Over fifteen months the Biden administration falsely claimed that it was Hamas which was blocking a deal over Gaza. It falsely claimed that it could not use any pressure against Netanyahoo to finally accept an agreement.

That was of course nonsense as it is the U.S. which was and is financing Netanyahoo’s war. 

It only took a few hours and some brashness from Donald Trump to push Netanyahoo towards concessions.

As Haaretz writes (archived):

Last Friday evening, Steven Witkoff, U.S. President-elect Donald Trump’s Middle East envoy, called from Qatar to tell Prime Minister Benjamin Netanyahu’s aides that he would be coming to Israel the following afternoon. The aides politely explained that was in the middle of the Sabbath but that the prime minister would gladly meet him Saturday night.

Witkoff’s blunt reaction took them by surprise. He explained to them in salty English that Shabbat was of no interest to him. His message was loud and clear. Thus in an unusual departure from official practice, the prime minister showed up at his office for an official meeting with Witkoff, who then returned to Qatar to seal the deal.

Other Israeli media add:

Two officials familiar with the latest ceasefire push told The Times of Israel on Monday that Trump’s Mideast envoy held a “tense” meeting with Netanyahu on Saturday, during which the former leaned hard on the Israeli premier to accept compromises necessary to secure a hostage deal by the January 20 US presidential inauguration.

Witkoff’s pressure on Netanyahu appeared to have had an effect, with the two officials familiar with the negotiations saying that key gaps were filled in the talks over the weekend.

Nadaljujte z branjem→

From a senior US military intel officer who follows the Ukraine war professionally:

“Poland worked with the Ukrainian embassy to attempt to recruit Ukrainian men – there are currently 800,000+ Ukrainian men of conscription age in Europe – and build up multiple brigades of troops (Ukrainian men) with basic skills to go to Ukraine where they would receive advanced skills and then move to the front lines. After a recruiting campaign on all the major social media platforms across Europe, begun in early summer, only 500 men expressed interest by early November…”

“Why have 100,000 Ukrainian soldiers deserted in 3 years, compared to 16,000 Russians? Russian desertions included 9,000 in the first year, just several thousand in 2024. Ukrainian desertions include nearly 80,000 in 2024 (there is a good deal of dispute about the numbers with the lowest figure being nearly 70,000, the highest figure being just short of 200,000).”

“All said differently, support among Ukrainians for the war and the war effort is waning and many do not want to fight. Presumably they view it as a hopeless or a death sentence, or both. It raises the very real issue of what is the real morale in the Ukrainian army and are they nearing a fracture point of some sort? And this incident points out that they really don’t know how to fix it. It would seem that they need a ceasefire soon, before something breaks.”

Vir: David Goldman via X

Spodaj je izjemno dobra kritična analiza različnih komentarjev stanja v ruskem gospodarsvu, ki jo je naredil ekonomski zgodovinar Adam Tooze (Columbia University). Tooze je povzel kritične članke o alarmantnem stanju v ruskem gospodarstvu, objavljenih v zadnjih mesecih vodilnih tujih medijih in s strani različnih think-tankov, ki napovedujejo, da se ruskemu gospodarstvu zaradi visokih obrestnih mer obeta finančni kolaps in da se bo gospodarstvo sesulo kot hiška iz kart. Nato pa te kritične wishful-thinking članke primerja z bolj realističnimi članki, ki so jih napisali analitiki, ki bolje poznajo rusko gospodarstvo in institucionalno okolje. Sklep slednjih je, da se ruskemu gospodarstvu ne obeta finančni kolaps (če že, pa ga glede na izkušnje iz finančne krize leta 2008 rusko vodstvo zna dobro menedžirati), da vojaški keynesianizem v Rusiji še nekaj časa lahko deluje (deluje, ker je bilo pred tem rusko gospodarstvo celo desetletje podhranjeno in ker financiranje vojaške industrije multiplikativno pozitivno vpliva na celotno gospodarstvo), da je rusko prebivalstvo zadovoljno (ker se plače in dohodki povečujejo hitreje od inflacije) in da imajo ruske institucije dovolj manevrskega prostora (rezerve, možnosti dviga davkov), da vzdržujejo to vojno ekonomijo še nekaj časa. Sklep je, da bo Rusija najbrž deležna stagnacije nekoč, toda ne še letos ali naslednje leto.

Torej vprašanje je, kdo lahko vzdrži dlje: Rusija s svojo vojno ekonomijo ali zahodna politična vodstva pod pritiskom gospodarske stagnacije in iztekajočih se političnih mandatov?

Moje mnenje je, da definitvno dlje zdrži ruska vojna ekonomija in njeno politično vodstvo od zahodnega apetita po in sposobnosti spodbujanja nadaljevanja vojne in da se bodo problemi za Rusijo začeli pravzaprav šele po koncu vojne, ko bo nastopil mir. Kaj bo poganjalo rusko gospodaarstvo, ko ne bo več vojaškega stimulusa? Rusija ima izjemno skromen delež “civilne industrije” in se je vedno naslanjala na izvoz energentov, surovin, hrane in umetnih gnojil. Rusija nima programa za mirnodobno gospodarsko rast in razvoj. Zato bi se tisti, ki si želijo ruskega gospodarskega kolapsa, morda morali zavzemati za čim prejšnji konec vojne.

_____________

As we approach the third anniversary of Russia’s attack on Ukraine, as the world braces for Trump’s inauguration, as the military and diplomatic balance threatens to shift against Ukraine there has been a noticeable shift amongst Western commentators on the economic front. The economy has always been counted as a strong suit for Russia. In an attritional struggle it surely had the advantage. But is that true? Is time, actually, on Russia’s side? Or is the economy perhaps the weak link in Russian strategy?

If we look at the balance between the two sides, such speculation seems implausible. Whereas, Ukraine fights to keep the lights on, Russia is still a prosperous exporter of oil and gas. All the more telling is the drum beat of questions being asked by influential Western voices.

“Here’s hoping” is how Gideon Rachman on twitter reacted to a piece by Finland’s Foreign Minister in the Economist which declared that “Time is not on Russia’s side.”

Nadaljujte z branjem→

Moj odgovor na kritike nekaterih, da ne razumem pomena praznovanja spomina na Dražgoše:

Pokopljimo mrtve, nehajmo živeti v preteklosti in se začnimo ukvarjati s prihodnostjo in razvojem.

Strinjamo se, da je Evropa na robu kolapsa oziroma je že onstran točke preloma. Tradicionalna gospodarska struktura razpada, nove pa Evropa ni sposobna izgraditi. Ni ne želje, ne vizije in ne sposobnosti, da bi naredili preboj.

Spodaj je pogled tehnološkega inovatorja, ki (tipično za tehnološke freake) težavo vidi v preveliki regulaciji in previsokih davkih. Strinjam se glede morilske regulacije v Evropi, hkrati pa menim, da je večji problem od davkov v neobstoju kapitalskega trga v Evropi, ki bi po vzoru ameriškega vlagal v startupe in prevzel rizike. Delno pa je tudi problem v evropski kulturi, ki ni nagnjena k prevzemanju tveganj, pač pa k držanju kontrole nad podjetjem. Zato 90 % financiranja evropska podjetja iščejo pri bankah, v ZDA je razmerje pol – pol. V Evropi je to no go, ker bi obstoječi lastniki tako lahko izgubili kontrolo. Problem pa je, da tak – bančni – način financiranja lahko deluje pri etabliranih podjetjih, pri startupih pa ne more, ker ti po definiciji razen nove ideje nimajo ne bilanc in ne sredstev, ki bi jih lahko zastavili za kredit. Zato pač evropski startupi vsi po vrsti zbežijo iskat kapital v ZDA. In tam ostanejo.

Nam pa ostane industrijski muzej na prostem. Lepa arhitektura iz predindustrijskega obdobja in dobra hrana.

* Aja, spodaj bodite pozorni – Lehmann je kot inovacijsko lokacijo izbral Slovenijo. Le od kod mu ta ideja?

___________

I’m German.

16 years ago, the EU and US economies were neck and neck.Today, the US economy is 50% larger than the entire EU combined.

Here’s the devastating truth behind Europe’s ongoing economic suicide 🧵:

First, let’s look at the numbers:• US GDP: $25.5 trillion
• EU GDP: $16.6 trillion

But in 2008, they were nearly equal.

What the hell happened over the past 16 years?

It’s simple: 

Europe chose security over growth.
America chose innovation over regulation.

The results?

America has produced 9 trillion-dollar companies (9/10 of the most valuable companies in the world).

Europe? ZERO. Nowhere to be found:

Nadaljujte z branjem→

Lepo jih je (bilo) videti vse štiri skupaj na odru. Roger Waters se je po 24 letih za nekaj koncertov pridružil ostali trojici na odru, nato so pa spet šli na dvoje. Roger Waters je napisal praktično vse pesmi, David Gilmour je prispeval muziko in glas. Ta interna dinamika med Watersom in Gilmourjem je nekako funkcionirala samo do albuma Final Cut (1983). Škoda.

Če pomislim, da sem bil v sedmem razredu osnovne šole, ko je razpadel največji bend 20. stoletja (ob Rolling Stones), ki sem ga nato še 45 let non-stop poslušal. Kdo se bo spomnil New kids on the block po 45 letih. Hej, a kdo sploh še ve, da so obstajali?

Kitajska je v globoki krizi, ki jo The Economist, Financial Times in Wall Street Journal že 25 let nekajkrat letno razglasijo. Ampak zdaj je Kitajska res pred kolapsom – njen letni zunanjetrgovinski presežek je dosegel skoraj 1,000 milijard dolarjev. Kar je znak (počakajte na pojasnila omenjenih medijev), da se kitajsko gospodarstvo obupno rešuje z izvozom, ker je domače povpraševanje na psu.

Final proof: tak je bil razvojni model Japonske, Južne Koreje in Kitajske. In kot vidite, so vse kolapsnile. Ni jih več.

Jok! Ne bo šlo. Kitajska je zdaj močnejša kot kadarkoli prej. Brez izstreljenega strela je zavzela večino sveta.

Komentar Nova analiza: LCOE metodologija je neustrezna za ovrednotenje dejanskih stroškov posameznih energetskih tehnologij je bil generiran s pomočjo ChatGPT 4o z ukazom, da naredi povzetek Emblemsvågovega članka v 2,000 besedah. Z nobeno verzijo “umetnega generiranja” povzetka nisem bil zadovoljen. Po številnih ponovitvah sem končal matranje s tole verzijo, ki pa sem jo moral močno editirati, da je postala vsaj približno užitna za branje. Jaz bi to napisal bistveno bolj užitno in zanimivo za branje, vključno z grafi in tabelami za ponazoritev.

ChatGPT 4o preizkušam predvsem z dvema namenoma. Prvič, ali se lahko moji študenti “prešvercajo” in zgolj na podlagi algoritmov umetne inteligence spravijo skupaj spodobno seminarsko nalogo in PPT predstavitev. Ugotavljam, da ne morejo.

In drugič, s pomočjo ChatGPT 4o (web verzija) preizkušam, ali mi lahko pripravi dober pregled literature in spisek znanstvenih referenc (v različnem stilu) za nek znanstveni članek, ki bi se ga lotil. Nato grem preverit kvaliteto umetno generiranega povzetka (različnih verzij) s tradicionalno metodo – preberem nekaj člankov in poiščem ostale citirane in povezane članke (na JSTOR, Google Scholar, NBER Working papers etc.) in primerjam moj povzetek dosedanjih študij. In ugotavljam, da je ChatGPT 4o še vedno skoraj povsem neuporaben za te namene, saj ne uspe najti vseh pomembnih raziskav in ustrezno povzeti njihovih prispevkov ter identificirati vrzeli, kjer bi bil mogoč nov znanstveni prispevek (ajde, koristen je, da naredi spisek referenc v APA stilu, vendar samo tistih člankov, za katere on “misli”, da so pomembni).

Moja presoja: ChatGPT še vedno “sucks”. Človeška inteligenca je še vedno boljša od umetne.

Težko si predstavljam, da bi umetna inteligenca lahko napisala inteligentne kritične kolumne za časopise, če že enega spodobnega, berljivega povzetka nekega članka ali večih člankov ni sposobna. Težko bodo mediji zamenjali žive pisce kolumen z algoritmi.

Ta komentar je bil generiran s pomočjo umetne inteligence – z uporabo ChatGPT 4o in nato močno editiran (* glejte več spodaj)

Jan Emblemsvåg je v sveže objavljenem članku z naslovom “Rethinking the ‘Levelized Cost of Energy’: A critical review and evaluation of the concept” naredil temeljit pregled metrike izravnanih stroškov energije (LCOE), ki se pogosto uporablja pri oblikovanju politik in ocenjevanju energetskih tehnologij. Avtor kritizira poenostavljeno formulacijo LCOE in poudarja pomembne nianse in zapletenosti, ki so pogosto spregledane, zlasti v kontekstu spremenljivih obnovljivih virov energije (VRE).

Emblemsvåg uvodoma poudarja pomen natančnega izračuna stroškov energije za informirano odločanje, zlasti s strani organizacij, kot je Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC). Poudarja, da se LCOE uporablja za primerjavo različnih energetskih tehnologij, vendar poudarja, da lahko preprostost izračuna povzroči nerazumevanje resničnih stroškov, povezanih s proizvodnjo energije.

Omejitve LCOE

Emblemsvåg ugotavlja več pomanjkljivosti v trenutni uporabi LCOE, zlasti glede njene nezmožnosti zajeti zapletenosti, ki jih prinašajo VRE. Prispevek navaja soglasje med raziskovalci, da lahko tradicionalni izračuni LCOE napačno predstavijo stroške, povezane z integracijo obnovljivih virov energije v obstoječe energetske sisteme. Emblemsvåg se je v članku osredotočil predvsem na številne ugledne mednarodne organizacije, kot je Mednarodna agencioja za energijo (IEA), ki imajo precejšen vpliv pri promociji uporabe LCOE. Ugotavlja, da nekritično uporabljajo pomanjkljivo LCOE analizo, kar vodi do potencialno zavajajočih zaključkov za oblikovalce politik.

Za razliko od njih Emblemsvåg kritično analizira formulo, ki se uporablja za izračun LCOE in razpravlja o ključnih parametrih in pomenu zagotavljanja primerljivosti različnih energetskih tehnologij. Ugotavlja, da številni izračuni LCOE ne upoštevajo kritičnih dejavnikov, kot so stabilnost sistema, zanesljivost in različne življenjske dobe različnih energetskih tehnologij. Pridružuje se drugim kritikom, in sicer da LCOE ne bi smel odražati le stroškov, povezanih s proizvodnjo energije, ampak bi moral vključevati tudi stroške na ravni sistema, da bi zagotovili natančnejšo predstavitev dejanskih stroškov energije.

Nadaljujte z branjem→