Verjamem, da je gospod Igor Bavčar v redu fant. Verjamem, da ima velike zasluge za nastanek in razvoj demokracije na Slovenskem. Verjamem, da je bil dober politik. Verjamem, da je kot minister naredil precej ne samo za osamosvojitev Slovenije, ampak tudi za njeno uspešno vključevanje v EU. Verjamem, da je kot prijatelj in politični aktivist naredil veliko dobrega za premiera Janeza Janšo, ko je temu zaradi domnevne izdaje vojaških skrivnosti leta 1988 sodilo vojaško sodišče.

Toda, ali si zaradi teh zgodovinskih zaslug in njegove nesebične pomoči prijatelju v nesreči zasluži, da divje privatizira Istrabenz in prek njega še Petrol? Oziroma če dovolite: Kaj hudiča smo tako hudega naredili našemu predsedniku vlade, da nas kaznuje z omogočanjem nastanka še enega, tokrat, naftno-plinskega monopola? S čim smo si zaslužili, da se histerija o nacionalnem interesu sprevrže v tajkunizacijo in popolno divjo privatizacijo Slovenije?

Ne nasprotujem privatizaciji. Nasprotno, sem absolutni zagovornik zasebne lastnine, ki omogoča najbolj učinkovito upravljanje z redkimi resursi in zaradi tega sem pri oblikovanju reformnega paketa tako vztrajal na poglavju o privatizaciji. Toda privatizacija nekoč državne (ali družbene) lastnine mora biti izpeljana legalno, transparentno in nediskriminatorno, država pa mora z učinkovito politiko konkurence preprečevati nastanek monopolov oziroma možnosti zlorabe dominantnega položaja. Ti pogoji v Sloveniji nikoli niso bili v celoti spoštovani, toda z razdelitvenim načinom privatizacije in z močno kontrolno močjo obeh paradržavnih skladov Kad in Sod smo se v Sloveniji za razliko od ostalih nekdanjih socialističnih držav v veliki meri izognili tajkunizaciji. Kot kolateralno škodo smo dobili neke vrste državni kapitalizem, politično nastavljanje uprav in nadzornih svetov ter posledično manjšo učinkovitost in inovativnost podjetij. Toda takoj, ko je vlada začela s prodajami kapitalskih deležev obeh paradržavnih skladov, se je začela tudi pri nas tajkunizacija.

Če je bil BTC v letu 2000 nekakšna grda anomalija slovenske privatizacije zaradi sprevrženega in nelegitimnega načina menedžerskega odkupa, je prevzem Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško s pomočjo Soda in asistiranju direktorja UVK Andreja Plahutnika ter notranja »konsolidacija lastništva« v Laškem prek fiktivnih podjetij v poštnih predalčkih pripeljala tajkunizacijo v Sloveniji skozi velika vrata. Sedanji predsednik vlade pa bo bodisi samo z dopuščanjem bodisi pa z aktivnim vodenjem procesov privatizacije v korist izbranih novih lastnikov šel v zgodovino Slovenije kot boter tajkunizacije v Sloveniji. Pod nobenim drugim predsednikom vlade ni bilo toliko in tako očitnih perverznih privatizacijskih malverzacij.

Zakaj mi lastniška navezava Petrolbenz ali Istrabenz smrdita? Naj navedem nekaj razlogov, zakaj me ta navezava Petrola z Istrabenzom moti kot potrošnika in kot ekonomista in zakaj menim, da je to škodljivo z narodnogospodarskega vidika.

Prvič, kot potrošniku mi navezava obeh družb smrdi zato, ker s tem prihaja do popolne monopolizacije ponudbe plina v Sloveniji. Slovenski trg plina v celoti obvladuje Geoplin, ki ima kar 99 % delež v veleprodaji plina, medtem ko ostali igralci na trgu zgolj distribuirajo plin do končnih odjemalcev. Pomembno je, da ima v Geoplinu Petrol 27,3% lastniški delež, država pa 31,4%, torej bi prevzemnik Petrola v navezi z državo kontroliral večinski delež Geoplina in s tem imel dejanski monopol pri veleprodaji plina. Pri maloprodaji plina je holdinško podjetje Istrabenz Plini (z odvisnimi družbami Plinarna Maribor, Montkemija, Disuplin Porto Re, Moja energija) v letu 2006 imelo 45% delež v prodaji utekočinjenega plina, 18% delež v prodaji zemeljskega plina in 21% delež v prodaji tehničnih plinov), Petrol pa prek svojih odvisnih podjetij Petrol Plin ter Petrol Energetika napoveduje povečanje tržnega deleža na 10% do leta 2010. Združevanje Petrola in Istrabenza pomeni torej prenos kontrole nad popolnoma monopolno veleprodajo plina na zasebno družbo ter pomembno koncentracijo na področju distribucije in maloprodaje plina. To pa pomeni, da se bo o tej združitvi moral izreči tudi Urad za varstvo konkurence.

Drugič, tako v primeru notranje konsolidacije lastništva Istrabenza (kar je lepši izraz za menedžerski prevzem) kot v primeru prevzemanja Petrola s strani Istrabenza se eklatantno izigrava naša zakonodaja o prevzemih. Uprava Istrabenza naj bi prek povezanih oseb obvladovala že več kot 57% kapitala družbe, hkrati pa ima Istrabenz v Petrolu po zadnjih podatkih 14.1% delež, neuradno prek povezanih oseb pa že 31% delež. Dejansko je nesmiselno, da imamo zakon o prevzemih in 25-odstotni prevzemni prag ter da plačujemo Agencijo za trg vrednostnih papirjev (ATVP), če pa zakonske določbe in regulatorja po levi in desni izigravajo vsi, ki se jim to ljubi. Kdaj bo Neven Borak kot direktor ATVP kakšno izmed takšnih izigravanj zakona o prevzemih tudi sankcioniral? To je seveda retorično vprašanje, saj do sedaj ni še nikoli interveniral, z argumentom, da nima neposrednih dokazov o povezavah. Takšnih dokazov seveda nima, ker jih aktivno ne išče. Tega pa ne počne zato, ker je pač očitno našel svojo sanjsko službo, kjer mu ni treba nič delati, pač pa hodi samo po plačo, da gleda stran.

Tretjič, ne želim se spuščati v špekulacije ali v primeru objave prevzemne namere Petrola glede Istrabenza gre za prijateljsko pomoč vlade prek Petrola Bavčarju ali gre za poskus disciplinaranja Bavčarja, ker je »nepooblaščeno« prehitro in preveč nakupil delnic Petrola ali za kaj tretjega. Pač pa me z ekonomskega vidika bolj zanimajo končni učinki te igre. Če namreč Petrol prevzame Istrabenz (in nastane Petrolbenz), to pomeni dejansko nekakšno ponovno podržavljanje Istrabenza ter njegovih dejavnosti, od prehrambene industrije, energetike do turizma. Če pa Istrabenz s prijateljsko pomočjo Petrola prevzame Petrol (z izmenjavo delnic ali stvarnih vložkov) in nastane Istrapetrol, pa gre za izjemno perverzen način privatizacije Petrola ter energetskega sektorja nasploh, kjer bo manjšinski delničar (de facto uprava Istrabenza) kontroliral dve tretjini prodaje naftnih derivatov, celotno veleprodajo plina, dobro polovico distribucije in maloprodaje plina ter tretji steber distribucije električne energije (prek Istrabenz Gorenja, ki imata v lasti Gen I). To pa močno spominja na ruske naftne oligarhe in Bavčar si bo kmalu lahko omislil nakup kakšnega velikega nogometnega kluba v tujini.

Četrtič, celotna zgodba smrdi do neba tudi zato, ker me dosedanje poslovne poteze Istrabenzove uprave niso prepričale o konsistentnosti njegove poslovne politike, niti o tem, da je to, kar počne dobro za državo. Še enkrat si prikličimo v spomin nekaj osnovnih dejstev:

(1) Istrabenz je svoj delež v Banki Koper, ki ga je poceni dobil ob privatizaciji, prodal italijanski banki, kar je nespametno z vidika nacionalnega interesa na Primorskem.

(2) Istrabenz je svoj delež v OMV Istrabenz prodal avstrijskemu OMV, mar ne bo podobno naredil s Petrolovimi črpalkami?

