^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Predsednik vlade Borut Pahor je prejšnjo sredo napovedal, da se bo vlada z vso resnostjo lotila reševanja sedanje krize. In sicer z obsežnimi strukturnimi reformami, ki bi jih naj pripravila v roku treh mesecev. Ob tem sem se začel samo smejati. Ker pač gre zgolj za blef. Zakaj menim, da je to popoln blef? Zelo preprosto.

Prvič, kratkoročnih težav gospodarstva ne moreš reševati z dolgoročno naravnanimi strukturnimi reformami. Denimo, pokojninska reforma, ki bi denimo dvignila upokojitveno starost, bo dala učinke šele čez 15 – 20 let, ko se bodo generacije, na katere se bo reforma nanašala, začele upokojevati. Kratkoročne težave gospodarstva, povezane denimo z akutno zmanjšano likvidnostjo gospodarstva, rešuješ s kratkoročnimi ukrepi. Denimo z jamstveno shemo, ki pomaga podjetjem priti do kreditov, ne pa da sanira banke. Za sanacijo bank so na voljo drugi ukrepi.

Drugič, ker je Pahor v istem nagovoru med seboj pomešal tako zakon o minimalni plači kot pokojninsko reformo, njegovi poslanci pa so – v sodelovanju s finančnim ministrstvom – v košarico ukrepov dodali še dva nova dohodninska razreda. Očitno je, da ne Pahor ne njegovi poslanci ničesar ne razumejo. Zanje so ukrepi samo ukrepi, čimveč jih povedo na izust, tem bolje. Če zvenijo popularno, so pa sploh zadeli terno. Ne razlikujejo med kratkoročnimi in dolgoročnimi ukrepi. Ne razlikujejo med ukrepi, ki spodbujajo učinkovitost in tistimi, ki jo zavirajo. Ni jim jasna vsebinska razlika med administrativnim dvigom minimalne plače ter med dvigom splošne olajšave na raven minimalne plače.

In tretjič, ker tudi če bi vlada imela resen namen začeti s strukturnimi reformami, bi se glede na dosedanjo predstavo te vlade zataknila že pri črki »r« od reforme.

Angela Merkel je najbolj odlična evropska premierka, odličnejša od vseh moških premierskih kolegov. Ker je na svetovno gospodarsko krizo najbolj pravočasno in najbolj precizno dozirano odgovorila. Ko sem pred več kot enim letom pisal o potrebnih kratkoročnih ukrepih te vlade za reševanje krize, sem se zgledoval predvsem po nemškem (in britanskem) vzoru. Angela Merkel je preprosto razumela, da mora (1) kratkoročno najprej razbremeniti podjetja z zmanjšanjem davčnega bremena (10 mlr. evrov za znižanje davkov in prispevnih stopenj za zdravstvo), (2) rešiti kreditni krč in izboljšati likvidnost gospodarstva (100 mlr. evrov za garancije podjetjem pri najemanju kreditov, delujoča jamstvena shema in koncept slabe banke), (3) povečati povpraševanje (investicije v infrastrukturo ter subvencije gospodinjstvom, tudi za nakupe avtomobilov) in (4) narediti trg dela bolj fleksibilen (bolj preprosta regulacija zaposlovanja pri začasnih delih).

Zelo podoben nabor ukrepov sem lani novembra vladi predlagal tudi sam. Kaj smo dejansko dobili od te vlade? Vse, kar smo dobili, je bilo bistveno prepozno, neučinkovito ali pa čisto mimo. Davčno breme za podjetja se ni zmanjšalo. Nasprotno, v koalicijski pogodbi napovedan dvig splošne olajšave je ministrstvo za finance zavrnilo, finančni minister pa je celo opletal z uvedbo novih dohodninskih razredov in povišanjem stopnje dohodnine na 50%. Vlada niti ne razmišlja o znižanju prispevnih stopenj za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ki predstavlja največji strošek v strukturi plače zaposlenih. Za uvedbo jamstvene sheme je nemška vlada potrebovala dobra dva tedna, slovenska pa sedem mesecev. S to razliko, da nemška jamstvena shema očitno deluje, slovenska pa očitno ne.

Nemčija je že zgodaj spomladi sprejela zakon o slabi banki, za slovensko vlado je ta koncept še danes nesprejemljiv. Investicije v infrastrukturo so sicer ostale, nove načrtovane pa so izjemno problematične (TEŠ-6). Na trgu dela se praktično ni zgodilo nič, razen da je ministrstvo za delo s subvencioniranjem skrajšanega delovnega časa preložilo breme odpuščanja podjetij na leto 2010. Trg dela pa je še vedno enako rigiden in ne omogoča po skandinavskem vzoru prenosa presežnega števila zaposlenih iz podjetja na socialno mrežo države. Glede plačilne discipline se ni zgodilo še nič, država sama je podaljšala svoje plačilne roke. Predlagano skrajšanje roka za povračilo preveč plačanega DDV je še vedno predolgo in bo veljalo šele naslednje leto.

V takem sistemu lahko podjetja, ki niso tako velika kot Gorenje ali Krka, samo životarijo. Tudi najbolj inovativna podjetja, podjetja v IT sektorju, podjetja z odličnimi poslovnimi modeli imajo velike težave s samim preživetjem in tedenskim iskanjem kreditov za plačilo tekočih obveznosti. Dokler se vlada ne bo lotila reševanja teh akutnih kratkoročnih težav slovenskega gospodarstva, ki so ključna za preživetje nasploh, naj neha govoriti o nekih nebuloznih strukturnih reformah.

Sploh pa, če sploh ne razume, kaj je to strukturna reforma. Strukturna reforma ni administrativni dvig minimalne plače, razen če hočeš na silo in na hitro uničiti nekaj deset srednje velikih podjetij. Administrativni dvig minimalne plače bo prišel kot cunami, ki bo dvignil strošek dela v podjetjih in odplavil vsaj 20.000 delovnih mest. Za zmanjšanje težkega socialnega položaja ljudi je pravi ukrep dvig splošne olajšave, ki prinese dvig neto plač brez neposrednih učinkov na stroške dela za podjetja in njihovo konkurenčnost. Za pokritje tega izdatka pa bo pač treba kak avtocestni odsek, obnovo kakšne stavbe in izgradnjo kakšne šole premakniti za dve leti.

Strukturne reforme ne pomeni uvedba dveh novih dohodninskih razredov in dvig davčnih stopenj. Učinek tega bo zgolj povečanje stroškov ali odliv v tujino najbolj kvalificiranih kadrov, ki edini lahko prinesejo razvoj tej državi. Ne moreš začeti s prerazdeljevanjem in obdavčitvijo najbolj produktivnih skupin v tej družbi, ko je treba predvsem začeti več ustvarjati. Brez močnega angažmaja in solidnih prejemkov najbolj izobraženega in strokovnega dela v tej družbi ne bo razvoja. Če pa vlada želi zmanjšati socialno razslojenost v tej družbi, naj obdavči premoženje, ne pa dohodke iz dela. Do razlik v premoženju je prišlo predvsem zaradi denacionalizacije in nepravilnosti v privatizaciji, le majhen del pa izvira iz podjetniške aktivnosti posameznikov.

Edina prava strukturna reforma, ki bo imela tudi zelo kratkoročne pozitivne posledice na podjetja, je sprememba zakona o delovnih razmerjih ter zmanjšanje regulacije na področju stalnih in začasnih zaposlitev. Pokojninska reforma lahko počaka še eno leto. Toda ne, v naslednjih mesecih bomo popolnoma pustili vnemar trg dela in se raje prerekali o tem ali je prava upokojitvena starost 64 ali 65 let. In ali naj četrti dohodninski razred zajema tiste, ki z delom zaslužijo več kot 45.000 ali 50.000 evrov. Bedasto.

No, očitno je, da tega ta vlada in njen prvi minister ne bodo nikoli dojeli. Zato Borut Pahor nikoli ne bo Angela Merkel. In razlika v spolu je pri tem še najmanjša ovira.

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Vedno je zabavno opazovati, kako sproščeno in poproščeno politiki ex post ocenjujejo uresničevanje njihovih obljub v praksi. Spomnim se, kako sem se zabaval leta 2007, ko sem bil mentor pri diplomi na naši fakulteti, ki je obravnavala uresničevanje Lizbonske strategije v Sloveniji in v okviru tega tudi vladno uresničevanje ukrepov strukturnih reform. Torej ukrepov, ki sem jih pomagal pripravljati in za katere sem natanko vedel, kaj je njihov namen in za katere je bil narejen natančen seznam zakonodaje, ki jo je treba spremeniti in natančna časovnica teh sprememb po posameznih ministrstvih.

In potem se je sredi leta 2007 premier Janez Janša odločil, da je treba pogledati, kaj je bilo od zapisanega narejeno. Vestni državni uradniki so šli čez obsežen seznam ukrepov in potrebnih zakonodajnih ukrepov ter preprosto, vendar pedantno delali kljukice pri postavkah, kjer so bile narejene kakšne spremembe. Ni jih zanimala vsebina sprememb, pač pa ali je prišlo do kakršnekoli spremembe v zakonih in podzakonskih aktih. Denimo, vladni okvir strukturnih reform je zahteval obsežne spremembe v zakonu o delovnih razmerjih z namenom fleksibilizacije trga dela, dejansko pa je bil narejen le droben kozmetični popravek v noveli zakona. Ampak vestni uradniki so seveda pedantno naredili kljukico. In ko so nato v službi za razvoj sešteli kljukice, so ugotovili, da je vlada že sredi leta 2007 (leto in pol po sprejemu okvirja reform na vladi) uresničila kar 67% (dve tretjini) vseh predvidenih ukrepov za izvedbo strukturnih reform.

