Ta vikend smo se precej zabavali z branjem absurdne obrambe zasluženih zaslužkov zgornjega 1%, ki jo je v kolumni v New York Timesu uprizoril ugledni harvardski profesor Greg Mankiw. Mankiw pravi takole: Robert Downey Jr. je leta 2012 za vlogo Iron Mana filmu “The Avengers” zaslužil 50 mio $, kar je približno 3% zneska, ki ga je v blagajne prinesel film. S tem se je uvrstil v zgornji 1% posameznikov z najvišjimi dohodki. Podobno velja za E. L. Jamesa in LeBrona Jamesa itd. So te vsote nezaslužene? Ne, pravi Mankiw, ljudje nasploh nimajo nič proti temu, da talentirani posamezniki za svoje delo zelo dobro zaslužijo. Jasno, s tem ni popolnoma nič narobe.

Problem pa nastane nekaj odstavkov za tem, ko Mankiw začne braniti visoke zaslužke menedžerjev v finančnem sektorju. Saj veste, finančni sektor je tako zelo blazno potreben, zato so v tem sektorju nujno zaposleni  najbolj talentirani posamezniki, pri čemer vodilni v finančnih družbah zasedajo še izjemno tvegana delovna mesta: Nadaljujte z branjem→

Še vroča študija raziskovalcev IMF (Pescatori, Sandri & Simon (februar 2014) “Debt and Growth: Is There a Magic Threshold?“) kaže, da med dolgom in gospodarsko rastjo ni značilne povezave. Ali drugače, ugotavljajo, da ne obstaja neka magična meja, nad katero bi dolg negativno vplival na gospodarsko rast, kot sta denimo trdila Reinhartova in Rogoff (2010) v njuni kontroverzni in s številnimi napakami obremenjeni študiji. Pescatori et al (2014) pravijo, da je pri povezavi med dolgom in rastjo treba gledati daljše časovne učinke in ne zgolj na kratkoročne učinke. Te razlike najbolje prikazuje spodnja slika:

Nadaljujte z branjem→

Tale tabela (spodaj) o stroških stresnih testov našega bančnega sistema je za zgodovino in za referenco. Enako velja za stroške osebja slabe banke. Za naslednjič, da bomo vedeli, koliko to stane oziroma da bo državi in širši javnosti bolj nazorno jasno, za kakšno bagatelo se prodajajo domači menedžerji in domači eksperti za enak oziroma primerljiv posel.

Pri tem naši politiki niso nič na boljšem. Nadaljujte z branjem→

Lani oktobra je skupina 11-ih nemških ekonomistov, sociologov in politologov, zbranih v skupini The Glienicker Group, objavila javno pismo ‘Towards a Euro Union‘ z nekaj predlogi za reformo EU. Danes je podoben javni poziv ‘For a Euro Community‘ objavila skupina 12-ih francoskih akademikov, zbranih v skupini The Eiffel Group. Obema skupinama je skupna skrb za obstanek in razvoj EU.

Meni so njuni pozivi in predlogi za reforme zelo blizu. Toda bojim se, da trkata na zaprta vrata. Stališča njunih kolegov v njihovih nacionalnih okoljih so se že dokaj homogenizirala v smeri manj Evrope in več nacionalne suverenosti. To se izraža tudi v tem, kako malo svojih kolegov sta skupini uspeli motivirati za podpis teh izjav. Zdi se, da je vsakdo začel gledati le še lastne nacionalne interese in kako bi se čim manj prisilno solidariziral z drugimi.

Bojim se, da testa sedanje krize EU ne bo uspešno prestala. Bojim se, da trendi kažejo v smeri pospešene dezintegracije. Če evropski voditelji in Evropska komisija ne bodo zelo kmalu in zelo odločno sprožili široke politične in pan-evropske akcije za reformo EU in evrskega območja, bomo vsi skupaj kmalu skakali v rešilne čolne.

Nadaljujte z branjem→

Simon Johnson, nekdanji prvi ekonomist IMF, profesor na MIT in avtor zelo odmevne knjige “13 Bankers” o gnilobi ameriškega finančnega sistema, je bil pred kratkim predlagan za člana uprave JP Morgan Chase, največje banke na svetu. Johnson za razliko od številnih kolegov pred njim ni takoj hvaležno zagrabil ponujene službe, najbrž najbolj lukrativne službe na svetu, pa tudi zavrnil je ni že na “prvo žogo”. Pač pa se je odločil, da v New York Timesu objavi javno pismo delničarjem te največje banke, kako bi bilo treba banko reformirati, da bi poslovala na bolj zdravih in etičnih temeljih.

In prav predlogi za reformiranje banke so tisti, ki mu ne morejo prinesti te službe. So namreč v temeljnem nasprotju s tem, kar je bila bančna strategija v vsej njeni zgodovini in kako je banka poslovala v zadnjih desetletjih. Nadaljujte z branjem→

Kot poroča Delo, so pri nizozemski Stranki svobode (PVV) naročili študijo o posledicah izstopa iz EU, ki naj bi predstavlja “še enega v vrsti ekonomskih ekskurzov, ki tehta prednosti in slabosti evropskega povezovanja brez kakršnega koli občutka za kompleksnost dosedanje integracije“.

Cela stvar me spominja na vice o Radiju Erevan. Res je, da gre za nacionalistično (desničarsko) stranko, ki jaha na populističnem valu splošnega družbenega nezadovoljstva zaradi sedanje krize. Res je, da bi bi bil izstop iz EU ene izmed šestih ustanovnih članic evropske integracije pred dobrimi 60 leti, ekonomska neumnost par excellence. Toda … Nadaljujte z branjem→

Kakšnih 20 let nazaj, ko je še vodil oddajo Videošpon, je Jonas Žnidaršič podal zanimivo izjavo, zakaj ne mara alternativcev, ki se mi je globoko vtisnila v spomin. Rekel je, ker to pomeni ‘grde punce in tipe brez denarja‘. To je bila precej smela, in hm, politično zelo nekorektna trditev. No, če alternativa v naših krajih pomeni levičarske poglede na svet, pa morda Jonas ni povsem udaril mimo. V politični ekonomiji je kar nekaj študij, ki razkrivajo politične preference posameznikov na podlagi njihovega materialnega statusa. V še sveži študiji “Does money make people right-wing and inegalitarian” sta Powdthavee & Oswald (2014) pokazala, da ima denar pomembno vlogo pri določanju političnih pogledov na svet. Tisti, ki imajo denar, bodo bolj verjetno imeli bolj desničarske poglede, tisti z manj denarja pa levičarske.

Razultati so seveda dokaj logični, če imaš denar ali premoženje, se boš zavzemal za čim manjše davke na dohodke in premoženje in za čim manjšo redistribucijo tvojih dohodkov drugim. Če pa nimaš, pa boš jasno želel bolj participirati na dohodkih drugih.

Nadaljujte z branjem→

Po tem, ko smo tudi v teh krajih tako uspešno opravili z Marxovimi učenci, se, hm, nerad to izrečem, zdi, da se Marx spet vrača. In sicer v njegovi originalni formi, kot kritika razvoja kapitalizma v njegovem samem centru – v razvitih državah. Razvoj kapitalizma v obdobju globalizacije je v razvitih državah privedel do natanko tistih posledic, ki jih je Marx napovedal dobrih 160 let nazaj.Govorim o produkciji novih in novejših produktov (imaginarnih apetitov), ki jih nihče ne potrebuje. Govorim o globalizaciji kapitalizma, ki je razširila rezervno industrijsko armado delavcev na ves svet, kar je tako znižalo rast plač v razvitem svetu, da si ne morejo več privoščiti vseh teh novih produktov. Kar vodi v nujnost finančnih balonov in kriz oziroma sekularno stagnacijo, kot pravi Larry Summers. Govorim o monopolizaciji panog in o rasti dobičkov korporacij ter dohodkov njihovih lastnikov. Govorim o zgornjem 1% ali največ 5%, ki pridobivajo na račun preostalih 90 ali 95%. Nadaljujte z branjem→

Če koga zanima moj včerajšnji prispevek na pogovoru o alternativah neoliberalizmu, spodaj je prezentacija.