Finance poročajo, da državni proračun izjemno bogato plačuje storitve dvornemu pravnemu svetovalcu Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) dr. Mihi Pogačniku za svetovanja glede pogajanj s Hrvaško o meji in kot visokemu predstavniku za nasledstvo. Po pridobljenih informacijah Financ, naj bi samo v letih 2006 in 2007 državni proračun dr. Pogačniku osebno oziroma njegovim številnim zasebnim podjetjem (svetovalno podjetje, inštituti in celo zasebna fakulteta) izplačal za dobrih 362.000 evrov honorarjev in nagrad. Preračunano na mesečno raven naj bi dr. Pogačnik v zadnjem letu za svoja svetovanja MZZ o mednarodnem in evropskem pravu ter za vodenje koordinacijske skupine za reševanje mejnih vprašanj s Hrvaško dobival po vsaj 9.400 evrov neto (dobrih 12.000 evrov bruto).

Dodatno k temu pa so njegova podjetja za svetovanja Ministrstvu za obrambo, Službi za lokalno samoupravo, Geodetski upravi, itd. dobila v zadnjih dveh letih vsaj še za 126.000 evrov izplačil iz proračuna, njegova zasebna Evropska pravna fakulteta iz Nove gorice pa še skoraj 73.000 evrov sofinanciranja s strani Ministrstva za visoko šolstvo. Finance tudi navajajo poročanje hrvaškega Globusa izpred leta in pol, ki prikazuje dr. Pogačnika na »dragi novi jahti znamke Raffaelli Maestral, dolgi 16 metrov«, katere cena danes naj bi znašala prek 800 tisoč evrov. V pogovoru z Globusom naj bi dr. Pogačnik dejal, da obožuje hrvaško morje in da vsak prost trenutek preživi tam, glede rešitve mejnih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško pa je dejal, da pričakuje, da bomo »končno rešitev verjetno čakali še 15 let«.

Glede na to, da je dr. Pogačnik svetovalec MZZ za reševanje mejnih vprašanj s Hrvaško že najmanj 10 let in da se v tem času rešitev meje ni premaknila z mrtve točke, se odpira vprašanje njegove učinkovitosti. Hkrati s tem pa se povsem logično postavlja tudi vprašanje vzrokov za to neučinkovitost. Poglejmo si preprost izračun. Denimo, da ste svetovalec s specifičnimi znanji, vendar z eksluzivnim dostopom do naročnika, ter da letno iz tega naslova zaslužite 150.000 evrov. Vaš primarni interes kot svetovalca ni, da čimprej končate s svetovalnim delom, ampak seveda, da vaša svetovalna pogodba z naročnikom traja čim dlje časa. Zakaj bi se trudili poiskati učinkovito, kompromisno rešitev za obe strani v denimo roku dveh let, saj bi se s tem odpovedali zaslužku 1,2 milijona evrov v naslednjih osmih letih?! Točno, kot svetovalec bi se potrudili, da bi našli vedno nove »vidike svetovanja«. Zato Pogačniku ne more biti prav težko pri srcu, da se rešitev mejnih vprašanj s Hrvaško po njegovem mnenju ne obeta pred iztekom naslednjih 15 let. Hja, po sedanji dinamiki plačil (približno 150.000 evrov bruto na leto) to pomeni skupaj 2,25 milijona evrov bruto honorarja – za 15-letno čakanje na rešitev (ali pa tudi ne) mejnega vprašanja.

Na tem mestu bi se izognil vprašanjem o možnem klientelizmu (predavatelj na Pogačnikovi zasebni Evropski pravni fakulteti iz Nove gorice je denimo tudi njegov naročnik – minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel), pač pa bi se dotaknil vprašanja, kako dr. Pogačnika spodbuditi k večji učinkovitosti njegovih svetovalnih storitev. Iz ekonomske teorije in prakse izhaja, da je najbolj učinkovit način nagrajevanja tisti, ki nagrado za opravljeno delo veže na učinkovitost, najmanj učinkovit pa tisti, ki je določen v obliki pavšala. Da bi dr. Pogačnika spodbudili, da najde čimbolj učinkovito rešitev našega mejnega spora s Hrvaško, bi tako njegovo nagrado morali vezati tako na časovno dimenzijo kot tudi prostorsko dimenzijo rešitve mejnega vprašanja. Zato predlagam, da MZZ dr. Pogačniku pri oblikovanju nove pogodbe o svetovanju več ne vključuje določila o pavšalnem mesečnem plačevanju, pač pa da se mu nagrada izplača na koncu »projekta«.

Denimo, svetovalna pogodba bi lahko vsebovala določilo, da če Slovenija in Hrvaška rešita mejno vprašanje pred tremi leti, se dr. Pogačniku izplača nagrada v višini 300.000 evrov (za leto dni prej, 400.000; za dve leti prej pa 500.000 evrov), hkrati pa za vsak ar (100 kvadratnih metrov) zemlje, ki bi Sloveniji pripadli (glede na sedanje stanje) s to končno rešitvijo meje, se dr. Pogačniku izplača po 100 evrov nagrade. Če pa dr. Pogačniku to v treh letih ne uspe najti uspešne rešitve, mu proračun izplača nagrado (za neuspešno svetovanje) v višini 10.000 evrov. Če bi torej dr. Pogačniku uspelo najti učinkovito rešitev za mejno vprašanje s Hrvaško v roku dveh let, Slovenija pa bi pridobila denimo 100 hektarjev zemlje (in morja), bi Pogačnik s to svojo bistroumno rešitvijo zaslužil skupaj 1,4 milijona evrov. To pa bi bila verjetno že dovolj velika spodbuda, da bi se učinkovitost dr. Pogačnika pri iskanju učinkovite rešitve mejnega vprašanja s Hrvaško zelo povečala.

