^{Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.}

Dobro stoletje nazaj je ameriški predsednik Theodore D. Roosevelt napovedal vojno monopolom in napovedal bitko za večjo enakost vseh državljanov. Takoj po nastopu predsedniške funkcije je leta decembra 1901 na ameriški Kongres naslovil 20.000 besed dolg govor, v katerem je od Kongresa zahteval, da omeji moč ameriških korporacij znotraj razumnih meja. Kongres se temu pozivu sicer ni aktivno odzval, je pa Rooseveltova administracija sprožila 45 sodnih postopkov proti največjim ameriškim korporacijam zaradi zlorabe monopolnega položaja, omejevanja konkurence in nelojalnih poslovnih praks. Roosevelt je tako z zavzemanjem za aktivno regulacijo postal znan kot »trust buster«, preganjalec monopolov.

Hkrati s preganjanjem monopolov pa je sprožil tudi bitko proti t.i. roparskim baronom, ki so v času industrializacije prišli do enormnega bogastva (Rockefeller, J.P. Morgan itd.), večinoma z nelojalnimi poslovnimi potezami in omejevanjem enakih možnosti ostalih. Po končanju svojega drugega mandata se je Roosevelt leta 1910 zavzel za t.i. »square deal«, to je za večjo enakopravnost in za enake možnosti vseh, vendar ne zgolj v »okviru obstoječih pravil igre«, ampak da se »pravila spremenijo tako, da bodo omogočila večjo enakost možnosti in enakost plačila za opravljeno delo«.

^{“— Practical equality of opportunity for all citizens, when we achieve it, will have two great results. First, every man will have a fair chance to make of himself all that in him lies; to reach the highest point to which his capacities, unassisted by special privilege of his own and unhampered by the special privilege of others, can carry him, and to get for himself and his family substantially what he has earned. Second, equality of opportunity means that the commonwealth will get from every citizen the highest service of which he is capable. No man who carries the burden of the special privileges of another can give to the commonwealth that service to which it is fairly entitled.
— I stand for the square deal. But when I say that I am for the square deal, I mean not merely that I stand for fair play under the present rules of the game, but that I stand for having those rules changed so as to work for a more substantial equality of opportunity and of reward for equally good service… When I say I want a square deal for the poor man, I do not mean that I want a square deal for the man who remains poor because he has not got the energy to work for himself. If a man who has had a chance will not make good, then he has got to quit… Now, this means that our government, National and State, must be freed from the sinister influence or control of special interests. Exactly as the special interests of cotton and slavery threatened our political integrity before the Civil War, so now the great special business interests too often control and corrupt the men and methods of government for their own profit. We must drive the special interests out of politics… For every special interest is entitled to justice, but not one is entitled to a vote in Congress, to a voice on the bench, or to representation in any public office. The Constitution guarantees protection to property, and we must make that promise good. But it does not give the right of suffrage to any corporation. The true friend of property, the true conservative, is he who insists that property shall be the servant and not the master of the commonwealth; who insists that the creature of man’s making shall be the servant and not the master of the man who made it. The citizens of the United States must effectively control the mighty commercial forces which they have themselves called into being.”}

Mnoge njegove ideje so bile kmalu uresničene, med drugim tudi uvedba dohodnine, mnoge pa malce kasneje v »new dealu« njegovega daljnega bratranca Franklina D. Roosevelta.

Roosevelt je leta 1906 dobil Nobelovo nagrado za mir in njegova podoba je vklesana v goro Mount Rushmore ob še treh največjih ameriških predsednikih – Washingtonu, Jeffersonu in Lincolnu. Kar pove veliko o njegovi zgodovinski vlogi.

O tem govorim zato, ker se današnja situacija, sto let kasneje, zdi precej podobna. In ker zahteva podobno delovanje. Obdobje zadnjih dvajset let je v razvitih državah pomenilo obdobje velikih priložnosti, velikih dobičkov in velikih zaslužkov. Medtem ko so Clintonova leta t.i. »nove ekonomije« pomenila predvsem storitveni in tehnološki boom na čelu z Microsoftom, Googlom in tehnoloških podjetij na Nasdaqu, pa je obdobje med leti 2004 in 2008 poskrbelo za blaginjo predvsem finančnih institucij. To je bilo diamantno obdobje za bankirje in menedžerje finančnih skladov, ki so z investiranjem v različne laikom nerazumljive izvedene finančne instrumente ter njihovim prekladanjem med različnimi portfelji na nereguliranem finančnem trgu poskrbeli za nekaj desetkratno napihnjene bilance skladov in bilančne vsote bank. Njihovi menedžerji pa so precejšen del teh navideznih dobičkov prek bajeslovnih plač, nagrad in bonusov prelili v zasebne žepe. V tem obdobju se je neenakost v razvitih družbah močno povečala. V ilustracijo, leta 1979 je zgornji 0,1% Američanov zaslužil 20-krat več od spodnjih 90% populacije, leta 2006 pa se je to razmerje povečalo na 77-krat.

S tega vidika so demonstracije in kamenje ob srečanju skupine G-20 v Londonu ter naraščajoči negativni sentiment proti »bogatim« v večini razvitih držav zelo razumljivi. Med ljudmi se je razrasel – upravičen – občutek, da bogataši iz finančnega sektorja do tega bogastva prišli na nemeritoren način, ob pomoči zlobirano pomanjkljive regulacije, z ustvarjanjem Ponzijev finančnih shem, z nesorazmernimi nagradami za svoje delo ter skrivanjem svojih zasebnih kapitalskih dobičkov v davčnih oazah. Kot pravi zadnji Economist, je glavni očitek proti novim finančnim bogatašem bolj ali manj upravičen. Finančniki so ustvarili sistem, v katerem oni privatizirajo dobičke z investiranjem tujega denarja in nato socializirajo izgube, ko njihove družbe propadejo. Hkrati jim v stiski na pomoč priskočijo še centralne banke z zniževanjem obresti in vlade s finančnimi bail-out programi, saj so finančne družbe, ki jih vodijo, prevelike, da bi smele propasti. Lepšega socializma si finančni bogataši res ne bi mogli želeti.

Toda kot ugotavlja tudi Economist, nekaj gnilega je v finančnem sektorju, kjer se glavna kapitalistična spodbuda – sorazmernost donosov stopnji tveganja naložb – sprevrže v visok račun, izstavljen davkoplačevalcem. Jeza davkoplačevalcev je povsem upravičena. Zato je treba narediti troje. Prvič, finančni sistem je treba reformirati in delovanje finančnih inštitucij regulirati. Zmotno je prepričanje, da finančne inštitucije ne počnejo nič koristnega. Dejstvo je, da so finančne inštitucije kot olje v motorju tržnega gospodarstva. To se morda najlepše demonstrira danes, ko finančni trg deluje samo še na četrt, podjetja ne morejo dobiti dovolj kreditov niti za tekoče poslovanje, fizične osebe pa za nakup nepremičnin. Brez financ se gospodarstvo zaustavi. Dejstvo pa je, da finančne inštitucije potrebujejo bistveno večji nadzor.

Oblike zahtevane večje regulacije so različne od države do države, saj je struktura finančnih poslov med njimi zelo različna. Sistemsko tveganje v ameriškem in britanskem finančnem sektorju je denimo predstavljalo neregulirano poslovanje zasebnih finančnih korporacij z izvedenimi finančnimi instrumenti. Pri nas pa je sistemsko tveganje v finančnem sektorju predstavljalo slabo regulirano posojanje in zavarovanje kreditov državnih in zasebnih bank finančnim holdingom in za menedžerske prevzeme. Sistemska zdravila bodo zato različna. Očitno pa je, da je treba poostriti pravila glede izvedenih finančnih instrumentov, glede bonitetnih izračunov, glede računovodskih standardov, glede zahtevanih kapitalskih rezervacij za bolj tvegane finančne naložbe, da je treba omejiti možnost zavarovanja za najete kredite z zastavo vrednostnih papirjev itd. Ta nova regulacija se bo morala zgoditi, sicer svetovno gospodarstvo ne bo pripravljeno na novi vzpon oziroma bo še naprej močno podvrženo podobnim sistemskim tveganjem.

Drugič, zlorabe s strani finančnikov in menedžerjev je treba sankcionirati. Prvič zaradi pravičnosti same in drugič zaradi omejitve možnih negativnih družbenih posledic. Sicer se bo upravičen negativni sentiment v družbi s poglabljanjem gospodarske krize ter z najedanjem eksistence tistih z najnižjimi dohodki samo še poglobil. Nemiri, podobni tistim v Atenah, Reykjaviku, Londonu se lahko sprevržejo v bistveno širše dimenzije, kjer tudi individualno obračunavanje z najbolj izpostavljenimi bančniki, menedžerji in tajkuni ni izključeno. Zanimivo je, da pravosodni sistem v razvitih tržnih gospodarstvih glede tega deluje bistveno bolj učinkovito in da samodejno sankcionira takšne zlorabe, ko se izkažejo (denimo primer Enrona v ZDA ali Mannesmana v Nemčiji).

Pri nas pa tovrstne prakse skorajda ni. Dejstvo je, da je nerazumne špekulacije, izigravanje in eklatantno kršenje zakonov glede prevzemne in protimonopolne zakonodaje pri nas potrebno tudi sodno sankcionirati. Če do pravnomočnih sankcij, denimo v primeru Istrabenza in Pivovarne Laško, ne bo prišlo, naš tržni gospodarski sistem nikoli ne bo normalno deloval, državljani pa bodo izgubili zaupanje v njegovo učinkovitost ter učinkovitost pravne države. Grobo sistemsko deziluzioniranje državljanov v obdobju hudih gospodarskih in socialnih razmer pa zna biti zelo eksplozivna mešanica. Odgovornost sedanje vladajoče garniture je, da na tem področju  uveljavi bolj učinkovito pravno državo.

In tretjič, potrebne so korekcije v socialnem sistemu, tako glede delitve ustvarjenega bogastva kot tudi glede zagotavljanja enakih možnosti vsem, kar se nenazadnje mora manifestirati tudi v lažjem in cenejšem dostopu do zdravstvenih in šolskih storitev. Razmere v anglosaksonskih, azijskih ali tranzicijskih državah so na tem področju neprimerno slabše kot denimo v kontinentalni Evropi, Skandinavskih državah ali Sloveniji. Obamin New Deal obeta pomembne spremembe na področju dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva in kvalitete javnega šolstva v ZDA, ostalim državam na tem polu pa se morajo Obame šele zgoditi. Pri nas je dostopnost prebivalstva do zdravstvenih in šolskih storitev neprimerno boljša in omogoča v bistveno večji meri enake možnosti vsem kot v ostalih državah, s katerimi se primerjamo.

Šepa pa sistem glede kvalitete storitev, saj je denimo do hitrih in kvalitetnih zdravstvenih storitev mogoče priti šele ob visokih doplačilih, ker seveda dostopnost zdravstvenih storitev de facto močno zmanjšuje. Po drugi strani pa je dejstvo, da mnoge pridobitve preteklosti, denimo nizka upokojitvena starost in visoko razmerje pokojnin iz obveznega zavarovanja glede na plačo, niso dolgoročno finančno vzdržne. Mnoge tovrstne »pridobitve« na daljši rok tudi ne bodo več potrebne, saj bo čez dvajset let struktura zaposlenih bistveno drugačna in bo večina sedaj zaposlenih na težavnih delih v industriji ali gradbeništvu že upokojena. Mlajše generacije bodo v veliki večini, okrog 85-odstotno, zaposlene v storitvenem sektorju, kjer so fizični napori bistveno nižji, možnosti fleksibilnejših oblik zaposlitve pa bistveno večje.

Ko se danes pogovarjamo o reformiranju obstoječega finančnega, gospodarskega in socialnega sistema, se dejansko pogovarjamo o novi družbeni pogodbi. Vsi deležniki v teh pogovorih – zaposleni, delodajalci, sindikati, široka javnost – pa se morajo zavedati, da se pogovarjamo o tem, kako narediti našo skupno prihodnost socialno bolj sprejemljivo, vendar hkrati tudi z dovolj učinkovitimi gospodarskimi temelji, da si jo bomo lahko privoščili. Kompromisi na vseh straneh bodo zato nujni. Toda gradimo skupno prihodnost, kar je prvenstveno treba imeti pred očmi.

Pozivi francoskega predsednika Sarkozyja k protekcionističnim ukrepom za pomoč francoski avtomobilski industriji ter ameriškega predsednika Obame k Buy-American klavzuli v programu za okrevanje gospodarstva, utirajo pot h globalnemu valu protekcionizma. Protekcionizem, na katerega pozivata oba predsednika dveh gospodarskih velesil, pa je najboljši in najhitrejši način, kako iz gospodarske krize v zahodnem delu sveta narediti resnično hudo globalno gospodarsko depresijo. Gre za natanko tisto, česar si svet v tem trenutku pod nobenimi pogoji ne bi smel dovoliti. Dokler bodo države ohranjale med seboj visoko raven medsebojne trgovine, bodo posledice gospodarske krize obvladljive. Ko bodo omejile medsebojno trgovino, bo hudičeva spirala gospodarske depresije kot cunami uničevala podjetje za podjetjem, tisoče in milijone delovnih mest.

Študente ekonomije učimo o škodljivih posledicah protekcionizma. Pri tem jim običajno predstavimo argument optimalne carinske stopnje. Ta argument pravi, da načeloma obstaja neka optimalna carinska stopnja, do katere lahko neka država dvigne raven zaščite domačega gospodarstva pred uvozom in tako na račun drugih držav dvigne raven svoje blaginje. Optimalna je tista višina zaščite, pri kateri domača država dvigne raven svoje blaginje na maksimalno raven preden prizadete države reagirajo s podobnim ukrepom. Prizadete države pa seveda zelo hitro reagirajo in začne se klasična trgovinska vojna z zviševanjem medsebojnih ovir v trgovanju. Posledično se medsebojna trgovina postopoma zmanjšuje, s tem pa tudi koristi od medsebojne trgovine ter blaginja obeh držav. Trgovinska vojna se načeloma konča v točki, ko postanejo trgovinske ovire (carine, kvote ipd.) prohibitivno visoke in trgovina med državami povsem preneha. S tem pa seveda propade ogromno podjetij (in delovnih mest), ki so bila ključno odvisna od izvoza.

Kakorkoli se torej zdi politikom argument optimalne carinske stopnje kratkoročno privlačen in vreden spogledovanja, pa ima dolgoročno izključno negativne posledice, hudo negativne posledice. Podobne igranju z ognjem na bencinski črpalki. Posledice, ki lahko vržejo v zrak politike, ki se igračkanju s protekcionizmom niso mogli upreti. In ki na pogorišče prinesejo politike najhujšega kova. Najboljši primer tovrstnega igračkanja s protekcionizmom je svetovna gospodarska depresija, ki se je začela leta 1929 z zlomom newyorške borze in počasi okužila ves svet. Voditelji najpomembnejših držav so se na posledično finančno krizo in upadnje gospodarske aktivnosti odzvali z “logičnim” zapiranjem gospodarstev pred uvozom, da bi tako “zaščitili” domača delovna mesta.  Vodilne v tem procesu uvajanja protekcionizma so bile ZDA, ki so januarja 1930 sprejele t.i. Smoot-Hawley Tariff Act, ki je povečal carine na 20.000 različnih uvoženih izdelkov. Povprečna carinska stopnja se je z 26% v obdobju 1921–1925 povečala na 50% v obdobju 1931–1935. Seveda so ostale vodilne države proti temu takoj sprejele povračilne ukrepe in dvignile carinske stopnje, uvedle kvote za uvoz, prepovedale iznos deviz itd. Povprečna carinska stopnja v 25 gospodarsko najmočnejših državah se je iz 15% leta 1928 dvignila na 25% leta 1935 (slika 1).

_{^{Slika 1: Povprečna ad valorem carina v 25 gospodarsko najmočnejših državah, 1860-2000, v % (Vir: Maddison, 2006)}}

Logična posledica tega trgovinskega zapiranja držav je bilo postopno, vendar hitro zmanjševanje medsebojne trgovine. Skupen uvoz 75 gospodarsko najmočnejših držav se je s 3 milijonov tedanjih zlatih dolarjev v januarju 1929 postopno zmanjšal na le še slab milijon zlatih dolarjev v januarju 1933 (slika 2). Pri tem državam niso pomagale niti nekajkrat letno izvedene devalvacije valut, da bi tako spodbudile lasten izvoz. Kajti prizadete države so odgovorile z enako mero – s konkurenčnimi devalvacijami svojih valut. Politika “beggar thyr neighbour” se je sprevrgla v siromašenje lastnega gospodarstva in prebivalstva. Plače zaposlenih v ZDA so upadle za 20 – 50%, brezposelnost se  je povečala (s 7.8% leta 1930 na 25.1% v letu 1933) in gospodinjstva niso več mogla odplačevati kreditov. Začela se je vsesplošna panika. Samo v ZDA je v prvih 10 mesecih po začetku krize propadlo 744 bank, vsega skupaj pa kar 9,000 bank – kljub zvezni garancijski shemi ter pojačani regulaciji s strani FED. V propadlih bankah je ostalo zamrznjenih kar za 7 milijard tedanjih dolarjev depozitov, ki jih banke niso uspele posoditi gospodarstvu in gospodinjstvom. BDP v ZDA se je zaradi gospodarske depresije kumulativno zmanjšal za 27%, podobno pa tudi v drugih državah.

_{^{Slika 2: Skupen uvoz 75 gospodarsko najmočnejših držav, Januar 1929-Marec 1933, v mio dolarjev (Vir: Husted in Melvin, 2001)}}

Toda gospodarska depresija in socialna mizerija nista bili najhujši posledici svetovne gospodarske depresije. Bistveno hujše so bile posledice na političnem področju. Socialno nezadovoljstvo je kulminiralo v političnih gibanjih, ki so temeljila na nacionalizmu. Na oblast so v številnih državah prišli ekstremistični politiki. Fašizem in nacizem v Evropi sta le najbolj ekstremni pojavni obliki tega nacionalističnega vala. Tragičen paradoks tega obdobja je, da so tisti, ki so izgubili delo zaradi depresije, to spet dobili v vojaški industriji ter vojaški službi. Osebni obup ljudi je postal gorivo za wahnsinn nekaterih ekstremističnih politikov. Svet je tekom 1930. let zanesljivo drvel proti drugi svetovni vojni, največji moriji v zgodovini človeštva.

Šele leta 1944, po desetinah milijonov ubitih v vojni, so svetovni voditelji spoznali nerazumnost in uničevalnost nacionalističnega protekcionizma. V Bretton Woodsu sta bili ustanovljeni Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, ki naj bi poskrbela za pomoč v vojni porušenim gospodarstvom ter za finančno stabilnost držav. Leta 1947 je bil ustanovljen GATT, ki je poskrbel za postopno liberalizacijo svetovne trgovine.  Minilo je torej 15 let od začetka gospodarske recesije in desetine milijonov ubitih v nesmiselni svetovni vojni do konsenza držav glede učinkovite rešitve za ponovno okrevanje gospodarstev.

Nam lahko nauk svetovne gospodarske depresije pomaga danes pri iskanju učinkovitih rešitev za sedanjo globalno gospodarsko krizo? Rad bi rekel, da ja. Vendar se bojim, da je moje upanje zaman. Bojim se, da niti svetovni voditelji niti mi, posamezniki v posameznih državah, nismo zreli za tovrstne razumne rešitve. Bojim se, da racionalne argumentacije ne bomo sposobni slišati in razumeti. Pred izglasovanjem Smoot-Hawleyevega carinskega zakona januarja 1930 je 1028 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti njemu. Tedanji predsednik Hoover je zahteval znižanje predlaganih povišanj carinskih stopenj. Vendar je Kongres zakon kljub temu izglasoval. Ekonomisti so zahtevali predsednikov veto na zakon, toda predsednik Hoover ga je vseeno podpisal.

Zato mene, ko slišim Sarkozyja govoriti o potrebnosti protekcionističnih ukrepov za reševanje  francoske avtomobilske industrije ali Obamo o podobnem načinu reševanja ameriške avtomobilske industrije ter našega Križaniča o protekcionističnem reševanju naše industrije bele tehnike, postane pošteno strah. Fantje enostavno ne vedo, s čim se igrajo. Lahko si mislite, da vas nič ne briga, če bo naše Gorenje zaprlo svoje obrate denimo v češki Moravii ali srbskem Valjevu. Toda grdo se motite. Ko bo pod patronatom francoske vlade Renault začel zapirati svoje obrate v tujini, to ne bo več neka abstraktna tujina. Ampak bo počasi prišel na vrsti tudi novomeški Revoz, z njim pa 2834 zaposlenih in 10% slovenskega izvoza. In tako naprej, ko bodo nemška, francoska, italijanska, japonska in korejska avtomobilska podjetja enega za drugim zapirala svoje obrate v tujini. Mednarodne trgovine bo vse manj, prilivov v proračun prav tako, možnosti prodaj državnih obveznic na tujih trgih bodo izpuhtele. Pogreznili se bomo v ekonomski nacionalizem, ki nas bo požrl.

Nacionalizma, ko njegov duh uide iz steklenice, ni več mogoče zaustaviti. Postane val, ki raste z vsakim dnem in se spreminja v velik rušilni val. Cunami, ki uniči vse, kar mu je na poti. Racionalne argumentacije ni več, je le še groba sila.

Lahko rečem le kot Hermann Hesse leta 1914 “O Freunde, nicht diese Töne” in upam, da bodo svoje nasprotovanje temu nerazumnemu politikanstvu glede protekcionizma podobno jasno in glasno izrazili tudi številni kolegi po svetu. Voditelji držav EU se morajo v tem času zavzeti za ohranitev politik prostega pretoka blaga, storitev, kapitala in zaposlenih, na katerih temelji EU. Samo prosto sodelovanje nam lahko pomaga prebroditi sedanjo krizo s čim manjšimi izgubami. Zapiranje v nacionalne okvire bo tej krizi šele dalo pospešek in povzročilo nekajkrat večjo škodo, kot bi nastala brez protekcionizma.

Globalizacija ima v razvitem svetu vsaj toliko, če ne bistveno več, nasprotnikov kot ima zagovornikov. V manj razvitih delih sveta pa je nasprotno, saj jim globalizacija prek prihoda tujih multinacionalk in možnosti prostega izvoza njihovih izdelkov (razen hrane) na trge razvitih držav omogoča nova delovna mesta. Nekaj sto milijonov delovnih mest, ki jih brez globalizacije ne bi bilo. S tem pa tudi ne plač in porasta individualne blaginje. V razvitem svetu pa so glasovi proti globalizaciji veliko močnejši. Ker naj bi globalizacija povečevala razlike v svetu. Toda ali je to res? Ali pa gre zgolj za osveščene pripadnike zahodne civilizacije, ki jih je strah, da bo globalizacija »posrkala« njihova delovna mesta (»that giant sucking sound«, kot je nekoč izjavil nekdanji kandidat za ameriškega predsednika Ross Perot) in jih preselila v revnejše predele sveta? Se dohodkovne razlike v svetu res povečujejo?

Na strahove in neracionalnosti je mogoče vedno najlažje odgovoriti z dejstvi, s podatki. Branko Milanović iz Svetovne banke je pred nekaj leti objavil izjemno dobro knjigo Worlds Apart (Princeton, 2005), kjer prikazuje, kaj se je dogajalo z dohodkovno neenakostjo v svetu po letu 1950. Ker je o tem vprašanju v strokovni literaturi bilo precej različnih mnenj, je zelo sistematično in neideološko obdelal tri različne koncepte neenakosti in jih prikazal na vzorcu prek 120 držav sveta za obdobje 1950-2000. Pred tem je dohodke prebivalcev, merjene kot BDP na prebivalca, skrbno preračunal po metodi paritete kupne moči (PPP) na mednarodno primerljivo raven. Toda, kako v tako heterogenem svetu izmeriti povprečno stopnjo svetovne neenakosti? Prvi koncept neenakosti, ki se običajno imenuje mednarodna neenakost, zajema vsako državo kot celoto, denimo tako Kitajska kot Slovenija sta enakovredni enoti pri izračunu mednarodne mere neenakosti. Drugi koncept neenakosti, ki ga Milanović imenuje, svetovna neenakost, pa vsaki državi da utež v višini njenega števila prebivalcev. Ni namreč vseeno, ali v svetovno mero neenakosti vstopa 2 milijona Slovencev z 20,000 evrov BDP na prebivalca ali pa ena milijarda in 321 milijonov Kitajcev z 5,000 evri BDP na prebivalca. Tretji koncept neenakosti, globalna neenakost, pa dodatno upošteva še stopnjo neenakosti znotraj posamezne države (med regijami ali celo med posamezniki) pri kasnejšem preračunu v en kazalec svetovne neenakosti.

Gibanje svetovne neenakosti v drugi polovici 20. stoletja kaže naslednje značilnosti. Neenakost v svetu, merjena s prvim konceptom (kjer ima Slovenija enako težo kot Kitajska), se je po letu 1950 povečala. Med leti 1965 in 1985 se sicer ni spreminjala, po letu 1985 pa je naglo poskočila, ker so afriške, latinskoameriške in nekdanje socialistične države zapadle v krizo, razvite države pa so dosegale visoke stopnje rasti.

Toda, kaj se zgodi, če upoštevamo, da Kitajska in Indija nista samo dve opazovanji, ampak da vsaka prispeva po eno milijardo in več posameznikov? Če merimo neenakost v svetu po tem drugem, bolj pravilnem konceptu, opazimo, da se svetovna neenakost po letu 1950 enakomerno zmanjšuje, zelo hitro pa se zmanjšuje po letu 1985. Zakaj? Predvsem zato, ker je dobrima dvema milijardama ljudi v Indiji in na Kitajskem po letu 1985 z začetkom hitre gospodarske rasti šlo vedno bolje. Brez globalizacije obeh držav bi bil svet kot celota revnejši.

Tudi po tretjem konceptu neenakosti, ki upošteva tudi neenakost med regijami znotraj posamezne države, se je neenakost med letoma 1993 in 1998 (zadnji točkovni oceni) zmanjšala. In sicer predvsem po zaslugi hitrejše rasti ruralnih regij Indije in Kitajske v primerjavi z razvitimi zahodnimi državami. Opazna je naslednja zakonitost: čim hitreje rastejo nerazvite regije Indije in Kitajske, tem hitreje se zmanjšuje globalna neenakost v dohodkih. Ali z drugimi besedami: čim več globalizacije pride v nerazvite ruralne regije Indije in Kitajske, tem bolj se bodo dohodkovne razlike v svetu zmanjšale.

Je torej globalizacija slaba? Je globalizacija tako huda kuga sodobnega časa, da je potrebno bistveno spremeniti naš pogled na razvoj in blaginjo? Je čas, da zavržemo trg? Je čas, da zavržemo BDP na prebivalca kot merilo učinkovitosti in stopnje blaginje? Je čas za nov koncept merjenja učinkovitosti in blaginje, kot naj bi ga za francoskega predsednika Sarkozyja bojda razvijal nobelovec Joseph Stiglitz?

Hm, bojim se, da gre samo še za eno modno politično pogruntavščino in da bo zgodovina kmalu pokazala, da je inovativnost v smeri nepriznavanja trga (globalizacije) kratkega daha. Uvajanje nekih dogmatskih, človeški racionalni naravi in njegovemu motivu po maksimiranju koristi (dodane vrednosti, dobička, sreče…) tujih konceptov je obsojeno na propad. Kot nekdanje sovjetske in zelo inovativne jugoslovanske pogruntavščine (“družbena cena” kapitala namesto obrestne mere, »družbeno dogovarjanje« namesto trga, »organizacija združenega dela« namesto podjetja, »združevanje dela« namesto zaposlitve itd.). Pa je zadeva povsod in v vseh pogledih zelo neslavno propadla. Prebivalci teh držav pa postali bolj revni.

