Ne bi davka na robote? Toda kaj so alternative?

Nobelovec Robert Schiller ima glede nasprotovanja davku na robote zelo preprosto vendar razumno stališče: v redu, toda kakšno drugo manj distorzijsko ali manj nezaželeno alternativo predlagate? Če robotizacija in avtomatizacija res odpravljata številna delovna mesta, odpuščeni pa ne morejo dobiti ustreznih ali primerljivo plačanih služb, zaradi česar se povečuje neenakost in socialna razslojenost, je edino smiselno, da se jih obdavči.

Podobno stališče je pred mesecem dni izrazil tudi Bill Gates, ki je povedal, da ko robot nadomesti eno delovno mesto, izpadejo tudi vsi fiskalni prihodki zatadi tega (dohodnina, socialni prispevki za zdravstvo in pokojnino), medtem ko država dobi na grbo nezavarovanega brezposelnega, ki ga mora financirati. Z nečim je treba nadomestiti ta izpad davkov in financirati povečanje izdatkov države. Alternativi davku na robote sta zgolj dve: (1) bolj progresivni davki na dohodke, ali (2) univerzalni temeljni dohodek. Če ničesar od obojega ne marate, boste morali razmisliti, koliko obdavčiti robote kot neposredne krivce za nastanek problema.

The public reaction to Delvaux’s proposal has been overwhelmingly negative, with the notable exception of Bill Gates, who endorsed it. But we should not dismiss the idea out of hand. […]

If these and other labor-displacing innovations succeed, surely calls to tax them will grow more frequent, owing to the human problems that arise when people lose their jobs – often jobs with which they closely identify, and for which they may have spent years preparing. Optimists point out that there have always been new jobs for people replaced by technology; but, as the robot revolution accelerates, doubts about how well this will work out continue to grow. A tax on robots, its advocates hope, might slow down the process, at least temporarily, and provide revenues to finance adjustment, like retraining programs for displaced workers.

Discussion of a robot tax should consider what alternative we have to deal with rising inequality. It would be natural to consider a more progressive income tax and a “basic income.” But, these measures do not have widespread popular support. […]

So, taxes must be reframed to remedy income inequality induced by robotization. It may be more politically acceptable, and thus sustainable, to tax the robots rather than just the high-income people. And while this would not tax individual human success, as income taxes do, it might in fact imply somewhat higher taxes on higher incomes, if high incomes are earned in activities that involve replacing humans with robots.

A moderate tax on robots, even a temporary tax that merely slows the adoption of disruptive technology, seems a natural component of a policy to address rising inequality. Revenue could be targeted toward wage insurance, to help people replaced by new technology make the transition to a different career. This would accord with our natural sense of justice, and thus be likely to endure.

Vir: Robert Schiller, Project Syndicate

2 responses

  1. Robot tax je bedarija. O njej se govori samo zato ker ni nikakršne volje, da bi se resno soočili z ekonomsko socialnimi posledicami tehnološkega razvoja in ustrezno modificiralo ekonomsko poltični sistem.

    Roboti niso samo alternativa delu. S svojo natančnostjo in konsistentnostjo pomenijo novo tehnološko kvaliteto, ki je “ročno” sploh ne moremo doseči. Ne bi bila npr. bistveno bolj smiselna uvedba univerzalnega 6 urnega delavnika. Starši bi tako imeli čas za otroke, družino, svoje partnerje, za nego svojih ostarelih staršev, za druženje s sosedi in prijatelji. Mogoče bi tako spet postajali ljudje, ne pa utrujene zgarane mašine, ki zvečer nimajo ne časa, energije, volje za kar koli razen za pasivno buljenje v televizor.

    Res pa je, da če bi bilo drugače, če bi imeli ljudje več časa in energije, bi mogoče začeli razmišljati.In to s svojo glavo. In kdo ve kaj bi jim prišlo na misel? Tega pa elita nikakor ne sme dovoliti. Preveč samostojnega mišljenja in preveč prostega časa. Naj raje delajo. Da jim ne bodo šle neumnosti po glavi.

  2. V družbi (bližnje) bodočnosti bodo nedvomno roboti prevzeli velik del živega dela in s tem delovnih mest. Osnovni problem bo torej, kaj bo počela večina prebivalstva, ki ne bo imela pravega (po današnjem razumevanju produktivnega) dela. Če se izrazim drugače, kapital bo postal vedno pomembnejši proizvodni dejavnik na račun dela. Včasih je bilo sprejemljivo razmerje 70:30 % v korist dela, sedaj se pomika proti 60:40, kmalu bo normalno 50:50 %. Ključno bo postalo, kako bo upravljan kapital, to bo določalo družbeno ureditev in posledično ureditev področja dela. Možni sta dve poti:
    -aktualna, recimo ji ameriška, po kateri se bo lastništvo kapitala vse bolj koncentriralo, davki na kapitalske prihodke se bodo še zniževali (glej Trumpa), izginula delovna mesta v proizvodnji dobrin bodo nadomeščala slabo plačana mesta v storitvenem sektorju (v bistvu služinčad za bogate). Neenakost bo še naprej naraščala, znašli se bomo v Dickensovem svetu iz 19 stoletja. Kako se je to končalo, vemo. Nekateri bolj razgledani bogatuni, kot je Bill Gates, se tega zavedajo, zato se poizkušajo izogniti vojnam in revolucijam tako, da ponujajo raji po zgledu antičnega Rima razne bonbončke, kot so UTD, davki na robote in podobno, ne odrekajo pa se lastništvu kapitala in vladanju plutokracije. Koliko bo taka kozmetika trajala, ne vem, slej ko prej se bo našel kakšen Marx in v kombinaciji s kakšnim muslimanskim teoretikom zakuhal godljo. Če se pa to ne bo zgodilo kmalu, bo pa vedno bolj elitistično zaprt plutokratski sistem z negativno genetsko selekcijo sam propadel po zgledu antičnega Rima, svet pa bodo preplavile številčnejše muslimanske, azijatske in afriške “horde”
    – alternativa je recimo mu Evropski model, v katerem demokratske sile zmotejo obvladati kapital in ga spraviti v službo ljudstva preko Pikettyjevega davka na kapital (ki bi tako vseboval tudi davek na robote) s katerim bi preobrnili delitev proizvodnih dejavnikov v korist dela in neenakost bi se zmanjšala. Takrat bi lahko imeli samo 6 urni delavnik ali po Keynesovo celo samo 15 ur na teden. Ta model je realno gledano za cel svet zaenkrat dokaj utopičen, vendar mu določeni strokovnjaki (v IMF na primer) dajejo prednost, saj naj bi se bolj enake družbe hitreje razvijale kot neenake, pa tudi primeri nekaterih predvsem evropskih držav to potrjujejo. Vendar podreditev kapitala po demokratičnih silah ne bo potekala zlahka, še nobena razlastitev bogatih preko progresivnih davkov na dohodke in/ali davka na kapital ni šla brez odporov ali celo hudih konfliktov.
    Tak preizkus ravno poteka doma. Pred kratkim je civilna iniciativa predlagala nov zakon o SDH, po katerem naj bi mesto v nadzornem svetu (torej oblast) poleg kandidatov strank, dobili tudi drugi predstavniki družbe – delavci, sindikati, mladi, upokojenci. To bo dober test za Slovenijo – če bo zakon zavrnjen, bo to jasen znak, da so se pri nas polastile oblasti stranke in z njimi povezani finančni lobiji, torej imamo mešanico strankokracije in plutokracije in da bo preteklo še nekaj vode pod tromostovjem (ali poletelo dovolj granitnih kock na parlament) da bomo dobili pravo demokracijo.
    Bomo videli, je rekel ta slep.

%d bloggers like this: