Tega, da lahko ukrajinska vojska tudi ob vsej možni vojaški podpori Zahoda osvobodi zasedena ozemlja in prežene ruske okupacijske sile, v vladah zahodnih držav ne verjame nihče več. Njihove varnostne službe tega niso verjele niti pred začetkom tako dolgo pripravljane “protiofenzive”. Vendar pa to še ne pomeni, da bo aktualna ameriška administracija (ki dejansko edina vodi to igro na zahodni strani) ukrajinsko vlado začela siliti v mirovna pogajanja z Rusijo. Bidenova administracija je v precepu. Po eni strani ji ustreza, da Ukrajina čim dlje nadaljuje s to neuspešno protiofenzivo in izčrpava Rusijo ter vzdržuje zgodbo o ukrajinskem junaškem boju proti ruskemu zlu. Ruska zmaga naj ne bi pomenila samo signala, da se tovrstne agresije splačajo (kitajska invazija na Tajvan!), pač pa naj bi bila ogrožena globalna ureditev ter celo demokracija. Človeške žrtve na ukrajinski strani (samo v dveh mesecih in pol te protiofenzive jih naj bi bilo 45,000) Bidenove administracije ne zanimajo, saj ne umirajo ameriški vojaki in ni treba nikomur polagati računov (kot je rekel vodja republikancev v Senatu Mitch McConnell, je vojna v Ukrajini najboljša naložba ZDA, saj ob izčrpavanju Rusije ne umirajo ameriški vojaki, medtem ko na ta način ameriška vojska uspešno zamenjuje svojo zastarelo oborožitev, ki jo pošilja v Ukrajino, z novo). Na drugi strani pa nadaljevanje neuspešne ukrajinske vojne v leto 2024 ob, bognedaj, morebitnem ruskem napredovanju, drastično zmanjšuje možnosti demokratov za nov predsedniški mandat in večino v obeh domovih.

Poenostavljeno rečeno, Bidenovi administraciji nadaljevanje neuspešne vojne v Ukrajini ne ustreza, vendar se iz te godlje, ki jo je zakuhala, ne zna, in najbrž tudi ne more več, častno izvleči. Kot pravi Branko Marcetić v odličnem komentarju v Responsible Statecraft (spodaj), pod vprašanjem sta kredibilnost ZDA in Nata. V primeru priznanja neuspeha, se bo ponovno vzpostavljena enotnost vojške zveze sesula, ameriško vodstvo pa bo morda za vselej diskreditirano. Ta nepripravljenost priznati poraz naj bi bil razlog, da so ZDA toliko časa vztrajale v vojni v Vietnamu in Afganistanu. Kakorkoli se bo ameriška avantura v Ukrajini končala, jasno je le, da dlje kot bo trajala ta vojna, večja bo človeška tragedija v Ukrajini, več infrastrukture bo uničeno in težje se bo Ukrajina ponovno pobrala. Paradoksalno, če bi se vojna končala lani marca na osnovi parafiranega mirovnega sporazuma iz Istanbula, bi Ukrajina izgubila manj ozemlja (samo Krim), pol milijona ljudi manj bi umrlo in Ukrajina ne bi bila infrastrukturno in gospodarsko sesuta, pač pa bi lahko že lani prosperirala in se pripravljala na vstop v EU. Na žalost in tragedijo Ukrajine se je Bidenova administracija v svoj stavi grdo zakockala. Ali pač Ukrajino zavestno vrgla v prepad…

Nadaljujte z branjem→

Cela zgodba glede zahodnih demokratičnih načel in svetovne ureditve, utemeljene na pravilih, se bo tudi v Ukrajini sesirila v kravjo kupčijo gospodarjev vojne na račun šibkejšega. Rusija in ZDA se bosta dogovorili, koliko ozemlja bo Ukrajina morala prepustiti Rusiji in koliko ukrajinskega ozemlja se bo spremenilo v demilitarizirano področje kot tamponsko cono med Natom in Rusijo.

