Bine Kordež

Zgodovinski podatki so načeloma bolj predmet proučevanja zgodovinarjev, a za pravilnejše razumevanje današnjega sveta ter tudi za oceno bodočih gibanj, poznavanje preteklosti nikoli ni odveč. Še več, če bi bili danes pripravljeni oceniti in priznati tudi (lastne) napačne odločitve v preteklosti, bi se nedvomno lažje spopadali s tekočimi izzivi. A na žalost zelo redko zasledimo, da bi ljudje na najodgovornejših položajih v preteklosti priznali, katere so bile njihove slabe odločitve (poleg pozitivnih) in s tem prispevali k razumevanju dogajanj. Vsi seveda vidijo vse stranpoti drugih, najsibo sodelavcev ali nasprotnikov, le lastnih praviloma ne.

To velja tudi za dogajanja zadnjih petnajst let v naši ekonomiji, ko se je kreditni “boom” v letih 2003 – 2008, kasneje odrazil v velikih bančnih izgubah, zaradi neustreznega reševanja pa potem v še večji gospodarski krizi. Podatke seveda vsi poznamo, posebno obseg bančne luknje, a vseeno ni odveč ponovno predstaviti nekaj ključnih podatkov takratnih gibanj. Pogosto namreč zasledimo razlage, ki temeljijo na vsem drugem, le na konkretnih podatkih ne. Pogledali bomo torej rast (in upad) nekaterih ekonomskih kategorij Slovenije od leta 2002 naprej. Do takrat so bili vsi ekonomski kazalci in trendi dokaj uravnoteženi, nato pa je pričelo prihajati do odstopanj.

Nadaljujte z branjem→

Vladne koalicije z velikim številom partnerjev ponavadi niso niti stabilne niti učinkovite. Manjšinske vladne koalicije pa, kot vam že wikipedija pove, sploh niso niti stabilne niti učinkovite. Kombinacija obeh – manjšinske vladne koalicije z velikim številom partnerjev in s še vedno ne dovoljšnjim številom glasov v parlamentu – pa bi torej morala biti že apriori nestabilna in neučinkovita na kvadrat. Šarčevo nastajajočo 5+1 koalicijo torej lahko že odpišemo, še preden je bila potrjena v parlamentu. Ali pač ne?

Zadeva je za nianso bolj kompleksna. Pomembna sta dva momenta. Prvi moment je, da manjšinske vlade niso nobena redkost v demokratičnih državah. Spodnja slika (vzeta iz wikipedije) kaže, da je med demokratičnimi državami trenutno najmanj 19 držav, kjer vlada manjšinska koalicija. Manjšinske vlade v Evropi v tem trenutku najdete v Hrvaški, Cipru, Češki, Danski, Irski, Kosovu, Litvi, Norveški, Portugalski, Slovaški, Španiji, Švedski in V. Britaniji. Švedska ima denimo bogato tradicijo manjšinskih vlad, saj je bila velika večina vlad po 2. svetovni vojni manjšinskih, tudi danes je. Danska ima po letu 1982 skorajda neprestano manjšinske vlade. Kanada je imela v svoji zgodovini 12 manjšinskih vlad, Irska pa 14. Morebitna manjšinska vlada v Sloveniji, prva po osamosvojitvi, torej ne bo nobena tragedija in tudi v slabi družbi zaradi tega ne bomo.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Pred enim letom sem v članku z zgornjim naslovom, ki je bil objavljen v Delu dne 9.8, še prej pa na tem blogu, pisal o tem, kako se nam bo ekonomska situacija v kratkem zelo spremenila. Iz obdobja prezadolženosti naj bi prešli v obdobje z viški denarja, kar bi od nas zahtevalo drugačen pogled na naš razvoj in tekoče upravljanje države.