Nekako enako podobno sem se zabaval, ko sem za potrebe tega komentarja prebiral dokument z naslovom »Odgovornost za spremembe – Alternativni vladni program Socialnih demokratov 2008 – 2012, Pregled uresničevanja I«. Uvod v dokument pravi, da je ta »pregled izvajanja Alternativnega vladnega programa Socialnih demokratov 2008 – 2012 naša prva bilanca skoraj leto dni po prevzemu odgovornosti za državo. Ta pregled naj vam služi kot pripomoček na 3. konferenci stranke z naslovom »Slovenija močnejša iz krize« in za vsakdanji pogovor z ljudmi.« In še več, uvod samozavestno trdi naslednje: »Ostali smo zvesti samim sebi in spremembam, za katere smo 21. septembra 2008 z zaupanjem ljudi zmagali na volitvah«.

No, pa poglejmo, kaj so naši vrli socialni demokrati (SD) v tem letu vladanja uresničili. Če bi uporabili enako metodologijo kot Janševa vlada pri štetju uspehov, bi bil izkupiček te vlade – hm, recimo temu – precej klavrn. Od 374 ukrepov, ki so si jih v SD zadali, so jih »odkljukali« le 30. To pomeni, da so bili v SD natanko 8,02–odstotno uspešni pri uresničevanju svojih obljub. Hja, to je nekako v skladu s tem, kar smo lahko videli v tem zadnjem letu pri tej vladi. Klavrno. Si predstavljate, da bi SD namesto države vodili podjetje in da bi po prvem letu uresničevanja strateškega poslovnega načrta uresničili le 8% plana?! Temu podjetju ne bi šlo prav dobro, mar ne?

Toliko o formalni plati. Zdaj pa poglejmo, kaj se skriva za nekaj najbolj zanimivimi ukrepi, ki so jih SD odkljukali kot uresničene. Navedel bom nekaj bolj zabavnih primerov.

• Sklop 1.10 – Razvojno sodelovanje: Ukrep 60 – Slovenska podjetja in posamezniki se še pogosteje pojavljajo v vlogi tujih investitorjev in svetovalcev po svetu. Kljukica.
•  Sklop 2 – Varovanje narave in okolja ter načrten razvoj prostora za učinkovito infrastrukturo: Ukrep 83 – Hitri prehod v družbo, ki reciklira in z nizkimi izpusti toplogrednih plinov. Kljukica. Obrazložitev ukrepa – ustanovljena agencija za podnebne spremembe. Ta agencija se nato pojavi še pri štirih drugih ukrepih kot njihova uresničitev v praksi.
• ….
• Sklop 2.4 – EU, ZDA, Rusija, Kitajska: Ukrep 359 – Na bilateralni ravni bomo negovali in poglabljali odnose z vsemi članicami EU. Kljukica. Ukrep 360 – Zavzemali se bomo za nadaljnji razvoj in poglobitev transatlantskih odnosov, ki bodo temeljili na skupnih interesih in vrednotah ter na upoštevanju mednarodnega prava. Kljukica. Obrazložitev obeh ukrepov – Vlada v popolnosti in na vseh političnih ravneh izvaja ti točki. Zanimivo, a ne? No, zanimivo je tudi, da pri ukrepu 358 (Odločno naprezanje za čimprejšnjo ratifikacijo Lizbonske pogodbe) ni kljukice. Ali to pomeni, da se naša vlada glede ratifikacije Lizbonske pogodbe ni naprezala? Ali pa je samo umanjkalo njene pregovorne odločnosti pri tem naprezanju?

Hja, in tako približno izgleda celoten dokument na 49 straneh. Če vas zanima gospodarstvo, prav veliko kljukic ne boste našli. Vključno z lovstvom, podnebnimi spremembami, energetsko politiko, tehnologijo, prometom, informacijsko družbo, javnim sektorjem, davki in trgom dela sem naštel 12 kljukic med 175 predvidenimi ukrepi. Natanko 6,85–odstotna uspešnost. Pri tem je 3 kljukice najti v sklopu o odgovornih javnih financah, in sicer glede uvedbe »potrošnega javnofinančnega pravila«, glede »košarice prilagodljivih programskih odhodkov« ter glede »upravljanja javnih odhodkov in oblikovanja proračunov, ki bodo skladni z načeli k ciljem usmerjenega proračuna«. Gre za načeloma zelo pomemben premik v oblikovanju proračuna. Vendar pa nimam občlutka, da so ti ukrepi kakorkoli doprinesli k racionalnejši strukturi ter nižjim odhodkom proračuna za naslednje leto.

Dejansko so edini pozitivni ukrepi, ki jih je v tem pregledu uresničevanja alternativnega programa SD na področju gospodarstva mogoče vzeti kot resnično pozitivne, le nekaj tistih, ki so se v tem pregledu znašli povsem slučajno. Nehote. Niso bili načrtovani. In to so ukrepi, v katere nas je v letošnjem letu prisilil OECD. Gre za ustanovitev agencije za centralno upravljanje državnih naložb in za preoblikovanje Kad in Sod.

Glede davčnega področja je sedanja vlada precej zadržana. Kljub temu pa obstaja  med njenimi ukrepi 7 ukrepov na področju »konkurenčno davčno okolje za razvoj in pravično delitev«. Od teh 7 ukrepov je le en »uresničen«, in sicer Ukrep 23 – Ustanovitev »fiskalnega sodišča«, kjer kot uresničitev navajajo »ustanovljen fiskalni svet«. Zanimivo. Nisem vedel, da novela zakona o javnih financah fiskalnemu svetu daje tudi pooblastila sodišča, prav tako nisem zasledil, da bi bil med člani fiskalnega sveta tudi kak sodnik.

No, pri bolj konkretnih ukrepih z davčnega področja je zgodba še bolj zabavna. Pri ukrepu 17 (Popravki dohodninske zakonodaje za izboljšanje položaja najnižjih dohodkovnih skupin zavezancev) piše »ukrep UMAKNJEN«. Pri ukrepu 18 (Popravek splošne davčne olajšave) piše »ukrep je bil proučen, vendar NI BIL PREDLAGAN«. Pri ukrepu 19 (Uvajanje dodatnih stimulativnih davčnih ukrepov za reinvestiranje kapitalskih dobičkov in poslovnih dobičkov podjetij) piše »ukrep NI PRIMEREN za nadaljnjo obravnavo«. In tako naprej.

Poglejmo še trg dela. Tukaj obstajata celo dva vsebinska sklopa. Sklop 1.5 se imenuje »Rast zaposlenosti kot pogoj vzdržne gospodarske rasti«, v njem je 11 ukrepov. Med temu ukrepi je kot uresničen naveden samo ukrep 25 (Zmanjševanje brezposelnosti in neprostovoljne neaktivnosti), kjer v obrazložitvi piše, da so se sredstva za aktivno politiko zaposlovanja povečala s 33 na 109 mio EUR. Da je to izključna posledica gospodarske krize, ne piše. Sklop 1.6 se imenuje »Krepitev trga dela ob zagotavljanju prožne varnosti«. Toda med sedmimi naštetimi ukrepi se z uvajanjem prožne varnosti po danskem zgledu ne ukvarja niti eden. Razen če med ukrepe prožne varnosti štejete ukrepe za »odpravo demokratičnega primanjkljaja na trgu dela« ali ukrepe, ki bodo »poostrili inšpekcijske kontrole, terjali dosledno spoštovanje določil o minimalni plači in delovnem času«.

In tako naprej na ostalih področjih. En sam nič, ena sama praznina, skrita za nabuhlimi naslovi. In ko sem tako pregledoval te ukrepe, me je minila volja, da bi predlagal kaj konstruktivnega, kar bi lahko spodbudilo slovensko gospodarstvo v 2010. Ker tega v vladi itak ne bi razumeli. Ali pa bi rekli, da je to že itak zajeto v ukrepu xy, ki dejansko vsebinsko sicer ureja nekaj čisto tretjega, nato pa bi mu dali enako težo kot denimo »poglabljanju odnosov z vsemi članicami EU« ali »poglobitvi transatlantskih odnosov«. Za to vlado so vsi ukrepi enakovredni. Vsi so enako prioritetni. Vlada je indiferentna med tem ali imamo dva inštruktorja v Afganistanu ter tem ali sprostimo finančni krč za gospodarstvo  ali da uvedemo prožno varnost na trg dela. Kar samo pomeni, da ta vlada nima ne pilota in ne kompasa, posadka pa itak čaka s padali na hrbtu, da čimprej izskoči. Nima smisla od nje karkoli pričakovati.

V bistvu je še sreča, da je ta vlada tako nesposobna in samo 8-odstotno uspešna pri uresničevanju svojih obljub. Si predstavljate katastrofo, ki bi jo naredila, če bi bila bolj »uspešna«?! Čas je, dragi sodržavljani, da izgubite iluzije in se popolnoma naslonite samo na lastne sile.