In če vas zanima bodoči zemljevid nekdanje Ukrajine, je spodaj najbrž dober približek (le tisti del med Hersonom in Odeso bo najbrž še treba prebarvati v sivo):

Contrary to New York Times, wind & solar won’t replace fossil fuels.

2/ Wind & solar power don’t help with 80% of our energy use.
They generate electricity.
But electricity is only 20% of our total energy use.

3/ 80% of our energy is for industry, transportation, agriculture & heating.
Wind & solar don’t help with these. Nadaljujte z branjem→

Kot kaže spodnji zemljevid, bi se naj po eni izmed rešitev Ukrajina odpovedala vsem ozemljem vzhodno od reke Dnjeper. Krim in štiri pokrajine, ki mejijo na Rusijo in Krim, bi naj bile ruske (označeno s sivo barvo na zemljevidu), preostanek ozemlja med novimi ruskimi pokrajinami in Dnjeprom (označeno z rdečo) pa naj bi bilo demilitarizirano območje.

Problem tega predloga je, da tudi če bi prepričali (prisilili) vlado Zelenskega v takšno rešitev, ta rešitev ne more biti sprejemljiva za Rusijo. Rusija bo težko pristala na članstvo Ukrajine v Natu, ker bi s tem dobila Natove vojaške baze na svojih mejah.

Tole je strašljivo. Julijska anomalija v temperaturi površine oceanov je znašala 0.5 stopinje Celzija, avgustovska (do sedaj) pa že več kot 0.8 stopinje Celzija. Če ti izračuni Leona Simonsa držijo, nas čakajo vremensko zelo turbulentni meseci. Zraven je treba prišteti še večje sevanje sonca in manjše sevanje zemlje zaradi toplogrednih plinov. Tole je strašljivo.

Two months ago, I thought I’d do something ridiculous and plot the Super El Niño trend of 2015 forward for Sea Surface Temperatures, see dashed lines in red (2023) and green (2024). I turns out that we are largely running above that..

Nadaljujte z branjem→

Glejte spodaj: Evropa naj bi do leta 2050 zmanjšale emisije CO2 za 1.65 milijard ton, za kar naj bi zapravila okrog 20 bilijonov (20 tisoč milijard) evrov. Zdaj pa pazite na skupne učinke te norosti:

• te investicije v sončne panele, vetrnice, vodik, zajemanje CO2 itd. ne bo prineslo nobenega povečanja produktivnosti,
• večina (tudi 90%) vse te “čiste tehnologije” (solarji, vetrnice itd.) je in bo proizvedeno v Aziji, predvsem na Kitajskem,
• zaradi precej dražje električne energije iz obnovljivih virov in zaradi še bolj drage zamenjave plina z vodikom bo Evropa posledično uničila domačo industrijo,
• to zmanjšanje C02 v 30 letih bodo azijske države nadomestile zvečjimi izpusti v zgolj 2 letih,
• čemu ta evropska norost?
• čemu ta kolektivna  blaznost?
• morda je bolj pravilno vprašanje: komu koristi ta blaznost?
• … koristi tistim, ki dobivajo subvencije

In obratno, čim dlje bo trajala vojna, bolj bo Ukrajina uničena, več zemlje bo minirane ali posejane s kasetnimi bombami in s tem neobdelovalne, več mladih moških bo umrlo, več ljudi se bo nepovratno izselilo in manjša je verjetnost k povrnitvi pozitivnega demografskega prirastka, bolj uničena bosta infrastruktura in gospodarstvo, nižja bo osnova za pobiranje davkov in manjša bo možnost vzdrževati kakršnekoli resne šolske, zdravstvene in socialne storitve. Dlje časa kot bo trajala vojna, manj možnosti ima Ukrajina, da se spet postavi na noge in da postane sodobna demokratčna država.

No matter how the war ends, Vladimir Putin’s invasion of Ukraine has created the very outcome he most wanted to prevent: a thriving anti-Russian, pro-Western democracy, armed to the teeth with American weaponry, destined at a minimum to become a de facto ally of Washington, if not an official member of the NATO alliance.  

