Skupina nemških pravnih in vojaških ekspertov je v Berliner Zeitung objavila dokaj zanimiv predlog, kako priti do mirne rešitve vojne v Ukrajini in zagotoviti trajni mir. Ukrajina po mnenju avtorjev predloga ne more premagati Rusije na bojišču niti ob podpori Zahoda. Konflikt grozi, da bo prerasel v obsežno vojno med Rusijo in Natom, in to na evropskih tleh, ki si je nobena stran ne želi. Trdijo tudi, da dlje kot bo trajal konflikt, več bo žrtev in težje bo doseči pravičen in trajen mir s pogajanji. Predlagajo načrt v treh točkah. Prva faza vključuje prekinitev ognja. Drugi so mirovna pogajanja, ki jih vodita generalni sekretar ZN in visoki komisar ZN za mir in varnost v Ukrajini. Po tem predlogu bi se oblikovalo demilitarizirano območje v pasu 50 km od ruske meje. V roku dveh let bi se državi v konfliktu sporazumeli glede statusa sedanjih zasedenih ozemelj. Če ne bi prišlo do dogovora v roku dveh let, bi se v teh regijah izvedel referendum, katerega izid bi spoštovali obe strani. Ukrajina bi se zavezala k nevtralnemu statusu  brez prisotnosti tujih sil in brez jedrskega orožja na svojem ozemlju. Tretja faza predvideva ohranjanje miru prek nove evropske varnostne arhitekture, tako da geostrateški položaj Ukrajine ne bi imel več ključne vloge v rivalstvu med ZDA in Rusijo.

Ta predlog bo težko sprejemljiv za obe strani, ker ena stran izhaja iz maksimalističnih zahtev, ki jih ne more doseči v še tako ugodnih razmerah (umik ruskih sil na meje izpred 24.2.2023), druga stran pa verjame, da lahko z nadaljevanjem vojnih operacij doseže več, kot bi dosegla v mirovnih pogajanjih in več, kot je dosegla do sedaj (da sama pacifira in denacifira Ukrajino, za kar je predpogoj ukrajinska vdaja). Vendar je predlog kljub temu zanimiv, ker kaže na povečanje realizma v Evropi in ker vsebuje določene elemente, ki bodo nujni za trajno rešitev – korejska rešitev z demilitariziranim pasom, nova evropska varnostna arhitektura brez Nata.

Nadaljujte z branjem→

Zgodovinska dejstva in zapisi ključnih deležnikov (glejte spodaj) seveda jasno dokazujejo, (1) da je bila za Rusijo širitev Nata na njene meje okrog Črnega morja (Gruzija in Ukrajina) absolutno nesprejemljiva, (2) da so se ZDA tega dobro zavedale in da je bila to njihova namerna strategija, in (3) da bi bilo rusko agresijo na obe državi mogoče preprečiti, če bi ZDA to želele (zavrnitev ruskega predloga sporazuma s strani Nata oktobra 2022). To pojasnjuje kontekst dogajanja in zlaganost medijske propagande, da ruska agresija ni bila sprovocirana z dejanji ZDA glede širitve Nata in da vojne ne bi bilo mogoče preprečiti ali je hitro končati.

Disclaimer: Tudi če je bila sprovocirana, to ruske agresije seveda ne opravičuje (enako velja za vse desetine ameriških agresij in spodbujenih državnih prevratov širom sveta).

Nadaljujte z branjem→

Če ste imeli kakršnekoli iluzije glede demokratičnosti in dobronamernosti ZDA, je spodaj morda streznitev. Naš Elbdridge Colby, ameriški vojaški jastreb iz sosednjega članka, je bil zelo neposreden, takorekoč iskren, v svoji knjigi “The Strategy of Denial” in je jasno definiral temelj ameriške hegemonije, in sicer:

• ostati najmočnejša država na vseh področjih in povsod,
• imeti sposobnost ubiti drugo državo, s fizično silo, in tako uveljaviti svoje interese.

In v tem oziru je opredelil tudi, v čem je “grožnja Kitajske”:

• Kitajska je grožnja, ker se nahaja na trajektoriji, ko nekega dne ZDA več ne bi bile grožnja Kitajski.
• ZDA morajo ohraniti sposobnost ubiti Kitajsko in možnost Kitajske, da se temu izogne, predstavlja “kitajsko grožnjo”.

Je treba še kaj dodati ali pa to dovolj brutalno dobro pojasnjuje ozadje ameriških trgovinskih in tehnoloških sankcij proti Kitajski in ameriškega izzivanja glede Tajvana?