Predsednik vlade za naslednja leta napoveduje stabilizacijo ob dolgotrajni stagnaciji. Ta retorika zlovešče spominja na začetek 1980. let. Nekdanja Jugoslavija pred bankrotom zaradi nesposobnosti vračanja dolgov, “stabilizacija”, Milka Planinc, pomanjkanje pralnega praška in kave, redukcije električne energije. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.
Jože P. Damijan, Sašo Polanec}

Včasih se zdi, da nižje pa res več ne more pasti. Naš minister za finance namreč. Po mnenju širše in strokovne javnosti najslabši finančni minister v slovenski novejši zgodovini. Prejšnji četrtek pa smo bili priča dogodku, ki kaže, da so strokovni in etični standardi našega ministra za finance vendarle lahko še nižji od njegovega lastnega zadnjega negativnega rekorda. Minister Franci Križanič si je uradno vzel diskrecijsko pravico, da v roku enega leta po prevzemu mandata z najvišje uradniške funkcije odstavi Stanislavo Zadravec Caprirolo, direktorico direktorata za zakladništvo. Brez obrazložitve. Nadaljujte z branjem→

^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Zdi se, da že vidimo luč na koncu tunela. Izvozna naročila slovenskih podjetij naraščajo že nekaj mesecev zapored. Indeksi poslovne klime v najpomembnejših trgovinskih partnericah prav tako. Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Evropska centralna banka za naslednje leto napovedujejo šibko do zmerno okrevanje. Zdi se – kljub opozorilom o šibkosti trendov in negotovosti rasti ter možnosti novih borznih balonov (najbolj skeptičen je Nouriel Roubini) – da potrošniki in menedžerji verjamejo ali želijo verjeti, da smo se iz krize že izvlekli.

Lepo, pričakovanja v ekonomiji so izjemno pomembna za obnašanje subjektov. Lahko poskušamo odmisliti dejstvo, da je lani in letos industrijska proizvodnja v večini razvitih držav, vključno s Slovenijo, kumulativno upadla za 20 do 30 odstotkov, BDP pa za 5 do 10 odstotkov, in da začenjamo krepko izpod ničle. Toda dejstvo, da je ta kriza Slovenijo zaradi neustrezne gospodarske strukture bolj prizadela kot večino drugih EU držav, poraja dve temeljni vprašanji. Prvič, ali so se podjetja in ekonomska politika iz krize kaj naučili in ali bomo iz nje izšli kot zmagovalci? In drugič, ali sploh vemo, kam želimo iti, čeprav ali kljub temu, da smo zajezdili svetovne trende? Imamo vizijo družbe, v kakšni želimo živeti in koncept razvoja, da se tja usmerimo?

Zdi se, da je glede prvega vprašanja manj dilem kot glede drugega, čeprav – kot boste videli v nadaljevanju – nanjo sploh nimamo pozitivnega odgovora. Kot ekonomistu sta meni glede vprašanja o učenju iz krize pomembna dva vidika, ki pa sta med seboj tesno prepletena. Prvi vidik se nanaša mikro učinkovitost, drugo pa na makro učinkovitost. Mikro učinkovitost oziroma dolgoročna učinkovitost poslovanja podjetij je odvisna od poslovnega modela in strukture »proizvodnje« posameznih podjetij ter od zunanjih dejavnikov, ki nanjo vplivajo – od lastniške strukture in učinkovitosti korporativnega upravljanja ter od institucionalnega okolja. Če za trenutek zanemarimo zunanje dejavnike in se osredotočimo zgolj na sam poslovni model podjetij in se vprašajmo ali so se slovenska podjetja iz te krize dovolj naučila. So naša podjetja dovolj spremenila svoje poslovne modele in dovolj prestrukturirala svojo dejavnost, da bodo na prihodnjo krizo bolj odporna?

Bojim se, da še niti niso začela s preobrazbo in da želijo zgolj zajahati trende in nadaljevati po starem. Če kot učinkovit poslovni model podjetja opredelimo visoko in stabilno rast poslovanja, ki omogoča dovolj velik ostanek dodane vrednosti, iz katere je mogoče financirati dolgoročni razvoj, je očitno, da ima večina slovenskih podjetij z tem precejšnje težave. Res je, da naša podjetja ustvarijo skorajda polovico BDP z izvozom (po bruto principu, po neto principu pa le okrog četrtino), toda problematična je struktura našega izvoza. Večinoma gre za proizvodnjo sestavnih delov za tujo strojno, elektro in avtomobilsko proizvodnjo, za sestavljanje avtomobilov iz iz tujine uvoženih delov in za dodelavne posle, denimo v tekstilni industriji.

Ali lahko naštejete slovenska podjetja, ki izvažajo končne potrošniške izdelke pod svojo blagovno znamko? Ali lahko naštejeta naša podjetja, ki izvažajo visokotehnološke izdelke, ki imajo najbolj stabilno in vzdržno rast povpraševanja? Ali lahko naštejete podjetja iz obeh skupin, ki imajo vsaj 1000 zaposlenih? Gorenje, Krka, morda Lek? Kaj še? Zelo kmalu se znajdete v težavah. Pa nismo uporabili še niti vseh prstov na eni roki. Ja, imamo tudi Seaway, Akrapoviča in Pipistrela, ki vsi proizvajajo vrhunske proizvode z naprednimi materiali in dizajnom. Imamo še nekaj podobnih podjetij. Toda vse to so majhna ali srednja velika podjetja, ki proizvajajo vrhunske, vendar nišne izdelke in ki v naslednjih desetih letih ne bodo zaposlovala po 1000 ljudi. Potrebujemo nekaj sto takšnih podjetij.

Med velikimi podjetji so našteta tri podjetja dejansko redki pozitivni primeri uspešnih in mednarodno uveljavljenih slovenskih podjetij. Podjetij, ki zasledujejo neko dolgoročno uspešno vizijo lastnega razvoja in ne zgolj jezdenja na tujih trendih povpraševanja. Med tradicionalnimi industrijskimi podjetji je Gorenje verjetno edini takšen pravi primer dobre prakse. Gorenje je po zamenjavi vodstva pred leti naredilo pomemben preobrat od masovnega proizvajalca hišnih aparatov pod tujo blagovno znamko k inovativnemu dizajnu. Gorenju je z velikimi vlaganji v razvoj uspelo skupaj z uglednimi tujimi in domačimi oblikovalci uveljaviti svojo blagovno znamko kot znamko, ki v dolgočasen svet hišnih aparatov prinaša svežino oblike in preprostost uporabe. Tudi iz te krize Gorenje izhaja močnejše, povečuje svoje tržne deleže na razvitih trgih.

Vendar pa iz krize izhaja tudi s pomembno lekcijo. Edina stvar, ki bi jo Gorenju na dosedanji poti preobrazbe lahko »očitali«, je, da se je obnašalo »preveč družbeno odgovorno« z vidika racionalizacije stroškov. Gorenje namreč ni tako izrazito sledilo trendu konkurentov, ki so pospešeno prenašali proizvodnjo na lokacije s cenejšo delovno silo in ugodnejšo delovnopravno zakonodajo. Sedaj bo to moralo narediti, če hoče ostati konkurenčno in če hoče postati bolj fleksibilno z vidika stroškov in s tem bolj odporno na bodoče podobne krize. Ker pač domača zakonodaja na področju trga dela te fleksibilnosti ne omogoča. Zanimivo pa je, da to fleksibilnost omogoča zakonodaja v najbolj razvitih skandinavskih državah.

Toda Gorenje je redka ptica pri nas. Ko spremljam situacijo po ostalih podjetjih, je očitno, da jih kriza ni streznila. Krizo so večinoma vzeli kot hud eksogeni šok v popraševanju, ki nima zveze z njihovo strukturo proizvodnje. Vendar pa jo ima. Dokler je podjetje zgolj dobavitelj nekemu velikemu tujemu odjemalcu, je ključno in zgolj odvisno od tega, po kako nizkih stroških in kako zanesljivo lahko dobavi nek sestavni sklop ter kako uspešen je nato njihov odjemalec pri trženju končnih izdelkov. V času krize dobavitelji nimajo nobene izbire, lahko zgolj prilagodijo obseg proizvodnje navzdol v skladu s padcem obsega naročil. Teh specifičnih sestavnih delov ne morejo ponuditi nikomur drugemu. Njihov odjemalec ima vsaj možnost, da z inovativnimi tržnimi pristopi in cenovnimi popusti poskuša tudi v času krize poiskati dovolj kupcev, dobavitelji pa te možnosti nimajo. Podjetja z lastnimi blagovnimi znamkami so zato bolj odporna na krize.

Toda za tovrsten preskok na višjo raven so potrebna velika prizadevanja in velika vlaganja. Potrebno je v celoti zamenjati poslovni model. Tega pa večina naših industrijskih podjetij preprosto ni sposobna. Ta sposobnost je lastna predvsem novejšim podjetjem, ki izhajajo iz drugačne poslovne filozofije. Toda podjetij kot so Seaway, Akrapovič in Pipistrel je premalo in so premajhna, da bi lahko zaposlila glavnino od 200.000 zaposlenih v industriji. Vse ekonomske politike države bi morale stremeti k temu, kako tovrstna mlada, inovativna majhna in srednja podjetja učinkovito podpreti z ustreznim poslovnim okoljem. Od davčnega, administrativnega, delovnopravnega do tehnološkega.

Če gremo na analogijo s podjetji – ta vlada nima niti poslovnega modela niti strateškega poslovnega načrta za naslednjih nekaj let. Kar lahko spremljamo, je le brezglavo tekanje od enega požara do drugega. Včeraj je bila pomembna stavka v Muri, danes je slučajno na tapeti stavka kovinarjev, jutri potencialna stavka na železnicah in tako naprej. Zgolj kokošje opotekanje brezglavih ministrov.

O prejšnji vladi in njenih metodah vladanja si lahko mislimo, kar si hočemo, toda naredila je dva pomembna koraka – pomembno je znižala davčne obremenitve in poenostavila davčni sistem ter pomembno je popravila administrativne ovire pri razvoju podjetništva. Ničesar pa ni naredila pri drugih vidikih makro učinkovitosti. Trga dela ni naredila bolj fleksibilnega po skandinavskem vzoru in ni vzpostavila bolj učinkovitega mehanizma financiranja razvoja in tehnološkega spodbujanja majhnih in srednjih podjetij. Predvsem pa ni odpravila vzrokov za to, da je davčna obremenitev dela v Sloveniji na enoto še vedno najvišja v Evropi. Vzroki za tako visoke davke pa so predvsem preveč razbohoten in premalo učinkovit javni sektor na eni strani in na drugi nesmotrno trošenje javnih sredstev pri javnih nakupih in infrastrukturnih projektih.

Ta projekt čaka sedanjo vlado. Toda pred tem povečanjem makro učinkovitosti si mora odgovoriti na drugo vprašanje iz začetka tega sestavka – ali sploh ve, kam želi usmeriti slovensko gospodarstvo in še več, ali sploh ima vizijo razvoja slovenske družbe? Bojim se, da vladna nekompetentnost pri reševanju dnevnih zadev ni njen največji problem in da je bistveno večji problem, da nima vizije in koncepta razvoja. Prejšnja vlada je imela vsaj jasno razvojno strategijo in na njej temelječe izvedbene ukrepe, čeprav se jih je bolj »svobodno« držala ali tudi ne. Tej vladi pa absolutno manjka jasno začrtanega miselnega okvira, v katerem bi lahko sploh oblikovala ustrezno naravnane ekonomske politike.

Ta vlada potrebuje najprej vizijo in nato jasen koncept, kako jo uresničiti. V viziji mora odgovoriti na to, kakšna naj bo slovenska družba in gospodarstvo čez 20 let. Želimo blaginjo za vse prebivalce te države, enake možnosti za vse in enak dostop vseh do temeljnih storitev socialne države? Če da, kako bomo to raven države blaginje financirali? V ta namen potrebujemo uspešno in konkurenčno gospodarstvo v svetovnem merilu ter vitek in učinkovit javni sektor. Kako ustvariti takšno učinkovito gospodarsko strukturo? Nekdanji gospodarski ustroj, ki je bolj ali manj uspešno preživel prehod iz socializma v 1990. letih je danes nedvomno izpet, kakšen naj bo bodoči ustroj slovenskega gospodarstva? Katere bodo nosilne gospodarske dejavnosti prihodnosti in s katerimi instrumenti ekonomske politike ustvariti ugodne poslovne pogoje zanje? Ali je v ta namen miselni okvir prejšnje strategije razvoja, ki temelji na Lizbonski strategiji EU spodbujanja inovativnosti, zaposlovanja in ustvarjanja novih delovnih mest še vedno aktualen? Če je, je potem potrebno izvedbeni okvir strukturnih reform zgolj dosledno uveljaviti ali je potreben dopolnitev in kakšne naj bodo te dopolnitve?

Gre po svoje za zelo preprosta vprašanja in tudi odgovori nanje so zelo preprosti, ko se enkrat resno lotiš razmišljanja o tem. Tudi glede izvedbenih mehanizmov so rešitve, ki nam jih ponujajo bolj razvite države od nas, dokaj preproste. Če želimo višje plače za najnižje plačana delovna mesta, je edina prava rešitev dolgoročni dvig produktivnosti podjetij. Kratkoročno pa je mogoče zelo učinkovito in hitro po vzoru Avstrije dvigniti splošno davčno olajšavo na raven minimalne plače in s tem brez vpliva na stroške dela za podjetja dvigniti najnižje neto plače. Izpad davkov pa pokriti po eni strani z dvigom stopnje DDV ter s samodejnim znižanjem socialnih transferjev.

Če želimo, da bodo podjetja več vlagala v raziskave in razvoj, ne potrebujemo administrativno kompliciranih tehnoloških davčnih olajšav, podjetjem je preprosto treba dovoliti pospešeno amortizacijo nove tehnološke opreme. Če želimo čistejše okolje in večjo izrabo obnovljivih virov energije, prenehajmo z neumnim projektom ekološke bombe v obliki izgradnje TEŠ-6 v Šoštanju in to milijardo in pol evrov po vzoru Avstrije in Nemčije namenimo subvencijam gospodinjstvom in podjetjem za energetsko bolj varčno gradnjo in vgradnjo alternativnih sistemov ogrevanja in pridobivanja električne energije. Če želimo, da bodo slovenska podjetja bolj fleksibilna v času kriz, dajmo po vzoru Danske in Švedske vpeljati mehanizme fleksibilne prožnosti, ki stroške presežne delovne sile iz podjetij prenaša na državo. In tako naprej.

Zgledi uspešnih rešitev na posameznih področjih v razvitih državah obstajajo, niso noben bav-bav, ampak so izvedbeno zelo preprosti. Potrebna je le politična volja in trdna odločenost za njihovo uveljavitev tudi pri nas. Seveda pa smo s tem spet na začetku – potrebno je imeti vizijo in koncept razvoja. Ta miselni preskok pa se v sedanjem brezglavem dnevnem opotekanju za to vlado zdi neskončno visok. Previsok za njen domet. Vprašanje iz naslova o zmagovalcih zato verjetno sploh ni umestno.

Predlog kovinarskega sindikata SKEI, ki ga aktivno promovira tudi največji krovni sindikat, Semoličeva ZSSS, prinaša dolgoročno zelo pozitivne učinke za slovensko gospodarstvo. Slovensko gospodarstvo nedvomno lahko prenese dvig minimalne plače s 430 na 600 evrov. Vprašanje je le, kako hitro in kakšna bo cena, če se to zgodi naenkrat. Sedanji predlog sindikatov pomeni, da bo okrog 20.000 zaposlenih v  trenutku postalo za podjetja dražjih za 40%. To pa pomeni, da bodo podjetja postala še bolj nekonkurenčna in da bomo v roku enega leta soočeni z valom stečajev. Mnoga podjetja bodo v celoti propadla, bolj internacionalizirana podjetja pa bodo pospešeno prenesla proizvodnjo v države s cenejšo delovno silo.

Kot smo lahko videli letos, tudi takšna podjetja kot je nemška Escada, ki proizvaja oblačila z visoko dodano vrednostjo na podlagi tako nizke cene delovne sile, kot je bila zaposlena v Muri, ni več konkurenčna. In ni naključje, da je Escado prevzelo indijsko podjetje, ki si obeta, da bo oblačila z obstoječo blagovno znamko lahko konkurenčno proizvajalo z do 10-krat cenejšo delovno silo v Indiji.

Predlog sindikatov je na dolgi rok, če sem malenkost ciničen, zelo pozitivno usmerjen, saj bo slovenska podjetja prisilil v ekstremno hitro prilagoditev in zaprtje obratov ali celih podjetij, ki proizvajajo proizvode s prenizko dodano vrednostjo glede na ceno delovne sile. Čez 15 let bomo zato imeli v Sloveniji zelo drugačno in bolj konkurenčno gospodarsko strukturo, seveda pa bo to stalo kakšnih 20.000 delovnih mest v industriji ter enak prirast težko zaposljivih brezposelnih. Problemi bodo nastali predvsem v posameznih regijah, ki so manj razvite in ki imajo tovrstno tradicionalno industrijsko strukturo. Za Pomurjem bo vlada tako kmalu prisiljena v sprejemanje interventnih zakonov še za Šaleško dolino, za Koroško, Dolenjsko, Gorenjsko …

S socialnega vidika se mi zato zdita bolj smiselna postopna prilagoditev in postopen prehod na višjo minimalno plačo v skladu z rastjo produktivnosti, kot pa ta neoliberalna terapija s šokom, ki jo predlagajo sindikati. Socialna cena prestrukturiranja bo bistveno nižja. Tudi pogled z ekonomskega vidika pravi, da je za državo ceneje, če podjetja sama postopno dvigujejo plače ter počasi in vzdržno racionalizirajo strukturo proizvodnje in zapirajo nekonkurenčne programe, kot pa če do tega pride v trenutku in če vso breme prestrukturiranja gospodarstva pade na državo. To namreč pomeni višje davke in še večjo dušitev aktivnosti tistih podjetij, ki bodo preživela.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Kakšno je stanje upravljanja podjetij v Sloveniji, predvsem podjetij v delni ali večinski državni lasti danes? So se razmere kaj spremenile glede na leto 1996 ali glede na leto 2005 po razvpitem primeru Mercator? Je po enem letu vladavine nove vlade stanje korporacijskega upravljanja pri nas kaj bolje, kot je bilo pod prejšnjo vlado?

Poglejmo, kaj menijo o tem v OECD:

Odgovornost za lastništvo je široko razpršeno znotraj slovenske vlade, pri čemer primanjkuje predvsem osrednje koordinacije in splošne lastniške politike ali ciljev glede podjetij v državni lasti. Pri nekaterih podjetjih, ki kotirajo na borzi, je državno lastništvo razdeljeno med več enot, pomanjkljivo je zbiranje podatkov o obsegu državnega lastništva. Lastniška funkcija je alocirana ministrstvom, ki imajo pristojnosti nad sektorji, v katerih ta podjetja delujejo, kar povzroča potencialni konflikt med njihovo lastniško odgovornostjo in sektorsko pristojnostjo. V teh razmerah bi morala Slovenija stremeti k oblikovanju centralizirane ali koordinativne lastniške enote, ki bi izvajala dosledno lastniško funkcijo. Posebno skrb vzbujajo uprave podjetij v državni lasti, kjer dejstva kažejo, da so vladna imenovanja postala politizirana, raven neodvisnosti uprav pa kompromitirana. 