Or so it is thought in Washington and other Western capitals. But, with the sole exception of Ukraine’s deepening and quite understandable revulsion toward Russia, it is much closer to wishful thinking than to reality.  

Nadaljujte z branjem→

Western media have finally changed course. They are now admitting that the much promoted Ukrainian counter-offensive has failed. In fact, the acknowledge that it never had a chance to win in the first place.

The Hill, the Washington Post and CNN now agree that the Ukrainian army will never achieve its aims.

That makes it difficult for the Biden administration to get Congress approval for $24 billion in additional ‘aid’ to Ukraine. It does not make sense to pay for a cause that is evidently lost.

The Polish President Duda has also acknowledged that the counter-offensive has failed. Relations between Warsaw and Kiev have gotten worse and Polish interests will not allow for more support or active intervention.

Nothing has come from the ‘peace conference’ which Saudi Arabia arranged on Ukraine’s behalf.

Despite the onslaught of bad news the Ukrainian army is still trying to take Russian positions in the south and east of Ukraine. But it simply does not have enough in men and material to break through the lines.

Even if they would manage to get a local breakthrough there are not enough reserves to push for the necessary follow up. Just one of the NATO trained brigades has still been held back. All others have been mauled in their various deployment zones.

Nadaljujte z branjem→

Tako dobesedno pravi The Economist, če komu to kaj pomeni (kot ex-post zunanja potrditev znanega dogajanja). V glavnem, zgodba ameriškega “zaustavljanja Kitajske” je dokaj enostavna. Obe zadnji ameriški administraciji (Trumpova in Bidenova) sta poskusili zaustaviti kitajski vzpon prek vse bolj kompleksnega mehanizma carinskih ovir, prepovedi nastopanja kitajskih tehnoloških podjetij na ameriškem trgu, prek prepovedi izvoza tehnologije v Kitajsko in prek prepovedi izvoza tehnologije za izdelavo kritičnih tehnoloških inputov (čipov). Čeprav je bila na prvi pogled ameriška strategija uspešna, pa je privedla do treh perverznih učinkov. Prvič, kitajski izvoz in investicije v ZDA so se sicer res zmanjšali, vendar je Kitajska te proizvode preusmerila na ameriški trg prek tretjih držav (od Indije in Vietnama do Mehike) in se s tem izognila ameriškim carinam. Drugič, ZDA so s tem te tretje države pahnile v kitajski objem oziroma v kitajske dobavne verige. Te tretje države so zdaj postale odvisne od kitajskih investicij in naročil in če se bodo nekoč morale odločati med ZDA in Kitajsko, se bodo bolj verjetno odločile za KItajsko, ki jih je idnustrializirala in jim “daje kruh”. In tretjič, z ekonomsko integracijo tertjih držav s Kitajsko prihaja tudi geopolitična. Kitajska s tem širi svoj krog zaveznikov in svojo geopolitično moč, kar se nenazadnje kaže v porastu pomena grupacije BRICS+ in števila novih prošenj za članstvo (+23).

Torej, se je ZDA ta strategija “odklapljanja” (decoupling) od Kitajske in “zmanjševanja tveganj” (de-risking) splačala ali pa so se s tem tveganja za ZDA samo še bolj povečala? Je bila ameriška strategija glede Kitajske ameriški strel v lastno koleno?

On August 9th President Joe Biden unveiled his latest weapon in America’s economic war with China. New rules will police investments made abroad by the private sector, and those into the most sensitive technologies in China will be banned. The use of such curbs by the world’s strongest champion of capitalism is the latest sign of the profound shift in America’s economic policy as it contends with the rise of an increasingly assertive and threatening rival.

For decades America cheered on the globalisation of trade and capital, which brought vast benefits in terms of enhanced efficiency and lower costs for consumers. But in a dangerous world, efficiency alone is no longer enough. In America, and across the West, China’s rise is bringing other aims to the fore. Understandably, officials want to protect national security, by limiting China’s access to cutting-edge technology that could enhance its military might, and to build alternative supply chains in areas where China maintains a vice-like grip.

Nadaljujte z branjem→