Še bolje pri vsem skupaj pa bi seveda bilo, če MZZ ne bi bil v ekskluzivnem naročniškem odnosu z dr. Pogačnikom, ampak da bi v ta namen prek javnega razpisa pod podobnimi pogoji poiskal najboljšega domačega ali tujega ponudnika z ustreznimi mednarodnimi objavami in referencami. Stavim, da bi bilo ponudnikov veliko, rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško pa bistveno bližje.

Odločitev vlade o načinu uvedbe vinjet za vožnjo po avtocesti, ki predvideva enotno ceno za vse vrste osebnih vozil in tudi za vožnjo po ljubljanski obvoznici, medtem ko ohranja sedanji sistem cestninjenja z zaustavljanjem za kamione, je neumnost. Na tem mestu ne želim polemizirati s samo odločitvijo vlade za spremembo načina cestninjenja, ampak s predlagano spremembo načina cestninjenja. Vsi se verjetno strinjamo, da je sedanji način cestninjenja z ustavljanjem na cestninskih postajah izjemno obremenjujoč za okolje, hkrati pa povzroča še prometne zastoje. Prav tako se verjetno vsi strinjamo, da je najbolj primeren satelitski način cestninjenja, ki omogoča plačevanje po prevoženem kilometru. Čeprav seveda tudi ta sistem ni popolnoma pravičen, saj predlagane rešitve ne predvidevajo diferenciranega obravnavanja osebnih vozil glede na njihovo težo, starost in količino škodljivih snovi v izpušnih plinih. Hkrati je do enotne evropske ureditve satelitskega cestninjenja ter rešitve vprašanja varnosti osebnih podatkov še daleč.

Znotraj teh dveh skrajnih in neoptimalnih točk v sistemu cestninjenja je seveda vsaka druga rešitev sama po sebi neoptimalna. Toda če se je vlada – iz takšnih ali drugačnih razlogov – že odločila za spremembo sedanjega sistema cestninjenja, potem je treba med možnimi – neoptimalnimi – rešitvami najti takšno, ki je najbolj učinkovita. Sedanji vladni predlog uvedbe vinjet za osebna vozila pa ni učinkovit, ampak je, oprostite izrazu, neumen. Neumen je vsaj s štirih vidikov.

Prvič, ta način je neumen z ekološkega vidika, ker ne bo zmanjšal kolon kamionov pred cestninskimi postajami in količine izpušnih plinov.

Drugič, neumen je z administrativnega vidika, ker ne prinaša optimalnega načina pobiranja cestnine, ker ne omogoča učinkovitega nadzora, ker ne znižuje stroškov pobiranja cestnin, ampak jih zaradi stroškov tiskanja vinjet kvečjemu zvišuje, in nenazadnje zato, ker bo vodil v klientelizem glede pridobivanja posla s tiskanjem vinjet. Resnično mi ni jasno, kako bodo policija in uslužbenci Darsa zagotovili nadzor nad tem, kdo uporablja vinjete in kdo ne. Bodo uslužbenci Darsa pregledovali počasi mimo vozeča vozila na sedanjih cestninskih postajah? V čem je potem prednost vinjet nad sedanjim sistemom, saj se na ta način pretočnost mimo cestninskih postaj sploh ne bo omembe vredno povečala?

Tretjič, nepremišljen je s finančnega vidika. Minister Žerjav računa s tem, da bo letno vinjeto po ceni 55 evrov kupilo 800 tisoč Slovencev, polletno pa 2.5 milijona tujcev v tranzitu čez Slovenijo, kar bi naj letno navrglo skupaj bruto 131,5 miljona evrov. Toda, kot je opozorila Darja, minister žerjav dela najverjetneje račun brez krčmarja, saj Evropska pogodba v svojem duhu prepoveduje, da bi neka država članica diskriminatorno bolj obdavčila državljane druge članice kot svoje lastne. Cestninska obdavčitev s 35 evri tujih vozil za tranzit Slovenije pa pomeni natanko takšno diskriminatorno obravnavo. Iz tega razloga je tudi Avstrija pred desetletjem morala uvesti desetdnevne in dvomesečen vinjete. Če bo torej Slovenija pod pritiskom EU morala uvesti desetdnevne in dvomesečne vinjete, bo izkupiček bistveno manjši. Pomagajmo ministru Žerjavu in naredimo bolj realističen ad hoc izračun. Denimo, da bo letno vinjeto po ceni 55 evrov še vedno kupilo 800 tisoč Slovencev, in da bo desetdnevno vinjeto po ceni 10 evrov kupilo 1.5 milijona tujcev, dvomesečno vinjeto po ceni 15 evrov pa 1 milijon tujcev. V tem primeru bi vinjete v Darsov proračun navrgle bruto izkupiček le v višini 59 milijonov, kar je več kot polovico manj od pričakovanih 131,5 milijona.

Po drugi strani pa je pomemben neto finančni priliv od pobranih cestnin. Ni jasno, kako bodo vinjete vplivale na večji neto finančni priliv od cestninjenja, če pa Dars ne namerava odpuščati zaposlenih ampak jih namerava prešolati v učinkovite nadzornike nad uporabo vinjet? Naj spomnim, da je prav delovno intenzivno pobiranje cestnin sedaj pobralo skoraj tretjino prihodka od pobranih cestnin. Prav tako ni jasno, kakšni bodo stroški tiskanja vinjet. Bodo »požrli« 10, 15 ali 20% od pobranih cestnin?

Četrtič, vladni način uvajanja vinjet je neumen z vidika pravičnosti, ker ne omogoča plačevanja po prevoženem kilometru in ker vsa osebna vozila obravnava enotno ne glede na težo vozila in količino škodljivih snovi v izpušnih plinih.

Na podlagi zgolj teh zgornjih ad hoc argumentov je očitno, da je vladni predlog uvedbe vinjet narejen povsem na pamet in da je zato neučinkovit. Če vlada resnično želi prav zdaj – iz katerihkoli razlogov – spremeniti sistem cestninjenja, ga narediti administrativno bolj učinkovitega in finančno bolj izdatnega, naj – v vmesnem obdobju do uvedbe satelitskega cestninjenja – za domača vozila preprosto poveča povračilo za uporabo cest, ki ga plačujemo ob registraciji vozil in ga ustrezno diferencira glede na moč motorja, težo in starost avtomobila. Gre za podobno pavšalno obdavčitev kot v primeru vinjete, ki pa je bistveno bolj »pravična« zaradi diferenciacije vozil, administrativno zelo enostavna in finančno zelo učinkovita, saj odpade strošek tiskanja in prodaje vinjet. Pa še problemom učinkovitosti nadzora in s tem free-riderstva se izognemo. Poleg tega omogoča tak način pobiranja cestnin ob registraciji plačevanje za vožnjo po vseh vrstah cest, ne samo avtocest, kar je z vidika financiranja izgradnje in vzdrževanja cest seveda najbolj »pravično«.

Vendar vladi pri spreminjanju sistema cestninjenja za osebna vozila očitno ne gre za učinkovitost, niti za pravičnost. Zato je najbolj pomembno vprašanje, zakaj se vladi z uvajanjem vinjet (že s 1. julijem) tako mudi. Najbolj očiten odgovor je: zaradi jesenskih volitev. Vlada verjetno predvideva, da bo s tem ukrepom uspela pridobiti dodatne simpatije pri volivcih.

Pa bo res? Uvedba vinjet bo namreč razbremenila tiste, ki se največ vozijo po avtocestah, prizadela pa predvsem revnejše državljane in državljane iz regij z manj avtocest, ki bodo nenadoma zaradi enkratne poti po avtocesti morali odšteti precej denarja za vinjeto. Uvedba vinjet bo prizadela denimo tudi Ljubljančane, ki se ne vozijo pogosto po avtocestah, saj bodo morali zdaj za vožnjo po ljubljanski obvoznici tudi kupiti vinjeto. Določen delež Ljubljančanov pa bo prisilila, da se bodo obvoznici izognili in se preselili na mestne ceste, kar bo še povečalo gostoto prometa v mestu. Učinek bo torej prav nasproten temu, kar želi doseči vlada – preusmeriti promet z mestnih in regionalnih cest na mestne obvoznice in avtoceste.

Volivci se utegnejo počutiti opeharjene tudi zaradi ponovne uvedbe avtomobilskih nalepk. Na začetku mandata je Janševa vlada z velikim pompom ukinila avtomobilske nalepke, ki jih je uvedla Ropova vlada, kar je njen verjetno največji dosežek v tem mandatu. Morda bo njen največji fiasko ponovna uvedba nekih avtomobilskih nalepk …

Drug odgovor na to, zakaj se vladi z uvedbo vinjet tako mudi, pa se morda skriva v vprašanju, kateremu podjetju, ki si obeta posel od tiskanja vinjet, je uspel ta veliki lobistični met, da se je vlada odločila prav za uvedbo vinjet? In naprej, kako to, da se je vlada odločila, da za oddajo posla tiskanja vinjet ne bo naredila javnega razpisa, ampak neposredna pogajanja? Kako to, da minister Žerjav že vnaprej natančno »informativno« ve, da naj bi tiskanje vinjet stalo 40-krat manj od stroškov, ki jih je izračunal UMAR? Katero konkretno podjetje mu je dalo to informacijo? In še naprej, kateri stranki bo to podjetje, ki naj bi tiskalo vinjete po 40-krat nižji ceni od Umarjeve ocene, velikodušno sofinanciralo volilno kampanjo? Iz katere stranke sta minister Žerjav in predsednik vlade Janša kot glavna uvajalca vinjet?

Ko je novomeško podjetje Mirage dobilo posel za tiskanje avtomobilskih nalepk, je tedanji opozicijski poslanec Janša to označil kot vrh političnega klientelizma in korupcije. Kaj bo porekel predsednik vlade Janša tokrat, ko bo posel dobilo podjetje po njegovem izboru?

Da ne bo nesporazuma, načeloma podpiram vinjete kot administrativno bolj učinkovit in ekološko bolj sprejemljiv način cestninjenja na avtocestah od sedanjega načina pobiranja cestnin z ustavljanjem na cestninskih postajah. Predvsem je sprememba načina cestninjenja pomembna v segmentu prevoza s kamioni, saj predvsem ti pri obveznem ustavljanju na cestninskih postajah ustvarjajo dolge kolone ter pri speljevanju močno onesnažujejo okolje. Zato me je precej negativno presenetila včerajšnja novica, da bo vlada predvidoma že do poletja uvedla vinjete za vožnjo po avtocestah za osebna vozila, medtem ko bo za tovorna vozila vsaj do naslednjega leta ostal v veljavi sedanji način pobiranja cestnine z ustavljanjem na cestninskih postajah.

Ob tej odločitvi vlade se človek preprosto vpraša, kdo je butast v tej državi. Če je sedanji način pobiranja cestnin z ustavljanjem na cestninskih postajah ekološko nesprejemljiv predvsem zaradi kamionov, ki dodatno še ustvarjajo kolone, kaj bo potem sploh doprinos vladne uvedbe vinjet za osebna vozila? Zadeva po novem ne bo ekološko nič bolj optimalna, saj bodo kamioni še naprej pri ustavljanju na cestninskih postajah ustvarjali kolone ter še naprej veselo onesnaževali zrak. Toda kolone kamionov bodo vplivale tudi na zastoje osebnih vozil. Bo mar DARS na sedanjih cestninskih postajah odprl dva vozna pasova (umaknil zapornice) samo za osebna vozila? Kdo lahko zagotovi, da tega ne bodo zlorabljali vozniki kamionov? S tega vidika je odločitev vlade za vinjete za osebna vozila z ekološkega vidika popolna brca v temo in očitno je, da je bila takšna odločitev sprejeta izključno v populistične predvolilne namene.

Po drugi strani pa je sporna administrativna in fiskalna učinkovitost vinjet. Satelitski način evidentiranja in pobiranja cestnin je seveda najbolj učinkovit in pravičen, vendar pa – kot je lepo prikazal kolega Miroslav Marc – prinaša tudi številne dileme, ki so tako tehnične narave kot tudi občutljive z vidika možnosti poseganja v zasebnost posameznikov. Do enotnega evropskega načina satelitskega cestninjenja bo verjetno preteklo še nekaj let, zato je lahko soliranje posameznih držav v tem projektu finančno precej tvegana poteza. S tega vidika je umestno v prehodnem obdobju uvesti sistem cestninjenja, ki bi bil ekološko bolj sprejemljiv, fiskalno bolj učinkovit in kolikor se da tudi pravičen. Vinjete – kot nalepka na vetrobranskem steklu, ki dokazuje, da smo plačali cestnino – administrativno in finančno ni prav posrečena rešitev. Vinjete so drage in predstavljajo nepotreben strošek pri pobiranju cestnin. Hkrati pa zahtevajo učinkovit mehanizem preverjanja in sankcioniranja, sicer hitro pride do problema free-riderstva.

Sedanji sistem cestninjenja je s finančnega vidika zelo neučinkovit, saj sami stroški pobiranja cestnin na cestninskih postajah znašajo približno tretjino pobranih cestnin. Vinjete so stroškovno nekoliko bolj učinkovite, predvsem pri letnih vinjetah, bistveno manj pa pri denimo 10-dnevnih vinjetah, saj naj bi strošek tiskanja vinjete znašal nekje med 4 in 8 evrov. Poleg tega pa se postavlja vprašanje smiselnosti uvajanja novih nalepk na avtomobile, saj je eden najpomembnejših dosežkov te vlade prav ukinitev nalepk, ki so dokazovale, da ima avtomobil opravljen tehnični pregled. Uvedba vinjet je torej samo še dodatna brca v temo vlade. Ki pa bo seveda imela pomembne finančne posledice na izbranega ponudnika, ki bo vinjete tiskal. Ne dvomim, da bo javni razpis za ponudnika vinjet prinesel »učinkovito izbiro« ponudnika iz desne politične provenience. Torej »desnega Miragea«. Ne dvomim tudi, da bo naslednja, leva vlada kot svoj največji dosežek navajala ukinitev vinjet kot nepotrebnih administrativnih stroškov za državljane.

Če bi vlada resnično hotela poenostaviti postopek pobiranja cestnin in ga – v vmesnem obdobju do uvedbe satelitskega cestninjenja – narediti ekološko bolj sprejemljivega in finančno bolj učinkovitega, ima na voljo bistveno bolj enostavno rešitev. Preprosto naj poveča povračilo za uporabo cest, ki ga plačujemo ob registraciji vozil in ga ustrezno diferencira glede na moč motorja, težo in starost avtomobila. Podobno lahko naredi tudi pri registraciji kamionov. Rešitev ni socialno pravična, je pa administrativno zelo enostavna in finančno zelo učinkovita, saj odpade strošek tiskanja in prodaje vinjet. Pa še problemu free-riderstva se izognemo. Izračun nove višine povračila za uporabo cest je zelo enostaven – pol ure dela z nekaj numeričnimi simulacijami – če poznamo strukturo registriranih osebnih in tovornih vozil ter želeno višino pobranih dajatev iz naslova cestnin. Poleg tega omogoča tak način pobiranja cestnin ob registraciji pobiranje dajatev za vožnjo po vseh vrstah cest, ne samo avtocest, kar je z vidika financiranja izgradnje in vzdrževanja cest seveda najbolj »pravično«. Za tuje osebne avtomobile in kamione pa lahko do  uvedbe satelitskega cestninjenja uvedemo vinjete, denimo mesečne, da izboljšamo njihovo finančno izdatnost.

Enostavne rešitve so običajno najboljše rešitve.

Bil je najboljša »naključna stvar«, ki se je zgodila Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Nekdo, ki je »brez vonja, barve in okusa« (Mladina, 1989), kot »ne-Bulc«, kot čisti stranski produkt proti-establishment sentimenta slovenske javnosti tistega časa skozi velika vrata stopil v degenerirano, lažirano, votlo kuliso velike post-titovske Jugoslavije. Brez pedigreja, brez političnih botrov, od nepomembnosti v hierarhiji skorajda prozoren, vodja neke lokalne bančne ekspoziture iz zasavskih revirjev, ki je po ironičnem spletu okoliščin padel v kolesje političnega rotacijskega ključa in prevzel vodenje post-titovskih političnih zombijev – velike Jugoslavije in gibanja neuvrščenih. Politična pomota. Fatalna politična ironija.

Toda Janez Drnovšek je vlogo outsiderja v Beogradu perfektno izkoristil in jo naredil za svoj politični trademark. Distanco in distanciranost je razvil kot svojo glavno primerjalno prednost. Namesto na tedanji slovenski politični establishment in interesne kroge je stavil na svoj politični instinkt. Namesto na beograjski establishment in čaršijo je stavil na mednarodno sceno, s simbolno potezo, ko je v svetovni areni pokazal, da mu kot Slovencu »srbohrvaščina« ni edini tuj jezik.

Distanco in distanciranost ter osebni politični instinkt je v celoti razvil šele po – spet nekako po pomoti – prevzemu tedanje LDS. Janez Drnovšek je iz stranke mladinskih in szdl-jevskih fukcionarčkov, aparatčikov in povzpetnikov naredil odraslo, resno politično stranko. Z vsemi njenimi dobrimi in slabimi stvarmi. Po eni strani je iz LDS naredil glavno politično silo v državi. Stranko, ki je tri mandate vodila Slovenijo in izpeljala politično in velik del gospodarske tranzicije. Pa čeprav je tako stranko kot vlado vodil nekako tako kot nekdanjo skupno državo, z distanco, kot »predsednik v odsotnosti«, ki je figuriral kot predsednik, ki pa je politično operativo skorajda popolnoma prepustil svojim (strankarskim in vladnim) generalnim sekretarjem ter ambicioznejšim ministrom. Z dopuščanjem notranje demokracije in notranjih intelektualnih in interesnih konfliktov je stranko držal skupaj bolj kohezivno kot večina ostalih strankarskih predsednikov. Toda po drugi strani je prav zaradi te svoje distanciranosti od stranke in vlade omogočil, da sta se znotraj stranke in vlade kot rak razrasla klientelizem in korupcija, ki sta iz slovenske države in gospodarstva naredila lovišče za pohlepne zveri in interesni poligon za mrčes najrazličnejšega tipa.

Vprašanje je seveda, ali ne bi do tega prišlo tudi z manjšo dozo Drnovškove distanciranosti od stranke in političnega dogajanja nasploh. Ali ne bi s »putinovsko« ali »janševsko« načrtno vodeno in striktno izvajano klientelitično politiko prevzemanja vseh gospodarskih in političnih vzvodov s strani politično izbranih tajkunov dobili še hujše oblike Olsonove banditske demokracije? Odgovor je najbrž močno pritrdilen. Toda to nekako ne odvezuje popolnoma od krivde.

Drnovškov način vladanja je bil specifičen, relativno nekonflikten, toda njegov politični kompromis in permisivnost kot formi delovanja nista prinesli samo relativno neboleče in gladko izpeljane tranzicije in slovenskega prehoda iz nekdanje predsedujoče republike balkanske politične bombe v sedanjo predsedujočo članico največje svetovne gospodarske velesile. Drnovškov način vladanja ima tudi temnejše – čeprav v osnovi morda nezaželene – realne gospodarske in družbene posledice. Drnovšek je sicer z neverjetno potrpežljivostjo in z do bolečine neznosno dolgo dobo odzivanja in sprejemanja odločitev spretno sestavljal, vodil in manipuliral vladne koalicije v različnih konstelacijah. Ta distanciranost in umetnost kompromisa so Sloveniji omogočali politično in gospodarsko stabilnost v obdobju gospodarske tranzicije. Od zunaj gledano nekakšno chill out podalpsko oazo miru in stabilnosti. Toda – primerjalno gledano – za ceno ohranjanja in vzpostavljanja mnogih sistemskih anomalij – od pomanjkanja delujoče pravne države, ohranjanja visokih administrativnih ovir za razvoj, pomanjkljive privatizacije, liberalizacije in sektorske regulacije ter s tem omogočanja monopolne gospodarske strukture, makrofinančnega kreativnega računovodstva do sistemsko vgrajenega klientelizma in korupcije – ki se šele danes počasi zlivajo v zgodbo gradbenih in drugih koruptivnih mrež ter tajkunskih kapitalskih tvorb.

To je in bo še nekaj časa Slovenijo stalo bistveno višje gospodarske uspešnosti in blaginje. Tega, kar smo s tem »Drnovškim kompromisom« izgubili, se bomo morda v polnosti zavedli šele takrat, ko bomo čez leta ugotavljali ne samo, kako so krivulje razvitosti ostalih nekoč trikrat manj razvitih novih članic EU sistematično dohitevale in prehitele Slovenijo, ampak tudi zavidali njihovi razvitosti podjetniškega sektorja, javne infrastrukture in človeškega kapitala.

Unikatna, prosvetljeno vodena oblika državnega kapitalizma, ki se je v času Drnovškove vladavine razvila v Sloveniji, je lahko trajala samo tako dolgo, dokler je trajal njen vodja. Kakor hitro se je njen vodja umaknil, je mreža državnega kapitalizma zaživela svoj inherentni, logični, predprogramirani način delovanja. Po eni strani z vzponom Janševega avtorirarnega dirigizma v še precej bolj brutalne in javno vidne oblike političnih zlorab v gospodarstvu, po drugi pa v – večini ostalih tranzicijskih državah že videne – oblike tajkunskih prvobitnih akumulacij kapitala. Drnovškov način delovanja je zgolj začasno zadrževal ta sistemsko vgrajen razvoj dogodkov. Temu bi se morda bilo mogoče izogniti samo na estonski način, s popolno liberalizacijo vseh sistemov družbe in odprto privatizacijo državnih gospodarskih subjektov ter dobro tržno regulacijo gospodarstva. S sistemom, ki povzroča in omogoča bistveno manj anomalij, omogoča bolj enake začetne pogoje vsem in manjše nemeritorno družbeno razslojevanje na dolgi rok. Seveda pa je vprašanje, ali si v Sloveniji takšne odprtosti in enakosti večinsko sploh želimo in ali že v osnovi ne dajemo bistveno večjega poudarka nacionalnemu na škodo osebne blaginje in lastnih razvojnih možnosti.

Verjamem, da je Drnovšek kot vrhunski politik to družbeno klimo dobro čutil in na njeni podlagi razvil svoj slog in omogočil nastanek prav takšnih sistemskih nastavkov razvoja. Zelo krivični bi bili do njega, če bi mu očitali enostranskost. Namreč, tudi če bi lahko konture delovanja aktualnega predsednika vlade Janeza Janše, podobno kot Vladimira Putina, opisali s pradavno kitajsko vojaško-menedžersko mojstrovino »The Art of War«, še ne pomeni, da bi lahko politični slog Janeza Drnovška zgolj in popolnoma opisali z njegovim »The Art of Compromise«. Za večji del njegove politične kariere bi to morda veljalo, toda v zadnjem delu njegove politične kariere je Drnovšek naredil pomembno degresijo od svojega prejšnjega političnega sloga. Na vrhuncu politične moči, spodbujen z osebnimi, zdravstvenimi zadevami, se je umaknil in se distanciral od tega, kar so ustvarili »njegovi« ljudje v času njegovega političnega vodenja. Leta 2002 se je v času kandidature za predsednika države javno distanciral od klientelističnih navez v lastni stranki in od stranke same. Ni nepomembno njegovo drugačno, bolj liberalno stališče o vprašanjih liberalizacije posameznih sektorjev (telekomununikacije) ter prodaje in privatizacije (Pivovarna Union, NLB, NKBM) od stališč njegovih glavnih operativcev, s čimer je trčil na interes gospodarskih lobijev, sedanjih tajkunov, ki so se pritajeno in z uspešno medijsko piarovsko politiko začeli razvijati v tistem času.

Drnovšek se je kasneje kot predsednik države z organiziranjem pogovorov o prihodnosti Slovenije nekako distanciral od svojega prejšnjega nevizionarskega načina vodenja treh vlad. Ni nepomembno, da je s tem odprl prostor za nova razvojna razmišljanja, za nove razvojne ideje in za nove ljudi. Ni nepomembno, da je Drnovšek s tem, ko je na te pogovore o prihodnosti Slovenije aktivno vključil tudi tedanje opozicijske voditelje z Janezom Janšo na čelu, dal legitimnost in pomembno politično težo tedanji opoziciji. Ni nepomembno, da je Ropova vlada spomladi leta 2004 – v ljubosumju pred nastajajočim politično-razvojnim partnerstvom med Drnovškom in Janšo – spodbudila pripravo nove strategije razvoja Slovenije. Strategijo razvoja, na kateri je Janševa vlada izgradila svoj okvir gospodarskih in socialnih reform. Če kdo, bi prav Janez Janša moral postaviti spomenik Janezu Drnovšku kot političnemu botru njegovega vzpona na oblast. Ne glede na zadnje politično razhajanje med njima.

Povsem na koncu njegove politične kariere se je Drnovšek distanciral tudi od aktualnih mednarodnih političnih razmerij s heretičnimi pobudami o Darfurju in Kosovu. Pobudami, ki so sicer boleče trčile na zakoličena mednarodna politična razmerja, toda dala so pomembno legitimiteto tema dvema vprašanjema. Drnovšek je s tem kot predsednik majhne države vnesel potrebno dimenzijo človečnosti v mednarodne odnose. Tako kot je v širšo javnost vnesel pomembno dimenzijo osebnega, duhovnega razvoja. Kljub številnim navidez nelogičnim in otročje trmastim političnim akcijam je do konca izražal svojo prenovljeno nekompromisno držo. V mnogih primerih je, kljub škodi za ugled funkcije predsednika države, dajal tudi edino legitimno in moralno kritiko delovanja aktualne vlade, s čimer je omogočil sedanji opoziciji, da se ponovno pozicionira. Večini javnosti se je Drnovšek s tem prenovljenim, malone mesijanskim načinom delovanja verjetno človeško prikupil, čeprav se je na koncu distanciral tudi od javnosti same.

Morda bi kak že v osnovi bolj vizionarski in manj kompromisni politik lahko naredil več in bolje iz Slovenije v času njene najbolj intenzivne gospodarske tranzicije. Toda prav lahko si predstavljam, da bi kak manj demokratičen, manj distanciran in bolj avtoritaren politik iz Slovenije mimogrede lahko naredil tudi Tuđmanovo Hrvaško, Mečiarjevo Slovaško ali Putinovo Rusijo. Kakorkoli je Drnovšek začel svojo politično pot kot politična pomota in fatalna politična ironija ter jo končal kot razsvetljeni mesija, je bil glede na ponudbo med slovenskimi politiki verjetno najboljša izbira za Slovenijo na njeni poti iz Jugoslavije v Evropsko unijo in iz socializma v kapitalizem s človeškim obrazom.

Gospodarski odbor LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je predstavil predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. Pri čemer pa bi naj bile za prodajo naložb tega sklada potrebni dve tretjini poslanskih glasov v državnem zboru.

Ta predlog LDS je v osnovi zelo dober iz več vidikov. Prvič, tak sklad je dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. Ta norveški pokojninski sklad je največji v Evropi in drugi največji na svetu (takoj za kalifornijskim pokojninskim skladom javnih uslužbencev – CalPERS).

Drugič, pomembno je, da oblikovanje tovrstnega varnostnega sklada omogoča večjo preglednost nad tem, kaj se dogaja s kupnino iz naslova privatizacije in da dobijo davkoplačevalci s tem občutek, da se ne zmanjšuje vrednost državnega (in s tem posredno njihovega) premoženja. Ampak da se s kupnino iz naslova prodaje Zavarovalnice Triglav, NKBM in NLB ter ostalih podjetij tako oblikujejo dodatna sredstva, ki bodo omogočila njihovo večjo socialno varnost po upokojitvi. Morda bi veljalo razmisliti le o tem, da bi kupnino iz naslova prodaje Telekoma namenili v poseben Tehnološki sklad, iz donosov katerega bi financirali spodbujanje tehnološkega razvoja in kreativnega gospodarstva.

Tretjič, tak varnostni sklad je dober iz političnih razlogov, saj bi lahko na ta način nekako umirili politične napetosti, ki nastajajo zaradi občutka nekaterih politikov, da se s tem nepovratno prodaja državno premoženje. S tem bi omogočili nadaljevanje procesov privatizacije in s tem tudi večjo kasnejšo učinkovitost privatiziranih podjetij.

Četrtič, s tem bi presegli tudi nesoglasje med izvršno (vlada) in nadzorno oblastjo (Državni svet) glede načina privatizacije Zavarovalnice Triglav. Prenos 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev zaenkrat upravlja Kad, na ZPIZ, je suboptimalen v primerjavi z oblikovanjem takšnega varnostnega sklada. S prodajo tega kapitalskega deleža in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada (po predlogu Državnega sveta) ne bi dobili. Hkrati bi se s tem izognili bodoči politizaciji Zpiza, kajti vsaka nova izvršna oblast bi si želela pridobiti nadzor nad upravljanjem tega pomembnega kapitalskega deleža in s tem nadzor nad Triglavom. Razlika med predlogom Državnega sveta in predlogom oblikovanja varnostnega sklada torej ni samo v dodatnih 700-800 milijonih evrov za pokojninsko in invalidsko blagajno, ampak tudi v tem, da v drugem primeru pride do dejanske privatizacije Triglava, medtem ko po predlogu Državnega sveta država še vedno (ne)posredno lahko obvladuje Triglav.

Petič, dobro je, da s tem skladom upravlja Banka Slovenije kot do sedaj izkazano najbolj neodvisna inštitucija v Sloveniji, ki tudi ne bo odvisna od političnih ciklov in interesov posameznih strank ali lobijev. Vendar je pomembno, da se neodvisnost upravljanja tega sklada tudi zakonsko ustrezno zagotovi. Pri tem pa bi morali zagotoviti, da do črpanja donosov iz tega sklada ne bi prišlo pred denimo 20 leti po ustanovitvi sklada. V LDS sicer predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala tega sklada, vendar jaz te zamisli ne razumem prav dobro. Sklad bi moral ves čas vzdrževati svojo realno vrednost in samo akumulirani donosi skozi celotno obdobje bi se smeli stekati v pokojninsko in zdravstveno blagajno, ne bi pa smeli dovoliti zmanjšanja njegove vrednosti z administrativno odsvojitvijo oziroma zmanjšanjem njegovega obsega. Prav tako bi upravljanje sklada in politika kapitalskih naložb (in prodaj) morala biti povsem neodvisna od politične volje ali administriranja, pač pa bi to za Banko Slovenije morale opravljate izbrane investicijske banke. Te bi morale biti vsaj tri, od katerih bi vsaka upravljala po eno tretjino osnovne vrednosti varnostnega sklada, da bi se s tem izognili rizikom zaradi morebitnih slabih naložb posameznega upravljalca.

Državno lastništvo je manj učinkovito od zasebnega lastništva. Državno lastništvo je neučinkovito, ker je a priori zacementirano in neprilagodljivo poslovnim strateškim izzivom in ker a priori manj učinkovito pri izbiri menedžerske ekipe. Državno lastništvo omogoča politično kadrovanje, je neusahljiv bazen privlačnih služb za strankarske in družinske člane in zlata jama za klientelistične posle. Državno lastništvo daje politikom moč. Zato je jasno, da se politiki tej moči nočejo odpovedati. To storijo le tedaj, če res morajo ali pa, če so nenavadno prosvetljeni. To zadnje je redka vrlina. Običajno so politiki v privatizacijo prisiljeni. Bodisi zaradi slabega poslovanja podjetij v državni lasti bodisi zato, ker v pričakovanju volilnega poraza te moči ne želijo prepustiti konkurenčni politični opciji.

