• A Guide to Statistics on Historical Trends in Income Inequality – Stone, Trisi, Sherman & Horton
• Globalization and its New Discontents – Joseph E. Stiglitz
• On the Distribution of the Welfare Losses of Large Recessions – Krueger, Mitman & Perri
• Negative rates, helicopter money and the Bank of England – Simon Wren-Lewis
• In defence of the triple lock – Chris Dillow
• Time to ditch Rawls? – Branko Milanovic
• The U.S. Can and Should Boost Growth – Narayana Kocherlakota
• The Greek crisis: An autopsy – Gourinchas, Philippon & Vayanos
• Minsky’s Many Moments – Arjun Jayadev
• Student loans and college quality – Black et al
• New Effort to Tackle the Student-Debt Crisis – Mike Konczal
• Okun’s Law: Fit at 55? – Prakash Loungani

Ne boste verjeli, toda nekatere države se ubadajo s problemom premajhnega števila zaposlenih v državni upravi. Ameriški think tank Economic Policy Institute je pripravil spodnji grafikon, ki kaže, da je število zaposlenih v javnem sektorju po letu 2008 močno upadlo in da še vedno upada. Še več, trdijo, da število zaposlenih v javnem sektorju zaostaja za rastjo števila prebivalcev in da je zgolj za ohranitev enakega deleža v številu prebivalcev danes v ZDA 1.7 milijona premalo zaposlenih. Heh, slovenski friedmanisti bi bili ponosni na Obamovo levičarsko administracijo, ki je tako uspešno sklestila število zaposlenih v javnems sektorju (za razliko od prejšnje republikanske administracije, ko se je v osmih letih javni sektor “razbohotil”).

Nadaljujte z branjem→

John Cleese kot v najboljših časih

V današnjem Guardianu je objavljeno odprto pismo 35 britanskih progresivnih ekonomistov (med njimi Eric Lonergan in Robert Skidelsky), v katerem pozivajo novo vlado Therese May naj se odpove neuspešni monetarni politiki kvantitativnega sproščanja (QE) in začne s politiko monetarnega financiranja fiskalne politike (MP3). Po domače, vlado pozivajo k uvedbi helikopterskega denarja, kar pomeni, da bi centralna banka (BoE) z nakupi posebnih izdaj obveznic britanske vlade financirala povečane naložbe v infrastrukturo ter bodisi znižala davke ali neposredno povečala denarne transferje gospodinjstvom. Politika QE ni bila uspešna pri spodbujanju rasti in inflacije, povečala pa je neenakost in hkrati spodbuja podjetja k večjemu zadolževanju. “Lepota” helikopterskega denarja, kot veste, je v tem, da ne povečuje ne javnega in ne zasebnega dolga in da je absolutno zastonj. Rizik v zvezi z njim je le povečanje inflacije. Nadaljujte z branjem→

Najbrž samo še peščica najbolj zadrgnjenih libertarcev avstrijske šole in tisti, ki so prespali zadnjih pet let, ni začutilo, da se v zraku kuha gromozanska fronta. No, ta fronta ne bo prinesla opustošenja kot ob tornadu, pač pa nov začetek za povsem upehano gospodarstvo in brezidejno ekonomsko politiko. Obetajo se tektonske spremembe, kot smo jih doživeli v drugi polovici 1930-ih v ZDA in po letu 1945 v Evropi. Gre za vrnitev države blaginje, ki pa za seboj potegne globoke spremembe. In sicer se bodo dramatične spremembe zgodile na vsaj štirih področjih:

Prvič, združitev monetarne in fiskalne politike z namenom neposrednega financiranja dohodkov prebivalstva (zajamčen minimalni dohodek, helikopterski denar). Centralne banke bodo (s perpetualnimi obveznicami) neposredno financirale vladne izdatke v ta namen. To bo zmanjšalo neenakost, njen končni cilj pa je povečanje agregatnega povpraševanja in spodbuditev anemične rasti ter inflacije. Japonska naj bi bila prva, ki bo začela eksperimentirati s tem, prve ukrepe je Abejeva vlada že napovedala s povečanjem fiskalnega stimulusa, dviga plač v javnem sektorju in transferjev tistim z najnižjimi dohodki.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanovic v zadnjem komentarju pravi, da nepričakovana inauguracija nove “železne lady”, Therese May, v V. Britaniji simbolično napoveduje konec thatcherizma oziroma konec kapitalizma, kot smo ga poznali zadnjih 35 let po zaslugi Thatcherjeve. Theresa May je v govoru pred imenovanjem napovedala, da kapitalizem potrebuje strukturne spremembe, kot so ponovna uvedba predstavnikov zaposlenih in potrošnikov v nadzornih svetih, omejitev menedžerskih nagrad, zmanjšanje negotovosti glede služb za mlade in večjo socialna mobilnost.

Morda gre samo za piar, Mayeva je vendarle konzervativka in utegne slediti trdi liniji svojih toryjevskih predhodnikov. Toda dejstvo je, da kapitalizem sam nujno potrebuje strukturne spremembe, kajti očitno je, da samoregulativni mehanizmi ne delujejo in da prepustitev razvoja zasebnim interesom ne vodi v stabilno in vzdržno družbeno ravnovesje. 

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Povečevanje števila starejših ljudi in daljša življenjska doba vsekakor zahtevajo stalno prilagajanje obveznega pokojninskega sistema. Spremembe gredo v smeri podaljševanja zahtevane starostne meje pri odhodu v pokoj in to je zajeto tudi v novih predlogih zbranih v Beli knjigi. Takšni popravki so seveda pričakovani, vendar ne gre za kakšne drastične spremembe, predvsem pa vzdržnost pokojninskega sistema tudi v naslednjih desetletjih ni tako problematična in kritična, kot se običajno prikazuje. Takšno razmišljanje poskušam argumentirati z nekaj dodatnimi pogledi na to tematiko.

Osnovni predlog sprememb predvideva, da bi se po novem upokojevali praviloma s 67 letom, pred tem pa v primeru dopolnjenih 42 do 45 let delovne dobe. Glede na dosedanje pogoje (65 let starosti), te spremembe niso velike in projekcije pokojninskih izdatkov kažejo, da bo njihov delež v BDP postal po letu 2040 finančno nevzdržen.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj objavljeno poročilo IMF-ovega neodvisnega revizijskega odbora (Independent Evaluation Office, IEO) je najbrž mnoge šokiralo, toda v resnici prinaša priznanje, kako zelo napak je IMF ravnal v Grčiji. Ključno sporočilo tega poročila je, da je IMF z namenom, da bi rešil evrsko monetarno unijo in zahodnoevropske banke žrtvoval Grčijo in jo podvrgel nestandardnemu fiskalnemu mučenju. Za razliko od predhodnih programov pomoči IMF ostalim državam Grčiji ob zahtevani fiskalni konsolidaciji ni bil omogočen odpis dolgov, ukinjeni pa so bili avtomatski stabilizatorji. Rezultati so zato bili katastrofalni, celoten strošek pa so plačali najšibkejši grški prebivalci, namesto tistih, ki so dejansko pridobili s tem (zahodnoevropske banke in preostanek monetarne unije). Pri tem pa je vodstvo IMF kršilo notranje postopke pri odločanju, analize so bile pisane na hitro ali prepozno, mnogih dokumentov, ki so bili podlaga ključnim odločitvam, pa ni bilo mogoče najti.

Poročilo IMF-ovega neodvisnega revizijskega odbora torej samo potrjuje to, kar smo vsa ta leta trdili vsi, ki razmišljamo s svojo glavo. Torej povsem nepotrebno in neuspešno izživljanje nad grškim prebivalstvom, kar je nekdanji finančni minister Yanis Varoufakis tako pravilno označil kot “fiscal waterboarding”. Drugače rečeno, kar so Američani počeli nedolžnim ujetnikom v Guantanamu, je IMF v spregi z ECB in Evropsko komisijo počel Grčiji. Da bi rešili nemške in francoske banke, so se sadistično izživljali nad grškim prebivalstvom.

Na tem blogu že nekaj let objavljam zapise, ki govorijo o tem, da sodobna makroekonomska teorija in modeli nimajo smisla. Skregani so z realnostjo in ne morejo napovedati ničesar niti eno četrtletje vnaprej, razen če je svet povsem negiben. Krivda zato v glavnem leži na Lucasovi predpostavki racionalnih pričakovanj in Friedmanovi hipotezi permanentnega dohodka (v Hallovi izpeljanki Eulerjeve enačbe potrošnje). Če so posamezniki absolutno racionalni in svoje odločitve sprejemajo (beri: optimizirajo svojo porabo) na podlagi pričakovanj za 30 let vnaprej in sedanje obrestne mere, makroekonomski modeli postanejo absolutno neuporabni za karkoli, razen za igračkanje.

Kaj se zgodi, če predpostavko racionalnih pričakovanj zamenjate s predpostavko omejene racionalnosti (v avtorstu psihologa in ekonomista Herberta Simona), da imajo ljudje omejene kognitivne sposobnosti in da so “kratkovidni” (bolj jih zanimajo zelo bližnji dogodki kot pa denimo javni deficit in inflacija čez 30 let)? Točno to je naredil Xavier Gabaix, iz New York University v še vročem paperju “A Behavioral New Keynesian Model”. In nenadoma so (teoretični) rezultati standardnega makroekonomskega modela spet dobili smisel. Denimo, da nizke obrestne mere ne vodijo nujno k višji inflaciji, kot predvideva standardni novokeynesianski model. Začetni učinek znižanja obrestne mere je pozitiven, toda če nizka obrestna mera traja zelo dolgo, ima negativen vpliv na inflacijo. Ali pa da “blizu-ničelne” obrestne mere ne vodijo nujno v deflacijsko depresijo, pač v kohabitacijo nizkih obrestnih mer in nizke rasti.

Nadaljujte z branjem→