Nemško gospodarstvo je v recesiji, vsi indeksi poslovnih sentimentov so globoko v rdečem, obseg proizvodnje energetsko intenzivnih dejavnosti je med 10 in 20% nižji kot leta 2019, celo nižji kot v času kovida, število stečajev je na rekordni ravni, dve petini podjetij razmišlja o relokaciji v tujino ali pa so to že storila. Zakaj je Nemčija postala največji bolnik Evrope?

Vir: Financial Times

Najkrajši odgovor je: vladni zeleni energetski prehod, križan z vladnim odzivom na ukrajinsko krizo.

Najprej se je Nemčija povsem prostovoljno samopoškodovala z napačno energetsko politiko, kjer je z zapiranjem jedrskih elektrarn in prehodom na obnovljive vire sonca in vetra za več kot polovico dvignila cene električne energije. Nakar je prek vzvodov v Evropski komisiji v isto nepremišljeno norost kvazi zelenega prehoda iz fosilnih na brezoglične vire za seboj potegnila še ostale članice EU. Pri čemer je bila taksonomija postavljena na obnovljive vire (sonca, vetra, biomase, hidro), ne pa na brez- oziroma nizkoogljične vire. Jedrska energija je namreč bistveno manj ogljična od sončne in vetrne energije.

V tretjem koraku pa sta Nemčija in Evropska komisija družno z napačnim odzivom na vojno v Ukrajini Evropo še odrezala od poceni ruskega zemeljskega plina. Članice EU so, razen redkih izjem na čelu z Avstrijo in Madžarsko, ruski zemeljski plin zamenjale za dražji utekočinjen plin iz ZDA (po nekajkrat višjih cenah) in iz Rusije (letos povečanje za 40% glede na isto obdobje 2021). S tem so evropsko industrijo in potrošnike podvrgle nekajkratnemu dvigu cen plina. Nemška energetsko intenzivna podjetja, na čelu z gigantom BASF, ob teh cenah plina in elektrike ne morejo biti konkurenčna, zato so najprej zmanjšala proizvodnjo, zaprla nekaj obratov in prenesla proizvodnjo v Kitajsko. Vse skupaj je v kulminaciji Evropo vrglo v stagnacijo (ob povišani inflaciji). Nemčijo pa v recesijo in deindustrializacijo.

Mnogi komentatorji se sprašujejo, kaj se je zgodilo z državo, ki je veljala za vzor racionalnosti in utemeljevanja odločitev na dejstvih, podprtih s stroko in znanostjo. Vendar je v resnici nemška racionalnost, utemeljena na stroki, bolj mit kot realnost. Tudi nemško prebivalstvo in oblast sta sužnja nekih globoko vsajenih zgodovinskih frustracij, kar determinira odločitve nemških vlad.

Tipičen primer je doktrina varčevanja na narodnogospodarski ravni, ki jo je Nemčija v času največje finančne krize po drugi svetovni vojni prek Evropske komisije po letu 2010 vsilila vsem članicam EU. Za to doktrino ni nobene ne teoretske in ne empirične potrditve. Gre zgolj za ideologijo. Ki jo je po kmečko razložila tedanja kanclerka Angela Merkel, in sicer, da »vsaka švabska gospodinja ve, da je treba v času krize varčevati in ne trošiti«. Toda vsak študent ekonomije, ki je absolviral predmet makroekonomije v drugem letniku, vam bo znal sredi noči pojasniti, da država ni gospodinjstvo in da mora času krize, ko gospodinjstva zmanjšajo trošenje in podjetja zmanjšajo investicije, država povečati javne izdatke in s tem omogočiti okrevanje gospodarstvu. Posledično je tak deficitno financirani dolg glede na BDP manjši, kot če bi se država obnašala kot »švabska gospodinja«.

Ta nemška obsesija s šparanjem« izhaja iz izkušnje s hiperinflacijo iz zgodnjih 1920-ih let. Nemci to hiperinflacijo povezujejo z velikim dolgom, ki ga je Nemčija morala prevzeti za poplačilo vojnih reparacij po versajski pogodbi, pri čemer je centralna banka za nakup deviz nekontrolirano izdajala marke. Ta izkušnja je tako močna, da je Nemčija v maastrichtska merila za vstop v Evropsko monetarno unijo ter v Pakt o stabilnosti in rasti vnesla pogoj, da proračunski primanjkljaj ne sme presegati 3% BDP. In sicer pod implicitno predpostavko, da povečan deficit in javni dolg vodita v visoko inflacijo. Kar empirično ne drži, sploh pa ne v monetarni uniji (kjer posamezne države sploh nimajo samostojne monetarne politike in ne morejo samostojno izdajati denarja). Pač pa je iracionalno utemeljena na osnovi enkratne nemške zgodovinske travmatične izkušnje.

