je med aprilom in junijem gibal med 40 in 45 $/sodček. Svetovne cene so po sredini junija začele upadati in cena Brent je med 8. junijem (max) do 9. decembra (min) upadla iz 122 na 76 $/sodček, cena Urals pa v istem času iz 88 na 49 $/sodček. Diskont na Urals se je v tem obdobju torej skrčil na okrog 25 $/sodček. Po 9. decembru se cena Urals giblje na ravni 49 – 54 $/sodček, torej (če zaokrožimo) za 10 do 15 $/sodček višje, kot to prikazuje “visoki predstavnik EU”.
Vir slike: OilPrice.com
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.