We’ve seen this sequence before. The first breakdown of globalization, described by Karl Marx and Friedrich Engels in their 1848 The Communist Manifesto, was followed by reform laws creating unprecedented rights for the working class. The breakdown of British imperialism after World War I was followed by the New Deal and the welfare state. And the breakdown of Keynesian economics after 1968 was followed by the Thatcher-Reagan revolution. In my book Capitalism 4.0, I argued that comparable political upheavals would follow the fourth systemic breakdown of global capitalism heralded by the 2008 crisis.

When a particular model of capitalism is working successfully, material progress relieves political pressures. But when the economy fails – and the failure is not just a transient phase but a symptom of deep contradictions – capitalism’s disruptive social side effects can turn politically toxic.

Nadaljujte z branjem→

• Economists are the idiots savants of our time – Robert Skidelsky
• The Case for Protecting Infant Industries – Noah Smith
• Do Mergers Benefit or Harm the Economy? Q&A with Bruce Blonigen
• The Crisis of Market Fundamentalism – Anatole Kaletsky
• The Fundamental Fallacy of Pop Economics – Noahpinion
• Ayn Rand and Corporate Tax Cuts Won’t Mend the Economy – John Cassidy
• A 10% Across-the-Board Tariff? – Econbrowser
• Liberation from the shackles of space – Branko Milanovic
• Hysteresis and Fiscal Policy – Philipp Engler and Juha Tervala
• Interview with Gita Gopinath: Monetary Unions and Sovereign Debt

Ja, saj vem, da ni primerna za današnji dan. Ampak tako pač je, da včasih v avtu slišiš neko pesem in nato ti ure in ure ali dneve ne gre iz glave. In to je preklemansko dobra priredba, morate priznati.

Vesel Božič!

(in popolno nasprotje te pesmi, videa pa sploh ne glejte!)

Minister za “zapravljanje časa, infrastrukturo in dezinformacije” Peter Gašperšič je imel včeraj običajen dan. Sicer je napovedal dramatični preobrat v sagi o gradnji drugega tira Koper – Divača, in sicer javno financiranje projekta. V pojasnjevanju načrta financiranja pa je, po svoji običajni navadi, spet natrosil zbirko neumnosti in neresničnih dejstev. Eno izmed neresnic lahko takoj preverite na spletni strani Evropske komisije. Minister je včeraj povedal: “25% EU sredstev zajema 100 mio iz nacionalne ovojnice, preostalo pa iz razpisov CEF“. Spletna stran Evropske komisije pa pravi, da je na nacionalni kohezijski ovojnici za Slovenijo ostalo le še 27 mio evrov:

Tabela: Remaining Cohesion allocation per Member State (€) up to the end of 2016

* Stanje 15.11.2016 za sredstva porabljena do konca leta 2016

Nadaljujte z branjem→

Danes je med novinarji odjeknila novica, da naj bi prišlo do dramatičnega preobrata v sagi o gradnji drugega tira Koper – Divača: vlada naj bi se odločila, da glede financiranja drugega tira zanemari doslej javno proklamirano javno-zasebno partnerstvo in da bo progo izgradila z javnimi sredstvi. No, ko je “minister za zapravljanje časa in infrastrukturo” Peter Gašperšič na tiskovni konferenci razlagal podrobnosti glede dramatičnega preobrata, je postalo v trenutku jasno, da prodaja “stara jajca”. Kot nov model javnega financiranja je namreč ponudil model, ki ga je do zdaj prodajal kot model javno – zasebnega partnerstva: projekt naj bi sofinancirala madžarska država. Po poročanju Radia Slovenija:

V grobem naj bi bil načrt naslednji. 5% zneska za gradnjo je predvideni vložek proračuna. 40% bo kapitalskih, torej lastniških vložkov – verjetno naše države in Madžarske. Ta naj bi bila poleg kapitala pripravljena zagotoviti tudi nekaj posojil. Četrtina sredstev za gradnjo bi prišla iz nepovratnih evropskih sredstev, in sicer mehanizma CEF in regionalnega sklada, tu je predvideno mešanje evropskega denarja iz različnih programov. In na koncu, najmanj 30% drugega tira bi bilo zgrajenega s krediti Evropske investicijske banke. Poroštvo bi nudil Junckerjev sklad, za njim stoji Evropska komisija.

Kaj je narobe s tem modelom (razen, da gre za “stara jajca”)? Problem je v tem, da je v nasprotju z slovenskim in evropskim pravom in da je neizvedljiv.

Nadaljujte z branjem→

Zadnjič se je po objavi Kordeževega komentarja glede gospodarske rasti po letu 2007 razvila debata o tem, kaj se je dogajalo z razdelitvijo teh učinkov rasti (boljše rečeno: stagnacije) v kriznem času po letu 2007. Štrajn je trdil, da težko govorimo o tem, da “smo danes realno na boljšem kot leta 2008“, kajti kriza naj bi bolj prizadela tiste z nizkimi dohodki. In glede tega ima Štrajn prav. Če zaupamo podatkom OECD, se je Slovenija v kriznem času (2008-2013) premaknila iz prvega mesta glede najnižje stopnje neenakosti v razvitih državah na četrto mesto (glejte spodnjo sliko). Še leta 2007 je bila neenakost v Sloveniji, merjena z (neto) Ginijevim koeficientom, celo nižja kot na Norveškem, Danskem in Islandiji, vendar se je v zadnjih 6 letih povečala za 1.5 Ginijevih točk (s 24% na 25.5%). Še vedno pa je neenakost v Sloveniji  izjemno nizka in daleč pod povprečjem držav OECD.

Slika 1: Evolucija neenakosti v OECD državah, 2007-2014

Nadaljujte z branjem→

Ob tem, da je v času krize na Danskem odpovedal njen patentirani model fleksibilne varnosti, pa se tudi ni mogla izogniti usodi ostalih razvitih držav glede pospešene polarizacije na trgu dela, spodbujene s procesi globalizacije. Ko smo s kolegoma delali analizo za OECD glede polarizacije na trgu dela v času globalizacije (objavljena bo naslednje leto, prezentacijo pa lahko vidite tukaj), smo ugotovili, da je tudi danski model trga dela doživel povsem enako usodo kot ostale razvite države. Z globalizacijo je prišlo bodisi do nadomeščanja delovnih mest srednjih kvalifikacij, ki jih je mogoče kodificirati, z avtomati in roboti, bodisi do njihove selitve v države z nižjimi stroški dela. Okrepilo pa se je povpraševanje po zaposlenih na obeh polih distribucije zaposlenih – po tistih z najnižjimi kvalifikacijami in tistimi z najvišjimi kvalifikacijami. Tudi Danska je doživela tipično U-obliko polarizacije na trgu dela v zadnjih dveh desetletjih.

Nadaljujte z branjem→

Moral bom priznati še eno napako oziroma priznati, da sem živel v zmoti. Pred dobrimi desetimi leti, ko smo delali naš program reform, smo njihov pomemben del utemeljili na povečani fleksibilnosti trga dela. Kot vzor smo – tako kot ves ostali razviti svet – vzeli danski model trga, model fleksibilne varnosti (“flexicurity”). Ta model se je zdel dober, ker je kljub zmanjšani zaščiti služb omogočal odpuščenim, da hitro najdejo novo službo. Danska je tako imela visoko stopnjo fluktuacij na trgu dela, ki pa se je zdela socialno vzdržna, saj je država (ob sicer zelo visokih stroških) s posebnimi programi usposabljanja skrbela za ponovno zaposljivost tistih, ki so izgubili službo. Zdelo se je, da je Danska odkrila idealni model trga dela in da ga moramo vsi posnemati.

Toda nobena resnica ni večna in nobena rešitev ni trajna. In – kot ugotavlja še sveže poročilo OECD “Back to Work: Denmark” – tudi ta danski idealni model trga dela je odpovedal. S krizo je tudi magija flexicurity šla. Še pred krizo je model relativno dobro deloval. Tri četrtine odpuščenih je v roku enega leta našlo novo službo. Po letu 2008 pa se – kljub idealnemu institucionalnemu modelu na Danskem – ponovno zaposli le še polovica odpuščenih, pa še ti morajo pristati na bistveno znižanje plače. In ta model fleksibilne varnosti je bolj prijazen do visoko izobraženih, precej manj prijazen pa do starejših in tistih z nižjimi kvalifikacijami. OECD zato Danski priporoča nove reforme na trgu dela, predvsem pa, da hitreje in bolje poskrbi za odpuščene v manjših podjetjih, v regijah z večjimi težavami in da izboljša sistem zavarovanja za brezposelnost za slabše kvalificirane in tiste z nizkimi plačami (prehod na univerzalni model zavarovanja).

Nadaljujte z branjem→

James Watkins je danes objavil zelo lep kratek portret Branka Milanovića kot “avtorja najbolj pomembne krivulje leta 2016“. T.i. “elephant curve“, ki jo lahko vidite v ozadju Milanovićevega portreta na spodnji sliki, in ki je najboljši način, kako študentom v eni sliki pokazati, kako so se v času intenzivne globalizacije globalno porazdelile koristi od visoke rasti zaradi nove mednarodne delitve dela. Krivulja plastično pokaže, da so glavni zmagovalci globalizacije predvsem prebivalci Kitajske in Indije, glavni “luzerji” pa srednji razred v razvitih državah.

Mimogrede, Branko Milanović prihaja januarja v Slovenijo – 18. januarja bo naš gost na Ekonomski fakulteti. Kakšen teden pred dogodkom vas bom opomnil, da si rezervirate sedež.

Nadaljujte z branjem→

Neupoštevanje dejstev, ki nam ne gredo v prid, je seveda “tradicionalni šport” vsakogar izmed nas. Nekateri politiki – od Janše do Trumpa – so na tem izgradili svoje politične kariere. Toda zadeva je še bolj resna. Morda imamo oziroma imajo lažnivi politiki celo prav. Namreč, kot lucidno pravi Julia Shaw v I’m a Scientist, and I Don’t Believe in Facts, objavljenem v Scientific American, dejstva in resnice sploh ne obstajajo. Ne obstajajo trdni dokazi za skoraj nič. Če se sklicujete, da je nekaj res, ker naj bi tako dokazala znanost, ste prav gotovo v zmoti. Kajti znanost ne more dokazati ničesar. Lahko zgolj niza empirične ugotovitve, ki gredo v prid subjektivnim pričakovanjem oziroma napovedim. In vsaka nova raziskava doda košček “nove resnice” k stari in staro spreminja. V nekaj desetletjih ali sto letih se je obdržalo zelo malo “resnic”. Kar je bilo “dejstvo”, utemeljeno z “znanstvenimi dokazi”, pred sto leti, je danes običajno že zdavnaj pozabljena teorija.

Je pa hudič, če nič okrog nas ni res. Če nobena “dejstva” ne držijo in če je vse relativno. Komu ali čemu zaupati, če v istem trenutku znanstvene raziskave dajejo kontradiktorne ugotovitve? Na kaj naj se sploh še opiramo? Kaj naj bodo naša vodila?

Nadaljujte z branjem→