(3) Istrabenz je sodeloval v izjemno umazani vladni igri vezane trgovine glede prodaje Mercatorja in Dela. Mercator je kupil netransparentno in brez javnega razpisa in se iz njega po dveh letih umaknil ter pri tem zaslužil 100 milijonov evrov – na račun oškodovanja premoženja davkoplačevalcev seveda.

(4) Istrabenz je kupil in združil Drogo in Kolinsko, poslovni rezultati združenega podjetja so precej šibki, predvsem v tujini, ali ju bo zdaj prodal tujcem?

(5) Istrabenz se kot kokoš brez glave in brez strateške vizije opoteka med naložbami v turizem, finančnimi naložbami, naložbami v prehrambeno industrijo in trgovino, naložbami v energetiko ter spet naložbami v naftni del energetike. Kdo nam jamči, da bodo pri sedanjih naložbah v energetiko ostali dosledni in da ne bodo že kmalu svojih deležev v Petrolu in odvisnih družbah kmalu prodali denimo Italijanom, Rusom, Avstrijcem, Madžarom ali komurkoli, ki bo prišel mimo z dovolj denarja?

Če država želi privatizirati Petrol in druge dele energetskega sektorja (od plina do električne energije) naj to naredi transparentno in ločeno za vsak del na javnih razpisih. Sicer bo večina našega energetskega sektorja že v nekaj letih v paketu končala v rokah neke tuje družbe, obogatela pa bo le peščica izbrancev, ki ima ustrezen pedigre iz predosamosvojitvenih časov. Pa povejte, da to ni neverjetno podobno tajkunskim zgodbam v Rusiji! Spomnite se, da sta Jelcin in Putin tista, ki sta mlade komsomolce delegirala po različnih naftnih, energetskih in surovinskih podjetjih širom države, nakar so z divjo privatizacijo nenadoma postali absolutni lastniki nekaj milijard evrov vrednega premoženja.

Verjamem, da so tako v Istrabenzu kot tudi v Petrolu in na strani vlade angažirali najboljše piarovske agencije, ki so in še bodo poskušali javnost zasuti s pozitivnimi stališči glede samega menedžerskega odkupa Istrabenza ter navzkrižnega prevzemanja med obema podjetjema. Verjamem, da bodo našli tudi »poštene ekonomiste«, ki bodo o tem pozitivno pisali (kot je denimo BTC naredil leta 2000 z angažiranjem Mateja Lahovnika), verjamem, da so in še bodo ugledne ekonomiste in pravnike poskušali »umakniti s trga« z raznimi pavšalnimi ali fiktivnimi svetovalnimi pogodbami, kot je običaj v tej državi. Toda ta zadeva, pa naj gre za Petrolbenz ali Istrapetrol preprosto smrdi do neba in je potencialno škodljiva za naše gospodarstvo. Oligarhi in botri se bodo sončili nekje na bolj prestižnih lokacijah, ceno za monopole in oškodovanja našega premoženja pa bomo še desetletja plačevali mi kot potrošniki in davkoplačevalci.

Slovenija je včasih res malce »weird« država. Verjetno še vedno zaradi ostankov socializma in pomanjkanja tržnih impulzov v naših žilah. Tako vsaj kažejo naše aktualne razprave o inflaciji, tako je bilo pred štirimi leti z razpravami glede cen goriv, še kakšno leto pred tem pa z razpravami glede vpliva tečaja na inflacijo. Pri nas vedno najdemo neke izjemne dogodke, neke izjemne proizvode, ki – glej ga zlomka – samo v Sloveniji usodno vplivajo (ali pa ne vplivajo) na inflacijo. Nikjer v svetu, razen v Sloveniji, ni bilo dvoma o neposrednem vplivu tečaja na inflacijo. Nikjer v svetu niso toliko razpravljali o vplivu svetovnih cen nafte na inflacijo in (razen v državah nekdanje Jugoslavije) na vladni ravni šraufali nekakšnih cenovnih modelov bencina in dizla. Nikjer v normalnih tržnih gospodarstvih se tako besno ne ukvarjajo s svetovnimi cenami hrane. Ker jim tega ni treba, saj konkurenca med proizvajalci in med trgovci hkrati učinkovito znižuje pritiske na maloprodajne cene.

No, pri nas pa imamo situacijo, ko minister za gospodarstvo Andrej Vizjak sklicuje menedžerje prehrambenih podjetij, jih poskuša učiti osnov ekonomike poslovanja in jih, ko mu zmanjka znanja ekonomije, roti naj zaboga ne dvigujejo več cen hrane. Ta isti minister Vizjak pa ima hkrati v svojem resorju urad za varstvo konkurence, ki je – če je kdo – najbolj odgovoren za to, da imamo v Sloveniji takšno nenormalno gospodarsko strukturo. Strukturo, ki zaradi monopolnih povezav na posameznih fazah predelave ter incestnih vertikalnih povezav med pridelovalci in predelovalci hrane na eni ter med prehrambenimi in trgovskimi podjetji na drugi generira nadpovprečno visoke cene in jih nato zaradi pomanjkanja konkurence prenaša naprej po vertikalni verigi in na koncu prevali na nič krivega potrošnika.

Poglejmo si primer normalnega tržnega gospodarstva, denimo Avstrije. Tudi tam so potrošniki zaskrbljeni zaradi naraščajočih cen hrane. Toda kakšnega posebnega aktivističnega odziva vlade na to dogajanje nisem zasledil. Pač pa so prejšnji četrtek v gospodarski oddaji €CO na avstrijski nacionalni televiziji naredili preprosto analizo, kje so vzroki podražitev in kdo ima od 10-odstotne podražitve mleka največ koristi. Struktura cene pri mleku, kjer dobijo kmetje 33%, mlekarne pa 25%, lepo kaže da bodo od dviga cene mleka za 10 centov, 7 centov dobili kmetje, 2 centa trgovine in 1 cent država (prek DDV). Toda že naslednji dan sem v časopisih zasledil, da povečanje cen ne bo enotno, ker pač nekateri trgovci ne bodo povečanja cen prevalili na kupca, ampak bodo z znižanjem marž in manjšim dvigom cen poskušali zvabiti kupce od konkurentov.

Zakaj pri nas nikjer na naletim na tovrstne preproste analize? Zakaj pri nas nihče ne pokaže, da zaradi nespremenjenih odstotkov trgovske marže ter enake stopnje DDV precejšen, vsaj 30-odstoten delež, povišanih cen hrane in dela dodatne inflacije, ki ga cene hrane povzročajo, dejansko ustvari nekonkurenčna struktura trgovine s tremi oligopolisti (Marcator, Interspar, Tuš) ter država z davki? Zakaj pri nas nihče ne pokaže, da imajo oligopolni trgovci pri nekaterih proizvodih tudi 50-odstotne marže?

Če bi imeli normalno tržno strukturo trgovinske dejavnosti, če Plahutnik ne bi dovolil Mercatorju pod Jankovićem monopolizirati trgovine s prevzemi konkurentov, bi bilo tega bistveno manj. Ker bi se pač nek Mercator s samo 10-odstotnim tržnim deležem bistveno bolj konkurenčno obnašal kot Mercator z več kot 40-odstotnim tržnim deležem. Mercator se tako obnaša samo zato, ker mu je tisti, ki bi moral skrbeti za konkurenco, omogočil, da je postal ponudnik z dominantnim položajem na trgu. Če bi imeli poštenega in aktivnega varuha konkurence, bi ta pred leti tiste petke ob osmih zjutraj pred vhodom v Mercator v zasedi s fotoaparatom čakal na predstavnike Pivovarne Union in Pivovarne Laško, ko sta se (takrat še kapitalsko nepovezana) prihajala usklajevat glede cen in prodajnih akcij z Jankovićem. In če bi v zasedi čakal še nekaj časa, bi lahko posnel še mnogo takšnih protikonkurenčnih in škodljivih kartelnih dogovorov. In če bi ta isti varuh konkurence pošteno opravljal svoje delo, danes ne bi imeli situacije, ko se Laško in Union v Laškem dogovorita o cenovni politiki na celotnem spektru piva in brezalkoholnih pijač, vključno z vodami (povsod imata prevladujoč položaj), in nato te cene in prodajne pogoje samo še sporočita »najboljšemu sosedu«, katerega kontrolni lastnik sta.

Ko bomo normalna država, tako kot Avstrija, ko bomo imeli normalno tržno gospodarsko strukturo, ko bodo varuh konkurence in sektorski regulatorji (Apek, Atvp) učinkovito preganjali nastajanje monopolov in zlorabe prevladujočega položaja s strani monopolistov, bomo tudi na inflacijo gledali enako kot v normalnih državah. Visoke svetovne cene nafte ali naraščanje svetovnih cen hrane nas bo sicer udarilo po žepu, toda predsednik vlade ne bo žugal trgovcem, minister za gospodarstvo pa se sestajal z menedžerji in jim solil pameti, kako ne smejo zviševati cen. Ker jim konkurenca med gospodarskimi subjekti tega ne bo dopuščala. Zaradi enega centa razlike bodo namreč naši potrošniki raje poiskali bolj ugodnega ponudnika. Zdaj pa nam, g. predsednik vlade in g. minister, prosim, že dajta mir s socialističnim administriranjem cen, ampak raje brcnita v rit nesposobnega Plahutnika, direktorja urada za varstvo monopolov, in najdite nekoga, ki bo varoval konkurenco in interese potrošnikov ne pa interese monopolistov.

Še prej pa, g. predsednik vlade priznajte velik del svoje krivde pri tej inflaciji zaradi tega, ker ste Mercator netransparentno prodali dobaviteljema Istrabenzu in Laškemu. In zavedajte se, da bodo nas potrošnike zaradi tega, ker danes mešetarite pri poslih med Istrabenzom in Petrolom ter Laškim in Istrabenzom okrog Mercatorja, nekoč še zelo bolele glave. In zapomnite si tudi, da bo zaradi oligarhičnih družin, ki jih pomagate danes ustvarjati, in ki bodo nekoč nastavljale in odstavljale vlade, tudi vas nekoč močno bolela glava. Morda že naslednje leto. Toda krivdo za naše glavobole bomo pripisali prav vam. Zapomnite si to.

Ta teden se je začel z dvema prijetnima novicama. Vlada je na dopisni seji sklenila, da nedavno sprejeti zakon o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb (pidov) velja tudi za Zavarovalnico Triglav, ki mora zaradi tega do konca tedna začeti vse postopke za uvrstitev delnic Triglava na borzo. Druga novica je, da je NLB objavila prospekt za javno ponudbo delnic, v katerem vlagateljem ponuja 327.733 novih delnic po 307 evrov za delnico (gre za 4.3% novih delnic).

Novica glede Triglava je prijetna zato, ker bo vlada na ta način končno omogočila začetek privatizacije Triglava in transparentnega trgovanja z delnicami Triglava na borzi (po zakonu najkasneje do konca januarja 2008). Vlada se je sicer odločila, da bo še naprej vsaj četrtinsko lastniško obvladovala Triglav, toda kotacija na borzi bo po eni strani omogočila poiskati prave lastnike Triglavu in prenesla odgovornost za aktivno upravljanje na zasebni sektor, po drugi pa dala možnost transparentnega izstopa majhnim delničarjem po tržni ceni.

Novica glede NLB pa je prijetna zato, ker se je največji lastnik odločil za (pol)odprto javno ponudbo delnic, pri čemer imajo v prvem krogu prednost obstoječi delničarji, v drugem krogu pa morebiti tudi ostali interesenti. S to dokapitalizacijo bo NLB prišla do 100 milijonov evrov svežega kapitala, ki naj bi ga uradno izkoristila za svoje strateške naložbe v tujini. Resnici na ljubo, si NLB s to vsoto svežega kapitala pri kapitalskem širjenju v tujini ne bo mogla kaj prida pomagati, saj bi za resne nakupe potrebovala vsaj med petsto milijonov in eno milijardo evrov. Ta dokapitalizacija bo NLB pomagala le k zmanjšanju svoje kapitalske izpostavljenosti, saj njena kapitalska ustreznost do sedaj ni bila ustrezna in je Banka Slovenije še pod vodstvom Mitje Gasparija od NLB zahtevala, da sprejme ukrepe za njeno izboljšanje. Kljub temu, da torej ta dokapitalizacija za NLB ne pomeni resnega preboja glede njene razvojne strategije, je koristno vsaj to, da omogoča menedžmentu bolj miren spanec.

No, slaba novica pa je ta, da delnice NLB še naprej ne bodo kotirale na borzi in bo NLB še naprej ujeta med enega nepravega in nekaj zasebnih lastnikov, kar pa zaradi večinskega deleža nepravega lastnika države ne vodi niti k izbiri prave menedžerske in nadzorne ekipe niti k oblikovanju bolj ambiciozne poslovne politike banke. Naj spomnim na to, da konkurenca NLB z agresivno poslovno politiko še naprej vztrajno krade njen tržni delež na domačem trgu in da donosnost NLB ostaja še naprej precej šibka glede na konkurenco.

Pomembni pa sta vsaj še dve dejstvi. Prvič, razpis za prodajo skoraj polovice Telekoma, javna ponudba za (pol)odprto dokapitalizacijo NLB, kotacija Zavarovalnice Triglav na borzi, morebitni skorajšnji začetek privatizacije NKBM ter pogovori o modernizaciji slovenskih železnic prek javno zasebnega partnerstva kažejo, da utegne ta vlada narediti izjemno pomembne (thatcherjanske) premike pri privatizaciji državnih podjetij. Rekel sem – utegne. Prav tako se namreč utegne zgoditi, da se bo pri sami operativni izvedbi teh privatizacij spet zalomilo. Kajti do sedaj vladi v tem mandatu razen prodaje Slovenske industrije jekla ni uspelo izpeljati še nobenega postopka do konca. Vedno se ji zalomi pri detajlih, zaradi česar padejo celi postopki še pred začetkom izvedbe. Pri tem se zastavlja vprašanje ali gre – tako kot pri našem tožilstvu in sodstvu – samo za nesposobnost ali pa za namerne obstrukcije. Rekel bi, da gre za oboje.

In drugič, očitno je, da se je vladi začelo muditi s privatizacijo, kar kažejo tudi pospešene prodaje deležev Kada in Soda (večinoma podjetjem, povezanim z menedžmentom). Razlog za to hitenje je lahko podoben kot pri Rusih, ko so se po drugi svetovni vojni morali umakniti iz zahodnega dela Nemčije in so praktično odmontirali in s seboj odpeljali vse, kar je bilo vrednega (tudi cele tovarne). Očitno je, da je vlada na podlagi anket javnega mnenja dojela, da se njen čas izteka, zato noče pustiti naslednji vladi nobenih vzvodov za obvladovanje gospodarstva (in s tem moči politične elite). Hkrati pa poskuša precejšnji del do sedaj s strani države neposredno ali posredno obvladovanih podjetij odsvojiti v roke sedanjim oblastnikom prijaznim fizičnim osebam oziroma pri tem vsaj pobrati svoj zasebni »davek« v obliki provizij.

Lahko pa se seveda tudi motim in je ta vlada pobrala vso modrost in drznost Maggie Thatcher iz 1980. let in privatizacijo izvaja izključno z namenom, ker hoče povečati učinkovitost našega gospodarstva. Verjemite, kar hočete. Meni je všeč, da se privatizacija dogaja, ker je to dobro za dolgoročno učinkovitost in konkurenčnost našega gospodarstva. In da čas, ki smo ga s kolegi neplačano investirali v delo v vladnem strateškem svetu za gospodarstvo ter odboru za reforme ni šel popolnoma v nič.

Matej Lahovnik je predvsem politik in šele nato ekonomist. No, ni glih pravi ekonomist, ampak ima doktorat iz menedžmenta, torej vede, ki se ukvarja s teoretskimi vidika upravljanja in ima z ekonomijo skupno le to, da se predava na isti fakulteti.

V tej luči je treba tudi razumevati Lahovnikovo delovanje in javno komentiranje. Njegove pobude in izjave so predvsem politične narave in pogojene s političnimi interesi. Kar je povsem legitimno obnašanje politikov. In ker je pač opozicijski poslanec, je povsem legitimno kritičen in dejaven do politik vladne koalicije. Vendar pa mu pri njegovem delovanju znanje ekonomije ter analiziranje podatkov ne bi škodilo. Nasprotno, precej bi mu pomagalo pri oblikovanju pravih in strokovno utemeljenih pobud. Da se ne bi smešil v strokovni javnosti.

V zadnji številki Mladine Lahovnik komentira, zakaj je predsedniku vlade Janezu Janši predlagal, da na posvetu parlamentarnih strank obravnavajo tudi izhodišča javnofinančne politike. V komentarju Lahovnik izraža zaskrbljenost zaradi dvakrat višje inflacije v Sloveniji glede na evro območje. In glede tega ima prav, previsoka inflacija v Sloveniji nas mora skrbeti. Toda argumenti, ki jih navaja. so napačni.

Dejstvo, da Slovenija letos ne izpolnjuje maastrichtskega kriterija glede inflacije, razen kozmetičnega vtisa ni relevantno. Prvič, inflacija samo po sebi ni slaba, dokler je podprta z visoko gospodarsko rastjo. Dokler namreč slovensko gospodarstvo raste hitreje od povprečja v evro območju, je višja inflacija v Sloveniji ne samo vzdržna ampak tudi nujna. Če pogledate številke o gospodarski rasti in inflaciji za 27 starih in novih članic EU v zadnjih 15 letih, boste našli lepo korelacijo med obema. Gospodarstva, ki hitreje rastejo, imajo tudi višjo inflacijo, saj se rast cen, rast povpraševanja in ponudbe med seboj dinamično poganjajo. Irski gospodarski čudež v zadnjih dvajsetih letih je bil pospremljen tudi z visoko inflacijo. Nasprotno pa imajo države z ničelno ali negativno inflacijo (deflacijo) običajno hude težave z gospodarsko rastjo in se z velikimi težavami izvijejo iz gospodarskega pesimizma. Desetletje japonske stagnacije v 1990. letih je lep primer tega.

Drugič, visoka inflacija seveda vpliva na zmanjševanje konkurenčnosti slovenskega izvoza. Toda Lahovnik spet uporablja napačen argument, ko govori o tem, da bi »nadaljnja krepitev evra glede na dolar lahko oslabila konkurenčni položaj gospodarstev evroobmočja, tudi Slovenije, ki izvozi 70% BDP«. Hm, krepitev evra glede na dolar ne more bistveno ogroziti slovenskega izvoza, saj je Slovenija v prvih šestih mesecih letošnjega leta na območje EU-27 izvozila kar 73% vsega izvoza, od tega 55% na evro območje. Pomembna je torej predvsem konkurenčnost slovenskega gospodarstva znotraj EU oziroma evro območja. Toda dvakrat višja inflacija od povprečja v evro območju je z vidika konkurenčnosti našega izvoza vzdržna tako dolgo, dokler je tudi rast naše produktivnosti (BDP na zaposlenega ali BDP na prebivalca) dvakrat višja od povprečja evro območja, kamor Slovenija opravi večino izvoza. Slovenija trenutno je v takšni situaciji. Če pa želimo primerjati konkurenčnost slovenskega gospodarstva na trgih nekdanje Jugoslavije, pa je seveda treba primerjati podatke o razliki med njihovo in našo inflacijo ter razliko med njihovo in našo rastjo produktivnosti. Mimogrede, zaradi izjemno hitre rasti slovenskega izvoza v EU se po letu 2004 zmanjšuje delež slovenskega izvoza v države bivše Jugoslavije – leta 2005 je znašal še 17.2%, v prvi polovici letošnjega leta pa le še 15.4% celotnega slovenskega izvoza (Vir: SURS).

Tretjič, pomembno je poznati vzroke inflacije, če kritiziramo visoko inflacijo in iščemo grešne kozle. Res je, da naša vlada ne vodi najbolj optimalne fiskalne politike, saj bi morala voditi proticiklično fiskalno politiko. Danes v obdobju visoke rasti bi morala relativno zniževati javne izdatke in proračunski primanjkljaj, tako akumulirano rezervo pa uporabiti v obdobju nizke konjunkture za spodbujanje rasti. Toda s sedanjo inflacijo to nima veliko skupnega. Če pogledate številke, je očitno, da k sedanji 3.8 odstotni inflaciji vlada ni odločilno prispevala s svojimi politikami. Rast reguliranih cen (0.5%) in rast cen v nemenjalnem (tudi javnem) sektorju (1.4%) sta nižji od rasti cen v menjalnem sektorju (1.7%), kjer se cene oblikujejo prosto. Rast plač v javnem sektorju je za skoraj 2 odstotni točki nižja od rasti plač v zasebnem sektorju. Na rast cen goriv vlada ni bistveno vplivala, saj jo poganjajo visoke cene nafte na svetovnih trgih, vlada pa maloprodajne cene v veliki meri umirja s proticikličnimi trošarinami. Trošarine na tobačne izdelke so odgovorne za približno eno dvanajstino višje inflacije. Inflacijo so v višino pognale predvsem cene hrane, ki so odgovorne za eno tretjino višje inflacije ter cene počitniških aranžamajev, ki so odgovorne za eno šestino višje inflacije. S tem pa vlada neposredno nima veliko skupnega.

Vlada je odgovorna kvečjemu za mehanizem, da se višje svetovne cene hrane lahko tako popolno prenašajo v naše maloprodajne cene. In sicer zato, ker v preteklosti z mehanizmi konkurenčne politike ni preprečila monopolizacije trga, denimo pri pijačah (prevzem Uniona s strani Laškega), živilih (prevzem Kolinske s strani Droge), mesni industriji (koncentracija okrog Perutnine Ptuj in Panvite) itd. in ker je dovolila incestno vertikalno povezavo med pridelovalci mleka in mlečno proizvodnjo (Ljubljanske mlekarne) ter de facto prevzem trgovca z dominantnim položajem na trgu (Mercatorja) s strani njunih močnih dobaviteljev. Izkušnje drugih evropskih držav (Nemčija, Avstrija, Italija itd.), kjer je teh incestnih povezav manj oziroma, kjer je tržna struktura v trgovski panogi bistveno bolj konkurenčna, nam lepo ilustrirajo, da se tam tudi vpliv višjih svetovnih cen hrane bistveno manj prenaša v maloprodajne cene, torej v inflacijo.

Sedanja vlada je odgovorna predvsem za zadnje – škodljivo in netransparentno prodajo Mercatorja dobaviteljema Laškemu in Istrabenzu, preostalo je pa krivda prejšnjih vlad, tudi tiste, katere član je bil Lahovnik. Toda Lahovnik je bil v času histerije »nacionalnega interesa« njegov velik zagovornik. Prav tako ni majhna njegova vloga kot avtorja ekspertize glede menedžerskega prvzema BTC. Zato bo moral v prihodnosti prevzeti tudi odgovornost za vse negativne plati lastniških koncentracij – ali če hočete oligarhij – v Sloveniji. Tudi na področju inflacije.

Sklepati o nujnosti protiinflacijske politike s strani vlade je torej precej preuranjeno, če ne poznamo vzrokov inflacije in ali je ta inflacija vzdržna. Od Lahovnika kot nekdanjega ministra za gospodarstvo, ki je skrbel med drugim tudi za nadzor nad reguliranimi cenami ter nad uradom, ki skrbi za varstvo konkurence, bi pričakovali najmanj, da se bo podučil o konkretnih številkah ter vzrokih za višjo inflacijo v Sloveniji ter da bo zmožen tehtnega premisleka o tem ali je naša inflacija glede visoko gospodarsko rast še vzdržna in kakšne konkretne vladne protiinflacijske politike predlaga. Brez tega so Lahovnikove izjave zgolj politično motivirano besedičenje nekega politika, ne pa kredibilne pobude nekoga, ki bi rad bil ekonomist.

Kolega Stane Kovač v današnji kolumni v Financah Šrotova oligarhija odlično razgalja ne samo nastanek konkretne oligarhije iz Laškega, ampak hkrati tudi pokaže na njeno neučinkovitost. Oligarhija iz Laškega je lahko nastala in se razrasla kot rak v naši družbi samo zato, ker je:

• sistematično kršila zakone: vsaj v dveh primerih (Union in Delo) je kršila Zakon o prevzemih, toda oba sodna postopka pred sodnikom za prekrške sta (po naključju, seveda) zastarala,
• netransparentno in brez javnega razpisa od države kupovala deleže v glavnih konkurentih (Union, 2001) in prodajalcih (Mercator, 2005),
• uspešno zlobirala javno mnenje in varuha konkurence, da ji je omogočil koncentracijo kljub več kot 90-odstotnemu tržnemu deležu.

Po skoraj identični, vendar manj ‘krvavi’ poti, so šle tudi druge slovenske oligarhije. Zgodba nastanka oligarhije iz Laškega pa je naravnost učbeniška zgodba, kako namerno nedelujoča pravna država, namerno pristranski varuh konkurence ter načrtno izigravanje zakonov ob hkratni odsotnosti avtonomnega in kritičnega novinarskega ceha vodi v nastanek držav v državi. Kajti danes te iste oligarhije kupujejo politične stranke, ki jim bodo jutri še bolj omogočale zapreti domači trg pred konkurenco od zunaj.

Toda to je tek na kratke proge. Učinkovitost oligarhij se namreč hitro krha, saj so zaradi manjše izpostavljenosti konkurenci manj stroškovno učinkovite, slabše menedžersko vodene, manj inovirajo in so vedno manj konkurenčne na tujih trgih. Kot lepo ilustrira kolega Kovač, se je izvoz Laškega po pridobitvi 90-odstotnega tržnega deleža doma zmanjšal kar za tretjino.

Daren Acemoglu v študiji The Form of Property Rights: Oligarchic vs. Democratic Societies (NBER, 2003) pravi:

An oligarchic’ society, where political power is in the hands of major producers, protects their property rights, but also tends to erect significant entry barriers, violating the property rights of future producers. Democracy, where political power is more widely diffuesed, imposes redistributive taxes on the producers, but tends to avoid entry barriers. When taxes in democracy are high and the distortions caused by entry barriers are low, an oligarchic society achieves greater efficiency. Nevertheless, because comparative advantage in entreprenuership shifts away from the incumbents, the inefficiency created by entry barriers in oligarchy deteriorates over time. The typical pattern is therefore one of the rise and decline of oligarchic societies: of two otherwise identical societies, the one with an oligarchic organization will first become richer, but later fall behind the democratic society. I also discuss how democratic societies may be better able to take advantage of new technologies, and how the unequal distribution of income in an oligarchic society supports the oligarchic institutions and may keep them in place even when they become significantly costly to society.

Koncentracija lastništva v rokah domačih oligarhov je torej nevarna ne samo z vidika zlorabe konkurence na škodo domačih potrošnikov, ampak tudi z vidika pomanjkanja spodbud za lasten razvoj ter omejevanja razvoja konkurentov. Toda nevarnost oligarhij je še hujša zaradi njihove potencialne dolgoživosti. Tudi ko oligarhije postanejo ekonomsko neučinkovite in slabe za razvoj celotnega gospodarstva, se jim namreč zaradi lastniške nadvlade uspe prek nadzora političnih strank obdržati dlje časa in dolgotrajno omejevati razvoj celotnega gospodarstva.

Zaradi tega je treba tako vztrajno delati na krepitvi demokratičnih institucij družbe, učinkovite pravne države, ki varuje pravice potrošnikov in majhnih delničarjev ter medijske in novinarske avtonomije, ki s kritično distanco ocenjuje in nadzira delovanje podjetij in politične nomenklature.

Kje so danes tisti, ki so pred leti tako nekritično zagovarjali zaprtost domačega trga pred tujo konkurenco in ekskluzivno domače lastništvo in ki so tako agresivno pljuvali po tistih, ki so se zavzemali za transparentnost in konkurenco?! Naj danes razmislijo o nevarnosti za »njihov« nacionalni interes, če bodo ti oligarhi na tako nelegitimen način skoncentrirano lastnino nekoč prodali tujcem. Ali je sploh kdo pomislil, kaj za Primorsko nacionalno substanco dolgoročno pomeni, če se Istrabenz, ki je skoncentriral precejšnji del primorskega gospodarstva, proda Italijanom?! Kaj pomeni za Štajersko, če se Laško proda Avstrijcem?!

Ne verjamem, da se bo kdo izmed tistih, ki so v preteklosti v medijih orkestrirano navijali za »nacionalni interes«, za svojo zmoto opravičil. Nasprotno, pričakujem, da bodo slovenski oligarhi v prihodnje s piarovskimi akcijami še bolj aktivno polirali svoj imidž prek medijev v njihovi lasti, kupljenih novinarjev in naročenih člankov ter kupljenih komentarjev t.i. uglednih strokovnjakov. Me prav zanima, kateri izmed mojih »uglednih« kolegov se bo tokrat prodal. No, saj že itak vem in mi ni treba ugibati …

Gradnja železniške povezave med Dunajem in Trstom prek Slovenije pred natanko 150 leti je Sloveniji prinesla razvoj. Železniška proga Dunaj – Trst je tisto, kar je Slovenijo za vedno diferenciralo od ostalega dela nekdanje Jugoslavije. Ko je leta 1857 železnica povezala Ljubljano tako z morjem kot s prestolnico, se je v Sloveniji začela industrijska revolucija. Na Hrvaškem, v Bosni, Srbiji, Črni gori ali Makedoniji pa šele mnogo kasneje, ker je železnica prišla šele 20 let kasneje. Ni bilo interesa velikega tujega kapitala, zato se je Budimpešta povezala z Reko šele leta 1879.

Avstrijski kapital je potreboval povezavo s Trstom, da je Dunaj lahko dobil železne profile za strojno industrijo in blago za konfekcijo oblek. Slovenija pa je zaradi tega dobila tržaško pristanišče, plavže za topljenje železove rude v Trstu, premogovnike v Hrastniku, Zagorju in Trbovljah, železarne v Jesenicah, Štorah in Ravnah, strojno industrijo v Mariboru ter predilnice in tekstilno industrijo vzdolž železniške proge, od Ajdovščine do Maribora. Da ne omenjamo stotine lesarskih in mehaničnih obratov zaradi železniške gradnje. Brez interesa avstrijskega kapitala bi Slovenija ostala pač še ena Črna gora, lepa in odlično locirana, toda brez lastnega razvojnega zagona.

577 kilometrov dolgo železniško povezavo med Dunajem in Trstom so izgradili v 15 letih (1842-1857) po izjemno težavnem terenu (Semmering, Savinjska dolina, ljubljansko barje, Kras). Financiranje gradnje je v začetku prek državne koncesije načrtoval zasebni (bančni) kapital, toda avstrijska država ga je kasneje izrinila in jo financirala sama. Toda takoj po gradnji je država zaradi finančnih težav upravljanje in vzdrževanje te železniške povezave podelila zasebni družbi Južne železnice, ki je železniško infrastrukturo odlično vzdrževala in je že leta 1903 položila tračnice, ki dovoljujejo osno obremenitev 18 ton, kar je še danes standard mnogih železniških odsekov v Sloveniji.

Danes se slovenska vlada pogovarja z Deutsche Bahn o strateškem partnerstvu pri modernizaciji in dogradnji slovenske železniške infrastrukture ter oblikovanju logističnega stebra. Ta projekt nam prinaša velike priložnosti, podobne kot železniška povezava, ki smo jo dobili pred 150 leti. Pri tem pa nam gradnja železniške proge med Dunajem in Trstom v historični perspektivi ponuja izvrstne lekcije glede implikacij za dolgoročni razvoj. Naj jih navedem samo nekaj.

Prvič, logistične povezave prinašajo razvoj. Železnice, avtoceste in telekomunikacije tvorijo osnovno infrastrukturo, brez katere so države obsojene na zaostajanje. V Sloveniji že 15 let z velikimi mukami, kilometer za kilometrom, odpiramo odseke avtocestnega križa, o železnici (drugi tir in modernizacija obeh hrbtenic železniškega križa) samo razmišljamo, pri telekomunikacijah pa smo na milost in nemilost prepuščeni državnemu monopolistu.

Drugič, ključno je strateško načrtovanje logističnih povezav s strani države. Danes se zaradi ekoloških razlogov cestni tovorni promet pospešeno preusmerja na železnice (poglejte Avstrijo in Švico ter denar EU namenjen izgraditvi strateškega 5. koridorja med Barcelono in Kijevom). Hkrati se izoblikuje integralni logistični proizvod (od vrat do vrat), ki vključuje logistično najbolj ugodno in najhitrejšo ter varno dostavo izdelkov, kar pomeni, da bodo globalni logistični ponudniki nujno integrirali pomorski, železniški in cestni promet z vsemi manipulativnimi dejavnostmi (odprema, carina, zavarovanje). Država mora prisluhniti interesu privatnega kapitala in mu omogočiti razvoj v tej smeri. Nekdanja vlada LDS je kratkovidno preprečila združitev Interevrope in Luke Koper, sedanja vlada ima priložnost, da prek Deutsche Bahn integrira in modernizira samo logistično infrastrukturo (Luka Koper, Interevropa, Slovenske železnice) ter omogoči izoblikovanje integralnega logističnega proizvoda, ki bo dolgoročno izgradil konkurenčnost Slovenije kot logističnega centra med Azijo in Evropo.

Tretjič, financiranje gradnje je drugotnega pomena. Tako kot pri avtocestah lahko gradnjo in modernizacijo slovenskih železnic financiramo sami prek zadolževanja v tujini. In tako kot pri avtocestah lahko z davki in visokimi cestninami to finančno breme še 30 let prevaljujemo na domače davkoplačevalce oziroma podjetja. Lahko pa pustimo, da nam gradnjo in modernizacijo financirajo spet tujci, tokrat Nemci, z zasebnim kapitalom, in nas ne stane čisto nič. Dobimo pa sodobnejšo infrastrukturo in razvoj logističnega sektorja prihodnosti vzdolž Slovenije.

Četrtič, če bomo slovenske železnice dograjevali in modernizirali sami, bomo s tem s proračunskim denarjem podpirali stroškovno in časovno neučinkovito lokalno gradbeno mafijo, ki nam – krajše in manj zahtevno avtocestno omrežje od železnice Dunaj–Trst 150 let kasneje in z uporabo najsodobnejše tehnologije – gradi že 15 let in bo gradila vsaj še 5 let. Če to prepustimo tujcem, bomo imeli sodobno železniško infrastrukturo bistveno prej, brez uporabe proračunskega denarja, pa tudi naša gradbena podjetja bodo še naprej dobivala posle (od tujcev).

In petič, lekcije privatizacije železnic v zahodni Evropi kažejo, da privatizacija same železniške infrastrukture, kadar ni povezana s ponudnikom železniških storitev, lahko povzroči precejšnjo škodo. Ker je trg ponudnikov železniškega prevoza v osnovi monopolen, je potrebno železniško infrastrukturo privatizirati skupaj s ponudnikom (Slovenske železnice), pri tem pa si ohraniti določen kontrolni vpliv na strateške odločitve glede izgradnje in modernizacije infrastrukture ter razvoja ključnih podjetij v infrastrukturnem delu integriranega logističnega stebra (Slovenske železnice, Luka Koper). Slovenska vlada bi tukaj v pogajanjih z nemškim partnerjem morala vztrajati bodisi pri vsaj četrtinskem lastniškem deležu bodisi pri zlati delnici).

Torej, je kak tehten argument proti temu, da ne bi pustili Nemcem, da nam modernizirajo železnice in organizirajo logistični steber? Načeloma ne, toda v pogajanjih z nemškim partnerjem bo potrebno biti previden tako glede podrobnosti okrog pogojev sodelovanja kot tudi glede ustreznega obveščanja javnosti, sicer se nam utegne ponoviti podobno nesrečna zgodba kot pri megazabavišču. In kot pri vseh drugih projektih, ki se jih je lotila ta vlada. Nesrečne podrobnosti in neustrezno komuniciranje z javnostjo sta pokopala tudi tiste projekte, ki so bili v osnovi tlakovani z dobrimi nameni.

Tema tega poletja je nedvomno »odkritje« medijev, da imamo tudi v Sloveniji privatizacijske oligarhe oz. tajkune. Zadeva je zanimiva z večih vidikov.

Prvič, nenavadna je nenadnost medijskega »odkritja«, da je tudi slovenska tranzicija sproducirala svoje tajkune oziroma oligarhične družine, kljub temu da je o tej temi kolega Stanislav Kovač v zadnjih 14 letih v Mladini, Delu, Magu in Financah nanizal nešteto prispevkov. Samo v letošnjem letu je vladavino oligarhov v Financah sistematično obdelal v kolumnah Šrotova pivska družina, Vojna oligarhov, Vojna med gorenjskimi oligarhi, Bavčarjeva oligarhija in Rigelnikova oligarhija. Ker je imel kolega Kovač pri vseh medijih težave prav zaradi svojega pisanja o nastajanju oligarhij, je sedanje nenadno odkritje oligarhij na Slovenskem mogoče pripisati predvsem temu, da so do sedaj ta pojav poskušali vsi prikrivati. Oligarhi in tajkuni uradno niso smeli obstajati, ker je bilo to v nasprotju z uradno ideologijo o socialni nerazslojenosti slovenske družbe. Nastanek oligarhij se je skrivalo za ideologijo zasledovanja nacionalnega interesa. Šele ko je v maniri mafijskih obračunov letos prišlo do obračunov tudi med različnimi oligarhijami na Slovenskem, se je o tem začelo več pisati. Pa da ne bo pomote, ne toliko zaradi škodljivosti oligarhij, ampak zaradi tega, ker posamezne oligarhije obvladujejo različne medije in se je kapitalski spopad s finančnega trga v skladu z interesi različnih oligarhov prenesel tudi v obračunavanje na medijski sceni.

Drugič, zanimiv je obrat v ekonomski argumentaciji. Predvsem za obdobje po letu 2000, ko je prejšnja vlada napovedala privatizacijo obeh državnih bank in največje zavarovalnice, je veljala dogma o nujnosti zasledovanja nacionalnega interesa. Močni gospodarski stebri, ki so nastajali s koncentracijo podjetij (kapitala), naj bi bili dobri zaradi obrambe nacionalnega interesa pred tujci. Zadeva je bila prignana tako daleč, da denimo Andrej Plahutnik, direktor Urada za varstvo konkurence, v 13 letih svojega direktovanja ni ugotovil kaj šele sankcioniral kakršnekoli škodljive koncentracije na domačem trgu. Tudi takrat ne, ko je Laško v vojni z belgijskim Interbrewom prevzelo Union in je bilo jasno, da bo obvladovalo več kot 90% trga piva ter imelo večinske deleže tudi na vseh ostalih segmentih voda in osvežilnih pijač.

Vodilni ekonomisti tistega časa, ki so soustvarjali sedanji gospodarski sistem po letu 1991 (Jože Mencinger, Ivan Ribnikar, Veljko Bole, Dušan Mramor, Janez Prašnikar) so bili izrazito naklonjeni domačemu lastništvu in močno nasprotovali kakršnikoli prodaji deležev podjetij tujcem. Bole (Ekonomski inštitut Pravne fakultete d.o.o.) se je angažiral pri pisanju ekspertize za Laško, ki naj bi po njegovem mnenju pokazala, da združena Laško in Union nimata večinskega deleža na slovenskem trgu. Mencinger je pisal članke o škodljivosti tujih investicij. Njihove izjave danes pa izražajo »šokiranost« nad pojavom tajkunstva. Mencinger (Mladina) pravi: »Direktorji, ki sem jih zagovarjal, da so zaslužni za uspešno Slovenijo, so se sedaj razglasili, da so delodajalci in da jih skrbijo previsoke plače delavcev… Kar počneta Bavčar in Šrot je narodnogospodarsko popolnoma nekoristno in škodljivo. Gre le za prerazdeljevanje bogastva med bogatimi«. Podobno meni Ribnikar (Mladina): »Ob pričakovanju spremembe oblasti in posebej, če se to zgodi, grozi podjetjem, v katerih je država pomembna lastnica, nekaj podobnega sovražnemu prevzemu … Sedanje puljenje za deleže je obramba pred sovražnimi prevzemi v prihodnosti. Tisti, ki se gredo te igre, po postajajo še bogatejši. Še bolj bodo bogati, ko bodo podjetja prodali tujcem«.

Tretjič, dejstvo je, da so za sedanjo oligarhizacijo Slovenije največ aktivno naredili sami menedžerji. Prvi menedžerski prevrat se je zgodil že leta 1991, ko so menedžerji v Zboru združenega dela (eden izmed treh zborov tedanjega parlamenta) zrušili Sachsov-Peterletov predlog privatizacije, dokler ni bil novembra 1992 sprejet zakon, ki je omogočal notranji odkup s 50% diskontom. Menedžerji so do konca 90. let prejšnjega stoletja uspešno privatizirali podjetja, vendar jim razen v redkih primerih, država s svojimi kontrolnimi deleži prek Kad in Sod ni dovolila menedžerskih odkupov torej popolnega lastniškega prevzema.

Drugi menedžerski prevrat se je zgodil v letih 2001-2002, ko je prejšnja vlada napovedala privatizacijo obeh državnih bank in največje zavarovalnice. Menedžerji, ki so se zbali Drnovškove odločnosti glede privatizacije obeh bank, so se organizirali okrog tedanjega predsednika države Milana Kučana v Forumu 21, da bi vplivali na spremembo politike. Uspelo jim je, saj so hkrati prek medijev (Laško je kupilo osrednji časopis Delo) uspešno diskreditirali prodajo obeh bank na mednarodnem razpisu ter po umiku Drnovška s funkcije predsednika vlade uspešno »prepričali« njegovega naslednika Toneta Ropa. Prodaja NKBM tujcem je bila ustavljena, prodana je bila le dobra tretjina NLB. V ozadju tega drugega menedžerska prevrata lahko torej najdemo Milana Kučana.

Tretji menedžerski prevrat se dogaja danes, ko vlada – večinoma mimo mednarodnih razpisov – prodaja deleže Kad in Sod v posameznih podjetjih. Janševa vlada je tukaj spervertirala namen prodaje teh deležev, saj naj bi v skladu z reformnimi predlogi iz leta 2005 oba sklada prek odprtih mednarodnih razpisov prodajala majhne deleže v teh podjetjih in s tem po eni strani umaknila državo iz aktivnega upravljanja podjetij, hkrati pa tudi onemogočila koncentracijo teh lastniških deležev v enih rokah. Dogaja pa se prav nasprotno, Janševa vlada načrtno prodaja celotne deleže obeh skladov podjetjem, povezanimi z menedžerji, in s tem aktivno izvršuje koncentracijo kapitala v rokah menedžerjev oziroma oligarhizacijo Slovenije.

S časovne distance je zanimivo opazovati kontinuiteto menedžerskih elit in njihove koncentracije lastnine ne glede na barve vladnih koalicij. Podobno kot denimo za pripadnike ruske menedžerske elite, ki so bili kot preizkušeni partijski kadri in komsomolci nastavljeni na posamezna direktorska mesta in danes kot oligarhi (ki so v vavčerski privatizaciji sprivatizirali podjetja) obvladujejo Rusijo, velja tudi za Slovenijo. Večina današnjih menedžerjev v Sloveniji je bila bodisi partijsko bodisi s strani posameznih vlad izbrana in politično nastavljena. Janša je v opoziciji grmel proti tej kontinuiteti in v dobršni meri prav zaradi tega nasprotovanja prišel na oblast. Danes je zanimivo je opazovati, kako je Janša kot predsednik vlade po letu 2004 pospešil ne samo koncentracijo lastnine, ampak koncentracijo lastnine v rokah menedžerjev. Še več, koncentracijo lastnine v rokah nekoč partijsko ali s strani »komsomolske« LDS nastavljenih menedžerjev. No, nekaj malega lastnine bodo dobili tudi Cerkev in s strani te vlade nastavljeni menedžerji. Vendar gre za peanuts v primerjavi z menedžerji starejšega datuma nastavitve.

Morda zveni bizarno, toda partijsko gospodarsko kontinuiteto danes najbolj odkrito izvaja Janez Janša. Če bi verjel v teorije zarote, bi rekel, da je Janšo nastavila prav partijska kontinuiteta, da bi jim pod krinko desničarske vlade dal tisto, česar si niso upale odkrito dati prejšnje vlade. S tega vidika nastopa Janša kot Kučanova kontinuiteta oziroma kot izvajalec njegove politike. Ker pa ne verjamem v teorije zarote, bi rekel, da je bil Janša kot premier pač nezavedno zlorabljen s strani kontinuitete menedžerskih elit. V obeh primerih si ga bo zgodovina zapomnila kot premiera, da je izpeljal razslojevanje in oligarhizacijo slovenske družbe. Tudi njegovi kratkoročni verodostojnosti kot politiku to ne more koristiti.

V Sloveniji nimamo velikih izkušenj s privatizacijami, vsaj ne takih zaresnih, ko država prodaja svoje paradne konje. Edina izjema je dejansko prva faza privatizacije NLB, ki je bila – po vseh medijskih odporih – vendarle izvrstno izpeljana. Z izvrstnim mislim to, da je država dosegla za tisti čas ne samo izjemno dobro ceno za prodajo tretjinskega deleža (2.8-kratnik knjigovodske vrednosti), temveč tudi primernega kupca in odlične spremljevalne pogoje, zapisane v delničarskem sporazumu. Morda bo zvenelo banalno, toda tako uspešno izvedena privatizacija je bila možna samo zato, ker je bila izpeljana izjemno profesionalno, v skladu z mednarodnimi standardi in brez curljanja informacij v medije.

Tega za ostale »velike« privatizacije, ki naj bi jih izvedli v Sloveniji, ne bi mogli reči. Spomnimo se, da se je neka prejšnja vlada konec devetdesetih nenadoma odločila, da ne bo prodala Telekoma. Naslednja vlada se je po drugem krogu izbire kupcev prav tako odločila, da ne bo prodala NKBM. Ista vlada je s posebnim zakonom tako zapletla privatizacijo Triglava, da je verjetno še naslednja vlada ne bo uspela izpeljati. Sedanja vlada je pokazala še več nespretnosti pri drugi fazi privatizacije NLB in prodaji NKBM z nenehnim spreminjanjem koncepta in pogojev privatizacije. Podobne nerodnosti se sedaj kažejo pri prodaji slabe polovice Telekoma.

Mnenja sem, da pri navedenih nerodnostih sploh ne gre v tolikšni meri za težave v političnem procesu odločanja (torej nesoglasja znotraj koalicij ali zaradi zadržanosti javnosti do privatizacije), ampak v prvi vrsti za temeljno nepoznavanje namena ter procesov in postopkov privatizacije. Če bi namreč političnim nosilcem bilo jasno, zakaj sploh privatizirajo posamezno podjetje (zaradi posrednega pokrivanja proračunske luknje, zaradi koristnih učinkov na razvoj podjetja ali ker je to pač moderno), bi se tudi postopka privatizacije lotili bistveno manj nespretno.

Skozi zadnjih 25 let, odkar so razvite evropske države (od V. Britanije do Avstrije) privatizirale najpomembnejša velika domača podjetja, so se namreč vzpostavila zelo jasna pravila oziroma standardi pri izpeljavi postopkov privatizacije. In ti gredo nekako takole. V prvi fazi vlada imenuje posebno delovno skupino, sestavljeno iz eminentnih ekonomskih in pravnih strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih vladnih resorjev, ki v skladu s temeljnimi nameni vlade pri privatizaciji posameznega podjetja ter tako oblikovanimi jasnimi parametri oblikuje ustrezni strokovni predlog z nekaj podvariantami. V drugi fazi vlada daleč od oči javnosti sprejme predlog, ki se ji glede na njene namene ter postavljene parametre zdi optimalen. Hkrati s tem oblikuje specializirano strokovno komisijo za privatizacijo ali eminentnega strokovnjaka in ji/mu podeli ustrezne pristojnosti (denimo za izbiro izvajalcev postopkov). V tretji fazi strokovna komisija za privatizacijo v okviru podeljenih pristojnosti (in v sodelovanju s pristojnim ministrstvom) na mednarodnem tenderju izbere investicijsko banko z ustreznimi izkušnjami (pri privatizaciji podobnih podjetij ter z izkušnjami v regiji) ter domačo in tujo pravno pisarno z ustreznimi izkušnjami na zadevnem področju. V četrti fazi pa nato izbrana investicijska banka in pravne pisarne izpeljejo vse potrebne postopke (od vrednotenja podjetja do razpisa, pogajanj in izbire kupca do ter sestave pogodb in delničarskega sporazuma itd.). Stroški profesionalno izvedene privatizacije običajno znašajo do 2 odstotkov iztržene cene, kar je lahko zelo ugodno ob oziru, da je s profesionalno izvedeno prodajo mogoče doseči tudi za nekaj deset odstotkov višjo ceno kot sicer ter dodatno z ozirom na to, da se ob profesionalno izvedeni privatizaciji ne dogajajo razne šlamparije ali celo korupcijske zgodbe.

Temeljni postulat za uspešno izvedeno privatizacijo je, da se po izbiri koncepta privatizacije in privatizacijske komisije ministri, vladni funkcionarji in visoki uradniki ne mešajo v delo komisije in v samo izvedbo postopkov. Niti slučajno pa ne smejo teh postopkov in cenovno občutljivih informacij komentirati v javnosti. Iz preprostega razloga – ker s tem poslabšujejo pogajalski položaj komisiji in znižujejo ceno. Vse, kar vladni funkcionarji in uradniki smejo narediti, je, da požegnajo ali zavrnejo končno izvedbo posla, če iztržena cena ali drugi pogoji ne dosegajo vnaprej postavljenih parametrov. V vmesnem času pa morajo držati jezik za zobmi. Basta!

S tega vidika so nerodnosti, ki se dogajajo v sedanjem procesu privatizacije Telekoma več kot razumljive. Vlada se pri prodaji Telekoma (razen prve faze) pač ni držala mednarodno uveljavljenih standardov. Prvič, vlada ni že v začetku postavila jasnih parametrov glede privatizacije Telekoma, zato smo bili priča nenehnemu spreminjanju prodajnih pogojev. Drugič, vlada je na čelo privatizacijske komisije postavila državnega funkcionarja, kar je prvovrstna neumnost, hkrati pa še takšnega, ki nima prav nobenih izkušenj s privatizacijami do sedaj. Tretjič, državni funkcionar brez izkušenj bi se moral nasloniti na delo tujih finančnih, pravnih in PR svetovalcev ter ves čas držati jezik za zobmi. Pomembne informacije se dajo v javnost šele takrat, kadar je za to optimalen čas in ko jih ustrezno zapakira izbrana PR agencija v sozvočju z najetimi svetovalci.

Tabela: Razmerje tržne cene glede na dobiček (P/E) in knjigovodsko vrednost (P/B) podjetij v prvi kotaciji na Ljubljanski borzi (10. avgust 2007)

Vir: Ilirika

Naš nesrečni Matjaž Janša pa se v skladu z nekompetentnostjo celotne vlade ves čas obnaša kot da prodaja svoj star zarjavel bicikl ne pa prvovrstnega državnega bisera. Le upamo lahko, da g. M. Janša ne bo sodeloval pri pogajanjih o izbiri kupca, ampak bodo to izvedli izkušeni tuji svetovalci. Če pride do prodaje Telekoma pod sedanjo tržno kapitalizacijo, povečano za primerno prevzemno premijo, bomo namreč za ta neuspeh dokaj upravičeno obdolžili g. M. Janšo in ne neugodnih razmer na svetovnih trgih za prodajo Telekoma.

No, če bo g. M. Janšo še kdaj zasrbel jezik glede vrednosti in pričakovane prodajne cene Telekoma, naj se ugrizne v jezik, prešteje do sto, pogleda na tečajnico Ljubljanske borze (kjer bo lahko videl, da v primerjavi z ostalimi slovenskimi blue chipi (glejte Tabelo), delnica Telekoma sploh še ni tako precenjena niti glede na dobiček niti glede na knjigovodsko vrednost) … in obdrži jezik za zobmi!

Upam, da g. M. Janše ne bodo določili za prodajalca Luke Koper. Le kaj bi šele govoril, če bi moral komentirati njeno pričakovano prodajno ceno glede na dobiček ali glede na knjigovodsko vrednost (glejte Tabelo)!

Zadnja številka Economista v uvodni temi »Is America turning left?« govori o tem, kako Bushevo predsedovanje v ZDA postaja tragična zgodba o nezaželenih posledicah. Tako v zunanji kot notranji politiki. Bush mlajši je bil pospremljen z velikimi upanji ameriške desnice, kako bo na novo utrdil dominantno vlogo ZDA v svetu in kako bo v ameriški družbi utrdil konzervativne vrednote ter nadvlado republikancev. Vendar se mu je ponesrečilo. Popolnoma. V zunanji politiki je, kljub bleščečim vojaškim zmagam, zgolj zasejal kaos na »demokratiziranih področjih« ter samo še bolj militariziral odpor nerazvitega dela sveta do ameriške hegemonije, hkrati pa je izgubil najbolj zveste evropske zaveznike in simpatije mednarodne javnosti. V notranji politiki pa je z nesmiselnim kulturnim bojem (nasprotovanje splavu in gejevskim porokam, nasprotovanje raziskovanju zarodnih celic in nasprotovanje univerzalnemu zdravstvu), s kratkovidno ekonomsko politiko (znižanje davčnih stopenj za bogate, povečanje izdatkov za oboroževanje ter posledično nagrmadenje ogromnega proračunskega deficita) ter nekompetentnostjo (Katrina), kronizmom (Rumsfeld, Libby) in ekstremizmom (Guantanamo) diskreditiral republikance kot verodostojne voditelje vrednostno prenovljene Amerike.

Bush je naredil resnično vse, da bi utrdil konservativne vrednote, toda bolj močno kot se je trudil, toliko bolj jih je diskreditiral. Bush je namesto v desno Ameriko dejansko zapeljal v levo. Po osmih letih desničarskega ekstremizma so si Američani spet zaželeli bolj liberalnih vrednot. Bolj svobodne družbe, več individualizma, več svobodnih odločitev, bolj socialne in pravične države. In to je, paradoksalno, glavni uspeh Bushevega predsedovanja.

In – naj se navežem na včerajšnji komentar Vojka o tem, da oblast očitno presega sposobnosti Janeza Janše – podobno je Janši uspelo pokopati sanje slovenske desnice, da se bo po »dvanajstih letih na 45 let podlage« lahko spet za dlje časa utrdila na oblasti. Janša je podobno kot Bush naredil vse, da bi utrdil konservativne vrednote. Znižal je davke za lastnike kapitala in za tiste z najvišjimi dohodki. Koncentrira lastnino v zasebnih rokah. Pospešeno uvaja zasebno šolstvo in privatizira zdravstvo. Privatizira visoko šolstvo. Pod njegovo oblastjo Cerkev dobiva pomemben vpliv v družbi – na medije, v šolstvu, v gospodarstvu, pri razdeljevanju raziskovalnih sredstev. Kadri s teološke fakultete se vztrajno in kot virus širijo znotraj državne uprave. Utrjevanje katoliške morale v vseh porah družbe je naslednji korak.

Toda hkrati je Janši kot voditelju spodletelo na vseh frontah. Ambiciozno je zastavil reševanje vseh odprtih vprašanj s Hrvaško in moral priznati nemoč pred sosedi. Zastavil je ambiciozne socialne in ekonomske reforme in jih pod pritiskom sindikatov kmalu opustil. Napovedal je velike nacionalne projekte, o katerih zdaj modro molči. Napovedal je privatizacijo velikih državnih podjetij, pa do sedaj nismo videli še ničesar. Spodletela mu je energetska navezava na Rusijo, hkrati pa mu je uspelo še skrhati diplomatske odnose z njo. Osramotil se je pri brskanju po arhivih tajne službe, kjer je naletel na samega sebe v ne najboljši luči, hkrati mu je uspelo še varnostno izpostaviti državo. Zmagal je z obljubo, da bo naredil konec korupciji in klientelizmu, danes pa je pri vseh državnih poslih, razpisih in prodajah videti sledi strankarskih ali osebnih prijateljev.

Se je Janša izkazal kot pošten, zmeren in kompetenten voditelj, je vprašanje, na katerega bodo volivci odgovarjali naslednje leto. Toda javnomnenjske ankete že danes zelo jasno kažejo, da imajo dovolj nekompetentnosti, korupcije, klientelizma, ekstremizma in avtoritarnosti, ki jih simbolizira sedanja oblast. Volivce zanimajo bolj zmerni, bolj pošteni in bolj sposobni voditelji. Volivce večinsko zanimajo bolj liberalne vrednote od teh, ki jih simbolizira Janševa oblast.

Janši je uspelo slovensko javno mnenje spet pomakniti v levo. Z manj kot triletnim vladanjem mu je uspelo pokopati možnosti desnice za trajnejšo oblast. Janša je naredil najboljšo kampanjo slovenski levici. Janša je njen najboljši otrok. Nekoč mu bodo postavili spomenik. Zraven Kučana.