Ključno vprašanje, ki smo si ga ob četrtkovi nepričakovani in radikalni potezi švicarske centralne banke (SNB) zastavljali ekonomisti, je: Kaj je SNB vedela več kot vsi ostali?

(Naj osvežim spomin: SNB je z nenadno potezo umaknila vezavo franka na evro v razmerju 1.20 in uvedla negativno obrestno mero na depozite v višini 0.75%. Ta radikalna poteza je povzročila potres na finančnih trgih.)

V zadnjih dneh je krožilo nekaj teorij (glej Brunnermeier & James, Wren-Lewis, Krugman 1 in Krugman 2, etc.), toda najbolj smiselno teorijo je danes objavila Frances Coppola v Forbesu. V sredo je z objavo mnenja generalnega pravobranilca evropskega sodišča (ECJ), Pedra Cruza Villalona, ECB dobila (legalno) prosto pot za program odkupovanja obveznic (QE). Isti dan (v sredo) pa je po poročanju Reutersa predsednik ECB Mario Draghi dobil tudi politično zeleno luč od nemške kanclerke Angele Merkel za program QE (po katerem bi posamezna nacionalna centralna banka odkupovala nacionalne državne obveznice). Edina ovira za lansiranje tega programa je bila torej le še – švicarska vezava franka na evro. Namreč logika programa ECB je, da s poplavo svežega denarja razveljavi vrednost evra. Toda ta ukrep bi bil neučinkovit, če bi SNB ob vzdrževanju fiksnega tečaja na evro takoj pokupila vse sveže količine evrov, ki bi jih na trg poslala ECB. Naj spomnim, da je s temi ukrepi SNB v zadnjih treh letih napihnila svojo bilanco na 86% BDP, kar je daleč največja izpostavljenost katerekoli centralne banke. Nadaljujte z branjem→

Po poročanju Reutersa (ki povzema Der Spiegel) sta se prejšnjo sredo (na isti dan, kot je evropsko sodišče objavilo mnenje generalnega pravobranilca evropskega sodišča (ECJ), Pedra Cruza Villalona, da je program odkupovanja obveznic, ki ga je izvajal ECB, legitimen in v skladu z monetarno politiko) na sestanku srečala predsednik ECB Mario Draghi in nemška kanclerka Angela Merkel. Na sestanku naj bi Draghi Merklovi razložil podrobnosti programa kvantitativnega sproščanja (QE), ki ga bo javno oznanil naslednji četrtek. (Ta akcija naj bi bila usklajena tudi s švicarsko centralno banko). In sicer, naj bi obris programa QE izgledal tako:

• državne obveznice posamezne države naj bi odkupovala matična nacionalna centralna banka,
• obseg nakupov obveznic naj bi bil omejen na 25% vsega izdanega dolga države,
• iz tega programa naj bi bile izvzete grške obveznice,
• na ta način naj bi zmanjšali tveganja, da bi se finančni riziki zaradi QE prelivali med državami.

Gre za praktično varianto QE, ki je politično sprejemljiva tudi za Nemčijo, čeprav resnici na ljubo ta strah pred prelivanjem finančnih rizikov med državami temelji na trhlih temeljih (glej razlago Paula De Grauweja Zakaj kvantitativno sproščanje ECB ni fiskalna pomoč).

Treba pa je vedeti, da gre pri tem za prvi korak k monetarni dezintegraciji evrskega območja. Kar je zelo dobra novica.

Nadaljujte z branjem→

Nemška Bundesbanka, nemško ustavno sodišče ter dobršen del nemških ekonomistov se dela, da ne razume, da nestandardni ukrepi ECB v obliki kvantitativnega sproščanja (QE) ne pomenijo fiskalnega transferja državi. Paul De Grauwe (London School of Economics), vodilni evropski strokovnjak za monetarno integracijo in avtor učbenika “Economics of Monetary Union” v zadnjem komentarju v VoxEU zelo nazorno razloži, kaj QE pomeni in česa ne.

Predvsem je pomembno razumeti, da s tem ko centralna banka (CB) na sekundarnem trgu (in ne v primarni emisiji !!) kupi obstoječe državne obveznice, te obveznice sicer parkira na strani obveznosti v svoji bilanci, vendar pa jih efektivno uniči (kot da bi jih zažgala). Vzame jih iz prometa in vladi nanje ni treba plačevati nobenih obresti niti odplačati njihove emisijske vrednosti. S temi aktivnostmi v okviru QE ne pride do novih, dodatnih izdaj državnih obveznic, pač pa CB odkupi zgolj že obstoječe obveznice. V tem procesu pride zgolj do povečanja monetarne baze, za katero CB upa, da se bo prek monetarnega multiplikatorja “razmnožila” v obliki povečane kreditne aktivnosti bank.

V okviru QE se torej za davkoplačevalce zmanjšajo stroški (državi ni več treba plačevati obresti in odplačati dolga), njihovi edini stroški nastanejo v obliki povečane inflacije (ki razvrednoti premoženje). Ampak natančno to hoče CB doseči v času deflacijskih pritiskov.

Zgodba je sicer še malce bolj kompleksna, vendar, če že, z njo največ pridobijo največje lastnice ECB, torej Nemčija (preberite spodaj celoten komentar). Nadaljujte z branjem→

• Were SNB and ECB coordinating? – Frances Coppola
• Making Sense of the Swiss Shock – Markus Brunnermeier & Harold James
• Francs, Fear and Folly – Paul Krugman
• What Does the End of the Swiss Peg Tell Us About Central Banks? – Simon Wren Lewis
• QE in the Eurozone: It’s possible without fiscal transfers – Vox EU
• Is low inflation good news? – Nick Rowe
• Central Banks Must Target Growth Not Inflation – Brookings Institution
• Why below target inflation is a big problem – Simon Wren-Lewis
• Interview: Jean-Claude Trichet – Cecchetti & Schoenholtz
• Central Banking’s Grand Experiment – Bloomberg View
• Piketty: On the Elasticity of Capital-Labor Substitution – Brad DeLong
• ‘New Keynesian’ haiku economics – Lars P. Syll
• Research on Persistent Roots of Development – Growth Economics
• Technology and the decline in the U.S. labor share of income – Nick Bunker
• New Mini Lecture: The Future – Lindau Economics
• Nine Economics Mysteries Explained – Noah Smith
• The ‘safety trap’ and Eurozone secular stagnation – All About Finance

The Economist v dobrem komentarju zdravorazumsko ugotavlja, da so danes stroški grškega izstopa iz evrskega območja sicer manjši kot leta 2012, toda še vedno so precejšnji za vse vpletene.Na eni strani bi Grčija z izstopom lahko pridobila na konkurenčnosti, vendar za razliko od Argentine nima primerljivega izvoznega potenciala (glej Argentinski recept za Grčijo morda ne bo užiten). Grški izstop pomeni popolni bankrot do tujih upnikov in neznosne težave pri zadolževanju, posledično pa domače “tiskanje drahem” in visoko inflacijo. Na drugi strani pa izgubijo upniki, medtem ko bi negativni učinek na povečanje negotovosti najbrž popolnoma zadušil “disciplinirajoč učinek” na ostale šibke periferne države. Slednje pa bi se seveda odrazilo v še bolj depresivnem učinku na gospodarsko rast ter zvišanju obrestnih mer.

Grški izstop se ne izplača niti Grčiji niti preostanku evrskega območja, zato bo nujen dogovor. Syriza seveda ni pravi odgovor na prave grške težave, je pa ustrezno sredstvo, da do tega dogovora pride. Nadaljujte z branjem→

Mhm, tole je v bistvu zelo nespodobna provokacija s strani prijatelja Darka. Kao da si ne upam tega objaviti. Na remix tega Huberta von Goiserna boste naleteli nekajkrat vsako popoldne v vsakem spodobnem Apres ski baru na vsakem spodobnem avstrijskem smučišču. Zelo na glas. Pijanska polka v pancerjih. Ampak v bistvu je tole ultra rokerski komad. Hubert je najboljši predstavnik Alpenrocka.

Nadaljujte z branjem→

Pred dvema letoma in pol smo si (tudi jaz) oddahnili, ker Syriza takrat ni uspela zmagati na grških volitvah. Kar je bila, gledano iz današnjega vidika, napaka. Če bi Syriza takrat zmagala, Grčija ne bi šla skozi takšno nepotrebno kalvarijo, kajti upnice, ki jih zastopa zloglasna trojka, bi morale pristati na večji odpis dolgov, nižje obrestne mere in na daljše obdobje odplačevanja dolga. Če ne bi, bi se takrat evrskemu območju bistveno slabše pisalo.

Po dveh letih in pol smo dobili svojo lekcijo in se upajmo iz nje naučili treh stvari. Prvič, da sta za obseg (slabih) kreditov kriva oba, tako dolžnik kot kreditodajalec in da morata oba pristati na kompromis. Drugič, da nihče nima pravice nobene države v demokratični skupnosti, kot naj bi bila EU, spraviti v tako hude razmere, kot je trojka naredila z Grčijo. In tretjič, če bi takrat zaustavili norijo s politiko varčevanja, ki jo je po diktatu Nemčije vsilila trojka, bi danes vsi mi bolje živeli. Recesija bi bila krajša in najbrž ne bi zašli v deflacijo.

Danes zaradi te izkušnje progresivni ekonomisti navijajo za zmago Syrize. Spodaj je mnenje Simona Wrena-Lewisa.

Moj komentar sledi jutri v Financah. Nadaljujte z branjem→

Včeraj, na poti domov z večerje z ženo in sinom ob rojstnem dnevu (hvala vsem za čestitke!), sem si dal malce duška in ju “mučil” z nekaj nemško-avstrijskimi pesmimi iz moje zgodnejše mladosti. In Weckerjeva “Wenn der Sommer nicht mehr weit ist” ima name podobno magično moč kot “I was born to love magic” Nicka Drakea. Dva odličneža iz vrste izumrlih trubadurjev.

Najbrž z veliko večino bralcev tega bloga glede tega ne govorimo istega jezika, ampak jebiga.

Nadaljujte z branjem→