Z ekonomskega vidika privatizacija ni cilj, ampak sredstvo, kako povečati učinkovitost podjetij in gospodarstva kot celote. S političnega vidika pa je mnogokrat prav obratno – privatizacija je cilj, da konkurenčna politična opcija po prevzemu oblasti izgubi del svojega političnega vpliva. S tega vidika je treba razumeti politične procese in razprave v zvezi s privatizacijo. Srčno zagovarjanje privatizacije na eni strani, na drugi pa žolčno nasprotovanje. Nasprotovanje privatizaciji je zelo hvaležen poligon političnim strankam, ki ne želijo izgubiti svojega političnega vpliva in kjer se lahko poceni, celo zastonj, profilirajo in diferencirajo v očeh kupcev (volivcev). Se povzdignejo v varuha nacionalnega interesa.

Napredek, razvoj, blaginja, učinkovitost itd. v vsem tem procesu nimajo nobene vrednosti, ker pač niso v ciljni funkciji politikov (kljub strašni retoriki v to smer). Lahko pa to postanejo, vendar zgolj po pomoti, kot pozitivna kolateralna škoda.

Privatizirati ni lahko. Medtem ko so strokovne priprave in postopki relativno enostavni, pa so politični procesi, ki tečejo vzporedno s tem, zelo kompleksni in negotovi. Zato je ključno poznavanje zakonitosti političnega procesa, le tako jih je mogoče izkoristiti v pravo smer. Kako privatizirati, kadar javnost, mediji in politična opozicija ali celo koalicijske stranke temu ostro nasprotujejo? Odgovor je v postopnosti in v vključitvi javnosti v privatizacijske posle. Svetovalci Maggie Thatcher se v 1980-tih niso zaman spomnili formule, da bi pri vsaki »politično zahtevni« privatizaciji v postopek vključili tudi fizične osebe in jim omogočili nakup delnic po diskontni ceni. Temu se noben politični oponent ne upa prav glasno zoperstaviti, ker si ne želi nakopati očitka, da želi oropati navadne volivce konkretnih finančnih koristi od privatizacije. Javnosti pa je tak koncept všečen, ker vsakemu posamezniku omogoča pridobiti finančno korist. Vsakdo želi participirati v poslu, kjer lahko zasluži.

Seveda pa je privatizacija fizičnim osebam daleč od optimalne metode privatizacije, ker proces iskanja »pravega« lastnika podaljša za nekaj let. Šele konsolidacija lastništva prek finančnega trga (borze) čez nekaj let na površje pripelje pravega lastnika. Dolgoročnega, strateškega lastnika, ki je pripravljen za prevzem kontrole nad podjetjem tudi plačati pošteno tržno ceno. Dokler podjetje ne kotira na borzi, se je očitku o nepreglednosti privatizacije, o prodaji pod ceno oziroma dvomu o izbiri »pravega« strateškega lastnika težko izogniti. Konec koncev pa, kako lahko kdorkoli od političnih odločevalcev v procesu privatizacije a priori ve, kateri lastnik je najboljši dolgoročni lastnik podjetja? Tega vam tudi noben ekonomist ne more napovedati. Ker ne ve in ne more vedeti. Optimalnost lastnika (-kov) lahko pokaže in izkaže samo trg skozi čas. Če bi kdorkoli lahko to vedel vnaprej, ne bi potrebovali tržnega gospodarstva, ampak bi se šli še naprej plansko gospodarstvo. Prednost trga pa je prav v sprotni samokorekciji, v t.i. »error correction procesu«. Če nek lastnik pride do meja svojih sposobnosti in zmožnosti in podjetja ne more več dovolj učinkovito voditi v smislu, da mu zagotovi dovolj učinkovito menedžersko ekipo in strategijo, ga pač prevzamejo drugi lastniki, ki so v dani situaciji bolj optimalni. In tako znova in znova. Lastniška struktura se lahko in se spreminja skozi čas, pač v skladu s potrebami in izzivi poslovanja. Nič ni vnaprej zacementirano.

Način privatizacije prek fizičnih oseb pa nima prednosti samo v tem, da je edini politično izvedljiv v primeru tako »politično zahtevnih« privatizacij, kot so denimo javni telekomi, energetika, največje finančne institucije, ampak da daje velike koristi tudi že v vmesnem obdobju. Namreč, takoj ko podjetje začne kotirati na borzi in ima zasebne lastnike, se začne menedžment bolj racionalno obnašati zaradi samega disciplinirajočega učinka borze, hkrati pa poslovanje podjetja postane postopoma bolj transparentno. Prav postopnost izboljševanja preglednosti in racionalizacije poslovanja je lahko bistvena prednost tovrstnih privatizacij, saj ni enkratnih šokov za prevzeto podjetje in za družbeno okolje.

Mene v vsej tej slovenski privatizacijski sagi moti samo to, zakaj nismo vseh teh podjetij, o katerih (ne)privatizaciji se leta 2008 naši politiki tako zagrizeno javno prerekajo, privatizirali v celotnem paketu že leta 1994. Tako nam danes ne bi bilo treba tratiti energije za te nesmiselne diskusije. In tako kot se leta 2012 ne bomo več spomnili, da smo se še leta 2008 prerekali o tem, ali Telekom Slovenije privatizirati ali ne. Ker se nam bo privatiziran Telekom Slovenije (kakorkoli se bo takrat že imenoval) zdel nekaj tako normalnega kot danes to, da lahko danes vse najbolj znane modne blagovne znamke kupimo kjerkoli po državi, še leta 1989 pa smo jih morali švercati čez italijansko mejo. Le celoten proces evolucije proti normalnosti traja predolgo. Obupno predolgo.