Tole je absolutni biser. Zelo dobro se še spomnim tistega sončnega sobotnega marčevskega jutra pred dvema letoma. Peljali smo se do drevesnice v Murskih Črncih, da nabavim nekaj novih sadnih dreves in da zamenjam tiste, ki so jih voluharji obžrli med letom. V playerju se je vrtel takrat še čisto svež album Amy Macdonald “A Curious Thing“. Zadnji komad “What happiness means to me” se je odvrtel, sledila je tišina, nakar se je zaslišala akustična kitara in Amin glas je začel z “I get up in the evening, and I ain’t got nothing to say…” Dvignile so se mi kocine na rokah.

Takoj sem prepoznal verze “Dancing in the dark” Bruca Springsteena. Toda Amiyin glas je Brucov mega energetski komad transformiral v krhko, emocionalno verzijo, kot bi Brucova pesem – glede na tekst – morala zveneti že v osnovi. Akustična verzija skrite pesmi na albumu sicer zveni boljše, bolj polno, bolj emocionalno, kot pa tale verzija z youtuba:

…

Z Amyjino izvedbo Dancing in the dark se lahko kosa samo tale izvedba Peta Yorna: