Vsaj v ZDA ne. To so na nacionalni ravni sicer pokazale že študije Congressional Budget Office (CBO), glejte tukaj moja prispevka Ti nesrečni davki ter Ali znižanje davkov res povečuje gospodarsko rast?. No, zdaj je Menzie Chinn pokazal isto tudi na ravni posameznih ameriških zveznih držav: države z boljšim poslovnim okoljem (bolj ugodnim ALEC indeksom) ne dosegajo višje gospodarske rasti. Ne danes, ne čez tri leta in ne čez šest let. Ups, kaj pa zdaj?

Nadaljujte z branjem→

No, tule pa je (ob evropski) še ameriška različica skepse ekonomistov proti uvedbi evra. Leta 2009 sta si dva evropska ekonomista, Lars Jonung and Eoin Drea, vzela čas za veliko raziskavo, v kateri sta pregledala odnos ameriških ekonomistov do uvedbe evra. In dobila sta impresivno listo znanstvenih in poljudnih člankov, ki sta jih komentirala v članku, objavljenem januarja 2010, z naslovom “It Can’t Happen, It’s a Bad Idea, It Won’t Last: U.S. Economists on the EMU and the Euro, 1989-2002“. Ugotovila sta, da niti eden izmed ameriških ekonomistov, ki je izhajal iz teorije optimalnega valutnega območja, ni imel pozitivnega mnenja o evru. Niti eden.

No, Jonung in Drea sta januarja 2010 sklenila, da so se ameriški ekonomisti … preprosto zmotili. Desetletje po uvedbi naj bi evro čudovito deloval, nič slabše od dolarja. Jonung in Drea:

Nadaljujte z branjem→

No, to je za anale, kajti pisalo se je leto 1997, ko je 331 evropskih ekonomistov, na čelu z Geertom Reutenom, Keesom Vendrikom in Robertom Wentom, evropskim voditeljem poslalo odprto pismo, v katerem so jih opozorili, da projekt uvedbe evra v načrtovani obliki ne more biti uspešen. V šestih točkah so evropske voditelje opozorili, da je monetarna unija (evro) prez proračunske in fiskalne politike velika napaka, saj si s tem države omejujejo možnosti pri reagiranju na ekonomske šoke. Z monetarno unijo (evrom) bodo izgubile eno izmed dveh ključnih ekonomskih politik (monetarno), s paktom o stabilnosti in rasti pa močno omejile še uporabo fiskalne politike. In kot sklenejo, z evrom bodo države obsojene na politiko varčevanja in socialno trpljenje.

In veste kaj, kolegi ekonomisti so daljnega leta 1997 bili preroški. Imeli so prav. V vseh šestih točkah. In v oceni stanja, ki ga bo prinesel evro.

Hudič pa je, da boste tudi danes težko našli ekonomista (in prosim, ne omenjajte mi tega pajaca Lahovnika), ki bi pozitivno ocenil evropski program pomoči Grčiji, in da tudi danes ekonomisti zaman pišejo odprta pisma evropskim voditeljem, naj prenehajo z mučenjem Grčije. Ne pomaga. Politiki imajo svojo agendo in ne poslušajo.

Nadaljujte z branjem→

An extensive report covering all the consequences of a Greek exit from the euro was compiled in secrecy over the last few weeks by a team of European Commission officials, Kathimerini has learned.

The report is currently housed in a safe a few meters from European Commission President Jean-Claude Juncker’s office on the 13th floor of the Berlaymont building in Brussels.

It was compiled toward the end of June by a team of 15 Commission officials, many of whom had previously had direct involvement in the Greek bailout programs. The report addresses some 200 issues that could arise from a Greek exit from the single currency, including potentially devastating social consequences.

One of the matters examined in the report is whether Greece would also be forced to leave the European Union, and therefore the Schengen Area, if it had to abandon the euro.

Nadaljujte z branjem→

Karl Whelan komentira, kako si Schäuble sproti izmišlja pravila oziroma namerno napačno interpretira obstoječa pravila EU. Denimo 125.1 člen EU pogodbe navaja kot pravni temelj, zakaj odpis dolga znotraj EU naj ne bi bil pravno dopusten. Kar je non-sense, kajti ta člen govori zgolj o tem, da nobena država ne sme prevzeti dolga druge države “brez medsebojnih finančnih garancij za skupno izvedbo specifičnega projekta“. Člen ne govori o tem, da si države ne bi smele posojati ali prestrukturirati dolgov. Prav tako pravila EU nikjer ne omenjajo možnosti izhoda iz evro območja, kar je prejšnja dva tedna Schäuble tako forsiral.

Kot lucidno ugotavlja Whelan, EU pravila pomenijo to, kar Schäuble hoče, da pomenijo (kot pri Alice v čudežni deželi). Pravilo št. 1 v Schäuble-Landu je, da je nemško stališče ukaz. Vrhovna dogma. Proti kateri ni dvoma. In kateri se ne sme upreti. Edino pravilo, ki ga je Tsiprasova Grčija dejansko prelomila, je, da ni ravnala tako, kot ji je naročila Schäublejeva Nemčija (in njeni poslušni sateliti). Razporeditev moči v EU pa omogoča, da lahko vsako takšno neposlušno državo, čeprav gospodar ni imel in nima prav – zlomijo – če se seveda ne imenuje Nemčija ali Francija.

Nadaljujte z branjem→

• Alice In Schäuble-Land: Where Rules Mean What Wolfgang Says They Mean – Karl Whelan
• Variable geometry bites back: Schäuble’s motives – Fabio Ghironi
• Greece: Is Europe holding up its end of the bargain? – Ben Bernanke
• Bernanke Isn’t Serious – Paul Krugman
• Wall Street’s Role in Greece’s Debt Crisis – The Atlantic
• They Told You So: Economists Were Right to Doubt the Euro – Greg Mankiw
• Little-Known History of the Euro: Crisis Was Baked In from the Start – Zerohedge
• Greece, Europe, and the United States – James K. Galbraith
• Stanley Fischer defends Fed’s role as lender of last resort – FT.com
• History Echoes Through Greek Debt Crisis – Greg Mankiw
• Growth Fantasy of Tax Cuts and Small Government – Noah Smith
• How fiscal policy can support medium- to long-term growth – Vox EU
• Stability of General Equilibrium and Monetary Policy: Baby Steps – Brad DeLong
• WTF!? Neo Fisherianism as one social construction of reality – Nick Rowe
• Heritage Economist on Greece and the US – EconoSpeak
• Greece: Growth or Recovery? – Mean Squared Errors
• Capitalism for the Rest of Us – The New York Times

Ben Bernanke, prejšnji predsednik Fed, ki je tako dobro menedžiral ameriški izhod iz Velike recesije, se sprašuje, ali bo po sporazumu o grškem tretjem bailoutu evropskim voditeljem končno uspelo pripraviti široko gospodarsko okrevanje, ki bi kriznim državam, kot je Grčija, dalo razumne možnosti, da bi dosegle rast BDP in zaposlenosti ter fiskalne cilje.

Odgovor? Schäuble in Merklova ga ne želita slišati:

Unfortunately, the answers to these questions are also obvious. Since the global financial crisis, economic outcomes in the euro zone have been deeply disappointing.

Nadaljujte z branjem→

ECB je včeraj sklenila, da po treh tednih zamrznitve ponovno dvigne obseg izredne likvidnostne pomoči (ELA) grškim bankam, in sicer tokrat za 900 mio evrov. Večina komentatorjev se je tega ukrepa razveselila. Toda ukrep je napačen in bo še bolj spodbudil naval na banke in bančne avtomate. Zakaj?

Zato, ker z omejenim povečanjem ELA ECB signalizira grškim komitentom, da njihove vloge niso varne. Pravi ukrep ECB bi bilo sporočilo, da bo zagotovila “vso potrebno likvidnost“. Samo s tem bi pomirila komitente, da bodo lahko kadarkoli dvignili svoje vloge in omejila naval na banke. Zakaj torej ECB tega ni naredila? Zato, ker se iz svojih napak ni nič naučila? Ne, pač pa, ker, kot pravilno ugotavlja vodilni evropski strokovnjak za monetarno ekonomijo Paul DeGrauwe, ECB zasleduje politične cilje. Želi izvajati pritisk na grško vlado, da se bo “pravilno obnašala”. Ceno pa bodo plačali milijoni Grkov.

Nadaljujte z branjem→

Genialen komentar Marka Blytha o tem, zakaj upnice od Grčije zahtevajo absurdno nemogoče pogoje, za katere vsi vedo vnaprej, da jih nihče (ne samo Grčija) ne bi mogel izpolniti, in zakaj so pripravljene v grško luknjo vreči še 86 milijard evrov in po enem letu še sto milijard. Gre za igro absurdnih ponudb in protiponudb, danih z namenom, da bi jih druga stran zavrnila. Da bi druga stran prva pomežiknila oziroma prva pritisnila na sprožilec. Vendar ga ne. Zato se vložki v tem teatru absurda vrtoglavo dvigujejo. Vsi skupaj pa propadajo.

Now, forget for a moment how utterly absurd all this is. Discount for now quite how provisions such as the deregulation of the Greek bakery sector (really, it’s in there) and a rise in regressive taxes will produce a turnaround in growth and just say ‘it’s a deal’. Prime Minister Tsipras has gotten these things the creditors want through the Greek Parliament, so now what?

The end result of this deal is that the fifth-oldest economy in the world will end up with as much debt per capita as Japan, with almost none of it held domestically. As a result, on current assumptions this demand-shocked and credit-starved economy where almost 60% of its youth are unemployed will grow at 25% above its historical average for the next forty years while running a budget surplus of 3.5%, the proceeds of which will be handed over to foreigners and not go into investment.

Now, given that the people involved in this sad story are not idiots, why are they staging such a grand production of the Theatre of the Absurd? The answer is quite simple. Indeed, given that no one can seriously expect what is demanded of Greece to ever work, it’s the only answer possible.

Nadaljujte z branjem→