Kako organizirati in voditi gradnjo drugega tira

Metod Di Batista

V javni razpravi je zakon o gradnji drugega tira. To bo eden od večjih infrastrukturnih projektov v državi Sloveniji. Po dolgih letih relativnega zatišja na področju razvoja slovenske infrastrukture smo, po napovedih, pred novim večjim investicijskim ciklusom. Pri tem se vsiljuje primerjava med leti 1993 in 1994, ko se je pričel DARS-ov program, z današnjimi pripravami.

Projekt drugega tira čakajo zelo zahtevne naloge od finančne konstrukcije, dokončanja načrtovanja, postopki javnega naročanja, gradnja, organizacija investicijskega procesa in priprava vse interne in zunanje regulative za ta proces. Naloge, ki so naštete v osnutku zakona, zahtevajo strokovne, kompetentne in izkušene kadre, ki poznajo in imajo reference na naslednjih področjih:

  • finančni inženiring,
  • sodelovanje z mednarodnimi finančnimi inštitucijami (banke, države),
  • načrtovanje velikih projektov,
  • prostorsko načrtovanje in postopki,
  • projektiranje,
  • obligacijsko in premoženjsko pravo,
  • razpisna dokumentacija, s poudarkom na FIDIC filozofiji,
  • obdelava ponudb za vsa dela od načrtovanja do gradnje,
  • pogodbena razmerja pri gradnji in poznavanje zelo zahtevnih pogojev gradbenih pogodb (FIDIC filozofija, ki jo le redki gradbeni strokovnjaki obvladajo v celoti),
  • nadzor nad gradnjo,
  • tehnologija gradnje,
  • postopki ob zaključevanju gradenj,
  • reševanje sporov, itd.

Vse našteto pomeni potrebo po strokovnjakih z izjemnim spektrom znanja in izkušenj. Pri tako velikih, zahtevnih in dragih projektih si država ne bi smela privoščiti, da bi projekt zagnali in na njem delali ljudje brez ustreznih izkušenj in referenc. To bi bilo zelo neodgovorno do davkoplačevalskega denarja. Zelo sposobni posamezniki potrebujejo leta, da dobijo ustrezne izkušnje pri vodenju zahtevnih velikih investicijskih procesov. Na projektu II. tir pa ni časa za učenje! To velja tako za upravljavske kot za nadzorne naloge!

Kaj bi bilo potrebno?

Vedno sem bil mnenja, da bi morala Slovenija, glede na svojo majhnost in omejene kadrovske resurse, združevati sposobne in izkušene kadre za realizacijo velikih državnih projektov. Zato mi je bila všeč ideja, da bi imeli projektno skupino, ki bi bila vezana direktno na vlado in bi vodila vse velike državne projekte. Ni nujno, da gre za megalomansko skupino. Dovolj bi bilo 10 do 20 vrhunskih strokovnjakov (DARS je v prvih letih štel le 20 do 30 zaposlenih). Vsa ostala investicijska (inženirska) dela pa bi oddajali na trgu in s tem spodbujali konkurenčnost na tem področju. Ker ne poznam kadrovske zasedbe in referenc podjetja 2TDK, težko presojam ali to podjetje sledi moji ideji.

Glede na preveliko radikalnost – za slovensko miselnost – zgornje ideje in glede na časovno stisko, vidim naslednje možnosti organizacije in vodenja gradnje drugega tira:

  • DARS bi bil glede na svoje izkušnje, infrastrukturo in finančno moč prav gotovo zelo primeren nosilec naročniške vloge. Res pa je, da DARS nima izkušenj na področju specifičnih znanj s področja železnic. Zato bi se moral okrepiti s tovrstnimi kadri, ki jih pa vidim le v SŽ infrastruktura.
  • SŽ infrastruktura bi bila prav gotovo najbolj kompetentna za vodenje novih investicij na področju železnic. Verjetno pa bi se morali okrepiti s stroko, ki obvladuje organizacijo in vodenje velikih projektov, finančni inženiring, načrtovanje itd. Ta stroka je predvsem v DRIju (predpostavljam) in DARSu.
  • DRI je sedaj državni inženir, ki naj bi obvladoval vsa področja – tudi železnice. Sedanje strukture kadrov ne poznam. Je pa številčno in finančno zelo močan in ima veliko politično podporo. Osebno menim, da bi organizacija bolje delovala na trgu in nudila interdisciplinarne storitve naročnikom velikih državnih projektov.

Na osnovi zelo hitrega ukrepanja države pri poslovni coni pri Mariboru sem mnenja, da če je volja se da v Sloveniji tudi hitro delati in sprejemati radikalne odločitve.

Sam imam srečo, da imam kar nekaj socialnih omrežjih, kjer se veliko pogovarjamo, ocenjujemo, iščemo rešitve in seveda tudi kritiziramo ter hvalimo delovanje države. To so zelo strokovne, intelektualne debate kompetentnih, izkušenih strokovnjakov in pravi balzam za moja strokovna ušesa. Ugotavljam, da je v Sloveniji, kljub njeni majhnosti, veliko zelo kvalitetnega strokovnega potenciala. Samo poiskati, organizirati in motivirati ga je treba. Težko pa verjamem, da lahko veliki projekti uspejo brez veliko entuziazma in osebne identifikacije s projektom. To pa pomeni trdo delo, veliko osebnega odrekanja, izpostavljenost slabonamernim medijem in politiki, stigmatizacija tvoje osebnosti in dela ter še kaj! Zato je večje vprašanje kot to, ali imamo dovolj dobrih kadrov, koliko je takih, ki so pripravljeni na vse to in se jih povprečneži na položajih ne bojijo?

5 responses

  1. Metod,

    Nedvomno imamo v Sloveniji dovolj strokovnjakov, inženirjev, finančnikov in pravnikov, da lahko tak projekt izpeljemo pod vodstvom domačih strokovnjakov. Še posebej, ker izgradnja proge kot je načrtovana v PGD ne zahteva nekih novih in pri nas še ne preizkušenih tehnologij. Najprej je treba izkopati predore in izgraditi nekaj viaduktov in nasipov, kar smo vse že počeli pri izgradnji avtocest, nato pa na pripravljeno traso postaviti tire in ostalo opremo, kar SŽ že tako počnejo na drugih delih železniškega omrežja. Problem je edino organizacijske narave, saj je treba opraviti v čim krajšem času veliko dela, predvsem na gradbenem področju, kar zahteva velike dobro organizirane izvajalce del, ki jih pa v Sloveniji več ni. Vendar, če se taki v Sloveniji ne najdejo, jih je dovolj v naši okolici, tako da tudi izvedba ne bi smela biti problematična.
    Glavni problem projekta je drugje, namreč pri pripravi in dosedanjem vodenju, kar opravlja vlada oziroma MzI. Spomnimo se, da je pristojni minister še pred dobrimi dvemi leti trdil, da tira ne rabimo, nato je potekala akcija, da vodimo investicijo preko logističnega holdinga ter z delno prodajo Luke Koper, sedaj naj bi vodilo investicijo projektno podjetje 2TDK z dvema zaposlenima na koncesijski način z udeležbo tujih partnerjev, kar je vse nepregledno zavito v meglo in še ob za 500 mio previsokih stroških. Vse to je lepo pojasnil prof. Pavliha v predhodnem prispevku in zato je civilna iniciativa vložila svoj predlog zakona, ki bi zagotovil pregledno izpeljavo izgradnje ob nižjih stroških.
    V tem trenutku je torej osrednji problem projekta, da se njegovo vodenje odvzame nekompetentnežem in zaupa vodenje boljši ekipi, v kateri bi bila strokovnost in izkušnje najpomembnejša. To razčiščevanje naj bi prinesla obravnava predloga zakona v parlamentu, ki naj bi v kratkem sledila.

  2. Z obema komentarjema s strinjam – tako gospod Di Batista kot gospod Babič imata prav – zato bi morali poslanci ravnati v skladu s prevladujočo neodvisno stroko in pristnimi interesi slovenskega gospodarstva ter podpreti predlog zakona, ki smo ga predlagali v Svetu za civilni nadzor projekta Drugi tir.

    Za dovolj kakovosten komentar vladnega zakonskega predloga se ne čutim dovolj kompetentnega, zato prepuščam kritično argumentacijo profesorju Damijanu in gospodu Štrajnu.

  3. Spoštovani g. Marko Pavliha,

    Sedaj imamo situacijo, da sta v taki ali drugačni obravnavi dva predloga zakona:
    – tisti, ki ga je pripravilo MzI in ki še ni doživel niti obravnave na vladi in torej še ni v parlamentarni proceduri
    – predlog Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir, ki je bil že predstavljen večini parlamentarnih strank in čaka na odločitev poslancev, da ga sprejmejo (ali ne) v parlamentarno proceduro.
    Torej je nadaljnja usoda zakona v rokah koalicijskih in tudi ostalih parlamentarnih strank oziroma poslancev, da odločijo kako naprej. Da pa vse to ne bi potekalo v zakulisnih kuloarjih strankarske politike, bi bilo najprimerneje, da se oba predloga zakona javno predstavita v parlamentu, tako da se lahko iz odprte razprave izlušči najboljša rešitev.
    In tu bi vi, g. Pavliha, kot ugleden strokovnjak in občan lahko veliko prispevali, če bi predsednika vlade, ki vas je že na to temo sprejel pred letom dni, ponovno pozvali, da organizira tako predstavitev. Prepričan sem, da bi se vašemu javnemu pozivu pridružilo še veliko uglednih imen, najmanj tistih, ki ste pred dobrim letom dni podpisali Manifest.

    • Danes je bil predlog zakona civilne iniciative že vložen v parlament, vložil ga je neodvisni poslanec g. Čuš, torej zbiranje podpisov ni potrebno. Je pa isti dan vložila svoj predlog zakona tudi vlada in sicer časovno za Čušem. V primeru, da se vlagajo različni zakoni za isti namen, kot je v tem primeru, bi moral biti najprej obravnavan tisti, ki je bil prej vložen, to je zakon civilne iniciative. Čušev predlog je imel po trditvah strokovnih služb državnega zbora nebistveno pomanjkljivost, na kar je bil opozorjen naknadno, šele potem, ko je svoj predlog vložila vlada in čeprav je to pomanjkljivost takoj odpravil, ima prednost pri obravnavi vladni zakon. Torej tudi v parlamentu se nadaljujejo mahinacije, ki bi naj preprečile sprejetje zakona civilne iniciative. Vendar se je vlada na ta način ustrelila v koleno – sedaj lahko civilna iniciativa samo čaka, da bo (kakor izgleda, glej mnenje protikorupcijske komisije) vladni zakon padel in v obravnavi bo ostal samo predlog civilne iniciative. Vse dogajanje v parlamentu je javno in zanimivo bo to kriminalko spremljati v živo.

      Drago Babič

%d bloggers like this: