Vladni zakon o drugem tiru je, kot povzemam v sosednjem postu, vsebinsko skrpucalo, saj pri ključnih parametrih največjega javnega investicijskega projekta v zadnjem desetletju pušča stvari popolnoma odprte: ne definira investicijske vrednosti, ne opredeljuje natančno finančne konstrukcije in ne opredeljuje natančno obsega virov za poplačilo obveznosti. Zakon prinaša nenevadno organizacijsko obliko izvedbe projekta, samo izvedbo pa izmika demokratičnemu nadzoru.

Zgodba se zdi zelo podobna tisti o TEŠ 6. Gre za politiko izvršenih dejstev, torej začetka oddajanja del preden so znani vsi parametri naložbe. In kot pri TEŠ 6 bo, ko bo vrednost naložbe eskalirala, nato prišla v Državni zbor zahteva po zakonu o državnem poroštvu, čeprav Državni zbor v tem predlogu zakona nima nad projektom nobenega nadzora.

Ta vladni predlog zakona je, če smem biti ironičen, dejansko “zelo dobra pravna podlaga” za novi TEŠ 6. Ima vse podobne znake nedefiniranosti in politike izvršenih dejstev.

Nadaljujte z branjem→

V statistiki imajo zelo znan pregovor: “garbage in, garbage out“, s čimer hočejo povedati, da če so statistični vhodni podatki zanič, bodo tudi rezultati zanič. In natanko to velja tudi za (končno) javno objavljen vladni predlog zakona o drugem tiru. Vladi tukaj tudi pravniški kolega Rajko Pirnat ni mogel pomagati, čeprav je za “slabih 24,000 evrov“, kolikor naj bi dobil za pisanje zakona, naredil iz formalnega vidika veliko dela. Toda tudi formalistično dober izdelek ne more skriti v oči bijočega dejstva, da je vladni predlog zakona vsebinsko skrpucalo. No, kot pravniški kolegi radi pristavijo, Pirnat je za dober denar pripravljen za naročnika napisati kakršenkoli zakon, pri čemer ni njegova skrb, ali je zakon razumen ali ne.

Poglejmo na hitro, kaj je narobe z vladnim predlogom zakona o drugem tiru oziroma kam se je izgubil razum naročnika zakona (daljši komentar nekaterih posameznih postavk sledi kasneje):

Nadaljujte z branjem→

• The Return of Economic History? – Calafat & Monnet
• Are There Benefits from Free Trade? – Brad DeLong
• Loss Aversion, Trump and the New Opening for Medicare for All – Robert Frank
• Behind Blue Eyes after the Bill was Killed – Robert Waldmann
• Is Housing Driving the Rise in Profits? – Dietrich Vollrath
• Global Productivity Growth: Diminishing Convergence – Tim Taylor
• The Saga of Currency Unions and Trade – Douglas Campbell
• Are There Benefits from Free Trade? – Brad DeLong
• Trumponomics: causes and consequences – RWER issue no. 78
• What would a democratic Euro Zone Assembly look like? – Thomas Piketty
• Fifty Shades of Yellow? Post-Truth Then and Now – EconoSpeak

Metod Di Batista

V javni razpravi je zakon o gradnji drugega tira. To bo eden od večjih infrastrukturnih projektov v državi Sloveniji. Po dolgih letih relativnega zatišja na področju razvoja slovenske infrastrukture smo, po napovedih, pred novim večjim investicijskim ciklusom. Pri tem se vsiljuje primerjava med leti 1993 in 1994, ko se je pričel DARS-ov program, z današnjimi pripravami.

Projekt drugega tira čakajo zelo zahtevne naloge od finančne konstrukcije, dokončanja načrtovanja, postopki javnega naročanja, gradnja, organizacija investicijskega procesa in priprava vse interne in zunanje regulative za ta proces. Naloge, ki so naštete v osnutku zakona, zahtevajo strokovne, kompetentne in izkušene kadre, ki poznajo in imajo reference na naslednjih področjih:

Nadaljujte z branjem→

Kdor si ne more privoščiti plačila (zasebnega) zdravstvenega zavarovanja, bo pač nezavarovan. In če zboli, bo pač ostal brez zdravniške oskrbe. Najmočnejši preživijo. Naravna selekcija pač.

via @went1955

Spodnji komentar forumaša na forumu Financ dejansko ne potrebuje komentarja. Gre za razliko v časovnem horizontu pogleda na nek problem. Ali drugače, za razliko med kratkoročnim zadovoljstvom, ker si problem pometel pod preprogo in dolgoročnim problemom, da problem pod preprogo gnije in vse bolj smrdi in da ga boš moral prejkoslej rešiti, če nočeš smradu in če si nočeš uničiti tal in preproge. Seveda pa si je za sposobnost zgolj kratkovidnega gledanja treba nadeti posebna ideološka očala, ki nesejo zgolj pol metra naprej in pokrijejo zgolj 30 stopinj vidnega polja.

Drzi, da imamo sreco, da Mercator agrokorjevih problemov sedaj ne cuti.

In ni problem to, da se podjetja prodajo tistemu, ki zanje najvec ponudi.

Problem je v tem, da si nekateri ustvarjate sliko (predvsem urednistvo in bralci financ), da smo s tem prodali tudi tezave. Ja, nekatere. Ampak:

Nadaljujte z branjem→

Marko Pavliha

Ko smo prejšnji torek člani koordinacijskega odbora Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir na tiskovni konferenci predstavili predlog Zakona o gradnji in financiranju gradnje proge Koper-Divača, je oblast reagirala dokaj predvidljivo: burno, panično in žaljivo. Našo potezo so označili za ”destruktivno” in ”skrajno neodgovorno,” ker naj bi v kratkem ministrstvo za infrastrukturo vložilo v parlamentarno proceduro svojo verzijo zakona.

Pristojni državni sekretar je za medije nekako zmogel prebrati izjavo, da gre ”za zahteven in celovit zakon, ki bo opredelil temeljne pogoje in pravni okvir za izvedbo financiranja, gradnjo in upravljanje drugega tira,” zato tisti, ki ponujajo nov projekt ali “nadaljujejo z vlaganjem novega zakona, čeprav vedo, da je osnutek zakona že pripravljen, poskušajo preprečiti, da se drugi tir sploh začne graditi,” kar naj bi imelo gospodarske posledice za Luko Koper in celotno logistiko. Bržkone po navodilih svojih vrhovnih šefov in piarovcev nam še očita(jo), da gre predlagateljem ”preprosto za lastno promocijo in igračkanje, ki škodi enemu najpomembnejših slovenskih projektov.”[1]

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Robert Schiller ima glede nasprotovanja davku na robote zelo preprosto vendar razumno stališče: v redu, toda kakšno drugo manj distorzijsko ali manj nezaželeno alternativo predlagate? Če robotizacija in avtomatizacija res odpravljata številna delovna mesta, odpuščeni pa ne morejo dobiti ustreznih ali primerljivo plačanih služb, zaradi česar se povečuje neenakost in socialna razslojenost, je edino smiselno, da se jih obdavči.

Podobno stališče je pred mesecem dni izrazil tudi Bill Gates, ki je povedal, da ko robot nadomesti eno delovno mesto, izpadejo tudi vsi fiskalni prihodki zatadi tega (dohodnina, socialni prispevki za zdravstvo in pokojnino), medtem ko država dobi na grbo nezavarovanega brezposelnega, ki ga mora financirati. Z nečim je treba nadomestiti ta izpad davkov in financirati povečanje izdatkov države. Alternativi davku na robote sta zgolj dve: (1) bolj progresivni davki na dohodke, ali (2) univerzalni temeljni dohodek. Če ničesar od obojega ne marate, boste morali razmisliti, koliko obdavčiti robote kot neposredne krivce za nastanek problema.

Nadaljujte z branjem→

… ali Zakaj nočemo ali si ne upamo kritizirati kolegov?

Stephen Hsu in Douglas Campbell sta napisala dva odlična blog posta o standardni perverziji, ki vlada na področju ekonomije (in seveda tudi drugod, le da pišeta le o svojem področju). Namreč, da neka avtoriteta na svojem področju objavi raziskavo, ki gre nekako v skladu s popularnimi pričakovanji, vsi jo široko citirajo. Vendar pa ima le en droben problem: ni je mogoče replicirati. In nikomur kot da ni nič nič mar. Starejši kolegi so vljudno tiho. Pa tudi če bi napisali komentar, v čem so napake objavljene raziskave, zelo verjetno ne bi bile objavljene, saj tudi urednikom akademske revije ne ustreza, da so skozi sito spustili raziskavo, ki pač ni korektna.

Mlajši, se “prilagodijo” na drug način: ko ne uspejo ponoviti rezultatov starejših in uveljavljenih kolegov, pač tako dolgo “sprobavajo” različne specifikacije empiričnega modela, dokler jim pač ena izmed stotih ne da podobnih rezultatov (in povedal bom nekaj grdega, kar sicer vsi vemo: z istimi vhodnimi podatki, vendar z različno zasnovanim modelom in različno ekonometrično tehniko lahko dobite petnajst različnih rezultatov in vsi bodo “statistično značilni” – to je zelo lepo pokazal ekonometrik Edward Leamer v Let’s take the con out of econometrics). Z rezultati, ki bi bili zelo drugačni ali celo razkrinkali nerobustnost rezultatov starejših in uveljavljenih kolegov, bi mlajši tvegali, da njihov članek ne bi nikoli uzrl luči objave v dobri akademski reviji ali pa bi se zamerili in s tem tvegali napredovanje.

Nadaljujte z branjem→

Trump in Brexit zaradi dramatičnih manipulacij javnega mnenja z dokazljivimi (in sproti dokazanimi!) neresnicami in lažnimi novicami štejeta kot kulminacija zadnjega trenda razvrednotenja objektivnosti v javnih medijih in socialnih omrežjih. Vendar je to le vrh ledene dobe in le zadnja pojavna oblika trenda, ki se uporablja skozi zgodovino. Manipulacije z javnim mnenjem obstajajo odkar obstajajo mediji. In še več, obstajajo odkar obstaja komunikacija med ljudmi. Gre le za pojavne oblike “lažnih novic” oziroma manipuliranja ter kdo jih uporablja.

Vse religije in vse ideologije temeljijo na tem. To so standardne metode vojaških strategij in obveščevalnih agencij. Dober pregled slednjega je denimo še sveža knjiga Johna Whitneya “Finks: How the C.I.A. Tricked the World’s Best Writers“, ki opisuje 60 let manipulacij javnega mnenja s “fake news” s strani ameriške obveševalne agencije CIA. Tudi zadnji zapis vedno odličnega Tima Harforda kaže, kako so gospodarski lobiji (denimo tobačni) desetletja dolgo zavajali javnost oziroma taktično uspešno potlačili ali nevtralizirali dejstva o negativnih vplivih kajenja na zdravje.

Nadaljujte z branjem→