Bine Kordež

“Kdo ima koristi od visoke gospodarske rasti?” je v zadnjem času verjetno eno najbolj pogosto postavljenih vprašanj. Ljudje imajo občutek, da se visoka rast v njihovih žepih praktično ne pozna, vzporedno pa posamezne interesne skupine vidijo v tej rasti priložnosti za izjemna povečanja svojih dohodkov. Na drugi strani pa gospodarstvo in tudi politika opozarjajo, da v dobrih letih ne smemo vsega potrošiti, temveč je potrebno dati tudi kaj na stran za slabša leta, ki bodo nedvomno ponovno prišla, pa tudi samo stanje vseeno še ni tako bleščeče. Poglejmo zato, kaj se dogaja s to rastjo oz. kdo je dobil 2.9 milijarde evrov, kolikor je bil lanski BDP Slovenije višji v primerjavi z letom 2016 (nominalno je bil višji namreč celo za 7 %, v stalnih, primerljivih cenah pa za 5 %).

Nadaljujte z branjem→

• The Most Dangerous Man in Europe Is Jens Weidmann – Simon Tilford
• The productivity slowdown and labor’s income share – Equitable Growth
• The Macroeconomics of Trade War – Paul Krugman
• Oh, What a Trumpy Trade War! – Paul Krugman
• Krugman’s Taking Your Questions on Trade – New York Times
• E.U. Pledges to Fight Back on Trump Tariffs as Trade War Looms – New York Times
• Keynes on the Sequencing of Economic Policy: Recovery and Reform in 1933 – NBER
• Publicly funded applied research pays off – VoxEU
• The Real Engine of the Business Cycle – Amir Sufi & Atif Mian
• Will China Out-Innovate the West?- Edmund S. Phelps
• The Blockchain Pipe Dream – Nouriel Roubini & Preston Byrne
• How Will the U.S. Fund its Twin Deficits? – Brad Setser
• Saving the heartland: Place-based policies in 21st Century America – Larry Summers
• Barro v. Furman: Macroeconomic effects of the 2017 tax reform – Brookings
• Cochrane Fails to Make His Case for the Trump Tax Cut Again – EconoSpeak

Zanimivo v zvezi z maketo 2. tira je tudi dejstvo, da je bila izbrana ponudba, ki je bila več kot 2-krat dražja in ki je bila vseeno označena kot “ekonomsko ugodnejša ponudba“. Tukaj je razpis za izvedbo makete, tukaj pa je sklep o izbiri ponudnika.

Kot je razvidno, je naročnik tehtal med dvema ponudbama. Najcenejšo ponudbo je oddalo podjetje RPS d.o.o. (60,851.16 evrov, DDV vključen), najdražjo pa podjetje ART REBEL 9 d.o.o. (139,590.00 evrov, DDV vključen). Podjetje RPS je torej ponudilo ceno, ki znaša zgolj 45.5% ponudbene cene podjetja ART REBEL 9. Kljub več kot dvakrat nižji ceni pa je podjetje RPS od skupno 100 točk dobilo le 97.57 točk, konkurent pa vseh 100 točk. Zanimivo. Skrajno zanimivo.

Nadaljujte z branjem→

… je tisti, ki zna Trumpovo intuicijo spraviti v koherentno ekonomsko zgodbo. In Peter Navarro si res zasluži letošnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Vendar, da ne bi mislili, da je kaj drugače pri ostalih ekonomistih – svetovalcih. Le da imajo šefe, ki so manj nori od Trumpa.

Vprašanje:

Spoštovani

Iz poročanja javnih medijev sem videl, da je predsednik vlade Miro Cerar osebno v Kopru 7.3. 2018 javnosti predstavil maketo drugega tira Divač- Koper. Po posnetkih na  TV Slovenija sodeč, gre za amaterski izdelek brez estetske in še manj tehnične vrednosti. V javnosti je po spletu zakrožil podatek, da je državni proračun za ta kič, ki naj bi bil prikaz trenutno največjega investicijskega projekta, plačal 100.000 evrov.

Prosim, da mi kot informacijo javnega značaja posredujete informacijo, kdo je to maketo izdelal in koliko je Slovenija za ta izdelek plačala.

Za odgovor, ki ga bom uporabil v svojem pisanju o projektu drugi tir Divača-Koper, se vam v naprej zahvaljujem.

Nadaljujte z branjem→

V Evropi smo vsaj dve desetletji jokali, kako zaostajamo za ZDA, kjer imajo Silicijevo dolino z vsoemi n-tisočimi inovativnimi podjetji, katerij invencije odkrije rizični kapital in iz njih naredi globalne gigante. In jokali smo, d aje Silicijeva dolina neponovljiva in da je usoda Evrope pač temu ustrezno bedna.

No, trendi so se spremenili. Kapital je vsaj tam od Skypa naprej opazil, da je v Evropi ogromen inovativni potencial in da mrgoli garažnih inovatorjev. In v zadnjih letih se je obseg naložb rizičnega in drugega kapitala v nove tehnološke projekte zelo okrepil – od leta 2013 do lani se je početveril: iz 5 mlr. evrov € na dobrih 19 mlr. €. Ob tem pa se je okrepil tudi obseg investicij na projekt, saj se je v istem času število krogov zbiranja kapitala manj kot podvojilo. Obseg posameznih poslov pa se premika od 2 proti 5 mio €.

Nadaljujte z branjem→

• 21st Century Trade Wars – Balistreri and Hillberry
• The Making of Lehman Brothers II – Simon Johnson
• Working Toward the Next Economic Paradigm 1 Mohamed A. El-Erian
• Republicans say they favor free markets. Yeah, right. – Washington Post
• Economists vs. Scientists on Long-Term Growth – Kenneth Rogoff
• Regional Consumption Responses and the Aggregate Fiscal Multiplier – Fed
• The dangers of pluralism in economics: the case of MMT – Simon Wren-Lewis
• Making Globalization Work – William Dudley
• A snippet on bounded rationality – Crooked Timber

Dan mi je polepšal članek v MIT Technology Review, ki se ukvarja s preprostim vprašanjem: Če so talenti (IQ) normalno porazdeljeni, zakaj potem tudi bogastvo / dohodki niso normalno porazdeljeni, pač pa v skladu s potenčno distribucijo (kjer se 80% premoženja / dohodkov koncentrira v rokah 20% populacije)? V naravi vidimo, da je IQ normalno porazdeljen okrog povprečne vrednosti 100 in praktično celotna populacija je znotraj intervala +/- standardne odklone in nihče nima IQ v višino 10,000 ali 1,000,000, medtem ko glede premoženja lahko vidima, da imajo nekateri milijardo-krat večje premoženje od povprečnega posameznika. In še naprej: zakaj najbolj nadarjeni ne postanejo tudi najbolj bogati? In zakaj najbolj bogati nimajo tudi superiornega talenta?

Odgovor je v faktorju sreče: uspeha ne determinirajo talent, trdo delo (oboje je normalno porazdeljeno), pač pa naključni (srečni) dogodki. Nekomu se je posrečilo, da se je rodil v premožno družino in podedoval bogastvo ali dobil boljše pogoje za izobraževanje in službo. Nekomu se je posrečilo, da je bil v pravem času na pravem mestu (v znanosti, umetnosti itd.). Nekomu se je zgodila inovacija kot splet naključja itd. O tem sem že nekajkrat pisal, predvsem kot reflekcijo ob knjigi Roberta H. Franka “Success and Luck: Good Fortune and the Myth of Meritocracy” (2016).

Nadaljujte z branjem→

Trumpova napoved uvedbe carin na uvoz jekla in aluminija, še prej pa na denimo uvoz pralnih strojev, je seveda problematična. Trumpov ukrep bo sicer – po izvedbeni plati – najbrž končal bolje kot podoben ukrep Georgea Busha mlajšega iz marca 2002, ko je uvedel začasne carine na uvoz jekla. Po uvedbi povračilnih ukrepov večine največjih trgovinskih partnerjev in po sprejeti negativni odločbi WTO, je Bush decembra 2003 moral te začasne carine na jeklo spet umakniti.

Trump si je tukaj izbral bolj modro pot, kar se izvedbe tiče. Pri uvedbi carin se namreč sklicuje na zelo reko uporabljen člen 232 iz Kennedyjevega zakona o povečanju trgovine iz leta 1962 (Trade Expansion Act), ki predsedniku omogoča enostransko uvedbo zaščitnih ukrepov, kadar je ogrožena nacionalna varnost. Ker so bile ZDA takrat glavna pobudnica začetka t.i. Kennedyjeve runde pogajanj v okviru GATT, je ta izjema postala del možnih izjem za članice GATT (sedaj WTO) v primeru pač, ko ocenijo, da bi povsem sproščena trgovina pri določenem proizvodu lahko ogrozila nacionalno varnost države. Kennedyjeva administracija je s temi izjemami takrat poskušala preprečiti, da bi severnoatlantske države zaveznice izvažale proizvode srednje in visoke tehnologije v nekdanjo Sovjetsko zvezo in njene satelite.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi sem objavil komentar argumentov gospodarstva proti dvigu plač javnih uslužbencev. Zahteve sindikatov javnega sektorja po dvigu plač za menda 10 in 15 odstotkov so seveda nerealne in neizvedljive, čeprav pa številke kažejo, da jo do določenega zaostajanja plač v tem segmentu zaposlenih vseeno prišlo. Za lažje razumevanje zahtev, prikazujem v nadaljevanju nekaj konkretnih podatkov, kaj se je v Sloveniji dogajalo s plačami zadnjih nekaj let ter tudi o gibanju števila zaposlenih. Pri tem gre za statistične podatke o povprečjih, ki razumljivo ne odražajo celotne problematike, vseeno pa nekaj več kot pa samo pavšalne številke, ki jih dnevno spremljamo. Nekaj težav je tudi s številom javnih uslužbencev, ki jih različne statistike merijo na različne načine. V tekstu je uporabljen uradni podatek SURS-a o številu zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju.

Nadaljujte z branjem→