To je citat iz povzetka letošnjega poročila OECD o stanju upravljanja podjetij v Sloveniji (OECD, april 2009). Pri opisovanju slovenske realnosti na tem področju uporablja Poročilo OECD na več mestih precej nediplomatski jezik, netipičen za tovrstne mednarodne inštitucije. Ta slogovna posebnost Poročila OECD govori o obsežnosti čudenja in strokovnega nestrinjanja med strokovnjaki OECD nad domačijskim upravljanjem podjetij v večinski ali manjšinski lasti države v Sloveniji.

Stanje korporacijskega upravljanja v Sloveniji je v resnici naravnost katastrofalno, skregano ne samo z mednarodnimi standardi učinkovitega in transparentnega upravljanja, pač pa tudi z našo domačo zakonodajo. Naj zgolj v ilustracijo navedem nekaj najbolj izstopajočih vzorčnih primerov, ki so se zgodili v zadnjem letu.

Prvič, glavni akter »reševanja Mure« je bil letos SOD kot manjšinski lastnik Mure, ki je bil ustanovljen za pokrivanje obveznosti iz denacionalizacije. Od kje Sodu mandat, sredstva in kadri za take projekte? Drugič, »reševanje Elana« je potekalo prek hčerinske družbe Kada. Spet, od kod Kadu mandat, sredstva in kadri za tovrstne projekte, če je pa po zakonu obvezan, da izvaja pokojninska zavarovanja in dotira ZPIZ? Tretjič, leta 2007 je državni HSE prodal svoj delež v NLB in tako ogrozil večinski delež države v NLB zgolj zaradi nepoznavanja lastniške pozicije in strateškega interesa države v NLB. Četrtič, politično kadrovanje v podjetjih v državni lasti se je nazadnje popolnoma razgalilo denimo pri imenovanju Draška Veselinoviča, sicer izvoljenega poslanca na listi LDS za predsednika uprave NLB.

Znaki političnega nepotizma pa se denimo razgaljajo pri imenovanju zdaj že bivšega predsednika uprave SŽ Matica Tasiča, sicer sorodnika ministra za promet ali pri imenovanju člana uprave Intereurope, katerega izstopajoča kvalifikacija je, da je stric predsednika uprave državnega Kada. Petič,  nedopustno vmešavanje politike v samo upravljanje podjetij v državni lasti se je spet popolnoma razgalilo prejšnji teden, ko sta predsednik vlade in finančni minister javno izrazila nestrinjanje z dejanji nadzornega sveta pri imenovanju članov uprave NLB ter mimo jasnih zakonskih mehanizmov zahtevala odgovornost članov nadzornega sveta. Šestič, državna Kad in Sod sta v obdobju zadnjih 15 let skupaj postali največja kadrovska agencija v Sloveniji, ki kljub manjšinskim lastniškim deležem vodita kadrovsko politiko v glavnini največjih slovenskih podjetij. Razreševanja in imenovanja članov uprav in nadzornih svetov pa potekajo prek medijev, kjer Kad in Sod najprej »pripravita teren« prek medijske diskvalifikacije obstoječih in medijske promocije novih kadrov.

Naj strnem, korporacijsko upravljanje v Sloveniji je popolnoma izrojeno. V Sloveniji nimamo izdelanih ne lastniške strategije države, niti oblikovanih ciljev politike upravljanja z lastniškimi deleži države, niti oblikovanih ustreznih institucij za upravljanje s temi deleži. V tem namerno izpraznjenem formalnem okviru je korporacijsko upravljanje prepuščeno v roke bodisi posameznim ministrom bodisi političnim aparatčikom, ki prek političnega kadrovanja nestrokovno, nepregledno, politično pristransko in ekonomsko škodljivo vplivajo na poslovanje slovenskih podjetij, ki imajo to nesrečo, da v njih politika vidi »strateški politični interes«.

S tega stališča je Poročilo OECD ter priporočena Načela in Smernice OECD edina prava alternativa za izboljšanje kvalitete korporacijskega upravljanja v Sloveniji. Tem Načelom in Smernicam OECD sledi vladni predlog Politike upravljanja podjetij v državni lasti iz julija letos. Vladni predlog predvideva reorganizacijo sistema izvajanja lastniških funkcij države. Pomembno je predvsem dvoje. Prvič, z namenom preprečevanja navzkrižja interesov med sektorsko politiko in lastniškimi funkcijami države mora biti »vloga države kot lastnika podjetij ločena od vloge države kot regulatorja trga ali vloge države kot resornega skrbnika za razvoj posamezne dejavnosti. Resorna ministrstva oblikujejo sektorsko politiko s katero določijo smernice za razvoj posamezne panoge in cilje države glede naložb, oblikujejo sektorsko zakonodajo, oblikujejo merljive cilje za ugotavljanje uspešnosti poslovanja PDL in razvoja posameznih panog.« In drugič, za izvajanje te politike bo do marca 2010 po vzoru Finske in Švedske oblikovana posebna centralna agencija, na katero se bodo prenesle naložbe države v podjetjih. Na ta način bo prišlo do smiselne centralizacije funkcij državne lastnine, večje transparentnosti pri glasovanju na skupščinah podjetij in pri imenovanju članov v organe vodenja in nadzora in s tem do učinkovitosti upravljanja. Hkrati pa tudi do ločitve izvrševanja lastniške funkcije od regulatorne funkcije države ter nenazadnje tudi do zbirnega finančnega poročanja.

Seveda pa je za učinkovitost izvajanja te »nove politike« upravljanja podjetij v državni lasti potrebno najprej in predvsem zagotoviti formalno neodvisnost nove centralne agencije in vsebinsko pravilen prenos lastniških naložb države od sedanjih nosilcev na centralno agencijo. Glede statusa nove centralne agencije je ključnega pomena, da že takoj na začetku dobi podoben status neodvisnosti, kot ga ima Banka Slovenije. To pa je po formalni poti mogoče le tako, da direktorja agencije imenuje državni zbor na predlog predsednika države, da je mandat direktorja daljši od mandata vlade (5 ali 7 let) in da se v zakonu o agenciji in statutu agencije zagotovi, da odpoklic direktorja agencije ni možen mimo odločitve državnega zbora. S tem, ko bo upravljanje podjetij v državni lasti izmaknjeno iz rok politike, bo tudi manj pritiskov na vodilne pozicije v upravah in nadzornih svetih s strani politikov in posameznikov, ki so povezani s političnimi strankami. Centralne banke po letu 1980 so najboljši primer tega, kako je mogoče z zagotovitvijo politične neodvisnosti zagotavljati najbolj učinkovito politiko na monetarnem področju.

Z vsebinskega vidika pa potrebno predvsem zagotoviti prenos lastniških deležev države, ki so sedaj parkirani pri različnih subjektih (od države same do njenih agencij in drugih podjetij v lasti države). V prvi fazi je potrebna reorganizacija Kada in Soda. Kad je smiselno preoblikovati v zavarovalnico, dotacijsko družbo in investicijsko družbo, Sod pa zgolj v investicijsko družbo. Oba takoj preneseta vse svoje strateške naložbe na centralno agencijo, medtem ko sama upravljata s portfeljem tržnih naložb. Za prenos strateških naložb Kada in Soda na centralno agencijo ju država finančno kompenzira po tržni vrednosti, in sicer s premoženjem ustrezne kvalitete (na primer delnice v nestrateških naložbah države), z izročitvijo svojih  obveznic ali pa s prevzemom nase določenih obveznosti obeh institucij.

Pomembno je tudi, da centralna agencija zasleduje uradno politiko države glede posameznih podjetij in da to politiko letno določijo pristojna ministrstva, potrdi pa jih vlada. Gre predvsem za to, da vlada transparentno določi, kaj namerava s posameznimi naložbami (denimo glede obdržanja večinskega deleža, morebitne odprodaje državnega premoženja, prodaje deleža strateškemu partnerju ipd.) in da morebitne spremembe politike transparentno določi. Centralna agencija pa ima nalogo, da te cilje na strokoven način in transparentno izvaja brez vmešavanja politike v konkretne postopke. Agencija se mora pri svojem delovanju in pri upravljanju naložb ravnati v skladu s Kodeksom upravljanja javnih delniških družb.

Seveda je popolnoma jasno, da bo glede te napovedane »nove politike« v korporacijskem upravljanju prišlo do velikih nasprotovanj proti njeni uveljavitvi. Glavna žarišča odpora bodo seveda pri sedanjih centrih gospodarske moči, to je pri Kadu in Sodu. Jasno je, da bodo (in da to že sedaj zelo aktivno počnejo) njuni predstavniki v političnem zakulisju poskušali bistveno razvodeneti glavne konture te nove politike. Eden izmed argumentov, ki ga lansirajo prek medijev in v političnih krogih, je morebitna nevarnost, da bi bilo v novi ureditvi ob spremembi oblasti potrebno osvojiti zgolj eno centralno agencijo in tako osvojiti glavne vzvode gospodarske moči.