Tržni sistem ima to prednost, da je apriori nedogmatski, da bazira (po Schumpetru) na kreativni destrukciji, da je zato izjemno prilagodljiv in je zaradi svojega stalnega spreminjanja praktično neuničljiv. Kakor hitro se pojavi sistemska napaka, denimo prevelike koncentracije kapitala (ki jih je Lenin v svoji kritiki kapitalizma pred skoraj sto leti navedel kot vzrok prihodnjega razpada kapitalističnega sistema), se sistem sam regulira, denimo v obliki ostre protimonopolne zakonodaje v ZDA takoj po 2. svetovni vojni (kar pri nas počasi začenjamo šele danes razumevati, ko se nam je Laško s svojim imperijem dvignilo prek glave). Tudi ameriški skrajno nesocialni tip kapitalizma ne bo mogel dolgo vzdržati v tej obliki, ker pač preveliko družbeno razslojevanje postaja kontra-produktivno, in se geti brezposelnih in socialno in zdravstveno nezavarovanih množic v določeni fazi sprevržejo v socialne bombe. Kot denimo v Franciji pred dobrim letom dni. Toda to ne pomeni, da bo kapitalistični sistem kot takšen kolapsnil, ampak to, da se bo prej ko slej našla neka Hillary Clinton, ki bo uvedla denimo zastonj osnovno zdravstveno zavarovanje in s tem prilagodila ameriški tip kapitalizma evropskemu.

Zato izmišljevanje nekih novih konceptov nima prav nobenega učinka na našo dejansko blaginjo ali na svetovno (oziroma globalno) neenakost. Ljudem v najrevnejših delih sveta prav nič ne pomaga, če njihove vlade zatrjujejo, da njihova sreča ni odvisna od tega, če je njihov BDP na prebivalca nizek in stagnira (ali celo nazaduje), ampak da je sreča v tem, da lahko vsak prebivalec dobi na dan zastonj liter mleka in kilogram kruha ter kilogram mesa na teden, zastonj šolstvo in najboljše zdravstvo na svetu (Castrove parole v zadnjih letih). Ljudem ta liter mleka in kilogram kruha na dan ter zastonj šola nič ne pomagajo, če pa jih 40 odstotkov ne dobi službe in ne more zagotoviti eksistence svoji družini.

BDP na prebivalca ni edina mera blaginje, je pa v hudo močni korelaciji z njo. Zato je prebivalcem Indije in Kitajske tako v ruralnih kot urbanih regijah v zadnjih 20 letih bistveno lažje, ko njihov BDP na prebivalca letno narašča po dvo-številčnih cifrah. Ker se je s tem število revnih prepolovilo in ker so ljudje dobili službe in s tem perspektivo v življenju. Brez globalizacije in brez odprtih trgov in širjenja multinacionalk te perspektive ne bi imeli. Jasno, faza kapitalističnega sistema, ki se trenutno dogaja na Kitajskem in ostalih azijskih državah in ki jo je Evropa dala skozi pred vsaj sto leti, je izjemno krut proces. Če ga merimo v naših sedanjih standardih. Toda če vprašate lokalne prebivalce v neki ruralni regiji na Kitajskem ali bi zamenjali ta sedanji »kruti kapitalizem« za prejšnje stanje, preden se je začel ta kapitalistični gospodarski bum, bi vas zelo grdo pogledali. Če jim namreč vzamete ta tržni, kapitalistični sistem, jih s tem oropate sedanje pridobljene blaginje in življenjske perspektive. Perspektive, da bodo njihovi otroci doštudirali in dobili boljše službe. Perspektive, da bodo nekoč deležni takšne blaginje kot zahodnoevropski prebivalci.

Toda ta zahodnoevropska blaginja (z vsemi pozitivnimi spremljevalnimi učinki, od socialne varnosti do čistega okolja) se dogaja in je možna šele na ravni nekajkrat višjega BDP na prebivalca. Bližnjic do te ravni blaginje (mimo rasti BDP na prebivalca) pa ni. Čim hitrejša je rast BDP na prebivalca, tem krajša je pot do te ravni blaginje. Brez globalizacije (odprtih trgov in pretoka kapitala) pa so perspektive za rast manjše. In razlike v svetu večje.