This week more than 60 US senators met behind closed doors with 22 “tech titans” (as the New York Times put it) to discuss artificial intelligence. Not present, unfortunately, was the tech titan who in the coming months may have the biggest impact on discourse about AI: Mustafa Suleyman, whose new book The Coming Wave will hit the bestseller list next week and seems destined to become the first big zeitgeist-shaping book about AI of the ChatGPT era. (Which is to say: the era when “generative” AI, and in particular “large language models,” got lots of people to take this AI thing seriously.)

A month ago I lauded a Foreign Affairs piece about AI co-authored by Suleyman (co-founder of DeepMind and now CEO of Inflection AI) and geopolitical analyst Ian Bremmer. Now that Suleyman’s book is out, I can say a bit more about why I think he’s worth listening to—why we’re lucky that the first big tech-titan-authored AI book of this era is by him (as opposed to, say, hyper-libertarian Peter Thiel or hyper-disingenuous Mark Zuckerberg or hyper-hyperbolic Elon Musk).

Nadaljujte z branjem→

Tale vizualizacija spodaj je fascinantna in razlika v dinamiki razvoja pride do izraza šele, ko jo vidite na tak način. Še leta 1986 sta bili Indija in Kitajska enako veliki glede BDP, nato pa je kitajska gospodarska rast eksplodirala in danes je Kitajska skoraj 6-krat večja od Indije po BDP.

Kaj so kitajske avtoritarne oblasti na razvojnem področju počele bistveno boljše od indijskih demokratičnih vlad?

V zvezi s sedanjo katastrofo ob poplavah v Libiji je indikativna tipična hipokrizija zahodnih politikov in glavnih medijev. Na eni strani poročajo o žrtvah ob katastrofalnih poplavah in slabo protipolavno zaščito povezujejo s slabim upravljanjem države oziroma kaosu po letu 2011. Prav tako govorijo o tem, da je bila Libija do 2010 najbolj razvita afriška država in z najvišjim Human Development indeksom, zdaj pa gre za povsem porušeno državo in brezpravno, kjer cvetijo javni trgi s sužnji. Na drugi strani pa absolutno pozabijo na to, da je Libijo v to katastrofalno stanje kaosa, brezpravja in brezvladja pahnila intervencija Nata leta 2011, za katero so Američani sfabricirali podatke o domnevnih neredih kot povod za intervencijo. Prav tako pa pozabijo, da so zahodni mediji absolutno javno podpirali to intervencijo Nata, ki je privedla do sedanjega stanja.

Le kako se lahko dotični politiki in novinarji zjutraj v ogledalu pogledajo v oči?

Spodaj je kratka poljudna kronologija.

Nadaljujte z branjem→

Zakaj? Ker lahko.

Tudi v Švici je skozi kopreno solarne blaznosti posijal žarek razuma. Študija Energy Science Centra na švicarski ETH (tam, kjer je študiral Einstein) je pokazala očitno: da je jedrska energija neprimerno cenejša od energije iz obnovljivih virov energije vetra in sonca, da za razliko od solarne energije ne potrebuje subvencij in da je najbolj stabilen in zanesljiv brezogljični vir električne energije. Z zaprtjem jedrskih elektrarn in stavo na solarno energijo bi Švica postala nevarno odvisna od uvoza, in to pozimi, ko električne energije primanjkuje povsod. Tudi izgradnja nove jedrske elektrarne, ki bi se vključila v omrežje po letu 2040, bi bila ekonomsko superiorna nad sončno energijo. Za zanesljivo oskrbo in konkurenčne cene elektrike je pomembna kombinacija nizkoogljičnih virov: jedrske, hidro ter folklornega deleža sočne energije. Mimogrede, Slovenija ima podobne možnosti kot Švica (več naslednjič).

Spodaj je (strojno preveden) tekst iz švicarskega NZZ.

_____________

Brez jedrske energije bo energija zelo draga in odvisnost Švice od uvoza pozimi bo nevarno visoka: tako je mogoče na kratko povzeti študijo, ki jo je ETH Energy Science Center pripravil za krovno gospodarsko organizacijo Economiesuisse.

Ta rezultat ni presenetljiv: dan prej je Švici Mednarodna agencija za energijo že priporočila, naj obstoječe jedrske elektrarne delujejo čim dlje, saj proizvajajo elektriko brez CO2 , ki stane le 3 cente na kilovatno uro.

Nadaljujte z branjem→

Fenomenalna lekcija, ki jo je dal piarovec kitajske komunistične partije britanskemu novinarju. Poglejte spodnji video. Res, le na katerem področju bi lahko V. Britanija sploh tekmovala s Kitajsko?! 

Celotna situacija že zdavnaj ni več benigna, razvija se v dramo za preživetje Evrope. Najprej se je Nemčija povsem prostovoljno samopoškodovala z napačno energetsko politiko (kjer je z zapiranjem jedrskih elektrarn in prehodom na obnovljive vire sonca in vetra za več kot polovico dvignila cene električne energije), nato je prek vzvodov v Evropski komisiji v isto nepremišljeno norost za seboj potegnila še ostale članice EU, na koncu pa sta Nemčija in Evropska komisija družno z napačnim odzivom EU na vojno v Ukrajini Evropo še odrezala od poceni ruskega plina in evropsko industrijo in potrošnike podvrgla nekajkratnemu dvigu cen plina. Vse skupaj pa je v kulminaciji Evropo vrglo v stagnacijo (ob povišani inflaciji). Nemčijo pa v recesijo in deindustrializacijo.  Nemška energetsko intenzivna podjetja, vključno z avtomobilsko industrijo, zmanjšujejo proizvodnjo in selijo proizvodnjo v tujino – kjer so cene energije nižje. Toda ker je nemško gospodarstvo motor Evrope, ki prek mreže dobavnih verig integrira precejšen del vzhodne, srednje in južne Evrope, Nemčija s svojo politično sproženo samomorilsko deindustrializacijo s seboj v brezno vleče pretežni del Evrope.

Toda posledica te stagnacije in deindustrializacije ni samo gospodarski zaton Evrope, pač pa tudi tempirana socialna bomba. S poslabševanjem gospodarske in socialne situacije bo prišlo do socialni nemirov in vzpona populističnih gibanj ter politične radikalizacije. Radikalizacije, ki lahko razbije EU.

Te situacije si v Evropi ne smemo želeti. Torej, danes potrebujemo resno politično intervencijo, preden bo prepozno. Potrebujemo “Vrh Evrope”, kjer bodo države, ki še niso izgubile razsodnosti, Nemčiji jasno povedale, naj neha s samouničevanjem in posledičnim uničevanjem Evrope. Spodaj je zelo dober članek na to temo Ralpha Schoelhammerja.

Nadaljujte z branjem→

“In the 21^st century, globalisation has fallen away and regionalisation is emerging.  Inequality of wealth and income in the US and the G7 is at extremes.  But above all, the profitability of capital in the imperialist bloc is near all-time lows.  The collapse of the Roman Empire also ended the dominance of the slave-owning mode of production, to be eventually replaced by a feudal system.  The increased internal disintegration of the US economy could not only end its global hegemony, but also usher in a new mode of production.”

Francoski predsednik Charles De Gaulle je bil izjemno pameten možakar, velik voditelj in velik Evropejec. Zavedal se je, da je Nato tvorba, ki Evropo drži v odvisnosti od ZDA. Kajti odločitve Nata se sprejemajo v Washingtonu, evropski uradniki in poveljniki, ki službujejo v Natu, pa izgubijo nacionalno zavest in služijo interesom Nata, to je ZDA. Zato je zahteval in dosegel, da Nato sile zapustijo Francijo. Prav tako se je zavedal, da je Evropska unija ameriški projekt in da je Jean Monnet (“oče Evrope”) na plačilni listi Cie. Vse z namenom, da evropske notranje in zunanje politike določajo v Washingtonu. In še nekaj, De Gaulle se je zavedal koristnosti trga, hkrati pa njegovih slabih strani (nepravičnost, nesocialnost, monopolizacija…), zato se je zavzemal, da so interesi ljudstva in države nad trgom.

A helpful reminder of what De Gaulle used to say about NATO and American hegemony over Europe. This is all extracted from the book “C’était de Gaulle” which gathers his words as compiled by his confidant Alain Peyrefitte.

De Gaulle said: “France’s objective is to build Europe […] The whole point is that Europe should want to exist as its own self, independently from the U.S.[NATO is] quite simply putting Europe’s defense, nuclear and conventional, in the hands of the U.S. Europe is useless if it doesn’t control its own defense and therefore its own policy. NATO is a subterfuge. It’s a machine to disguise the stranglehold of America over Europe. Thanks to NATO, Europe is placed under the dependence of the U.S. without seeming to be.” 

Nadaljujte z branjem→