Spodaj je tekst Elbridga Colbyja, nekdanjega visokega uradnika Pentagona in člana Foreign Council ter sina nekdanjega direktorja CIA, ki velja ne samo za enega največjih ameriških zunanjepolitičnih jastrebov, pač pa tudi enega najbolj militantnih jastrebov. Colbyjev tekst je glede na pretekle tekste v zadnjem letu in pol presenetljivo trezen. In pesimističen. Na kratko, Colby ugotavlja, da globalni politični procesi ne gredo v prid ZDA: vojna v Ukrajini se bo nadaljevala; sankcije Rusiji niso škodile; Rusija se vojaško močno mobilizira in pričakuje, da bo z nadaljevanjem vojne samo še pridobivala; sedanja vojna v Ukrajini je spodbudila nastanek zavezništva med Rusijo in Kitajsko; Kitajska se vojaško močno krepi in glede na stanje sil bi ZDA težko zaustavile morebitno kitajsko invazijo na Tajvan; ZDA bi lahko celo “prvič izgubile” in to s “katastrofalnimi posledicami”; Kitajska si je ustvarila tudi vojaške zaveznike v regiji od Severne Koreje do Bližnjega vzhoda; in ZDA ostajajo osamljene glede krepitve vojaškega potenciala, saj na Evropo tukaj ne morejo računati. Na koncu Colby nakaže na možno ameriško strategijo, in to je fokus na ključne nacionalne interese in prioritizacija dejavnosti na ključnega rivala, Kitajsko.

Colbyjev tekst je seveda treba brati v luči intenzivnih diskusij znotraj ameriškega političnega establishmenta. Tekst ima na eni strani s temačnim filtriranjem globalnih geopolitičnih procesov politično-budilni namen. Nakazuje, da utegnejo ZDA izgubiti pozicijo globalnega hegemona, če ne spremenijo strategije. Na drugi strani pa tekst kaže na možnost, da se ZDA umaknejo iz ukrajinske vojne, saj praktično 80% vse vojaške pomoči krijejo same in si težko privoščijo, da še nekaj let namenjajo po 60 do 80 milijard dolarjev letno za pomoč Ukrajini, pri čemer je vojna tam de facto že izgubljena, cilji slabitve Rusije pa niso bili doseženi.

Ja, ZDA res ne kaže najboljše. Ampak vse to smo že precej časa vedeli. Vprašanje je le, če se bodo ZDA pripravljene umakniti z vrha brez sprožitve globalne vojne.

_____________

Contrary to the conventional wisdom, the world situation is grim for America. And it could actually get far worse. Why, then, are many of our national leaders acting as if things are going well? We need not doubling down but fundamental change. That starts with understanding that we are in serious trouble.

The war in Ukraine, which is manifestly the Biden administration’s priority, is sadly likely to be protracted. While the Ukrainian counteroffensive is still ongoing, the best analysis indicates that the war has become a struggle of attrition. Russia is substantially mobilizing its economy and society for a long-haul war effort — and its armed forces appear to have at least partially adapted from their earlier failures. At the same time, there is little to no credible evidence that Moscow is seriously interested in a peace agreement; in fact, it appears Moscow thinks it may gain an advantage if the war continues.

Nadaljujte z branjem→

Kot pišem v sosednjem članku, so ZDA s sprovociranjem ruske invazije na Ukrajino z namenom totalne oslabitve Rusije naredile veliko strateško napako. Kot kaže razvoj dogodkov, vojna v Ukrajini in totalne zahodne sankcije Rusije niso oslabile, ampak jo krepijo. Gospodarsko, vojaško in politično. Z vsakim dnem nadaljevanja vojne je Rusija vojaško močnejša. Tega so se začeli zavedati tudi na Zahodu in pojavile so se tako trezne kot panične ocene, da bi Rusija morda lahko zmagala v tej vojni. To bi bil za ZDA Afganistan 2, gromozanski strateški poraz. Poraz v Afganistanu je bil samo velika sramota za ugled ZDA, poraz v Ukrajini pa bi pomenil dolgotrajno strateško geopolitično škodo – kdo bi se še bal ZDA, koga ZDA sploh še lahko ustrahujejo in izsiljujejo s sankcijami in kaj, če ta nekdo poišče pomoč pri Rusiji?

Spodnji komentar, ki ga je napisal upokojeni ameriški polkovnik Daniel Davis, preigrava možnost ruske zmage in ameriške opcije. Članek je sicer informacijsko močno pristran v korist ZDA, vendar pa kljub temu ugotavlja, da je možnost ruske zmage dokaj velika. Davis zato predlaga, da morajo ZDA resno pretehtati svoje opcije in se v primeru večje verjetnosti ruske zmage zavzeti za čim hitrejšo diplomatsko rešitev, da bi tako minimizirale svoje strateške izgube. Z drugimi besedami, ameriški nacionalni strateški interes ima prednost pred interesi Ukrajine in, kot nakazuje Davis, bo Ukrajina pač morala pristati na nemaksimalne rešitve, če obstaja nevarnost ogrozitve ameriških strateških interesov.

Nadaljujte z branjem→

ZDA so v zadnjih nekaj desetletjih naredile štiri velike, ampak zares velike strateške napake, vse kot kolateralna škoda v zasledovanju ameriških gospodarskih in političnih interesov. Prva strateška napaka so bile ameriške investicije in prenos večine ameriške proizvodnje v Kitajsko, in sicer ob podcenjevanju Kitajske in naivni predpostavki, da se bo Kitajska obnašala in uklonila ameriškemu kapitalu in politični moči kot vsaka druga manj razvita država. Kar se ni zgodilo, pač pa so ZDA na ta način nehote Kitajsko dvignile iz revščine in ji omogočile, da je tehnološko dohitela in večinoma prehitela ZDA, gospodarsko jo bo v nekaj letih, ter postala glavna tekmica za globalno politično prevlado.

