For the past two centuries, human prosperity has correlated with one factor: energy, released through the burning of fossil fuels. This is a self-evident global truth. Europe and North America, the wealthiest regions on the planet, are also those with the highest per capita CO2 emissions (along with the oil-producing Gulf states); Africa, on the other hand, has the world’s lowest levels of per capita energy use — the average African consumes less electricity than a refrigerator and around 600 million people live without access to to electricity. In this sense, it’s the “greenest” continent on the planet. It’s also the poorest, with almost half a billion Africans living in extreme poverty.

More than any other resource, Africa is starved of the energy it needs for economic development. This isn’t for lack of natural endowment. Africa possesses vast reserves of coal, oil and natural gas. But extracting those resources and using them for domestic development requires money, infrastructure, expertise and institutional capacity — which Africa’s poorest nations, especially in the sub-Sahara, sadly lack. One solution is partnering with foreign energy companies — until recently, mostly European and American firms — but that means that much of the domestically produced gas and oil is then exported rather than used for local development.

Yet beyond practical difficulties, in recent years an ideological force has also come to stymie potential development: the global political creed of Net Zero.

While the phrase is already associated with straitened living standards in the West, in the developing world Net Zero threatens to lock countries into perpetual underdevelopment. So far, it has mainly taken the form of Western countries limiting overseas fossil fuel investments. As early as 2014, one study found that the Overseas Private Investment Corporation, the main US development finance institution, had started “to invest principally in solar, wind, and other low-emissions energy projects as part of the [Obama] administration’s effort to promote clean energy technology”.

Nadaljujte z branjem→

Današnji Politico prinaša (po svoje) zabaven članek o stopnjujoči se geopolitični irelevantnosti in impotentnosti EU (ne pozabite sicer, da je evropski Politico preslikana izpostava ameriškega Politica, ki je izrazito provladni, če se milo izrazim). Če se je visokim predstavnikom ameriških obveščevalnih služb jeseni 2021, nekaj mesecev pred ruskim napadom na Ukrajino, še zdelo vredno na poti iz Kijeva ali Moskve ustaviti v Bruslju, da s predstavniki Evropske komisije uskladijo bodoče sankcije proti Rusiji, se ob eskalaciji  napetosti na Kosovu, v Nagornem Karabahu ali ob izbruhu vojne med Hamasom in Izraelom, nikomur ni več zdelo vredno, da bi poklical bodisi predsednico Evropske komisije ali predsednika Evropskega sveta ali zunanjepolitičnega predstavnika EU ali francoskega predsednika ali nemškega kanclerja.

Le zakaj bi? Prvič, evropsko mnenje ne šteje nič, ker zunanjo politiko EU (kot je lani spomladi lepo izrazil profesor Anton Bebler) določajo v Washingtonu. Ameriška neocon “podsekretarka za posebne operacije” Victoria Nuland je leta 2014 ob Majdanskem puču v Kijevu ta podrejen odnos EU malce nediplomatsko označila s krilatico “Fuck the EU“, vendar to izraža realnost pomena EU v ameriških očeh. In drugič, tudi če bi komu zdelo vredno poklicati koga v EU in kaj vprašati, bi dobil v odgovor tipično evropsko kakofonijo, kot v primeru internih nesoglasjih med komisarjema Várhelyijem in Lenarčičem ter zunanjepolitičnim “šefom” Borrellom glede humanitarne pomoči Palestini (glejte spodaj, če vam je do zabave).

V Politicu so EU označili kot dobronamerno nevladno organizacijo, ki jo pokličejo le še, da zagotovi humanitarno pomoč.

Nadaljujte z branjem→

Leta nazaj, ko sem še študiral, sem ob petkih, ko sem se vrnil iz Ljubljane, mamo vprašal, kakšno je stanje diplomatskih odnosov znotraj širše družine. Družina po mamini strani je zelo velika, ker je bilo 12 otrok, odnosi pa zaradi tega dokaj kompleksni. Zato sem vsak teden – seveda za hec – mamo vprašal, s kom se ta teden pogovarjamo in s kom ne.

No, zdaj pa poglejte spodnjo geopolitično kompleksnost in povejte, s kom v rusko-ukrajinski vojni in zadnjem spopadu med Izraelom in delom Palestincev naj mi Slovenci simpatiziramo. Hočem samo enostavne odgovore.

– Jel se Rusi i Ukrajinci rokaju zbog religije?

– Ne, i prvi i drugi su pravoslavci…

– Ukrajince podržava Amerika, a Ruse Kina…

– Tako je.

– Kinezi su ateisti?

– Da.

– A Ameri?

– Jebem li ga, Ameri su neki Protestanti, Katolici, Mormoni, kurac – palac.

– A Izrael?

– Šta Izrael?

– Šta su oni?

– Oni su Židovi.

– A Palestinci?

– Palestinci su Muslimani. Suniti.

– Ko podržava Palestince?

– Iran.

– Jesu i Iranci Muslimani?

– Jesu, al Muslimani Šijiti. Koji se inače ne slažu sa Sunitima, al ako moraju birati između njih i Židova onda su sa Sunitima.

– Aha.

– A Albanci?

– Albanci su za Židove.

– Al oni su Muslimani?

– Jesu, al su uz Ameriku, a Amerika je uz Izrael.

– Ok. Onda su Srbi iz Bosne sigurno protiv Izraela.

– Jok, oni su za Izrael.

– Ok, a ako su Muslimani iz Albanije za Izrael, onda su i Muslimani iz Bosne za Izrael.

– Jok, oni su za Palestinu.

– Ok… A Hrvati iz Bosne, oni su u Federaciji sa Muslimanima, onda su i oni za Palestinu?

– Jok, Hrvati iz Bosne su za Izrael…

– A jebote… A Srbi iz Srbije su onda sigurno za Palestinu koja nije priznala Kosovo, a protiv Izraela koji ga je priznao?

– Jok, i Srbi iz Srbije su za Izrael.

– A Ukrajinci?

– Za Izrael.

– Onda su Srbi sigurno za Ukrajinu kada su i za Izrael.

– Jok, za Rusiju su.

– O jebote, oćul išta pogoditi…

– Probaj.

– A Hrvati?

– Za Izrael.

– Onda su i Hrvati za Rusiju?

– Jok, za Ukrajinu.

– A jesul Rusi za Izrael?

– Jok, Rusi su za Palestinu jer je uz njih Iran, a Iran je ruski saveznik.

– Ok, onda su sigurno Muslimani iz Bosne za Rusiju jer su iranski Muslimani uz Rusiju koja je za Palestinu, a Ukrajina za Izrael. Jel tako?

– Jok, Muslimani iz Bosne su za Ukrajinu, a protiv Rusije jer su Srbi iz Bosne za Rusiju.

– Sad mi više ništa nije jasno… A Turci?

– Šta Turci?

– Turci su Muslimani, oni su onda za Palestince?

– Pa ne baš, Palestinci su zajedno s Britancima istjerali Turke iz Palestine pa se baš i ne mirišu.

– Jesu onda Palestinci neprijatelji Turaka?

– Jok, neprijatelji Turaka su Kurdi.

– Šta su sad koji kurac Kurdi?

– Kurdi su ateisti.

– Aha, Kurdi su onda sigurno s Kinezima jer su i oni ateisti.

– Jok, Kurdi su s Amerima.

– Onda su Turci protiv Amera ako su Ameri s Kurdima?

– Ma kakvi, Turci su u NATO -u, Američki saveznici.

– A u kurac više, a šta je s onim Armencima?

– Šta s njima?

– Šta su oni?

– Oni su Pravoslavci.

– Jesu oni uz Ruse?

– Jok, uz Amere.

– Al njih su protjerali oni Azerbejdžanci iz Nagorno Karabacha?

– Jesu.

