Kolobocije v zvezi s podeljevanjem subvencij lastnemu podjetju in odstop ministra za gospodarstvo odpirajo bistveno širše dileme, kot pa je to, kdo naj bi zasedel ministrski stolček. Ključno vprašanje pri tem ni, kakšnega ministra za gospodarstvo potrebujemo, pač pa ali sploh potrebujemo ministrstvo za gospodarstvo. Kaj (koristnega) sploh počne to ministrstvo? Bi se s tem, če ga ne bi bilo, gospodarska rast in blaginja državljanov zmanjšali? Ne bi. Nadaljujte z branjem→

Lani maja sem v Managerju pisal o nevarnosti, da nam (Sloveniji) realno grozi nevarnost »izgubljenega desetletja« japonskega tipa. Pred dvema tednoma je Lawrence Summers, glavni ekonomski svetovalec predsednika Obame, na konferenci IMF enak strah izrazil za vse razvite države. Pred nami je najbrž dolgo obdobje nizkega povpraševanja, nizke gospodarske rasti in nizke inflacije. Nekaj, kar običajno označujemo z izrazom deflacijska depresija. Poglejmo, kaj to pomeni in ali obstajajo poti iz tega. * Nadaljujte z branjem→

Does policy uncertainty reduce economic activity?

Macro imbalances and culture

Unemployment, labour-market flexibility and IMF advice

Rising wealth-to-income ratios, inequality, and growth

Twentieth century American inequality

Accounting for the great divergence

Bubblephobia and Monetary Policy

Four Fallacies of the Second Great Depression

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Bolj pravilen naslov bi bil – tri slike, ki dokumentirajo, kako se je spremenil svet v zadnjih desetletjih. Gre za to, kako sta globalizacija in sprememba poslovne paradigme spremenili globalna razmerja. Razmerja med gospodarskimi in trgovinskimi velesilami in razmerja v razdelitvi dohodkov med kapitalom in delom. Oboje skupaj pa je močno spremenilo in destabiliziralo agregatno povpraševanje ter je dejavnik, ki povzroča največ skrbi glede dolgoročne gospodarske dinamike. Nadaljujte z branjem→

Follow up na Alešev post Nujna je sprememba ekonomskega kurikuluma. Včeraj so se o tem razpisali tudi drugi (tuji) mediji. The Guardian je bil zelo sočen:

From any rational point of view, orthodox economics is in serious trouble. Its champions not only failed to foresee the greatest crash for 80 years, but insisted such crises were a thing of the past. More than that, some of its leading lights played a key role in designing the disastrous financial derivatives that helped trigger the meltdown in the first place. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Britanski The Guardian v nedavnih člankih pokriva iniciative za spremembo in prevetritev ekonomskih kurikulumov v Veliki Britaniji, ki povečini temeljijo na ortodoksnih neoklasičnih teorijah in izključujejo drugače misleče akademike in teoretske vidike. Razlog za spremembe tiči v kritikah na račun neoklasičnih kurikulumov in pristopov, ki so povečini popolnoma spregledali pojav največje finančne krize v zgodovini, saj so ignorirali vpliv finančnih trgov in se zanašali na zastarele teorije. Phillip Inman piše, da projekt (ki ga je začel Institute for New Economic Thinking) vodi Wendy Carlin z University College London in da se nekatere univerze že zanimajo za nov učni načrt, ki bo med drugim vseboval ekonomsko zgodovino, nasprotne teorije, pa tudi okoljsko ekonomijo: Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar Cliva Crooka glede možnosti trajne depresije (sekularne stagnacije), ki jo je pred dvema dvema tednoma odprl Larry Summers.

But Summers then asks, what if this isn’t temporary? Maybe there’s a chronic shortfall of demand, beyond what’s due to the crash. Maybe we face an age of secular stagnation, in which the zero lower bound is normal. If so, short-term fiscal easing can’t be the answer. Permanent fiscal stimulus may be necessary to maintain demand. And if that can’t be done because politics makes it impossible, what’s left? Bubbles. Summers doesn’t advocate them, mind you, he just poses the question. Nadaljujte z branjem→