Ta argument seveda temelji na šibkih temeljih. Prvič, v sedanjih razmerah ne prejšnja Janševa in ne sedanja Pahorjeva vlada nista imeli prav nobenih težav pri osvojitvi Kada in Soda. Nasprotno, z lahkoto sta v prvih dveh mesecih po prihodu na oblast zamenjali vodstva obeh institucij in nato prek njiju nadaljevali s političnim lomastenjem po upravah in nadzornih svetih. In drugič, prav neodvisna centralna agencija, ki je odgovorna za svoje delovanje zgolj državnemu zboru, zagotavlja, da do takšnih političnih zamenjav v bodoče ne bo več prihajalo na tako lahek način. Politična neodvisnost agencije zagotavlja tudi njeno strokovno neodvisnost in večjo učinkovitost upravljanja z državnim premoženjem.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah.}

Sploh mi ni treba povedati, da je stanje korporacijskega upravljanja v podjetjih v delni ali večinski državni lasti v Sloveniji danes na meji katastrofalnega. To so namesto mene prejšnji teden že povedali ministra Lahovnik in Križanič ter premier Pahor, še prej pa minister Vlačič. Minister Lahovnik je za Večer izjavil »Če bi imeli učinkovit sistem korporacijskega upravljanja, ustrezne nadzornike in uprave, ki ne bi izgubile občutka za primernost, zakon ne bi bil potreben. V Sloveniji je prišlo do učinka, ki se mu pravi small happy family, mala srečna družina. Spletejo se pač vezi med nadzorniki in upravami. Te na eni strani oblikujejo visoke nagrade za nadzornike, ti nadzorniki pa seveda podpišejo bajne pogodbe z upravami«.

Lahovnik je imel v mislih (tudi) NLB, kjer je prejšnji nadzorni svet letos članom uprave ponudil v podpis nove individualne pogodbe, ki so gladko ignorirale vladna priporočila glede prilagoditve plač menežerjev in nadzornikov v podjetjih v državni lasti. Prejšnji nadzorni svet pod vodstvom Igorja Marinška ter pod budnim očesom članice Katje Božič iz ministrstva za finance je denimo članom uprave namesto od vlade priporočenega šestmesečnega odpovednega roka radodarno ponudil kar desetmesečnega, odpravnino pa namesto v bruto določil kar v neto znesku.

S slednjim je prejšnji nadzorni svet želel preprosto zaobiti t.i. Kramarjev zakon, s katerim je vlada z 49-odstotnim dodatnim davkom (skupaj z dohodnino pa 90-odstotno) obdavčila vse menedžerske prejemke in nagrade menedžerjev in nadzornikov v državnih podjetjih in podjetjih, ki so deležna državnih pomoči za blaženje posledic finančne krize. Kramarjev davek velja za plače, ki presegajo 12.500 evrov mesečno in za nagrade nad 25.000 evrov letno. Ta poteza prejšnjih nadzornikov NLB je dodatno sporna tudi zato, ker so ob zamenjavi zatrjevali, da so v NLB poskrbeli za prilagoditev menedžerskih prejemkov vladnim priporočilom.

S tega vidika postane – kljub izdatni populistični noti – povsem razumljiv gnev Lahovnika, ki se je odločil, da bo vladna priporočila raje nadomestil z zakonom, ki bo administrativno določil plače menedžerjev v državnih podjetjih in podjetjih, ki dobivajo državno pomoč, v razmerju do povprečne plače v podjetju. Osebno se mi zdi tovrstno administriranje povsem nepotrebno, načeloma bi zadostoval razvit etični čut pri menedžerjih in nadzornikih ter priporočila vlade ali Združenja Manager in Združenja članov nadzornih svetov. Takšno politiko nagrajevanja, ki pa ne temelji samo na nekem fiksiranem razmerju, ampak tudi v odvisnosti od uspešnosti podjetja, je denimo nedavno vpeljal nemški BMW. Pri nas seveda močno bode v oči, da obe stanovski združenji menedžerjev in nadzornikov v dveh letih po začetku krize nista bili sposobni niti kančka samorefleksije. V dveh letih nista bili sposobni niti verbalno obsoditi dosedanje dejansko nedostojne prakse nagrajevanja v slovenskih podjetjih niti spornih menedžerskih odkupov tudi v času krize, kaj šele da bi pripravili ustrezna priporočila svojim članom glede politike nagrajevanja v podjetjih, ki jih vodijo ali nadzirajo.

Toda še bolj kot kritiko pomanjkanja etičnega čuta pri menedžerjih in nadzornikih ter njihovih stanovskih združenjih je mogoče poteze in besede Lahovnika razumeti kot iskreni gnev nad tem, da sistem korporativnega upravljanja vsem na očem zlorabljajo prav v državnih podjetjih. Lahovnik je eksplicitno povedal, da pri nas tudi v državnih podjetjih nimamo učinkovitega korporativnega upravljanja. Ali z drugimi besedami, država kot lastnik ne zna imenovati dovolj kompetentnih in etično nekorumpiranih nadzornikov, ki bi nato uveljavili učinkovit sistem upravljanja v državnih podjetjih, od kadrovske politike pa vse do politike nagrajevanja. Država je vsaj enako ali še bolj nagnjena k temu, da v podjetja kot nadzornike imenuje moralno sporne osebnosti, ki nato ob ostalih goljufijah na goljufiv način zaobidejo tudi eksplicitna vladna priporočila.

Seveda pa se to iskreno priznanje ministra o neučinkovitosti države kot lastnika zelo hitro konča v populističnem vladnem plačnem administriranju, ki tudi iz vrhunskih menedžerjev dela de facto javne uslužbence. Z enotnim merilom primerja čistilke, tretje sekretarje na ministrstvih s sodniki, zdravniki, profesorji in top menedžerji. Ne zmore pa ta preblisk iskrenosti preskočiti v iskren premislek temeljnih postulatov korporativnega upravljanja.

In sicer, prvič, da pri nas korporativno upravljanje urejata ZGD in Kodeks upravljanja javnih delniških družb. ZGD jasno določa verigo odgovornosti in pristojnosti vseh deležnikov v tem procesu. Ta pa poteka tako, da lastnik na skupščini imenuje kompetentne nadzornike, ki nato izberejo upravo in jo nadzirajo. Sam lastnik pa se v poslovanje podjetja ne spušča, ampak vse svoje lastniške funkcije izvaja na skupščini. Kodeks pa dodatno eksplicitno pojasnjuje, da nadzorniki niso zavezani slediti navodilom lastnika, ampak morajo delovati zgolj v interesu podjetja. Pika.

Zato naj se naši ministri enkrat končno zavedo, oprostite grobemu izrazu, kdaj morajo »držati gobec«. Ministri nimajo nobene niti legalne niti moralne avtoritete, da javno komentirajo delo nadzornikov ali poteze uprav podjetij. Minister Vlačič si ne sme privoščiti, da javno pove, da »nadzorni svet Slovenskih železnic ne uživa mojega zaupanja«. Minister Lahovnik si ne sme privoščiti, da javno poziva, da je treba zamenjati denimo predsednika nadzornega sveta Gorenja. Minister Križanič in premier Pahor pa ne smeta javno pozivati nadzornikov v NLB k odstopu ali odgovornosti. To ni samo nedostojno obnašanje, ampak je še več – je v nasprotju z našo zakonodajo in kodeksom upravljanja delniških družb. Za božjo voljo, gospodje ministri, začnite že spoštovati pravni red in uzance te države!

In drugič, ministri in šefi raznih paradržavnih skladov se morajo končno zavesti svoje odgovornosti do državne lastnine. Prvi in izvirni greh glede neučinkovitega korporativnega upravljanja pri nas izhaja iz neustreznega razumevanja kadrovanja. Osebno kadrovanje ministrov po družinskih, prijateljskih in političnih linijah vodi k izboru nekompetentnih in že v osnovi kompromitiranih nadzornikov. Da o neposrednem »osebnem izboru« članov in predsednikov uprav s strani ministrov ne govorim. Slabi nadzorniki ne morejo izbrati dobrih menedžerjev in ne morejo kvalitetno nadzirati njihovega dela. Dokler se bo nadaljevalo tovrstno kadrovanje s stranih naših ministrov in šefov paradržavnih skladov, nima noben minister nikakršne moralne pravice javno kritizirati neučinkovitosti korporativnega upravljanja pri nas. Saj ga sami s svojim osebnim angažmajem kompromitirajo. Za naše ministre je preprosto bolje, da absolutno »držijo gobec«, če že niso pripravljeni dati rok stran od državnih podjetij.

S preoblikovanjem korporativnega upravljanja v podjetjih v državni lasti v skladu s priporočili OECD, bo nujno zavezati vse deležnike v tem procesu (državo, nadzornike, menedžerje) k spoštovanju že obstoječega Kodeksa upravljanja javnih delniških družb. Lahko sicer pripravimo tudi nov Kodeks upravljanja podjetij v državni lasti, ki naj preprosto prepiše obstoječi Kodeks za javne delniške družbe glede transparentnosti, zaščite pravic majhnih delničarjev in podobno. Toda k temu mora dodati še tri nova načela.

Prvo načelo naj se glasi: Država kot lastnik svoje lastniške funkcije v podjetjih v državni lasti izvršuje v skladu z ZGD prek skupščine podjetij in določanja strateških ciljev. Vlada RS enkrat letno na predlog pristojnega ministrstva javno določi strategijo razvoja in strateške cilje podjetij v državni lasti v t.i. sektorskih politikah. Poslovodstva in nadzorni sveti podjetij so pri izvrševanju teh ciljev in konkretnih poslovnih odločitvah neodvisni in niso vezani na navodila javnih funkcionarjev (vključno z ministri, državnimi sekretarji in šefi državnih in paradržavnih agencij).

Drugo načelo naj se glasi: nadzornike v podjetjih v državni lasti po predpisanem postopku izbira in imenuje Kadrovsko akreditacijski svet (KAS), ki je sestavljen iz vidnih neodvisnih strokovnjakov. Javni funkcionarji nimajo pravice vplivati na ali posegati v kadrovske izbore nadzornikov (in članov uprav).