– Jesu ti Azerbejdžanci ondak za Muslimane iz Palestine?

– Jok, oni su za Židove.

– Onda su sigurno i protiv Irana jer je Iran za Palestinu?

– Jok, Azerbejdžan je uz Iran.

– A ovi Sirijanci su Muslimani?

– Jesu.

– Onda su oni s Turcima?

– Jok, rokaju se s Turcima.

– Turci su protiv Kurda, onda su sigurno Sirijanci s Kurdima?

– Jok, rokaju se s Kurdima.

– Jesul onda Sirijanci za Izrael?

– Ma koji crni Izrael, Sirija je uz Palestinu 100 %.

– A jebote led…A Crnogorci?

– Šta s njima?

– S kim su Crnogorci?

– Prije su ratovali protiv Japana, a sad su preko Amera s njim u savezu.

– MOLIM?!

– Opalim te golim.”

Vir: Crnogorac Mišo (via Viber)

Imate odgovor, s kom v rusko-ukrajinski vojni in zadnjem spopadu med Izraelom in delom Palestincev naj mi Slovenci simpatiziramo? Hočem samo zelo enostavne odgovore.

No, če nimate odgovora, vam ga jaz povem: simpatiziramo s tistim, za katerega nam Američani povedo, da je “naš”.

Bojan Marinč

Pri prebiranju prejšnje Miheljakove kolumne sem se spomnil, kako me je presenetilo, ko sem lani v jeseni na portalu RTV-ja bral, da je Slavoj Žižek na Blejskem srečanju v vsem pritrjeval Van der Leynovi in menda celo za Zelenskim ponavljal: »Slava Ukrajini«.

Čeprav sem navaden »simplicius simplicissimus«, mi marsikaj pri tem ni šlo skozi. Da eden najbolj blestečih umov Slovenije ponavlja za gospo, ki….. No, o tem kdaj drugič. In nikakor se nisem mogel pripraviti do ogleda kakega posnetka njegovih takratnih izvajanj – verjetno sem upal, da so ga narobe razumeli.

A sem kmalu zatem naletel na njegov članek Ukrajinski safari na portalu Peščanik. Po dolgem uvodu in običajnem besednem slalomu se začne nazirati cilj: preprečiti, da bi se zahodne sile mimo Ukrajine dogovorile za mir.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

“Davčna obremenitev plač je v Sloveniji višja kot v primerljivih državah, kar znižuje neto prejemke ter zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva” – verjetno ne mine dan, da ne bi zasledili kakšne podobne izjave ali trditve. Te prihajajo predvsem s strani podjetniškega sektorja, razmišljanje je povzela tudi politika in takšno razumevanje je postalo splošno sprejeta resnica. Seveda bodo davki ljudem vedno previsoki, a podrobnejše analize in primerjave davčnih obremenitev dela vseeno pokažejo, da je davčna obremenitev celotnih prejemkov zaposlenih v Sloveniji glede na razvitejše države, glede na sosednjo Avstrijo ter deloma tudi glede na Hrvaško dejansko nižja ali najmanj primerljiva. Pri teh davščinah velja tudi, da je njihova višina v vseh državah povezana z nivojem socialne države ter socialne varnosti državljanov in razumljivo bi bilo lepo, če bi imeli davčne stopnje kot v Bosni in socialno varnost kot v Avstriji – a to pač ne gre skupaj. Katera država pa nam je cilj oziroma v katero smer želimo, pa najbrž ni dilem.

Nadaljujte z branjem→

The European Green Deal commission is selecting which energy sources can get big state subsidies. But Green Deal boss Frans Timmermans did not like nuclear energy, and believed some pretty crazy things about it, saying that nuclear “is based on fossil fuels” and so on.

But now he’s gone. He’s off to run on a Green Party coalition ticket in the Dutch elections.

The fact that he appeared to understand little or nothing about energy would’ve been considered a major advantage in being selected to run the EU’s energy investment policy prior to 2022.