Druga strateška napaka se je zgodila kot kolateralna škoda ameriške invazije na Irak. Ta je za seboj potegnila dvig cen nafte in plina, kar je omogočilo Putinovi Rusiji, da je po bankrotu leta 1998 vstala iz pepela in se začela gospodarsko in vojaško krepiti. ZDA so tako nehote od mrtvih obudile Rusijo in “naredile Putina”. Od mrtvih so obudile nekdanjega največjega tekmeca.

Tretja strateška napaka je bilo ameriško sprovociranje ruske invazije na Ukrajino z namenom oslabitve Rusije. Predpostavka je bila, da se bo pod vplivom totalnih sankcij Rusija gospodarsko in vojaško izčrpala in se posledično politično sesula. Vendar se to ni zgodilo. Nasprotno, Rusije sankcije niso bistveno prizadele, pač pa so na eni strani omogočile oživitev prej zanemarjene ruske industrije, na drugi so pokazale tehnološko prednost nekaterih ruskih oborožitvenih sistemov in močno okrepitev ruske vojaške industrije. Paradoksalno, z ukrajinsko vojno se je ruska vojaška moč okrepila in trendu ni videti konca.

In četrta strateška napaka je, da so ZDA s sprovociranjem ruske invazije na Ukrajino in ob hkratnem provociranju Kitajske glede Tajvana uspele ustvariti politično in gospodarsko navezo med nekdanjima velikima rivaloma Kitajsko in Rusijo. Uspele so ustvariti potencialni monster Evrazije, ob čemer se križajo vsi največji politično trezni ameriški geopolitični strokovnjaki. In ta evrazijski dvojec je organiziral nov globalni politični blok BRICS+, ki je gospodarsko močnejši od zahodne grupacije G7 in ki dobiva nezaustavljiv globalni moment.

S temi strateškimi napakami pa so ZDA ogrozile svojo vlogo globalnega hegemona. Drugače rečeno, v svojem kratkovidnem ekonomskem in političnem pohlepu so uspele sebe vreči z globalnega prestola.

Nemško gospodarstvo je v recesiji, vsi indeksi poslovnih sentimentov so globoko v rdečem, obseg proizvodnje energetsko intenzivnih dejavnosti je med 10 in 20% nižji kot leta 2019, celo nižji kot v času kovida, število stečajev je na rekordni ravni, dve petini podjetij razmišlja o relokaciji v tujino ali pa so to že storila. Zakaj je Nemčija postala največji bolnik Evrope?

Vir: Financial Times

Najkrajši odgovor je: vladni zeleni energetski prehod, križan z vladnim odzivom na ukrajinsko krizo.

Nadaljujte z branjem→

V dolgotrajni vojni izčrpavanja, ki se obeta med Rusijo in kolektivnim Zahodom na ozemlju Ukrajine, bo zmagala država, ki ji bo kasneje zmanjkalo za boj sposobnih moških in ki bo uspela proizvesti več orožja in streliva. Glede vojaške sile ni dileme, saj bo – če Nato ne pošlje svojih čet v Ukrajino – slednji bistveno prej zmanjkalo za boj sposobnih moških. Vse pa kaže, da je tudi ZDA in ostalim zahodnim zaveznikom postalo jasno, da dileme ni tudi glede vojaške industrije: kot priznavajo, Rusija na letni ravni proizvede 7-krat več streliva kot vse zahodne države skupaj. Podobno je glede ostale vojaške tehnike. Rusija je pač obdržala močno vojaško industrijo in njen ritem zdaj ojačala na tri izmene, medtem ko so na Zahodu vojaško industrijo večinoma opustili ali pa jo ohranili v majhnem obsegu. Poleg tega je Rusija v zadnjih desetletjih delala na razvoju novih orožij in danes prednjači pred Zahodom na področju letalstva, supersoničnih raket in protizračne obrambe, hkrati pa je razvila orožja, ki temeljijo na povsem “novih fizikalnih načelih“. Očitno bo Ukrajina še nekaj časa poligon za testiranje novega orožja in merjenje vojaškega potenciala med Rusijo in ZDA.

Spodaj je, kot običajno, dober vpogled na strani MoA.

______________

Last year I mocked the media for claiming that ‘Russia is running out of’ whatever.

• How Russia, And Putin, Are Weaponizing, Losing And Running Out Of … Everything – June 3, 2022
• Russia Is Running Out Of [Whatever The Media Claim] – June 26, 2022
• Russia, Having ‘Run Out Of Missiles’, Launches Barrage On Ukraine – Oct 10, 2022

> Back in March I had warned that Lies Do Not Win Wars. Here is another practical example.

After allegedly having ‘run out of missiles’ and, more importantly, patience, the leadership of the Russian Federation decided to de-electrify Ukrainian cities with a ‘barrage of missile strikes’. <

Western military commentators have finally started to accept the obvious. Russia is winning and doing so by a large margin.

Nadaljujte z branjem→