Tretje načelo naj se glasi: javni funkcionarji v javnosti ne smejo javno komentirati nobenih kadrovskih in drugih zadev s področja poslovanja podjetij v državni lasti.

Menim, da bi tak kodeks skupaj z načrtovano centralno agencijo za upravljanje z lastniškimi deleži države prinesel bistveno večjo mero transparentnosti, higieničnosti in učinkovitosti v korporativno upravljanje podjetij, ki so v državni lasti. Seveda pa bi se prostor za uveljavljanje političnega vpliva in populizem s tem bistveno zožil. Samoomejevanje politike je bila glavna predvolilna parola Zaresa, pa tudi premiera Pahorja. So pripravljeni to samoomejevanje tudi formalizirati na predlagan način?

Moram reči, da zelo cenim prizadevanja glede tega, kako najti neko konstruktivno rešitev za hitrejši razvoj Pomurja, kot tudi glede tega, kako voditi o tem konstruktivni dialog. Da nam ni vseeno za Pomurje, je zelo razvidno tako med tistimi, ki od tam prihajamo, kot med drugimi, ki ga malce bolj romantično ali prizadeto opazujejo od daleč. In da bo predlogov glede potencialnih rešitev za hitrejši razvoj Pomurja toliko kot nas je osebkov, ki o tem razmišljamo, je tudi jasno.

Všeč mi je tudi ta zanos – gre za zanimiv eksperiment, dajte nam priložnost, da zapravimo teh 100 milijonov evrov za ta eksperiment. Morda bo uspelo, morda ne bo. Živi bili, pa videli. Simpatično.

No, kljub temu pa ne moremo iti mimo nekih jasnih standardov in kriterijev stroke, ki omogočajo bolj objektivizirano in objektivno presojo glede tega, kateri predlogi rešitev in ukrepov so sploh smiselni in potencialno učinkoviti. In ali se zanje splača zapraviti 100 mio evrov, natančneje 182 mio evrov v obdobju 2010-2015.

Točno tega v vladnem orisu programa za Pomurje manjka, da bi ga lahko resno jemali. In prav zaradi tega ga kritiziram.

Geneza problema
Pomurje je regija z najvišjo stopnjo brezposelnosti v državi – 15% v juliju letos, zdaj pa je k temu dodatno prišlo še 2.600 odpuščenih iz Mure. Socialno sliko Pomurja sta zadnjih 50 let reševali Mura (ki so jo umetno izgradili sredi pomurskih polj, da bi zaposlili nizkokvalificirano delovno silo kmečkega porekla in jo zadnjih 15 let umetno vzdrževali pri življenju) ter bližina in odprtost meje z Avstrijo, kjer po nekaterih ocenah dela več kot četrtina aktivnega prebivalstva Pomurja. Toda obe »začasni rešitvi« sta bili hkrati ves čas ključni del problema. Zaradi stalnega povpraševanja po nizkokvalificirani delovni sili bodisi v Muri bodisi čez mejo, se je temu prilagodil tako (srednje)šolski sistem (v murskosoboškem Srednješolskem centru (»Kombinatu«) sta se naša dva razreda naravoslovno-matematične gimnazije izgubila med 2.000 dijaki pretežno tekstilne in delno kovinarske usmeritve) kot tudi miselnost prebivalcev Pomurja. Službo v Muri si lahko vedno dobil in bila je trajna, ker je država (in zadnje desetletje državna NLB) skrbela, da »Mura ne sme propasti«. Če ne v Muri, pa si delo lahko vedno našel čez mejo v Avstriji. Stalna potuha. Zato ni bilo spodbude in prisile niti za prestrukturiranje gospodarstva niti za bistveno drugačno usposabljanje mladih.

Na državni ravni so se vedno zavedali razvojnega zaostanka Pomurja. Imeli smo razvojne programe za demografsko ogrožena območja, imamo zakone in resolucije o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Imeli smo agencije za regionalni razvoj imamo službo vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj. Imamo mehanizme spodbujanja regionalnega razvoja, imamo spodbude za zaposlovanje brezposelnih oseb, imamo regionalno specifične spodbude za vlaganja v tehnološki razvoj. Imamo milijarde evrov evropskih sredstev za kohezijo in strukturna prilagajanja, ki so idealna z vidika tako socialnega kot gospodarskega prestrukturiranja Pomurja.

Toda vsi ti horizontalni ukrepi niso delovali. Podjetniki zaradi tega niso zaposlovali bistveno več brezposelnih, podjetja niso bistveno več investirala v nove tehnologije ali razvijala novih proizvodov. In projekti, ki so prihajali iz Pomurja, da bi jih financirali iz domačih sredstev za regionalni razvoj ali evropske predpristopne pomoči ali iz EU strukturnih in kohezijskih skladov, niso imeli fokusa na nova delovna mesta. Pač pa so bili namenjeni za obnovo gradov, ureditev krajinskih parkov, ureditev lokalnih cest, izgradnjo vodovodnih omrežij, pločnikov in lokalnih razsvetljav. Vse našteto ima gotovo ogromne učinke na povečanje blaginje pomurskega prebivalstva, toda ne prinaša novih delovnih mest.

Ko sem leta 2005 delal analizo učinkovitosti regionalne politike v Pomurju in porabe sredstev za regionalno politiko iz naslova tedanje Agencije za regionalni razvoj in evropske predpristopne pomoči, sem z grozo ugotovil, da naj bi porabljena sredstva v letih 2003-2004 po uradnih predvidevanjih do leta 2010 ustvarila samo 10 (!) novih delovnih mest. Ko sem aprila 2005 to predstavljal na okrogli mizi pomurskim veljakom, so me samo začudeno gledali. V smislu, da ne razumem njihovih resničnih potreb. Le kaj hudiča me skrbi, saj vendar država skrbi, da Mura ne bo nikoli propadla. Povsem enako se mi je nato dogajalo vsako leto znova na regionalnih zborih in okroglih mizah. Pa kaj težim s tem ustvarjanjem novih delovnih mest. Naj nam Ljubljana samo da denar in ga bomo že mi porabili, kakor je najbolj prav za nas. In avtocesto naj že končno zgradi. In Ljubljana je to pridno počela.

Povsem podobno lahko ugotavljam danes, ko prebiram zajeten Regionalni razvojni program Pomurske regije 2007-2013, vreden 2 milijardi evrov – ni govora o novih delovnih mestih. Kot da Pomurcev delovna mesta ne brigajo.

Vladni program
Najboljši javno dostopen oris programa je na spletni strani SVLR (Službe vlade za lokalno samoupravo in regionalni razvoj). Dodatno k temu priporočam tudi, da si preberete »obvezno tolmačenje« ukrepov, ki sta jo dala ministra Matej Lahovnik in Ivan Svetlik.

Program prinaša nabor ukrepov, ki že obstajajo v obstoječi zakonodaji (spodbude za zaposlovanje, olajšave za tehnološka vlaganja) in v obstoječih mehanizmih razvojnega financiranja (možnost črpanja strukturnih in kohezijskih sredstev EU) ter regionalno pisarno z guvernerjem Pomurja. Pri tem naj bi pri črpanju evropskih sredstev favorizirali vlaganja v megapodjetniški center (2 mio eur), regijsko gospodarsko središče (30 mio eur), prestrukturiranje kmetijstva (40 mio eur) in v infrastrukturo za oskrbo s pitno vodo (90 mio eur). Država pa bi k temu prispevala oziroma natančneje, se odrekla za okrog 19 mio eur iz naslova spodbud za zaposlovanje, tehnoloških olajšav in diskriminatornih davčnih olajšav za nova podjetja. Ves razvojni paket skupaj naj bi znašal 182 mio eur v obdobju 2010-2015. In prinesel 1,000 novih delovnih mest.

Zakaj vladni program ne more imeti bistvenih učinkov na kratek rok?
Edini resnični novosti v vladnem programu sta davčna olajšava na dobičke v prvih šestih letih in regionalna pisarna z guvernerjem. Dejanska finančna vladna pomoč je zelo skopa – 19 mio eur (skupaj z ostalimi spodbudami za zaposlovanje) in denimo kakšen milijon eur za regionalno pisarno, skupaj 20 mio eur. Resnici na ljubo je prvih 19 mio eur zgolj obljuba vlade, da bo podjetjem pobrala za toliko manj davkov, dejansko bo vlada financirala le delovanje regionalne pisarne in guvernerja. Vse ostalo so evropska sredstva ali obljuba vlade, da bo pobrala manj davkov. Oboje pa je podobno golobu na strehi.

Vse to je Pomurju že bilo na voljo brez tega programa (skupaj z EU sredstvi v obliki goloba na strehi), pa ni delovalo. Zakaj bi delovalo tokrat?

Prvič, ker bodo evropska sredstva tokrat bolj skrbno in ciljno razdelili med prioritetne projekte? Hm, primerjajte zgornje predloge glede ciljev črpanja EU sredstev s tistimi v RRP Pomurske regije 2007-2013. Ni bistvenih razlik. Hkrati pa projekti iz Pomurja v večini primerov niso bili uspešni pri kandidiranju za EU sredstva.

Drugič, ker bodo zdaj v vladi poskrbeli za »pozitivno diskriminacijo« projektov iz Pomurja? Hm, prav glede kvalitete projektov iz Pomurja se najbolj zapleta, kot je prostodušno razgalil cesarjevo goloto minister Lahovnik : “Doslej se je izkazalo, da če so bili razpisi povsem odprti, se Pomurje ni uspešno prijavljalo na razpise. To je bilo razumljivo, saj so najmanj razvite regije tudi najmanj usposobljene za tekmovanje na teh razpisih.” Ja, razvojni projekti iz Pomurja preprosto niso (bili) prepričljivi. Zato naj bi zdaj za projekte iz Pomurja uvedli pozitivno diskriminacijo. Pač v slogu saj vsi vemo, da so slabi projekti, ampak dajmo jim ta denar, da bo mir. Saj gre za denar EU. (Da ne bo pomote, gre za naš denar! Denar nas davkoplačevalcev, ki ga naša vlada plačuje v bruseljski proračun, in kolikor smo sposobni pripraviti dobre projekte, toliko našega denarja pride nazaj.)

Toda glavni problem projektov iz Pomurja je, da niso fokusirani na nova delovna mesta.

Tretjič, ker se vladni predlog programa za Pomurje zdaj vendarle fokusira na ustvarjanje novih delovnih mest v Pomurju? Ja, res je. Obljublja jih natanko 1,000. In v ta namen ponuja 30 mio evrov. Lepo, a ne?

No, zdaj si pa pojdite natančno prebrat vladni tekst, ki obljublja 1,000 novih delovnih mest. Navajam ga v celoti:

Naložbe podjetij bodo prednostno usmerjene v prioritetne lokacije – poslovne in gospodarske cone. Koncentracija novih podjetij v conah bo omogočila njihovo vsebinsko specializacijo in nadgradnjo s podpornimi institucijami za razvoj podjetništva. Investicije bodo prednostno usmerjane v razvojne vsebine, ki so prepoznane kot primerjalne prednosti Pomurja: geotermalna energija in drugi obnovljivi viri energije, trajnostno in konkurenčno kmetijstvo ter agroživilstvo in turizem. Cilj programa je s kombinacijo različnih instrumentov ublažiti posledice finančne in gospodarske krize in v šestih letih neposredno ustvariti 1.000 novih delovnih mest. Na podlagi izvajanja podobnih programov za razvoj podjetništva v Posočju in v Zasavju ocenjujemo, da vsako neposredno ustvarjeno novo delovno mesto v okolju generira še dve do tri dodatni novi delovni mest. Upoštevaje oceno, da je za odprtje novega delovnega mesta v podeželskih okoljih potrebnih okoli 30.000 evrov, je bil določen obseg programa prestrukturiranja, ki znaša 30 milijonov evrov v obdobju 2010-2015. S temi sredstvi in z drugimi ukrepi, ki jih določa zakon, naj bi tudi v Pomurju ustvarili pogoje za razvojno dohitevanja drugih slovenskih regij.

Je komu jasno, kako konkretno naj bi pomagali s temi 30 mio evri ustvariti tisoč delovnih mest? Z izgradnjo poslovnih in gospodarskih con? Hja, Pomurje je polno tovrstnih con, murskosoboška poslovna cona povsem sameva, kvadratni meter poslovnega prostora je predrag. Resnično delujejo samo od države »nesubvencionirane« poslovne cone, kjer so župani z nizko ceno zemljišč privabljali podjetja. Odličen primer je industrijska cona v Gornji Radgoni, kjer je pač župan po nizki ceni razprodal zemljišča na Meleh in privabil številna podjetja. Prišla oziroma razširila so se brez subvencij.

Bo vladna SVLR ciljno odobrila črpanje EU sredstev tistim projektom, ki bodo načrtovala odkup zemljišč v posameznih občinah v Pomurju, jih komunalno opremila in nato zastonj oddajala novim podjetjem, ki se ukvarjajo z geotermalno energijo in drugimi obnovljivimi viri energije, trajnostnim in konkurenčnim kmetijstvom ter agroživilstvom in turizmom? Za vsako našteto dejavnost posebna poslovna cona. Hm, ste kdaj slišali za prostorske plane in koliko časa traja, da se spremenijo? In kako se bodo med občinami različni subjekti in predlagatelji projektov zmenili, v kateri občini bo poslovna cona za eno izmed naštetih dejavnosti? Bo o tem sokratovsko odločal guverner Pomurja? Leto 2013 bo zdavnaj mimo, preden bo katera izmed teh con zaživela.

Četrtič, vladni program bo uspešen, ker bodo podjetjem pri odpiranju novih delovnih mest svetovali v megapodjetniškem centru, vrednem 2 mio eur. Hm, v tej državi imamo PCMG (Pospeševalni center za malo gospodarstvo) z vsemi regijskimi svetovalci, imamo Direktorat za podjetništvo in konkurenčnost na Ministrstvu za gospodarstvo. V Pomurju imamo območne enote Obrtne zbornice, imamo enote VEM (Vse na enem mestu), imamo številna zasebna svetovalna podjetja, ki pomagajo pri pripravi poslovnih načrtov in pisanju »evropskih projektov«. Zakaj potrebujemo še nov megapodjetniški svetovalni center?

Zdaj pa h glavni težavi vladnega programa in obljubi 1,000 novih delovnih mest. Če se še spomnite geneze problema Pomurja, popisane zgoraj, vam bo kmalu postalo jasno, da ne bo velikega interesa med brezposelnimi, da bi dobili eno izmed teh tisoč novih delovnih mest. Moja soseda ne bo šla delat za 350 evrov v neko novonastalo podjetje. Raje ostane »na zavodu« dve leti, nato prejema socialno podporo in počaka na penzijo, vmes pa se preživlja z akumuliranim zneskom socialnih transferjev, ki je višji od plače, ter kakšnim priložnostnim delom. Za podjetja s kakšno bolj sofisticirano tehnologijo in proizvodi z višjo dodano vrednostjo, kjer bi lahko zaslužila denimo 600 evrov, pa zaradi nizke stopnje kvalifikacije ni zanimiva. Moj sosed, ki je mlajši in ima srednjo šolo, pa že aktivno išče službo čez mejo, ker lahko tam zasluži najmanj 800 evrov.

Da ne bo nesporazuma. Vladni ukrepi v Pomurju bodo imeli določene učinke. Toda šele na precej dolgi rok. Aktivno spodbujanje podjetništva, povezano z ugodnim poslovnim okoljem, ima pozitivne dolgoročne učinke na razvoj majhnih in srednjih podjetij v Pomurju. Toda ta podjetja rastejo zelo počasi. Traja po 20 ali več let, preden iz zelo uspešnega majhnega podjetja (med 10 in 50 zaposlenih) nastane srednje veliko podjetje (več kot 250 zaposlenih). Toda zelo uspešnih majhnih podjetij je zelo malo in večina jih nikoli ne prebije meje 100 zaposlenih. Zato srednjeročno ni mogoče pričakovati bistvenih učinkov od programa za Pomurje na zmanjšanje brezposelnosti. Hkrati pa, kot lepo ilustrira anketa med menedžerji vodilnih slovenskih industrijskih podjetij, od obstoječih velikih slovenskih podjetij ni mogoče pričakovati, da bodo zaradi ugodnosti iz programa za Pomurje tam odprla obrate ali povečala obstoječe zmogljivosti in še več zaposlovala.

Kaj bi pa lahko delovalo na kratek rok?
Če bi želeli kratkoročno in hipno zaposliti večje število brezposelnih, pride v poštev samo »paketni pristop«. Da denimo vladi uspe v Pomurje zvabiti kakšno veliko – domačo ali tujo – naložbo. Denimo da se minister za gospodarstvo – tako kot pri Revozu – dogovori s katero izmed multinacionalk, da ji slovenska država da 30,000 evrov subvencije za vsako novo ustvarjeno delovno mest, če zaposli vsaj tisoč brezposelnih za obdobje vsaj 5 let. Zraven pa ji obljubi še brezplačno preusposabljanje bresposelnih, davčne počitnice za prvih šest let, 50% olajšavo za zaposlitev brezposelnih, 40% olajšavo za vlaganja v raziskave in razvoj. Torej to, kar ponuja sedanji program za Pomurje, le da je kot kriterij postavljeno določeno število ustvarjenih delovnih mest. Na ta način so denimo ameriške zvezne države tekmovale med seboj, katera bo z višjo subvencijo privabila naložbo BMW in Daimler Benza.

Seveda je osnovni problem, da tovrstni paketni ukrep s subvencijami močno izkrivi poslovno okolje in daje neupravičeno prednost enemu subjektu pred ostalimi. In seveda, da nihče ne more jamčiti, da ta multinacionalka ne bo odšla, ko bo konec davčnih počitnic. Toda to je edini način, kako hipno – preden začnejo delovati zelo dolgoročno zasnovani horizontalni ukrepi – povečati zaposlenost v neki regiji in omiliti kratkoročno pereč problem brezposelnosti.

Tak ukrep pa stane enako, kot če bi ta sredstva razpršili med množico majhnih podjetij, pa še nobenih administrativnih stroškov z raznimi megapodjetniškimi svetovalnimi centri in regionalnimi pisarnami za guvernerja ne prinaša.

^{Komentar je v originalu objavljen v Financah}

Berem, da je vlada sprejela interventni zakon za pomoč gospodarstvu Pomurja, ki naj bi zajemal ukrepe v skupni vrednosti 100 milijonov evrov in vključeval davčne olajšave, splošno investicijsko olajšavo za raziskave in razvoj in pomoč pri zaposlovanju. Program naj bi pomagal ustvariti tisoč novih delovnih mest. V Pomurju naj bi vlada odprla tudi projektno pisarno, ki bo nadzorovala izvajanje zakona ter imenovala guvernerja za Pomurje s statusom državnega sekretarja. Nadaljujte z branjem→