Poglejmo na kratko, kje smo sedaj:

• BDP raste že drugo leto zapored po stopnji 5%, obeti za naslednje dve leti so še naprej dobri (UMAR predvideva rast 3,8 in 3,2% v naslednjih dveh letih), tudi zaposlenost raste po podobni stopnji, 4,5% v prvem kvartalu letos, produktivnost dela naj bi letos porasla za 2,7%,
• plačilno bilančni presežek v letu 2017 je dosegel 3,1 mrd eur oz. 7,3 % BDP, kar obenem pomeni, da toliko letno privarčujemo. Podobno to uspeva Nemčiji, s katero imamo celo presežek v menjavi,
• celotni dolg države (privatni in državni) znaša 8,4 mrd eur, od tega je neto dolžnik le sektor država, vsi ostali sektorji so neto upniki tujine. To pomeni, da bomo ob sedanji stopnji varčevanja v treh letih postali neto kreditorji tujine,
• državni proračun ustvarja presežek, upoštevaje B bilanco proračuna lani za 227 mio eur, letos ga bo predvidoma za 450 mio eur, ima tudi dovolj likvidnostne rezerve, da z njo poplačamo vse kreditne obveznosti, ki zapadejo v naslednjih dveh letih.

Nadaljujte z branjem→

Preprosto zato, ker je bil premalo ambiciozno zastavljen. Ni zagotavljal pokritja niti minimalnih življenjskih stroškov. Leonid Bershidsky v BloombegOpinion pravi, da bi moral biti eksperiment z UTD bistveno bolj revolucionarno zastavljen, da bi učinkovito odgovoril na pojav prekarnosti in avtomatizacije. Zagotavljati mora minimalne življenjske stroške in (moj dodatek) biti financiran iz davkov na dejavnosti, ki povzročajo prekarnost in ki pridobivajo z avtomatizacijo.

KELA, the Finnish social security agency, has failed to secure the funding it needs to extend its universal basic income experiment beyond this year. Although it’s sad that this grand leftist idea is suffering another setback, Finland’s trial effort deserved its fate.

Before the experiment was approved by the government in 2016, KELA officials talked of paying 800 euros ($974) a month in unconditional income to a test group of working-age citizens. But by the time the program began early last year, the amount was whittled down to 560 euros: If extended to the whole country, the cost of the earlier proposal would have exceeded the Finnish government’s entire revenue. A similarly impractical approach led to the failure of a 2016 Swiss referendum on offering a payout of 2,500 Swiss francs ($2,540).

Nadaljujte z branjem→

• Transaction Costs and Tethers: Why I’m a Crypto Skeptic – Paul Krugman
• The missing profits of nations – Tørsløv, Wier & Zucman
• Should Eurozone central bankers keep quiet about fiscal policy? – Simon Wren-Lewis
• Why Every Good Economist Should Be Feminist – ProMarket
• The Hidden Danger for Trump in the Economy’s Growth Spurt – John Cassidy
• How China beat the Global Financial Crisis – Simon Wren-Lewis
• How to Even Out the Pains and Gains from International Trade – ProMarket
• Misperceptions about immigration and support for redistribution – VoxEU
• The Marxist Bank of England – Chris Dillow

Vrhunsko!

Objavljena je nova, zelo zanimiva študija OECD, ki analizira socialno mobilnost po državah. Ugotavlja, da je v povprečju potrebno pet generacij, da se otrok revnih staršev prebije do povprečja dohodkov v svoji državi. Bolj preprosto rečeno, če se rodiš v revni družini, se bodo šele tvoji pra pra pra vnuki prebili v srednji dohodkovni / družbeni razred.

Toda med državami so velike razlike. V razvitih državah je dohodkovni status staršev manj pomemben za prihodnost otrok kot v nerazvitih. Znotraj skupine najbolj razvitih držav pa je socialna mobilnost največja v državah z najmanjšo stopnjo neenakosti. Denimo v Skandinavskih državah se otroci revnih staršev prebijejo v srednji razred v času zamenjave 2 do 3 generacij, v ZDA, V. Britaniji, Švici in Franciji pa je za to potrebno 5 do 6 generacij. Torej za tvoj bodoči dohodkovni status ni dovolj, da se rodiš v razviti državi, pač pa tudi, v kateri razviti državi se rodiš in v katerem dohodkovnem razredu so tvoji starši. V Skandinavskih državah je pomen dohodkovnega statusa staršev najmanj pomemben.

Nadaljujte z branjem→

Makroekonomija naj ne bi napredovala z vsakim pogrebom (ekonomskega guruja), pač pa z vsako krizo. S krizo, ki počisti s prejšnjimi teorijami in recepti in omogoči preboj boljšim teorijam in bolj učinkovitim receptom. Tokrat, 10 let po začetku Velike recesije, še vedno slabo kaže preboju novih teorij. Čeprav je dozorelo spoznanje, da krize niso naključni šoki, pač pa so povezane z neravnotežji (baloni) v finančnem sektorju.

Toda res je, kot pravi Noah Smith v spodnjem komentarju, da je to spoznanje močno dozorelo izven ekonomske profesije, medtem ko je znotraj našega slonokoščenega stolpa to še vedno zgolj in samo razmišljanje nekaterih. Makroekonomisti so še vedno ujeti v “lepoto” racionalnih pričakovanj, kjer se posamezniki kot celota nikoli ne morejo zmotiti in kjer se krize lahko zgodijo zgolj kot abstraktni šoki od zunaj. Napad Marsovcev, imaginarni “tehnološki šok” ali nekaj podobno privlečenega za lase. Makroekonomisti si nočejo dovoliti spoznanja, da smo ljudje v svojem bistvu neracionalni, da sledimo svojim živalskim nagonom in da se obnašamo kot čreda. Sledimo trendu oziroma “ekstrapolativnim pričakovanjem“, kot pravita Gennaioli in Shleifer (2018), in z dodatnimi naložbami (v nepremičnine, vrednostne papirje) ali trošenjem še dodatno podpihujemo cikel, vse do vrha. Nakar se nam zgody “Minskyjev trenutek”, preblisk na vrhu, vendar ostran roba prepada, da pod nami ni ničesar razen brezna, in takrat s paničnimi razprodajami ali krčenjem trošenja spet pomagamo prazniti cikel. Čreda pač. Prociklična čreda.

Nadaljujte z branjem→

Ena izmed ključnih debat letošnjega poletja je bila – za mnoge komentatorje – “ekstremistična” zahteva stranke Levica v njihovem programu in pred začetkom koalicijskih pogajanj, da je treba dvigniti minimalne plače in minimalne pokojnine. Resnici na ljubo te zahteve Levice niso same po sebi “zmešane”, nerazumne ali v nasprotju z ekonomijo. Te zahteve Levice zgolj pomenijo, da se koristi od ekonomske rasti bolj pravično porazdelijo oziroma da od višje gospodarske rasti pridobijo tudi sloji v spodnjem delu distribucije dohodkov. Ker to – prek številnih mehanizmov – zagotavlja družbeno stabilnost.

Natanko to je namreč razlika med “neoliberalnimi” ZDA in ostalimi državami s podobnim ekonomskim modelom ter Evropo. Spodnja slika kaže, da si je v ZDA po letu 1980 večino koristi od povečane rasti prisvojil zgornji 1% (ki je podvojil svoj delež v razdelitvi dohodkov), medtem ko se je delež dohodkov spodnjih 50% populacije skorajda prepolovil. Zgornji 1% dobiva danes skorajda dvakrat večje agregatne dohodke od spodnjih 50%, medtem ko je bila leta 1980 zgodba obrnjena. Za razliko od ZDA se v zahodni Evropi takšna negativna dohodkovna evolucija ni zgodila. Spodnjih 50% populacije je sicer takoj po letu 1980 izgubilo dve odstotni točki deleža v razdelitvi, vendar nato vzdrževalo raven deleža pri 22% skupnega dohodka. Zgornji 1% je sicer postopno povečal svoj delež za 2 odstotni točki, vendar je ta sprememba v koncentraciji dohodkov bistveno blažja kot v ZDA.

Nadaljujte z branjem→

Res je, da je bil “šlager pjevač”, da sem na njegove šlager pesmi vedno gledal malce navzdol (jebiga, ni bil rocker) in da se mi je zdel star že v začetku 1980-ih. Toda v zadnjih treh desetletjih jadranja se Oliverju in njegovi pesmi “Galeb i ja” na barki ali izven nje v Dalmaciji nikakor ni dalo izogniti. Počasi mi je z nekaj pesmimi, nehote in podmuklo, zlezel pod kožo.

Oliver, hvala za vse lepe trenutke, ki si nam jih polepšal in za tiste, ki nam jih še boš (če bomo imeli srečo in nam bo zdravje služilo, da bomo še lahko jadrali).

.

Nadaljujte z branjem→