Toda na podagi te zgodovinske frustracije je Nemčija po letu 2010 dosegla, da so vse članice EU morale sprejeti politiko fiskalne konsolidacije, kar je države vrglo v novo recesijo in izgubljeno desetletje. Nemška vlada je zasledovala politiko »črne ničle« in v času zgodovinsko najnižjih ter realno negativnih obrestnih mer varčevala, namesto da bi vlagala v infrastrukturo. To danes Nemčijo postavlja med države z zastarelo železniško, cestno in letališko infrastrukturo, z velikimi zamudami vlakov in dolgimi zastoji na avtocestah. Samouničujoče varčevanje.

Podoben primer je nemški Energiewende, ki ga je leta 1980 v javni diskurz uvedla publikacija nemškega Öko-Instituta, ki so ga financirale skrajne okoljske in verske organizacije. Glavna teza je bila, da je gospodarska rast mogoča brez povečane porabe energije in publikacija je pozvala k popolni opustitvi jedrske energije in nafte. Retoriko je prevzelo nemško ministrstvo za okolje. Leta 2010 je nemški vladni dokument še dopuščal jedrsko energijo v tranziciji k obnovljivim virom, toda nesreča v Fukushimi je pospešila proces in do letos je Nemčija predčasno zaprla vseh 17 jedrskih elektrarn ter uvaža manjkajočo elektriko.

Najbolj fascinantno pri Energiewende je troje. Prvič, da nima nobene znanstvene podlage. Nihče še ni teoretično dokazal, da je možno elektroenergetski sistem stabilno upravljati zgolj na podlagi spremenljive energije vetra in sonca. Drugič, prehod na energijo vetra in sonca ne prinaša bistvenega razogljičenja, saj je potrebno nadomestno energijo v času, ko ni sonca in vetra ter za regulacijo sistema, proizvajati s fosilnimi viri (premog, plin). In tretjič, energija iz sonca in vetra je bistveno dražja zaradi subvencij, nadgradnje omrežja in stroškov regulacije.

Energiewende je vrhunski nateg. Toda težava je, ker to ni več samo nemški problem. Nemško gospodarstvo je motor Evrope, ki prek mreže dobavnih verig integrira precejšen del vzhodne, srednje in južne Evrope. Nemčija s svojo politično sproženo samomorilsko deindustrializacijo s seboj v brezno vleče pretežni del Evrope.

Potem je tu še geopolitični problem: kako bo v situaciji, ko vodstvo EU propagira strateško odcepljanje od Kitajske in zmanjševanje tveganj s premikom proizvodnje ključnih komponent nazaj v Evropo, ta ista EU lahko izvedla zelen in tehnološki prehod, če ne bo imela zagotovljenih domačih ključnih materialov? Teh pa ob tako visokih cenah energije ne more imeti.

Izkušnje kažejo, da Nemci svoje zmote ne bodo spoznali. Niso je glede doktrine varčevanja. Če ne bi bilo Maria Draghija na čelu ECB, ki je s kupovanjem obveznic omogočila znižanje cene refinanciranja šibkejšim evrskim državam, bi evrska monetarna unija razpadla. Danes nemški finančni minister spet predlaga novo rundo politike varčevanja.

Torej, kdo bo Nemčijo rešil pred samouničenjem in nas pred nemško norostjo? Glede na izkušnje se zdi, da mora EU najprej skozi novo recesijo, ki bo zaostrila zavedanje problema visokih cen energije za preživetje Evrope. In priti mora do spremembe na vrhu ključne evropske institucije. Naslednje leto so evropske volitve. Če bodo bolj uspešne desne stranke in če bo Francija dobila večjo vlogo pri vodenju Evropske komisije, obstaja možnost, da se tej »solarni norosti« vzame veter iz jader. Dovolj je, da se uradna narativa glede energetskega prehoda premakne iz obnovljivih na nizkoogljične vire. In seveda, vojna v Ukrajini se mora končati ter z njo nesmiselne, samouničujoče sankcije glede uvoza ruskih energentov.

Sem optimist? Ne, ker smo v teh nekaj letih zanemarili razvoj. Kitajska je v dveh letih razvila lastne 7-nanometrske čipe in postala strateško neodvisna glede visokih tehnologij, Evropa pa se je namesto tega ukvarjala s solarno norostjo in samouničevalno prepovedjo uvoza ruskih energentov. Evropa je tehnološko zaostala, njen geopolitični položaj pa strmo upada. Upam pa, da vsaj omilimo trend zaostajanja in padca v geopolitično nepomembnost.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku