Zelo dober komentar legendarnega Seymourja Hersha o tem, kako lahko videz vara.

Like most Americans, I applaud the recent ceasefire agreement between Israel and Hamas that was approved today by the Israeli security cabinet, and I was glad to learn that the incoming Trump administration was directly involved in support of the Biden team in the most positive way: by telling Israeli Prime Minister Benjamin Netanyahu that a deal had to be made.

I did not like much of the Biden administration’s foreign policy, and I worried a lot, as a journalist and a citizen, about what Donald Trump’s new team would do. But I learned long ago that you cannot tell a presidency by its cover.

Nadaljujte z branjem→

Pa prav Evropejci bi ga morali biti najbolj veseli, (1) ker bo pomagal pri končanju vojne v Ukrajini in s tem vplival na zmanjšanje cen energije in h končanju evropske stagnacije in (2) ker bo prisilil Evropo, da se politično in vojaško osamosvoji od ZDA.

Volkswagen je konec lanskega leta oznanil, da bo zaprl dve tovarni (v Dresdnu in Osnabrücku), da bi se prilagodil zmanjšanemu povpraševanju po avtomobilih. Tovarna v Dresdnu proizvaja električni model ID.3. S podobnimi težavami upadajoče prodaje in dobičkov se soočajo druga največja nemška avtomobilska podjetja, načelu z BMW in Mercedesom. No, težave nemških avtomobilskih podjetij so povezane predvsem z zmanjšano konkurenčnostjo glede na kitajske avtomobile. Kot sem že pisal, je Kitajska v roku 4 let izvoz avtomobilov z dobrega pol milijona v 2020 do lani povečala na 6 milijonov in postala največja svetovna izvoznica, pri čemer ima še za 13 milijonov avtomobilov prostih kapacitet. Kitajska podjetja so avtomobil podobne kvalitete in z boljšimi specifikacijami izdelati za polovico ali celo tretjino stroškov kot nemška podjetja.

In nemške težave so priložnost za kitajska podjetja. Zaradi uvedenih uvoznih carin (celo do 45.3 %) kitajska podjetja pospešeno investirajo ali iščejo priložnosti za investicije v državah EU, s čimer bi se izognila plačilu carin. Kitajski BYD gradi tovarno na Madžarskem, Chery Auto bo letos začel s proizvodnjo v Španiji. Leapmotor načrtuje proizvodnjo na Poljskem, druga kitajska podjetja se zanimajo za opuščene tovarne v Nemčiji, Belgiji in Španiji.  In izrazila so željo tudi po odkupu obeh opuščenih tovarn Volkswagna. Po poročanju Reuters, so v Volkswagnu zaintereisirani za prodajo, saj je zanje prodaja bolj ugodna (obetajo si med 100 in 300 mio evrov) od stroškov, ki bi jih imeli z zapiranjem (odpravnine in drugi stroški zapiranja). Prodaja je tudi bolj ugodna za delavce, saj bi jih večina lahko obdržala službe, hkrati pa bi se zaradi večje konkurenčnosti in načrtovane povečane prodaje kitajskih avtomobilov povečalo povpraševanje po novih zaposlenih. Tipična nova “stand-alone” avtomobilska tovarna, kot je tovarna Tesle v Nemčiji ali BYD na Madžarskem, je povezana z 10,000 novih delovnih mest. (zato navijam, da bi država Slovenija odkupila obrat Magne Steyr v Mariboru in ga ponudila kitajskim podjetjem, saj to pomeni številna nova delovna mesta v tovarni in pri dobaviteljih).

Za kitajska podjetja so investicije v Evropi seveda zgolj nujno zlo, če se želijo izogniti carinam. Te investicije so zanje zgolj “second-best” opcija, saj to zanje pomeni višje stroške dela in težave s sindikati (denimo sindikati v Volkswagnovi opuščeni tovarni pravijo, da nimajo nič proti prodaji tovarne, da pa zahtevajo, da tovarna še naprej proizvaja avtomobile z logotipom VW!). Na drugi strani pa je nakup obstoječih tovarn problematičen ne samo zaradi “nahrbtnika podedovane delovne sile”, pač pa tudi zaradi zastarele tehnologije. Kitajska proizvodnja avtomobilov je namreč  tehnološko bistveno naprednejša od nemške in je večina proizvodnje popolnoma robotizirana. Zato kitajska podjetja iščejo “investicijske priložnosti” predvsem v tistih EU državah (ali državah s prostotrgovinskim sporazumom, kot je Turčija), kjer so plače nižje in sindikati manj močni in kjer lahko na novo postavijo tovarne na osnovi višjih tehnoloških standardov.

Nadaljujte z branjem→

Jasmin Feratović (Piratska stranka) je naredil delo, ki bi ga morali narediti novinarji, pa ga niso – z zahtevki za dostop do informacij javnega značaja se je dokopal do dokumentov, ki kažejo, kdo je odgovoren za propad referenduma o jedrski energiji.

Spodaj je njegova nit o tem, kako so na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE) v času javne razprave pred referendumom o jedrski energiji skrivali Mervarjevo analizo, kako je na netransparenten način prišlo do sprememb analize na zahtevo MOPE in kako MOPE tudi ob zahtevi za razkritje informacij javnega značaja ni želel razkriti spreminjajočih se dokumentov.

Na tej osnovi je Feratović vložil kazensko ovadbo zoper ministra Bojana Kumra.

Vložil sem kazensko ovadbo zoper ministra za energijo.

Od Bojana Kumra zahtevam prevzem odgovornosti za propadli referendum o JEK2.

Minister je pred referendumom kar dva meseca skrival ključno analizo ELES.

Referendum o JEK2 je bil preklican. Naveden razlog za preklic? Pomanjkanje informacij.

Z zahtevki za dostop do informacij javnega značaja sem se dokopal do dokumentov, ki kažejo, kdo je odgovoren za propad referenduma.

Nadaljujte z branjem→

Isti podatki imajo povsem drugačne implikacije v nekem drugem kontekstu. Makroekonomiste glede inflacije zanimajo zgolj letne (in mesečne) stopnje rasti cen. Zanima jih ali inflacija na letni ravni presega inflacijski cilj centralne banke, ki po koncenciji znaša 2 % letno. In kot lahko vidite na spodnji sliki, smo slovenski makroekonomisti lahko srečni, pa tudi predsednik vlade Robert Golob se je zadnjič hvalil s tem, da je letna inflacija lani upadla na 1.9 %, torej pod inflacijski cilj. Zadeva inflacije je za makroekonomiste in vladne politike s tem opravljena.

Morda je zadeva s tem res opravljena za makroekonomiste in vladne politike, ki si lahko čestitajo, nikakor pa ni opravljena za normalne ljudi. Za normalne ljudi šteje kumulativna inflacija, torej za koliko so se povečale cene v zadnjih letih, kajti za toliko se je zmanjšala kupna moč njihovih prihodkov oziroma finančnega premoženja. Če zgornje letne podatke o rasti inflacije preračunamo tako, da kot osnovo vzamemo denimo leto 2015 in nato prištejemo letne prirastke cen, pridemo do spodnje slike. Ta kaže, da se je v zadnjih štirih letih (od konca leta 2000 do konca leta 2024) kupna moč za normalne ljudi zmanjšala za skoraj 23 %, saj je toliko znašala kmulativna inflacija med letoma 2000 in 2024. In ta povišana raven cen je trajna. Ljudem se trajno zniža kupna moč njihovih prihodkov.

Za normalne ljudi seveda podatek, da se je lani decembra letna stopnja rasti cen zmanjšala na 1.9 %, nima posebne privlačnosti, pač pa jih zanima, kako jim bodo njihovi delodajalci ali ZPIZ “povrnili” 23 % izgubljene kupne moči z ustreznim dvigom nominalnih plač oziroma pokojnin.

Običajne primerjave BDP per capita kot mere razvitosti in blaginje držav upoštevajo BDP po tržnih cenah in preračunan po tržnem menjalnem tećaju v ameriške dolarje. Problem teh primerjav je seveda v tem, da cene v vseh državah niso enake in da na primer v ZDA za 1,000 dolarjev dobite bistveno manj kot denimo v Sloveniji ali na Kitajskem. Zato bolj ustrezne primerjave upoštevajo vrednost standardne košarice dobrin in storitev po državah in ustrezno popravijo BDP per capita glede na kupno moč (PPP). Nekatere primerjave pa upoštevajo tudi delovni napor (število opravljenih ur) za proizvedeno enoto BDP in ustrezno popravijo BDP per capita. Denimo v Evropi je potrebno število opravljenih ur za enoto BDP manjše kot v ZDA, zato so korigirane mere razvitosti oziroma blaginje v evropksih državah večinoma višje, ko jih korigiramo za opravljeno število ur.

No, spodnja slika zelo plastično pokaže, da po popravku za kupno moč ZDA glede povprečne blaginje na prebivalca zdrsnejo s 6. na 9. mesto, po popravku za opravljene ure pa na 10. mesto na svetu. Na drugi strani Luksemburg po obeh popravkih izgubi zgolj eno mesto, Norveška pa se iz 4. mesta prebije na prvo mesto na svetu. Avstrija se iz 13. prebije na 8. mesto, Islandija pa s korekcijo za kupno moč izgubi 7. mesto in se nato po korekciji za opravljene ure spet vrne na 7. mesto.

Nadaljujte z branjem→

To je šele drugič po letu 1950, da je Nemčija bila dve leti zapored v recesiji. Prejšnje obdobje je bilo leta 2002 in 2003, po kumulativnem šoku zaradi uvedbe evra, restriktivne politike Bundesbanke in 9/11 v ZDA. Nemška Bundesbanka sicer za letos za Nemčijo napoveduje šibko rast (0.2 %), ne izključuje pa nadaljevanja recesije. Sploh če bo Trump res uvedel carine. ZDA so namreč največji izvozni trg za Nemčijo in 10 % carine utegnejo še dodatno znižati nemški pešajoči izvoz in s tem BDP.

Pogled na spodnjo sliko kaže dramo, ki se dogaja v nemškem gospodarstvu, ki je po letu 2019 zraslo le za 0.2 %. Ostale članice evra in EU so le nekoliko boljše – v 5 letih so kumulativno zrasle za manj kot 5 %. Slovenija pa za dvakrat več (9.5 %). Nemško gospodarstvo se je popolnoma zaustavilo oziroma od sredine 2022 trendno upada.

Nemško gospodarstvo se je popolnoma zaustavilo oziroma od sredine 2022 trendno upada. Razlogi za to so jasni: (1) napačna energetska politika, ki je pripeljala do visokih cen elektrike, (2) napačen odziv na vojno v Ukrajini s sankcijami na uvoz ruskega plina (visoke cene plina) in na nemški izvoz v Ukrajino, in (3) tehnološko zaostajanje za Kitajsko, kar zmanjšuje konkurenčnost nemških izvoznih proizvodov ne samo na Kitajskem, pač pa širom sveta.

Trenutno ni videti nobenega svetlega žarka za Nemčijo. Razen, paradoksalno, morda Trumpa, ki utegne končati vojno v Ukrajini in Nemčijo odrešiti kazni, ki si jo je sama izbrala (oziroma njena katastrofalno bedasta mavrična koalicija).

Andrew Day ima zanimivo teorijo o Trumpovi enigmatski nekonsistentnosti, in sicer, da se obda s “slabimi policaji”, da bi prestrašil nasprotnike in nato lažje dosegel zmernejše cilje. Vendar tudi, če bi to bilo res, kot kaže Trumpov prvi mandat, imajo privrženci trde linije v njegovem kabinetu (kot sta bila Bolton in Pompeo) številna orodja za subvertiranje golobjih politik, ki jim nasprotujejo. In ironija je, da medtem ko Trump javno krivi globoko državo za oviranje njegove zunanjepolitične agende, pa njegova strategija obkrožanja s trdimi silami pomeni izgradnjo lastne globoke države kar znotraj Bele hiše.

Bomo videli, koliko slabša bo Trumpova zunanja politika od Bidnove (če je to sploh možno).

____________

When it comes to foreign policy, Donald Trump is an enigma. During presidential campaigns, he blasts neoconservatives for involving America in Forever Wars. After he’s elected president, he hires neocons and other hardliners to work in the White House. Officials who filled key roles in his first administration, and the new appointees slated to do the same in his second, read like a Who’s Who of ultra-hawkism. Different men, same story.

While all sorts of explanations for Trump’s contradictions are possible—he’s all talk, or he’s under donor pressure, or he just likes tough guys—one theory has given some advocates of foreign policy restraint (including yours truly) a measure of solace, namely, that Trump uses the hawks as a means to pursue dovish ends. Evidence for this comes from reports about how Trump in his first term liked to have a warmongering John Bolton by his side, just to scare people. “Bolton can be the bad cop and Trump can be the good cop,” one Trump official explained to Axios in 2019. “Trump believes this to his core.”

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je dober opis, kako delujejo sodobni delniški trgi. Michael Lewis (avtor mega uspešnic Moneyball (2003), The Blind Side (2006), The Big Short (2010), ki ste jih tudi lahko videli na filmu) je o tem, da visokofrekvenčno trgovanje vodijo algoritmi in da sta pri trgovanju v milisekundah pomemebna oddalejnost od serverjev borze in hitrost internetne povezave, pisal že pred leti. Spodaj pa je še nekaj njegovih dodatnih razlag, kako je ves sistem trgovanja prirejen. Seveda v korist največjih finančnih igralcev.