Back then, European energy policy was super easy. It was based on vibes and stale 1970s Green memes. No particular education or experience is needed to work with vibes and stale memes.

Before 2021, almost everyone, including, incredibly, France, agreed that nuclear wasn’t a major player in the future of European clean energy.

But suddenly in late 2021 and into 2022 energy mattered again! That’s because the easy times stopped with the post-covid fossil fuel shortage, nuclear closures, and the accompanying outbreak of major war in Ukraine. The EU realized it had to get serious about energy.

Nadaljujte z branjem→

Cristopher Caldwell je v New York Timesu izpostavil nova orodja, s katerimi so ZDA ustrahovala svet. Pojasnjuje, kako so si podredile Evropo, da aktivno sodeluje v vojni proti sami sebi. ZDA je vedno motila evropska navezanost na poceni ruske energente, s čimer si je evropska industrija zagotavljala konkurenčnost, in izvozna navezanost na velik kitajski trg. Tudi zato Evropo z dvema geopolitičnima konfliktoma (z Rusijo in Kitajsko) odklapljajo od obeh in jo silijo, da sodeluje v vojni proti sami sebi. Kako to ZDA uspeva? Caldwell se glede tega sklicuje na novo knjigo ameriških profesorjev Henryja Farrella in Abrahama Newmana “Underground Empire: How America Weaponized the Global Economy”. Primarno je šlo za evropsko politično in vojaško nesuverenost, sedaj pa gre za “weaponizacijo” financ: za finančno podreditev prek instrumentalizacije dolarja in prek sistema SWIFT ter seveda prek grožnje omejitve razpoalaganja z monetarnimi rezervami.

Caldwell je skeptičen, da bo ZDA na ta način dolgoročno uspevalo ohranjati globalno hegemonijo. Uspelo jim je zrušiti švicarski bančni sistem in nemško industrijo, toda razvoj dogodkov glede sankcij Rusije, Kitajske in Irana kaže, da se je oblikoval alternativni finančni sistem, ki je odporen na ameriško “weaponizacijo” financ.

___________

The greatest collateral damage from last year’s Russian invasion of Ukraine has been to various Western European members of NATO, which suddenly find their national interests subordinated to those of their strongest ally.

The United States has long wanted Europeans to kick over two of the pillars on which their economies rest: imports of cheap energy from Russia and exports of advanced manufactures to China, Russia’s ally. With the Russian invasion last year, these demands became more importunate. Europe has largely complied with them. The European Union voted for an embargo of Russian oil in the early days of the war. Germany, where dependence on China is arguably strongest, published its first comprehensive strategy for “de-risking” its China trade this past summer.

The cost has been high. In Germany’s case, the International Monetary Fund and the Organization for Economic Cooperation and Development predict that it will perform worse this year than any other advanced economy. Certainly there are many reasons for Germany’s slowdown: Interest rates are high, supply chains have been disrupted by disease and war, and the country’s car industry faces new competition from electric vehicles. But it does not help that, as the sociologist Wolfgang Streeck wrote recently in American Affairs magazine, Germany is being asked to participate in “an economic war that is to some extent also a war against Germany itself.”

Nadaljujte z branjem→

Boj se norih politikov in norih naravovarstvenikov, ker njim logika ne dela (no, tudi pri nas so podobni na oblasti, le da bomo za razliko od Nemcev namesto premoga pozimi kurili plin)

Za tiste, ki verjamejo v učbeniške pravljice prostega trga in da konkurenca samodejno poskrbi za nizke cene. Primer Amazona in njegovega algoritma glede manevrskega prostora pri dvigovanju cen v času povečanega povpraševanja kaže, kako dejansko delujejo trgi. Pa je v tem primeru res šlo za konlurenco, ne pa za dogovocarjanje med nekaj oligopolnimi konkurenti. In pove, kako so lahko pravkar usahlo inflacijo, nastalo zaradi ponudbenega šoka, kasneje v višine poganjale rastoče marže podjetij.